018-150/2009 DARS, d.d.

Številka: 018-150/2009-3

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/1999, 90/1999, 110/2002, 42/2004, 61/2005, 78/2006 ter 53/2007) v senatu člana Jožefa Kocuvana, kot predsednika senata, ter članic mag. Nataše Jeršič in Vide Kostanjevec, kot članic senata, ob sodelovanju svetovalca Boruta Smrdela, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila "Izdelava, priprava za tisk in tiskanje, skladiščenje, pakiranje in dobava vinjet" in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj Riko, d.o.o., Bizjanova 2, Ljubljana, ki ga zastopa odvetnik Mirko Bandelj, Trdinova ulica 7, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika DARS, d.d., Ulica XIV. divizije 4, Celje (v nadaljevanju: naročnik), dne 31.7.2009 soglasno

ODLOČILA

1. Vlagateljev revizijski zahtevek z dne 20.6.2009 se zavrne kot neutemeljen.

2. Vlagateljeva zahteva po povrnitvi stroškov, nastalih z revizijo, se zavrne.

3. Vlagatelj mora v roku 15 dni od prejema tega sklepa na račun št. 01100-1000358802 pri ministrstvu, pristojnem za finance, vplačati znesek v višini 5.000,00 EUR, kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo.

Obrazložitev

Naročnik je dne 8.4.2009 sprejel sklep o pričetku postopka oddaje javnega naročila "Izdelava, priprava za tisk in tiskanje, skladiščenje, pakiranje in dobava vinjet". Javni razpis je naročnik objavil na Portalu javnih naročil, in sicer pod številko objave JN 2827/2009 z dne 9.4.2009, ter v Uradnem listu EU, in sicer pod številko objave 2009/S 70-101888 z dne 10.4.2009.

Dne 1.6.2009 je naročnik izdal dokument "Obvestilo o oddaji javnega naročila", iz katerega izhaja, da se predmetno javno naročilo odda ponudniku Cetis, d.d., Čopova 24, Celje (v nadaljevanju: izbrani ponudnik). Iz istega dokumenta izhaja tudi, da je naročnik kot popolno označil še vlagateljevo ponudbo, ki pa je bila od ponudbe izbranega ponudnika manj ugodna.

Z vlogo z dne 5.6.2009 je vlagatelj na naročnika naslovil zahtevo za izdajo dodatne obrazložitve odločitve o oddaji predmetnega javnega naročila in prošnjo za vpogled v ponudbi preostalih dveh ponudnikov.

Naročnik je dodatno obrazložitev odločitve o oddaji predmetnega javnega naročila vlagatelju izdal dne 9.6.2009, vpogled v ponudbi preostalih ponudnikov pa mu je omogočil dne 11.6.2009 (o tem sta bila napravljena tudi zapisnika).

V prilogi dopisa z dne 12.6.2009 je naročnik vlagatelju posredoval kopijo dela ponudbe dokumentacije izbranega ponudnika, in sicer izjave št. 4.2.- Ugotavljanje tehnične in kadrovske sposobnosti.

