018-139/2009 Zdravstveni dom Slovenske konjice

Številka: 018-139/2009-19

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/1999, 90/1999, 110/2002, 42/2004, 61/2005, 78/2006 ter 53/2007) po članici Sonji Drozdek šinko, ob sodelovanju višje svetovalke Tatjane Falout, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za dobavo urgentnega reševalnega vozila po postopku zbiranja ponudb po predhodni objavi in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj MEDICOP d.o.o., Obrtna ulica 43, Murska Sobota, ki ga zastopa odvetniška pisarna Zmago Marovt, Rozmanova 12/1, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika ZDRAVSTVENI DOM SLOVENSKE KONJICE, Mestni trg 17, Slovenske Konjice (v nadaljevanju: naročnik), dne 22.09.2009

ODLOČILA

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se zavrne kot neutemeljena

3. Vlagatelj mora v roku 15 dni vplačati na račun št. 01100-1000358802 pri ministrstvu, pristojnem za finance, še znesek v višini 2.500 EUR kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo.

4. Zahteva naročnika za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Naročnik je dne 13.07.2009 sprejel sklep o začetku postopka oddaje predmetnega javnega naročila po postopku zbiranja ponudb po predhodni objavi. Naročnik je prejel dve ponudbi. Naročnik je dne 10.06.2009 z Obvestilom o oddaji javnega naročila (dokument št. 1/B-Ob) oba sodelujoča ponudnika obvestil, da je predmetno javno naročilo oddal v izvedbo ponudniku MEDITRA d.o.o., Stegne 21 c, Ljubljana (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Vlagatelj je dne 11.06.2009 zahteval vpogled v ponudbo izbranega ponudnika in izdajo dodatne obrazložitve odločitve o oddaji naročila. Vpogled v ponudbo izbranega ponudnika je bil opravljen dne 17.06.2009. Naročnik je izdal dodatno obrazložitev odločitve o oddaji naročila dne 15.06.2009.

Vlagatelj je dne 19.06.2009 vložil zahtevek za revizijo. Vlagatelj navaja, da je naročnik ugotovil, da certifikat o varnostnem testiranju (ki ga je predložil vlagatelj) vsebuje le prazen modul znamke SYSTEM STROBEL, ostali deli nadgradnje pa so sestavljeni po izboru vlagatelja, ki s konfiguracijo, opisano v varnostnem certifikatu razen modula nima nič skupnega. Iz navedenega razloga je naročnik zaključil, da vlagatelj za nadgradnjo dela vozila (opreme: mize nosil, sedežev, omaric, pritrdišč in varnostnih pasov) ni predložil zahtevanega varnostnega certifikata. Vlagatelj v zvezi s tem zatrjuje, da je naročnik spremenil določila razpisne dokumentacije (šele) v fazi pregleda in ocenjevanja ponudb, kar ni dopustno. Vlagatelj poudarja, da je v razpisu jasno določeno, da je potrebno skladnost s standardom SIST EN 1789:2007 dokazati ob primopredaji in ne že v fazi ocenjevanja ponudb. Vlagatelj zatrjuje, da mora naročnik pred oddajo posameznega javnega naročila preveriti le izpolnjevanje tistih pogojev, ki so jih bili ponudniki dolžni izkazati v tem roku, pogoji, ki jih morajo ponudniki izkazati šele ob primopredaji pa so pri tem izvzeti. Vlagatelj še navaja, da je naročnik v točki III.1.4.3 razpisa zahteval: "Urgentno reševalno vozilo bo ponujeno z uspešno opravljenimi varnostnimi testiranji za reševalno vozilo ponujenega tipa, ki jih opravi pooblaščena organizacija (DEKRA, TUV). Vsebovati mora tudi dinamični test sedežev, mize nosil in medicinskih naprav v reševalnem vozilu pri večjih obremenitvah (npr. 10G)". V nasprotju z zapisanim pa je v fazi ocenjevanja ponudb to zahtevo nedopustno razširil še na dinamični test omaric. Poleg tega, še poudarja vlagatelj, je bilo potrebno notranjost vozila izdelati v skladu z naročnikovimi zahtevami, kar je vlagatelj tudi storil.
Vlagatelj nadalje ugotavlja, da je izbrani ponudnik v zvezi z naročnikovo zahtevo, da morajo ponudniki predložiti potrdilo o opravljenem dinamičnem testiranju ponujenega tipa ("urgentno reševalno vozilo bo opremljeno skladno s standardom SIST EN 1789:2007"), predložil dokazila iz leta 2001, ko se tip vozila, ki ga ponuja, še ni proizvajal. Vlagatelj ugotavlja, da je bil testiran kontejner na šasiji Mercedes Sprinter z medosno razdaljo 3550 mm, kar je neskladno z naročnikovimi zahtevami. Navedeno pomeni, povzema vlagatelj, da se kontejner, ki je bil testiran in čigar teste je izbrani ponudnik priložil, razlikuje od ponujene nadgradnje na vozilu VW T5. Ravno tako, še zatrjuje vlagatelj, je izbrani ponudnik predložil potrdila o dinamičnem testiranju mize na nosila za tip FERNO, ki so bila opravljena ločeno od dinamičnega testiranja kontejnerjev in ne na osnovi vozila. Iz predloženih slik, poudarja vlagatelj, se jasno vidi, da je bilo testiranje opravljeno na klasičnem vozilu VW T5 in ne na kontejnerski nadgradnji kot je zahteval naročnik. Vlagatelj poudarja, da je iz potrdila o dinamičnem testiranju jasno razvidno, da je miza za nosila (ki je bila testirana), namenjena za nosila FERNO, čeprav so v ponudbi navedena nosila STRYKER. Vlagatelj zatrjuje, da je iz navedenega razloga dinamični test izbranega ponudnika ni ustrezen.
Vlagatelj še navaja, da je bila ponudba izbranega ponudnika privilegirana tudi zato, ker je naročnik ugotovil, da naj bi vlagatelj predložil zavajajoča in neresnična dokazila, izbrani ponudnik pa je bil izbran, čeprav je predložil certifikate, ki ne ustrezajo ponujeni opremi in ne da bi naročnik presodil, ali gre za lažna in zavajajoča potrdila (v smislu 77. člena ZJN-2). Vlagatelj iz previdnosti poudarja, da so v njegovi ponudbi vsi zahtevani testi: Crash test nadgradnje, sedežev, mize in nosil. Vse to, zatrjuje vlagatelj, je v vozilo vgrajeno in ima dinamičen test.
Vlagatelj zaključuje z ugotovitvijo, da je ponudba izbranega ponudnika nepravilna in da bi jo moral naročnik izločiti. Vlagatelj predlaga, da se naročnikova odločitev razveljavi in zahteva povrnitev stroškov po priloženem stroškovniku.

Naročnik je s sklepom, z dne 01.06.2009, zahtevek za revizijo zavrnil in posledično zavrnil tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev revizijskih stroškov.
Naročnik navaja, da je vlagateljevo ponudbo označil kot formalno nepopolno, zato ga je pozval naj predloži naslednjo dokumentacijo: 1. Dokumentacijo, iz katere bo razvidna predelava vozila (lastna, drugega predelovalca). V kolikor je predelava lastna je moral vlagatelj predložiti kopijo opisa opravljenih varnostnih testov (Crash test report), ki se nanaša na ponujen tip in predelavo vozila iz tehničnih zahtev naročnika. V kolikor je bila predelava drugega predelovalca pa je moral predložiti izjavo o ekskluzivnosti. 2. Dokumentacijo iz katere bo razvidna notranjost predelave vozila (iz tehničnih zahtev naročnika na 21. strani razpisne dokumentacije - tehnična risba predelave v razmerju 1:20).
Naročnik ugotavlja, da mu je vlagatelj posredoval dokumenta, iz katerega izhaja, da dobavlja vozilo VW z nadgradnjo STROBEL. Vlagatelj je navedel, ugotavlja naročnik, da je vsa zahtevana dokumentacija pod 1. točko priložena v ponudbi oziroma zapisal, da so priloženi vsi atesti, ki so bili zahtevani v razpisni dokumentaciji obr. 4, točka 3 - crash test nadgradnje sedežev in mize nosil (vse to je vozilo vgrajeno in ima dinamični test). Vlagatelj je tudi navedel, da je vozilo dodelano v nebistvenem delu (pohištvo), kar ni sporno glede na zahteve, saj gre zgolj za notranjo opremo, kot je razvidno iz skice, ki je v ponudbo priložena in izdelana v razmerju 1:20. Vlagatelj je ravno tako navedel, da prilaga potrdilo, s katerim ga družba STROBEL pooblašča, da je njihov avtoriziran pogodbeni partner.
Naročnik nadalje navaja, da je pri predelovalcu SYSTEM STROBEL GmbH zahteval obrazložitev Crash test reporta, pri čemer so mu pojasnili, da vlagateljeva ponudba vsebuje mizo nosil STEM MEC 300, ki ne ustreza dinamičnim testiranjem, ki so pogoj za popolnost ponudbe.
Naročnik ugotavlja, da je v izpodbijano odločitev navedel, da je vlagatelj predložil poročilo o varnostnem testiranju, ki se glasi na predelovalca SYSTEM STROBEL GmbH in da je slednji veljaven le za konfiguracijo vozila, ki v bolniškem prostoru vsebuje originalno SYSTEM STROBEL GmbH opremo (mize nosil, sedeži, omarice in pritrdišča ter varnostni pasovi). Naročnik še navaja, da so morali ponudniki ponuditi urgentno reševalno vozilo z uspešno opravljenimi dinamičnimi varnostnimi testiranji za reševalno vozilo ponujenega tipa, ki jih opravi pooblaščena organizacija (TUV ali DEKRA), v primeru ponudbe predelave drugega predelovalca pa predložiti izjavo o ekskluzivnosti. Naročnik ob navedenem ugotavlja, da priloženi certifikat o varnostnem testiranju (dinamični test) vsebuje le prazen modul znamke SYSTEM STROBEL GmbH, ostali deli pa so sestavljeni po izboru vlagatelja, ki s konfiguracijo opisano v varnostnem certifikatu (pridobljenega s strani SYSTEM STROBEL GmbH) razen modula nima ničesar skupnega.
Naročnik nadalje navaja, da je v dodatno obrazložitev odločitve zapisal, da je od podjetja SYSTEM STROBEL GmbH pridobil pojasnilo, da je njihovo poročilo (Crash test) veljavno izključno za konfiguracijo vozila (System Strobel Box Body), ki v bolniškem prostoru vsebuje originalno SYSTEM STROBEL mizo nosil, SYSTEM STROBEL sedeže, SYSTEM STROBEL omarice in SYSTEM STROBEL pritrdišča. Ker oprema, ki jo je v svoji ponudbi navedel vlagatelj (miza nosil znamke STEM, sedeži, varnostni pasovi), ne ustreza priloženemu certifikatu je vlagateljeva ponudba neprimerna in nepopolna. Bistvo zahteve, poudarja naročnik, je torej certifikat, ki velja za celotno nadgradnjo v njenih bistvenih delih (Crash test report).
Naročnik še zatrjuje, da ni v ničemer spremenil določb razpisne dokumentacije in da jedro spora ni v časovni opredelitvi temveč v dejstvu, da vlagatelj nima opravljenega dinamičnega testa za zahtevano nadgradnjo. Naročnik v zvezi s tem še pojasnjuje, da je bil predmetni certifikat zahtevan tako kot priloga k ponudbeni dokumentaciji, ravno tako pa tudi kot sestavni del dokumentacije, ki jo dobavitelj predloži ob dobavi vozila. Naročnik še navaja, da je v dodatno obrazložitev odločitve prepisal ugotovitve podjetja SYSTEM STROBEL, da vlagatelj nima ustreznih dokazil za crash test report opreme (ki se nanaša tudi na omarice), vendar pa so podlaga za izločitev vlagatelja samo razpisane zahteve. Naročnik zatrjuje, da ni razširjal pogoja in da navedba, ki se nanaša na omarice ne spremeni dejstva, da je vlagateljeva ponudba nepopolna.
Naročnik zatrjuje, da je med zahtevami za medicinsko opremo navedel konkreten tip in proizvajalca opreme, hkrati z navedbo "enakovreden". Naročnik pojasnjuje, da je z navedeno besedo dopustil uporabo konkurenčnega produkta, ki je na enakem ali na boljšem kvalitetnem nivoju. Ker je oprema STRYKER, ki jo je v ta namen ponudil izbrani ponudnik (nosila STRYKER M1 RUGGED in stol STRYKER 6252 PRO), v višjem kakovostnem razredu od nosil FERNO oz. SAVER, ponudba izbranega ponudnika iz navedenega razloga ni nepopolna. Naročnik še navaja, da so nosila oprema reševalnega vozila in niso fiksno pritrjena na katerikoli del reševalnega vozila. Fiksni del opreme, pojasnjuje naročnik, je miza nosil, na katero se pritrdijo nosila. Miza nosil SYSTEM STROBEL GmbH, ki jo navaja s strani izbranega ponudnika priloženo varnostno poročilo št. 375-019-01-FBFS, je opremljena z zaklepom po normativu DIN, zato lahko sprejme nosila FERNO, STRYKER in STOHLENWERK. V varnostnem poročilu, nadaljuje naročnik, so bila uporabljena nosila FERNO, kar pa ne omejuje veljavnosti certifikata na drugačna nosila. Nosila so bila uporabljena predvsem kot dokaz odpornosti zaklepa mize nosil. Naročnik pa je v izogib dvomom v ustreznost predloženega certifikata od lastnika certifikata in družbe SYSTEM STROBEL v zvezi s tem prejel pisni odgovor, da sporni certifikat, št. 375-019-01-FBFS velja za nosila FERNO, STRYKER in STOHLENWERK.