Z vlogo z dne 20.6.2009 je vlagatelj na naročnika naslovil zahtevek za revizijo. V njem zatrjuje, da je odločitev naročnika o oddaji predmetnega javnega naročila izbranemu ponudniku nepravilna in nezakonita. Vlagatelj jo izpodbija zaradi absolutnih bistvenih kršitev določil postopka, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Vlagatelj predlaga, da naročnik svojo odločitev o oddaji javnega naročila razveljavi, pri ponovnem odločanju o oddaji naročila ugotovi, da je ponudba izbranega ponudnika nepopolna in nepravilna ter jo kot tako izloči, vlagateljevo ponudbo pa po kriterijih izbora kot edino popolno in pravilno oceni tudi kot najugodnejšo in mu odda predmetno javno naročilo. Vlagatelj zahteva tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka, kot so specificirani v stroškovniku.
V obrazložitvi zahtevka vlagatelj navaja skupno ponudbeno ceno iz njegove in ponudbe izbranega ponudnika, pri tem pa navaja, da je sedanji dobavitelj vinjet in dobro pozna stroške njenih izdelav, zato je utemeljeno podvomil v ponudbeno ceno izbrane ponudbe. Vlagatelj ob tem izpostavlja, da je naročnik z obravnavanim razpisom, glede na obstoječe vinjete, še dodatno zaostril zahteve glede njihove kvalitete in varnostnih elementov, kar se posledično mora odraziti tudi v stroških njihove izdelave. Vlagatelj ob tem navaja zahteve, ki naj bi bistveno spremenile tehnične specifikacije glede na predhodno leto. Vlagatelj dalje navaja svojo in ponudbeno ceno izbranega ponudnika na enoto na lanskem razpisu za vinjete, pri čemer ugotavlja, da je izbrani ponudnik letos ponudil kar 5,6 x nižjo ceno za izdelavo enote glede na lansko ceno in to kljub temu, da naročnik zahteva bistveno zahtevnejšo in torej dražjo tehnološko rešitev od lanske. Zaradi navedenega in v prepričanju, da bi naročnik moral izvesti postopek v zvezi z neobičajno nizko ponudbo po 49. členu Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006, 16/2008; v nadaljevanju: ZJN-2), ter zaradi dvoma, da bi izbrani naročnik bil sposoben izvesti predmetno javno naročilo, je vlagatelj od naročnika zahteval dodatno obrazložitev, ki jo je tudi dobil. Iz te dodatne obrazložitve izhaja, da je naročnik celo opravil postopek v zvezi z neobičajno nizko ponudbo, pri tem pa iz obrazložitve ni razvidno, na kakšen način je ta test izbrana ponudba prestala. Naročnik pojasnjuje le, da je izbrani ponudnik podal ustrezna zagotovila ter na pojasnjevalni sestanek 21.5.2009 dostavil pisno obrazložitev in tudi obrazložil razloge za nizko ponujeno ceno. Nobene od teh trditev naročnika ni mogoče preizkusiti, ker obrazložitev ne navaja nobenega dokaza zanje. Zato vlagatelj še vedno vztraja, da je cena izbrane ponudbe neobičajno nizka ter da naročila ob tej ceni ni mogoče izvršiti. Cena namreč ne pokriva niti materialnih stroškov oziroma plačila dobaviteljem materiala za izdelavo vinjet. V zvezi s temi trditvami vlagatelju po njegovih besedah ni potrebno prilagati posebnih dokazil, saj je naročniku cena izdelave vinjet poznana, poznana mu je struktura oblikovanja cene, kot tudi celoten tehnološki proces, saj so naročnikovi eksperti v letu 2008, pred izborom vlagatelja na lanskem razpisu za vinjete, obiskali njegovega češkega podizvajalca in pregledali njegovo usposobljenost za izvedbo naročila. Vlagatelj se zaveda, da je postopek po 49. členu ZJN-2 v izključni domeni naročnika, opozarja pa, da bi sklenitev pogodbe za izvedbo naročila po ceni, ki tega ne zagotavlja, posegla v upravičene ekonomske in pravno zavarovane interese vlagatelja. Zato vlagatelj zatrjuje, da je naročnik z izborom ponudbe izbranega ponudnika kršil njegove z 9. členom ZJN-2 zavarovane pravice do enakopravne obravnave vseh ponudnikov ter ustavno pravico do enakosti pred zakonom po 22. členu Ustave RS. Enakost pred zakonom in enakopravna obravnava pomenita namreč prav to, da ponudnik upravičeno pričakuje, da bodo vsi ponudniki - konkurenti na javnem naročilu nastopili pod enakimi pogoji ter da ponudnik z dumpinško ceno ne bo zaradi tega favoriziran tako, da bo izbran, pač pa bo naročnik do vseh imel enak pristop.