Naročnik ugotavlja, da sta oba ponudnika predložila isti certifikat, ki se nanaša na modul proizvajalca SYSTEM STROBEL, vlagatelj pa je v svoji ponudbi uporabil prazen modul SYSTEM STROBEL, notranjo izdelavo, ki obsega montažo mize nosil, sedežev in ostale opreme, pa naj bi opravil samostojno. Naročnik tako ugotavlja, da bi moral vlagatelj predložiti certifikat o varnostnem testiranju za lastno konfiguracijo bolniškega prostora oziroma uporabiti modul z bistvenimi deli nadgradnje.
Naročnik zavrača tudi vlagateljev očitek o tem, da naj bi Poročilu o varnostnem testiranju (št. 375-019-01-FBFS, z dne 16.10.2001), ki ga je predložil izbrani ponudnik, pretekla veljavnost in da naj bi bilo neustrezno, ker je prirejeno za vozilo Mercedez Benz in ne za vozilo Volkswagen. Kot zatrjuje naročnik, je certifikat vezan na predmet testiranja in nima roka veljavnosti. Dokler je predmet (na katerega se certifikat nanaša) v proizvodnji oz. dosegljiv na trgu je zanj veljaven tudi certifikat. Veljavnost je omejena le v primeru, če se normativ, na katerega se nanaša testiranje, po opravljenem testiranju spremeni do te mere, da predhodna testiranja ne ustrezajo več novim normativom. Ker se normativ EN 1789 v tej točki po letu 2001 ni spremenil, veljavnost spornega certifikata ni vprašljiva. Naročnik še navaja, da je bilo dinamično testiranje modula SYSTEM STROBEL (za izbranega ponudnika) opravljeno v simulacijski obliki. To pomeni, nadaljuje naročnik, da je bil modul pritrjen na voziček, obremenitve 10G, v štirih smereh pa so bile simulirane s pospeški vozička. Zato sam test ni v nikakršni povezavi s tipom vozila, na katerega je pritrjen. V 4. točki omenjenega poročila, zatrjuje naročnik, je navedena zgolj ilustracija testnega objekta na vozilu Mercedez Benz serije 3, medtem, ko med testiranjem modula ni bilo uporabljeno osnovno vozilo - šasija. Omenjeni modul, še navaja naročnik, je samostojni člen, ki se lahko poljubno namesti na osnovno vozilo po izbiri kupca, edina omejitev je nosilnost osnovnega vozila - šasije. Certifikat se nanaša na strukturno trdnost samega modula in na bistvene dele opreme modula.
Naročnik zahteva povrnitev stroškov, nastale z obravnavo in odločitvijo o zahtevku za revizijo po priloženem stroškovniku (naročniku je odločitev o zahtevku za revizijo pripravila odvetnica).

Vlagatelj je dne 09.07.2009 naročnika obvestil, da bo postopek nadaljeval pred Državno revizijsko komisijo.
Naročnik je dne 13.07.2009 Državni revizijski komisiji v pristojno odločanje odstopil zahtevek za revizijo skupaj z vso dokumentacijo.
Državna revizijska komisija je v cilju ugotovitve pravilnega dejanskega stanja v predmetni zadevi skladno z drugim odstavkom 21. člena ZRPJN in s 14. členom Poslovnika Državne revizijske komisije za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (Uradni list RS, št. 44/2005) za strokovno mnenje zaprosila strokovnjaka Jožeta Prestorja, dipl.zn. (v nadaljevanju: strokovnjak). Državna revizijska komisija je strokovnjaka imenovala s sklepom št. 018-139/2009-2, z dne 22.07.2009. Z istim sklepom je Državna revizijska komisija od vlagatelja zahtevala, da v roku 3 dni od prejema sklepa založi predujem za izvedbo dokaza, in sicer v višini 645,16 EUR.
Vlagatelj je znesek v zahtevani višini nakazal dne 23.07.2009 in dne 27.07.2009 predložil potrdilo. Vlagatelj je istega dne zahteval povrnitev založenega zneska.
Državna revizijska komisija je strokovno mnenje prejela dne 17.08.2009 in ga 19.08.2009 posredovala naročniku in vlagatelju. Na prejeto strokovno mnenje je vlagatelj dne 28.08.2009 Državni revizijski komisiji posredoval dokument Odgovor na strokovno mnenje v zadevi vodeni pod opr. 018-139, v zadevi dobava urgentnega reševalnega vozila, v katerem je izrazil svoje nestrinjanje s strokovnim mnenjem. Državna revizijska komisija je predmetni dokument dne 01.09.2009 posredovala strokovnjaku in ga zaprosila, naj se do vlagateljevih pripomb opredeli. Strokovnjak je dne 08.09.2009 Državni revizijski komisiji posredoval svoje stališča do vlagateljevih pripomb (Stališče do odgovora na podano strokovno mnenje o spornih vprašanjih v revizijskem postopku JN2889/2009). Državna revizijska komisija je odgovor strokovnjaka dne 09.09.2009 posredovala obema strankama. Vlagatelj je v dokumentu Odgovor na strokovno mnenje v zadevi vodeni pod opr. 018-139/2009, v zadevi dobava urgentnega reševalnega vozila, z dne 11.09.2009 (ki ga je Državna revizijska komisija prejela dne 15.09.2009), ponovno podal svoje pripombe.
Kar se tiče vlagateljevih pripomb, da je Državna revizijska komisija od strokovnjaka nedopustno zahtevala, da preveri, ali se zahtevani dokumenti nahajajo v ponudbah obeh sodelujočih ponudnikov (v vlagateljevi ponudbi in v ponudbi izbranega ponudniuka), se z njimi ni mogoče strinjati. Vse ugotovitve strokovnjaka se namreč nanašajo na postavljeni vprašanji o tem, ali sta vlagatelj in izbrani ponudnik v spornem delu ravnala v skladu z razpisno dokumentacijo (ki je predstavljena oziroma citirana v nadaljevanju te obrazložitve), drugačna interpretacija njegovih zaključkov pa ni namenjena poseganju v pristojnosti Državne revizijske komisije (kar ji očita vlagatelj), pač pa je do njih prišlo zgolj iz razloga, ker je strokovnjak pri presoji strokovnih vprašanj le-ta obravnaval v kontekstu celotne razpisne dokumentacije. Sicer pa je Državna revizijska komisija vpogledala v vse dokumente, ki sta jih v zvezi z izpolnjevanjem spornega pogoja predložila oba sodelujoča ponudnika (tako vlagatelj kot tudi izbrani ponudnik), strokovnjaka pa imenovala zgolj iz razloga, ker sama ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, ki je bilo potrebno za vsebinsko presojo spornih dokumentov. Ravno tako ni utemeljena vlagateljeva pripomba o tem, da naj bi bilo mnenje napisano v prid naročniku iz razloga, ker naj bi bil strokovnjak zaposlen v Zdravstvenemu domu Kranj, ki je preteklo leto kupilo urgentno reševalno vozilo (prav) pri izbranemu ponudniku. Po poizvedbah, ki jih je opravila Državna revizijska komisija pri Zdravstvenemu domu Kranj je slednji v zadnjih petnajstih letih kupil trinajst reševalnih vozil, od tega dve reševalni vozili od podjetja T&P, Velenje, dve reševalni vozili od podjetja Sanolabor, Ljubljana (pri obeh vozilih je v vlogi "predelovalca" nastopal vlagatelj), dve reševalni vozili od podjetja Proavto Koper, enega od podjetja Panax iz Slovaške, dva od izbranega ponudnika (leta 1997 in leta 2009) in največ reševalnih vozil (štiri) od vlagatelja (leta 1997, leta 1999, leta 2003 in leta 2008).
Državna revizijska komisija sprejema ugotovitve strokovnjaka, ki jih je zapisal v svojem mnenju. Mnenje strokovnjaka je namreč rezultat strokovne preučitve obstoječe razpisne in ponudbene dokumentacije oziroma primerjave ponudb (vlagatelje in izbranega ponudnika) z zahtevami iz razpisne dokumentacije ter temelji na strokovnem znanju s področja predmetnega javnega naročila (strokovnjak je od leta 1997 član delovne skupine nujne medicinske pomoči, ki jo je organiziralo Ministrstvo za zdravje, po reorganizaciji slednje je med leti 2004 in 2008 vodil skupino za prevoze in opremo, v letih 2006 in 2007 je sodeloval v ožji skupini strokovnjakov, ki je pripravila dopolnitve in spremembe Pravilnika o službi nujne medicinske pomoči, pri Ministrstvu za zdravje je sodeloval pri oblikovanju že izdanih in nastajajočih pravilnikov, ki se nanašajo na standarde kakovosti, ki so zahtevani na območju EU, na Ministrstvu za zdravje pa že od leta 1999 deluje tudi kot pooblaščen nadzornik za nadzor delovanja reševalnih postaj, kjer preverja skladnost opreme in reševalnih vozil z veljavnimi predpisi). V postopku pridobljeno strokovno mnenje izčrpno pojasnjuje strokovna vprašanja, ki so se pojavila med presojo utemeljenosti vlagateljevih navedb, zato Državna revizijska komisija tudi po preučitvi vlagateljevih pripomb meni, da le-to predstavlja ustrezno osnovo, ki omogoča sprejem odločitve o zahtevku za revizijo.
Po pregledu dokumentacije ter po proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika ter ob upoštevanju strokovnega mnenja je Državna revizijska komisija ugotovila, da zahtevek za revizijo ni utemeljen, in sicer zaradi razlogov, navedenih v nadaljevanju.
V obravnavanem primeru vlagatelj zatrjuje, da so morali ponudniki v skladu z razpisno dokumentacijo skladnost s SIST EN 1789:2007, ki se nanaša na ponujen tip predelave in predelovalca ponujenega reševalnega vozila predložiti šele ob primopredaji reševalnega vozila in ne že v ponudbo. Vlagatelj tudi zatrjuje, da dinamični test, ki ga je predložil izbrani ponudnik ni ustrezen in da izbrani ponudnik ni predložil dokazil in potrdila o skladnosti s standardom SIST EN 1789:2007, kot je bilo zahtevano v razpisu ter da je (posledično) njegova ponudba nepravilna in nepopolna. Vlagatelj (iz previdnosti) tudi poudarja, da so v njegovi ponudbi vsi zahtevani testi: Crash test nadgradnje, sedežev, mize in nosil (kot zatrjuje vlagatelj, je vse navedeno v vozilo vgrajeno in ima dinamičen test).
Vlagateljev najprej očita naročniku, da je v fazi pregleda in ocenjevanja ponudb spreminjal določila razpisne dokumentacije oziroma, da so morali ponudniki (v skladu z razpisno dokumentacijo) skladnost s SIST EN 1789:2007, ki se nanaša na ponujen tip predelave in predelovalca ponujenega reševalnega vozila, dokazati šele ob primopredaji reševalnega vozila. Državna revizijska komisija vlagateljevemu očitku ni mogla slediti.
Naročnik je pogoje za udeležbo v predmetnem postopku oddaje javnega naročila navedel v 12. členu Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe. V točki 16 je naročnik zapisal:
"Ponujeno vozilo mora v celoti ustrezati vsem tehničnim pogojem in zahtevam naročnika, ki so podane v razpisni dokumentaciji;
Ponudnik poda lastno izjavo, da posamezno ponujeno vozilo v celoti ustreza vsem tehničnim pogojem in zahtevam naročnika iz nadaljevanja obrazca OBR-4;
Ponudnik ob dobavi predloži dokazila o skladnosti reševalnega vozila s standardom SIST EN 1789:2007 - poročilo o opravljenem testiranju".

Naročnik je tehnične zahteve in specifikacijo predelav urgentnega reševalnega vozila oziroma sam predmet javnega naročila predstavil v točki III razpisne dokumentacije. Na strani 20 je (med drugim) navedel:
"Priloženi certifikati o uporabljenih materialih in napravah v vozilu, skladno z normativom EN 1789:2007.
Ponudnik mora ponuditi vozilo z uspešno opravljenimi varnostnimi testiranji za reševalno vozilo določenega tipa, ki jih opravi akreditirana organizacija.
Ponudnik mora predložiti kopijo opisa opravljenih varnostnih testov (Crash test report), ki se nanaša na ponujen tip in predelavo vozila".
Naročnik je v razpisno dokumentacijo priložil tudi obrazec, iz katerega (med drugim) izhaja (četrta stran obrazca - Nadaljevanje OBR - 4 - točka 3 - Izpolnjevanje pogojev ponudnika):
"Urgentno reševalno vozilo bo ponujeno z uspešno opravljenimi dinamičnimi varnostnimi testiranji za reševalno vozilo ponujenega tipa, ki jih opravi pooblaščena organizacija (DEKRA, TUV). Vsebovati mora tudi dinamični test sedežev, mize nosil in medicinskih naprav v reševalnem vozilu pri večjih obremenitvah (npr: 10G)". Identičen tekst izhaja tudi iz 3. točke točke III.1.4) objave predmetnega javnega naročila na Portalu javnih naročil.
Iz 4. točke predmetnega obrazca (Izpolnjevanje pogojev ponudnika) pa izhaja naslednje navodilo:
"Urgentno reševalno vozilo bo opremljeno skladno s standardom SIST EN 1789:2007 kar bomo ob primopredaji tudi dokazali s predložitvijo potrdila - poročila o opravljenem testiranju, ki se mora nanašati na ponujen tip predelave in predelovalca". Identičen tekst izhaja tudi iz 6. točke točke III.1.4) objave predmetnega javnega naročila na Portalu javnih naročil.
Sporni pogoj je eden izmed pogojev v smislu 45. člena ZJN-2 (tehnična in/ali kadrovska sposobnost), torej pogojev, s katerimi naročnik preverja tehnično in kadrovsko sposobnost posameznega ponudnika. Iz druge alineje točke j drugega odstavka 45. člena ZJN-2 namreč izhaja, da lahko gospodarski subjekti izkažejo izpolnjevanje tehnične sposobnosti tudi "s certifikati, ki jih izdajajo uradne pooblaščene ustanove ali pristojne agencije za nadzor kakovosti, s katerimi se potrdi skladnost izdelkov s tehničnimi specifikacijami ali veljavnimi standardi".