Vlagatelj dalje zatrjuje, da ponudba izbranega ponudnika ni pravilna in ni popolna ter bi zato v skladu s prvim odstavkom 80. člena ZJN-2 morala biti izločena. Eden od bistvenih pogojev za popolnost in pravilnost ponudbe je tudi tehnična in/ali kadrovska usposobljenost ponudnika za izvedbo naročila po 45. členu ZJN-2. To se med drugim lahko dokazuje z vzorci, opisi in/ali fotografijami, katerih ustreznost mora biti potrjena, če to zahteva naročnik (člen 45/2-j ZJN-2), če pa gre za kompleksne izdelke ali storitve, ali če je predmet naročila namenjen za posebne namene, lahko naročnik opravi tudi ogled (člen 45/2-d ZJN-2). Ker vlagatelj pozna trg izdelave varnostnih dokumentov in ker dobro pozna tudi proizvodne in kadrovske zmogljivosti izbranega ponudnika, je na podlagi odobrenega zaprosila s strani naročnika vpogledal v ponudbeno dokumentacijo izbranega ponudnika. Kljub odobrenemu vpogledu, pa naj vlagatelj ponudbene dokumentacije v resnici sploh ne bi mogel videti oziroma naj je vsaj ne bi mogel videti v njenem najbolj bistvenem delu, ker jo je izbrani ponudnik označil kot poslovno skrivnost. S tem naj bi bile vlagatelju kršene njegove pravice iz šestega odstavka 22. člena ZJN-2. Vlagatelj na vpogledu tako ni mogel videti niti vzorcev, ki jih je v skladu z razpisnimi pogoji ponudnik bil dolžan priložiti. Kljub temu pa je vlagatelj na vpogledu v ponudbeno dokumentacijo izbranega ponudnika dobil potrditev svoje domneve oziroma vedenja o tem, da izbrani ponudnik ni sposoben izvesti predmetnega naročila, še zlasti ne po ponujeni ceni. Sestavni del ponudbene dokumentacije je tudi "Izjava št. 4.2.". Na njej bi moral ponudnik navesti seznam podizvajalcev, izbrani ponudnik pa ni navedel nobenega, kar pomeni, da zatrjuje, da bo naročilo izvedel sam. Za kaj takega pa naj vlagatelj ne bi bil niti tehnično niti kadrovsko usposobljen. Izbrani ponudnik naj ne bi mogel izdelati oz. vtisniti reliefnega holograma, ki ga zahteva priloga "V. Tehnične specifikacije, c. opis predmeta storitve razpisne dokumentacije". Na trenutnem (izbranem na lanskem javnem razpisu za vinjete) hologramu je beseda "DARS" vedno vidna v krogu, ob pogledu pod kotom 90, 180, 270 in 360 stopinj. Za dosego tega mora biti hologram vtisnjen. Vsled tega je potreben poseben stroj, ki ga, kot zatrjuje vlagatelj, izbrani ponudnik nima v svojem proizvodnem strojnem parku. Prav tako naj izbrani ponudnik ne bi imel posebnega stroja za avtomatsko pakiranje vinjet. Vlagatelj te trditve dokazuje s priloženimi izjavami (e-maili v originalu in s prevodi) proizvajalcev te strojne opreme ter poznavanjem vlagateljeve proizvodnje in tehnološkega procesa s strani naročnika, ki mu je znano, da vlagatelj razpolaga s tehnologijo in strojno opremo, ki zagotavlja med drugim vključno avtomatsko pakiranje, pri katerem je vsaka vinjeta nadzorovana z video kamero ter hkrati kontrolirana tudi debelina vinjete, kar je vse vključeno v ponudbeno ceno vlagatelja. Od naročnika pa pričakuje, da bo njegove trditve preveril tudi z ogledom na sedežu in v proizvodnih prostorih izbranega ponudnika in pri tem izkoristil pooblastilo iz točke d) 2. odstavka 45. člena ZJN-2, kot je to storil ob lanskem javnem razpisu, ko je tako preverjal ponudbo zdajšnjega vlagatelja.
Vlagatelj dalje navaja, da naj bi iz priloženih pisem vlagateljevih podizvajalcev ter tudi drugih podjetij, ki se ukvarjajo s tiskom varnostnih listin na evropskem trgu, izhajalo, da naj bi bil izbrani ponudnik zelo nereden plačnik, saj naj bi njegove obveznosti do dobaviteljev dosegle stopnjo, na kateri dobavitelji ne želijo več dobavljati materialov, dokler se njihove zapadle terjatve ne poravnajo, kar naj bi postavljalo pod vprašaj tudi realnost izvedbe njegove ponudbe, saj naj ne bi bil v stanju pridobiti materialov, potrebnih za izdelavo vinjet po predmetnem naročilu. Kot slednje vlagatelj navaja, da naj bi bila ponudba izbranega ponudnika nepopolna tudi zaradi tega, ker naj izbrani ponudnik ne bi predložil Dodatka št. 1, čeprav točka 11.2.1. v drugem odstavku izrecno govori, da so sestavni del dokumentacije tudi Dodatki. To pa izhaja tudi iz točk 11.2.3. in 11.2. razpisne dokumentacije.