Vprašanje izpolnjevanja pogojev za priznanje sposobnosti je potrebno presojati v smislu 16. in 19. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2 ter prvega odstavka 80. člena ZJN-2. 16. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2 določa, da je popolna ponudba tista, ki je pravočasna, formalno popolna, sprejemljiva, pravilna in primerna, 19. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2 pa določa, da je nepravilna ponudba (med drugim tudi) tista, ki ne izpolnjuje pogojev iz 41. do 47. člena tega zakona. V skladu s prvim odstavkom 80. člena ZJN-2 mora naročnik v postopku oddaje javnega naročila po opravljenem pregledu in dopolnitvi ponudb (78. člen ZJN-2) izločiti vse ponudbe, ki niso popolne. Navedeno pomeni, da lahko naročnik najugodnejšo ponudbo izbere le izmed popolnih ponudb in da je dolžan vse nepopolne ponudbe izločiti, pri čemer mora popolna ponudba med drugim izpolnjevati tudi vse postavljene pogoje, ki izkazujejo ponudnikovo tehnično sposobnost.
Iz zgoraj citiranih zahtev izhaja, da so (bodo) morali ponudniki skladnost s standardom SIST EN 1789:2007, ki se nanaša na ponujen tip predelave in predelovalca oziroma kopijo opisa varnostnih testov (Crash test report), ki se nanaša na ponujen tip in predelavo vozila dokazati/predložiti tako v samo ponudbo kot tudi (ponovno) ob sami primopredaji vozila. Takšno podvajanje naročnikovih zahtev je sicer nenavadno in nelogično, vendar pa bi lahko vlagatelj ob opisanem dejanskem stanju na naročnika naslovil zahtevo po dodatnem pojasnilu (na navedeno možnost je bil izrecno opozorjen v 6. členu Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe) ali (v kolikor je bil mnenja, da naročnikove zahteve niso določene v skladu s pravili javnega naročanja) vložil zahtevek za revizijo, vendar je bil dolžan to storiti še pred potekom roka za oddajo ponudb (šesti odstavek 12. člena ZRPJN). Po poteku tega roka namreč vsebinska presoja zahtev iz razpisne dokumentacije ni več dopustna, zaradi česar lahko Državna revizijska komisija le še preveri, ali ponudbi izpolnjujeta naročnikove zahteve na način, kot je določen v razpisni dokumentaciji.
Kot ugotavlja Državna revizijska komisija gre pri obravnavanemu očitku za vprašanje same interpretacije razpisne dokumentacije. Iz navedenega razloga Državna revizijska komisija v zvezi s tem strokovnjaku ni zastavila vprašanja. Kljub temu je strokovnjak v odgovoru na vlagateljeve pripombe (dokument, z dne 08.09.2009) zapisal, da je razpisna dokumentacija zahtevala, da morajo biti že v ponudbi priloženi opisi opravljenih varnostnih testov za sedeže, mizo nosil in medicinskih naprav v reševalnem vozilu (vlagatelj je namreč strokovnjaku v odgovoru na podano strokovno mnenje, z dne 27.08.2009, očital med drugim zlasti tudi to, da slednji ni ugotovil, da v ponudbo spornih dokumentov še ni bilo potrebno priložiti).
Zgoraj navedeno razumevanje razpisne dokumentacije potrjuje tako ravnanje izbranega ponudnika (ki je vse zahtevane dokumente predložil v skladu z naročnikovimi zahtevami) kot tudi ravnavnje vlagatelja, ki zatrjuje, da so v njegovi ponudbi vsi zahtevani atesti (takšna interpretacija razpisne dokumentacije je nenazadnje tudi logična, saj naročnik tehnično in/ali kadrovsko sposobnost ponudnikov oziroma izpolnjevanje pogojev iz 45. člena ZJN-2 v praksi praviloma preverja pred izbiro najugodnejšega ponudnika). Čeprav vlagatelj v zahtevku za revizijo očita naročniku, da je bilo potrebno sporne dokumente (oziroma kot zatrjuje, skladnost s standardom SIST EN 1789:2007, ki se nanaša na ponujen tip predelave in predelovalca) predložiti (dokazati) šele in zgolj ob primopredaji urgentnega reševalnega vozila pa po drugi strani izrecno poudarja (sicer zgolj "iz previdnosti"), da "so v njegovi ponudbi vsi zahtevani atesti: Chrash test nadgradnje, sedežev, mize in nosil" in "da je vse to v vozilo vgrajeno in ima dinamični test". Ravno tako vlagatelj tudi zatrjuje, da je iz enakega razloga nepravilna in nepopolna (v smislu 16. in 19. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2) tudi ponudba izbranega ponudnika oziroma zatrjuje, da je slednja nepopolna prav iz razloga, ker priloženi certifikati (ki naj bi bili po njegovemu mnenju predloženi šele ob primopredaji in ne že v ponudbo) ne ustrezajo naročnikovi zahtevi iz razpisne dokumentacije. Vlagatelj namreč zatrjuje, "da izbrani ponudnik ni predložil dokazil in potrdila o skladnosti s standardom SIST EN 1789:2007, kot je bilo zahtevano v razpisu" oziroma, da "priložena potrdila ne ustrezajo ponujeni opremi".
Vlagatelj nadalje zatrjuje, da je njegova ponudba popolna oziroma (zgolj iz previdnosti) navaja (kot že zapisano v tej obrazložitvi), da "so v njegovi ponudbi vsi zahtevani atesti: Chrash test nadgradnje, sedežev, mize in nosil" in "da je vse to v vozilo vgrajeno in ima dinamični test". Vlagatelj hkrati zatrjuje, da je naročnik njegovo ponudbo in ponudbo izbranega ponudnika v zvezi z izpolnjevanjem navedenega (istega) pogoja obravnaval neenakopravno.
Državna revizijska komisija se je pri presoji obeh navedenih očitkov v celoti oprla na pridobljeno strokovno mnenje.
Državna revizijska komisija strokovnjaku zastavila vprašanje, ali sta vlagatelj in izbrani ponudnik v spornem segmentu izpolnila naročnikovo zahtevo kot izhaja razpisne dokumentacije oziroma ali sta izpolnila naročnikovo zahtevo po predložitvi dinamičnega testa sedežev, mize nosil in medicinskih naprav v reševalnem vozilu pri večjih obremenitvah (npr: 10G). Strokovnjak je po naročilu Državne revizijske komisije opravil primerjavo obeh ponudb z navedeno zahtevo iz razpisne dokumentacije, ob tem pa je vsako izmed zahtevanih dinamičnih testiranj (ki se nanašajo na sedeže, mizo nosil in medicinskih naprav) tudi pojasnil v povezavi z zahtevami standarda EN 1789/2007. Državna revizijska komisija je navedena pojasnila, zaradi jasnejše in konsistentnejše obrazložitve v celoti povzela.
Strokovnjak je zapisal, da namestitev sedežev v bolniški prostor opredeljuje točka 4.4.3 standarda EN 1789/20078, pritrditev sedeža in pritrdišč v bolniški prostor reševalnega vozila pa točka 4.5.9. Kot navaja strokovnjak, mora biti pritrditev izvedena na način, da ob premikanju zadovolji direktivo 74/408 sveta EU o približevanju zakonodaje držav članic o notranji opremi motornih vozil (trdnost sedežev in njihovih pritrdišč), da so pritrdišča varnostnih pasov skladna z direktivo 76/115 sveta EU o približevanju zakonodaje držav članic o pritrdiščih varnostnih pasov motornih vozil, varnostni pasovi sedežev pa direktivi 77/541 sveta EU o približevanju zakonodaje držav članic o varnostnih pasovih in sistemih za zadrževanje potnikov v motornih vozilih. Oporniki za glavo morajo odgovarjati direktivi 78/932 sveta EU o približevanju zakonodaje držav članic o naslonih za glavo na sedežih motornih vozil. Vsa prijemališča, pritrditve in odlagališča morajo biti izvedena tako, da preprečujejo izlet pri pospeških - pojemkih 10g v petih smereh (spredaj, zadaj, levo, desno in navpično). Način testiranja opredeljuje točka 5.3 standarda EN 1789/2007, ki predpisuje, da mora biti na sedežu pritrjena lutka. Pri izvedbi trka mora biti testirani del pritrjen v konstrukcijo bolniškega prostora ali ustreznega dela konstrukcije, hitrost objekta ob trku mora znašati med 30 in 32 km/h, trk pa se izvede v vseh petih smereh.
Kot je ugotovil strokovnjak, je vlagatelj v ponudbo predložil opis varnostnega testiranja, ki ga je izvedel TUV, in sicer za opremo in konstrukcije podjetja System Strobel, med katerimi sta testirana tudi dva sedeža (na boku in predelni steni). Strokovnjak je tudi ugotovil, da sta v ponudbeno dokumentacijo vloženi tudi strokovni mnenje RTI Maribor o ustreznosti pritrdišča varnostnih pasov za sedeža na boku in predelni steni.
Strokovnjak je zaključil z ugotovitvijo, da v primeru vgraditve sedežev, za katera sta priloženi strokovni mnenji, opis varnostnega testa za sedeže ni ustrezen. Strokovnjak je še pojasnil, da poleg tega, da v dokumentu RTI Maribor ni omenjen izdelovalec sedeža, predmet strokovnega mnenja tudi ni pritrditev sedeža na ohišje vozila ali konstrukcijo. Strokovnjak je še navedel, da je strokovno mnenje RTI Maribor legitimno, vendar pa je navedeno podjetje izdalo certifikat o ustreznosti pritrdišča varnostnih pasov na sedežu, kar nima nobene povezave s tehničnimi zahtevami naročnika, ki so se nanašale na sedež, vzglavnik ter na pritrditev sedeža na ohišje vozila ali nadgradnjo.
Strokovnjak je še navedel, da je naročnik zahteval varnostno testiranje tudi za mizo nosil. Strokovnjak je zapisal, da morajo biti nosila izdelana v skladu s standardom kakovosti EN 1865/2000. Kot je navedel strokovnjak, za samo skladnost nosil poskrbijo proizvajalci nosil, naloga predelovalca (ponudnika reševalnega vozila) pa je zagotoviti kakovostno in varno pritrditev nosil v bolniški prostor, kot to opredeljuje standard EN 1789/2007, in sicer v točki 5.2.9. Kot ugotavlja strokovnjak, morajo biti nosila pritrjena na vodoravno podlago, pritrditev nosil in pacienta na nosila pa mora biti izvedena tako, da preprečujejo izlet pri pospeških - pojemkih 10g v petih smereh (spredaj, zadaj, levo, desno, navpično). Premiki bolnika in predmetov ob trkih ne smejo ogroziti varnosti oseb v reševalnem vozilu. Način testiranja, še pojasnjuje strokovnjak, opredeljuje točka 5.3 standarda EN 1789/2007, ki predpisuje, da mora biti na nosilih pritrjena lutka. Pri izvedbi trka mora biti testirani del pritrjen v nosilno konstrukcijo - mizo nosil, ta pa je pritrjena na konstrukcijo bolniškega prostora ali ustreznega dela konstrukcije. Vzglavje nosil je med testom dvignjeno za 15Âş, hitrost objekta ob trku mora znašati med 30 in 32 km/h, trk pa se izvede v vseh petih smereh.
Kot je ugotovil strokovnjak, je vlagatelj predložil opis varnostnega testiranja, ki ga je izvedel TUV za opremo in konstrukcije podjetja System Strobel, med katerim je testirana tudi pritrditev nosil. Strokovnjak je ugotovil, da je v ponudbeno dokumentacijo predložen certifikat o skladnosti konstrukcije za vpetje nosil MEC 300S italijanskega proizvajalca STEM s.r.l. Naveden dokument, ugotavlja strokovnjak, potrjuje skladnost mize nosil z zahtevami standarda EN 1789/1999 in priporočil direktive 93/42 sveta EU o približevanju zakonodaje držav članic o medicinskih pripomočkih, ki za nosila predvideva upoštevanje standarda 1865/1999. Strokovnjak je ugotovil, da je iz ponudbene dokumentacije razvidno, da vlagatelj ponuja mizo (vezni element med ohišjem, nadgradnjo in nosili za pacienta) proizvajalca STEM. Strokovnjak je potrdil ugotovitve vlagatelja, da sta obe ponujeni mizi (ki sta ju ponudila vlagatelj in izbrani ponudnik) prilagojeni za pritrditev različnih nosil za paciente in da so v zvezi s tem pomembna pritrdišča za mizo v vozilu, vendar je hkrati tudi navedel, da vlagatelj (za razliko od izbranega ponudnika) ni predložil testiranja pritrditve mize na vozilo (podlago, ohišje).
Strokovnjak se sicer strinja z vlagateljem v tem, da ima lahko vsak del opreme, ki je vgrajena v reševalno vozilo ločeno varnostno testiranje, vendar pa hkrati poudarja, da je v obravnavanem primeru naročnik zahteval varnostno testiranje same predelave ponujenega vozila. Strokovnjak je pojasnil, da predelava vozila pomeni sprememba oblike in lastnosti sicer varnostno testiranega vozila, vgradnja varnostno testiranih medicinskih naprav v omarice, vgradnja sedežev za paciente in pridrdišča za varnostne pasove ter vgradnja in varna pritrditev mize nosil. Iz navedenega razloga, ugotavlja strokovnjak, je naročnik zahteval dokazilo, da je bilo delo predelovalca (torej vgradnja ključnih elementov) ponujenega vozila tudi varnostno testirano.
Iz zgoraj povzetega mnenja torej jasno izhaja, da je bila vlagateljeva ponudba izločena iz razloga, ker priloženi dinamični testi za zahtevano nadgradnjo (za sedeže proizvajalca ISRI in mizo nosil proizvajalca STEM) ne vključujejo tudi pritrditve ponujene opreme na ohišje vozila / konstrukcijo oziroma iz razloga, ker vlagatelj ni predložil varnostnega testiranja pritrditve ponujene opreme na reševalno vozilo (ali kot je zapisal strokovnjak "varnostnega testiranja same predelave ponujenega vozila"). Ker vlagateljeva ponudba iz navedenega razloga ni pravilna in popolna (v smislu zgoraj predstavljenih določil ZJN-2) jo je naročnik zakonito izločil iz postopka oddaje predmetnega javnega naročila.
Državna revizijska komisija se o tretjem očitku, ki se nanaša na (ne)pravilnost in (ne)popolnost vlagateljeve ponudbe ni izrekala iz razloga, ker je celo sam naročnik pojasnil, da vlagateljeve ponudbe iz razloga, "ker naj ne bi imel dokazil za crash test report opreme (omarice) ni izločil iz postopka oddaje predmetnega javnega naročila". Čeprav med strankama v tem postopku v zvezi z navedeno (ne)pravilnostjo torej ni več spora, pa Državna revizijska komisija (zgolj zaradi jasnejše obrazložitve) kljub temu ugotavlja, da se naveden očitek (kar je nenazadnje potrdil tudi strokovnak) pravzaprav nanaša na zahtevo po varnostnem testiranju medicinskih naprav v reševalnem vozilu (ki so shranjene v omarice). Tudi sicer pa presoja navedene (ne)pravilnosti ne bi mogla v ničemer spremeniti zgornjih ugotovitev Državne revizijske komisije glede nepravilnosti in nepopolnosti vlagateljeve ponudbe oziroma ne bi mogla kakorkoli vplivati na odločitev v obravnavani revizijski zadevi.
Državna revizijska komisija na tem mestu (ker se eden izmed vlagateljevih očitkov ravno tako nananaša na omare oziroma na pohištvo, ki je bilo vgrajeno v vozilo, ki ga je ponudil izbrani ponudnik) še ugotavlja, da je vlagatelj v vlogi, z dne 11.09.2009 (torej po več kot dveh mesecih, od kar je o zahtevku za revizijo odločil naročnik) navedel, da je ponudba izbranega ponudnika neprimerna tudi iz razloga, ker je ponudil drugačno pohištvo kot je bilo zahtevano v razpisnih pogojih. Državna revizijska komisija je že v več odločitvah zavzela stališče, da podlago odločitve naročnika o zahtevku za revizijo tvorijo le tista dejstva in dokazi, ki so bili navedeni oziroma predlagani, in le tisti zahtevki, ki so bili postavljeni do konca postopka v zvezi z zahtevkom za revizijo pred naročnikom, torej do izdaje odločitve naročnika o revizijskem zahtevku. Do tega trenutka morajo biti podane vse procesne predpostavke za dopustnost zahteve za revizijo, po tem trenutku pa se presoja tudi utemeljenost vlagateljeve zahteve za revizijo. Naročnik odloči o zahtevku za revizijo ex nunc, v kolikor vlagatelj ni zadovoljen z odločitvijo naročnika, pa lahko v skladu z 17. členom ZRPJN zahteva nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo. Vlagatelj pa pri tem (ali v kasnejših vlogah) ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov ali pa postavljati novih zahtevkov, saj s slednjimi naročnik ni bil seznanjen, ko je sprejel svojo odločitev, in o njih zato tudi ni mogel odločati ali se izjaviti. Citirano pravilo udejanja eno izmed temeljnih načel revizije postopkov javnega naročanja - načelo hitrosti, in velja tako za vložitev zahtevka kot tudi za morebitno dopolnitev zahtevka. Ob nasprotnem tolmačenju bi zaobšli določbo 16. člena ZRPJN o odločanju naročnika o revizijskem zahtevku pred odločanjem Državne revizijske komisije o le-tem.
Tudi v zvezi z vlagateljevim očitkom o tem, da je iz istega razloga (torej, ker "tudi izbrani ponudnik ni predložil dokazil in potrdila o skladnosti s standardom SIST EN 1789:2007, kot je bilo zahtevano v razpisu") nepravilna in nepopolna tudi ponudba izbranega ponudnika, se je Državna revizijska komisija (kot že izhaja iz te obrazložitve) v celoti oprla na mnenje strokovnjaka. Državna revizijska komisija je pri presoji predmetnega očitka hkrati presojala tudi vse ostale navedbe vlagatelja, ki se nanašajo na "predelavo reševalnega vozila", ki ga je ponudil izbrani ponudnik (saj so vse povezane z njim).
Strokovnjak je pojasnil, da je izbrani ponudnik jasno navedel, da bo nadgradnjo reševalnega vozila VW in notranjo opremo bolniškega prostora v celoti izdelalo podjetje System Strobel, ki je opravilo varnostno testiranje svojih proizvodov in konstrukcij. Ponudbena dokumentacije je opremljena s skico predelave v merilu 1:20, ki jo je izdelalo podjetje System Strobel, s katero je izbrani ponudnik sklenil pogodbo o sodelovanju (izbrani ponudnik je uradni zastopnik podjetja System Strobel na področju držav nekdanje Jugoslavije). Poleg opisa varnostnega testiranja nadgradnje (kontejnerske konstrukcije), sedežev, pritrditve mize in nosil ter shrambe in pritrditev medicinskih naprav (test TUV št. 3775-019-01-FBFS) je izbrani ponudnik predstavil tudi varnostno poročilo mize nosil pri večjih obremenitvi - 20g, ki ga je za podjetje System Strobel izvedlo pooblaščeno podjetja DEKRA. Test je bil izdelan, poudarja strokovnjak, skladno z zahtevami točk 4.5.9 in 5.3 standarda EN 1789/2000. Strokovnjak je zaključil z ugotovitvijo, da je izbrani ponudnik v spornem segmentu ravnal v skladu z vsemi naročnikovimi zahtevami iz razpisne dokumentacije.
Glede vlagateljevega očitka o tem, da je izbrani ponudnik v ponudbo priložil dokazila iz leta 2001, ko se tip vozila (ki ga je ponudil), še ni proizvajal, je strokovnjak pojasnil, da je bil standard EN 1789/2000 obnovljen leta 2007 in da se vsebine točk 4.5.9 in 5.3 vsebinsko nista spremenili, vsebina točke 6.5 starega standarda pa je vključena v točko 4.4.9 novega standarda. Ker se način testiranja in zahtevane norme niso bistveno spremenile, strokovnjak ocenjuje, da so izvedeni varnostni testi, ki so predloženi v ponudbi izbranega ponudnika, še vedno veljavni.
V zvezi z vlagateljevim očitkom o tem, da varnostni test neustrezen tudi zato, ker je bil (točki 4.1 in 4.2 testa) nameščen na podvozje vozila Mercedez Benz (nadgradnjo pa je ponudil na nosilnem vozilu VW T5) je strokovnjak navedel, da navedeno ne drži. Strokovnjak je pojasnil, da navedenemu v prid govorita vsaj dva argumenta, in sicer, da iz opisa varnostnega testiranja zabojnika ne izhaja, da je ustreznost zabojnika kakorkoli vezana na nosilno vozilo in da je skladnost nadgradnje nosilnega vozila razvidna tudi iz originalnega kataloga (2004/05), ki ga je izbrani ponudnik predložil v ponudbo in je deklarirana za nosilno vozilo VW T5 s podaljšano verzijo (medosna razdalja 3400mm).
Glede vlagateljevega očitka, da varnostni test mize nosil, ki ga je za podjetje System Strobel leta 2006 izvedlo pooblaščeno podjetje DEKRA ni ustrezno, ker so bila na mizi (konstrukcija System Strobel) vpeta nosila Ferno, je potrebno vlagatelja opozoriti (kar je ugotovil tudi strokovnjak), da (s strani izbranega ponudnika priloženo) Varnostno poročilo mize nosil pri obremenitvah 20g (ki ga je za System Strobel izvedlo podjetje Dekra), in sicer pod točko 3.1 (četrti odstavek) dovoljuje uporabo tudi "drugih nosil s podobnim vpenjalnim sistemom na zadku nosil" in na razpisno dokumentacijo naročnika, ki v Tehničnih zahtevah in specifikacijah predelav (točka 7 - Medicinska oprema) dovoljuje vsa nosila, "ki so enakovredna Ferno typ EFX 3074". Nenazadnje pa je naročnik dne 25.06.2009 od podjetja System Strobel prejel pisno izjavo o tem, da certifikat, ki ga je predložil izbrani ponudnik (št. 375-019-01-FBFS) velja za nosila Ferno, Stryker in Stohlenwerk.
Pač pa niti vlagatelj niti naročnik nista uspela izkazati, da bi bili podatki, ki izhajajo iz spornih potrdil vlagatelja in izbranega ponudnika neresnični in zavajajoči v smislu 77. člena ZJN-2. Državna revizijska komisija namreč ocenjuje, da so podatki, ki izhajajo iz vlagateljeve ponudbe v spornem segmentu zgolj posledica njegove (očitno napačne) interpretacije obstoječih dejstev (ponudba izbranega ponudnika pa je tozadevno, kot izhaja iz te obrazložitve, predložena v skladu z vsemi naročnikovimi zahtevami iz razpisne dokumentacije).
Državna revizijska komisija je 17.09.2009 prejela dopis naročnika (Rok za sprejem odločitve zahtevka za revizijo), s katerim jo je naročnik zaprosil za čimprejšnjo izdajo odločitve. Naročnik je navedel, da se dobava vozila, ki je predmet obravnavanega javnega naročila financira iz državnega proračuna in da mora račun o dobavljenem vozilu (in sicer najkasneje do 30.11.2009) predložiti Ministrstvu za zdravje, ker bo v nasprotnem primeru že pridobljena sredstva izgubil. Naročnik je hkrati navedel, da mora Državna revizijska komisija o zahtevku za revizijo odločiti v roku iz drugega odstavka 20. člena ZRPJN in da je rok za sprejem odločitve v obravnavanemu primeru že potekel. V zvezi s tem je potrebno opozoriti naročnika, da mora Državna revizijska komisija, skladno z določilom iz drugega odstavka 20. člena ZRPJN, odločiti (in izdati sklep) v roku 15 dni od prejema zahtevka za revizijo in celotne dokumentacije (v utemeljenih primerih se ta rok lahko podaljša za največ 20 dni, o čemer se obvestita obe stranki). Ker je Državna revizijska komisija prejela vlogo vlagatelja (s katero je slednji izrazil svoje nestrinjanje z ugotovitvami strokovnjaka) šele dne 15.09.2009 je torej odločila znotraj 15-dnevnega zakonskega roka iz drugega odstavka 20. člena oziroma znotraj 15-dnevnega zakonskega roka po prejemu zahtevka za revizijo in celotne dokumentacije. Nenazadnje pa bi naročnik v obravnavanem primeru (oziroma kadarkoli po prejemu vlagateljevega zahtevka za revizijo) lahko ravnal tudi z možnostjo, ki mu jo omogoča določilo 11.a člena ZRPJN in Državni revizijski komisiji posredoval (obrazloženi) predlog, da vloženi zahtevek za revizijo ne zadrži sklenitve pogodbe o oddaji javnega naročila.
S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.
Vlagatelj uveljavlja tudi povračilo stroškov, nastalih z revizijo. Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel, je Državna revizijska komisija skladno z 22. členom ZRPJN zavrnila tudi vlagateljevo zahtevo za povračilo stroškov, nastalih z revizijo.
S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.
V četrtem odstavku 22. člena ZRPJN je določeno: "Če zahtevek za revizijo ni utemeljen, mora vlagatelj zahtevka za revizijo naročniku povrniti stroške, nastale z revizijo. Če v takem primeru o zahtevku za revizijo odloči Državna revizijska komisija, mora vlagatelj zahtevka za revizijo na račun iz prvega odstavka tega člena vplačati še znesek v višini že vplačane takse kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo."
V obravnavanem primeru je naročnik zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen, zahtevek za revizijo pa je kot neutemeljen zavrnila tudi Državna revizijska komisija, zato je morala Državna revizijska komisija ob upoštevanju četrtega odstavka 22. člena ZRPJN odločiti, kot izhaja iz 3. točke izreka tega sklepa.
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.
Kot že zapisano v tej obrazložitvi, ZRPJN v četrtem odstavku 22. člena določa, da če se zahtevku za revizijo ne ugodi, mora vlagatelj zahtevka za revizijo na pisno zahtevo naročniku povrniti stroške, nastale z revizijo. Naročnik je zahteval povračilo stroškov, ki so mu nastali v zvezi z revizijo (naročniku je sklep, s katerim je odločil o vlagateljevemu zahtevku za revizijo pripravila odvetnica). Po pregledu priglašenih stroškov Državna revizijska komisija ugotavlja, da vse priglašene stroškovne postavke zadevajo opravila, ki jih je potrebno šteti kot redno delo naročnika v zvezi z vloženim zahtevkom za revizijo. Ker so torej v obravnavanem primeru izkazane stroškovne postavke povezane izključno z opravili, ki jih je naročnik v zvezi z vloženim zahtevkom za revizijo dolžan opraviti na podlagi 16. člena ZRPJN, je bilo potrebno naročnikovo zahtevo za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, zavrniti.
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 4. točke izreka tega sklepa.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, dne 22.09.2009



Sonja Drozdek šinko, univ.dipl.prav.
Članica Državne revizijske komisije














Vročiti:

- ZDRAVSTVENI DOM SLOVENSKE KONJICE, Mestni trg 17, Slovenske Konjice
- odvetnica Alenka Grad Pečnik, Ozka ulica 3, Celje
- Odvetniška pisarna Zmago Marovt, Rozmanova 12/1, Ljubljana
- MEDITRA d.o.o., Stegne 21 c, Ljubljana
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, Ljubljana
- Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, Ljubljana