Na naročnikov poziv z dne 22.6.2009 je vlagatelj svoj revizijski zahtevek z vlogo z dne 26.6.2009 dopolnil s predložitvijo potrdila o plačilu takse za revizijski postopek.

Dne 7.7.2009 je izbrani ponudnik po svoji pooblaščenki - odvetnici Ili Zupančič, Hacquetova ulica 8/I, Ljubljana, na naročnika naslovil "Vlogo stranskega intervenienta", v kateri predstavlja svoja stališča do vloženega revizijskega zahtevka.

Naročnik je o vlagateljevem revizijskem zahtevku odločil s sklepom z dne 8.7.2009, s katerim je tega zavrnil, ravno tako pa je zavrnil tudi vlagateljevo zahtevo po povrnitvi stroškov, nastalih z revizijo.
V obrazložitvi sklepa je naročnik navedel, da je po pregledu prispelih ponudb izbranega ponudnika z dopisom pozval k pisni obrazložitvi ponudbene cene za enoto mere za obe postavki ponudbenega predračuna. Naročnik je bil mnenja, da je ponudbena cena za enoto mere v predloženi ponudbi neobičajno nizka in v zvezi s tem obstaja dvom o možnosti izpolnitve naročila (49. člen ZJN-2), glede na bistveno zahtevnejše tehnične specifikacije in sicer predvsem pri spremenjenem načinu pakiranja, dodani serijski številki na vinjeti in v obliki črtne kode na kuponu, dodani zahtevi po črnilu s hologramskimi mikrodelci in hologramu z akromatsko obliko (hologramska folija z vgraviranim 3 D motivom). Izbrani ponudnik je v svojem odgovoru podal obrazložitve na zastavljena vprašanja in sicer je navedel, da je podoben način pakiranja predviden v vseh njihovih ponudbah za vinjete za naročnika. Predvideni način pakiranja uporabljajo tudi v že nekaterih pridobljenih poslih za različne naročnike. S sistemom "črne liste vinjet" pa se njihov proizvodni proces poenostavi (ni potrebno ponavljati manjkajočih številk) in je iz tega vidika cenovno ugodnejši. Oprema izbranega ponudnika za tisk variabilnih podatkov in številk naj bi bila sposobna izpisovati alfanumerične znake, kot tudi črtne kode. Bistvenega pomena pa naj bi bilo, da je na vinjeti, ki je predmet ponudbe, enostranski zapis variabilnih podatkov. V prejšnjem razpisu je bila zahteva po dvostranskem variabilnem tisku, kar bistveno otežuje proces uparjanja številk in kontrole oziroma video nadzora vinjet. Tisk črnila s hologramskimi mikrodelci pa naj ne bi predstavljal dodatnega proizvodnega procesa, pač pa naj bi se odtisnil skupaj z ostalimi barvami, predvidenimi v tehnični specifikaciji. Na pojasnjevalnem sestanku je izbrani ponudnik še dodatno obrazložil tudi razloge za nizko ponujeno ceno, ki jih naročnik na tem mestu tudi navaja. Na sestanku je izbrani ponudnik ponovno podal zagotovilo, da bo predmetno javno naročilo izvedel v zahtevanem roku in v skladu s tehničnimi značilnostmi in pogoji naročnika.
V zvezi z revizijskimi navedbami o tehnični in/ali kadrovski usposobljenosti izbranega ponudnika naročnik navaja, da je v razpisni dokumentaciji (izjava številka 2) zahteval potrditev in sprejem celotne razpisne dokumentacije, torej tudi tehnične zahteve. Izbrani ponudnik se je s podpisano izjavo zavezal, da vsebino razpisne dokumentacije v celoti sprejema in razume, ter da bo dobavljal blago, ki ustreza tehničnim zahtevam po ponujeni ceni. Naročnik je v razpisni dokumentaciji (izjava številka 4.1.) zahteval tudi potrditev, da je ponudnik tehnično in kadrovsko sposoben izvesti predmetno javno naročilo, kar se je izbrani ponudnik s podpisano izjavo tudi zavezal.
V zvezi z revizijskimi navedbami, ki se nanašajo na zatrjevano nepredložitev Dodatka št. 1, naročnik navaja, da vsi Dodatki res postanejo sestavni del razpisne dokumentacije, vendar niso obvezna priloga k ponudbeni dokumentaciji. Sestavni deli ponudbene dokumentacije so razvidni iz točke II.3.2. razpisne dokumentacije. Ponudnik pa je s potrditvijo in podpisom Izjave št. 2 potrdil, da vsebino razpisne dokumentacije v celoti razume in se z njo strinja, kakor tudi z dodatki, ki so bili izdani v zvezi z razpisno dokumentacijo.

Vlagatelj je z vlogo z dne 13.7.2009 naročnika obvestil, da želi revizijski postopek nadaljevati pred Državno revizijsko komisijo.


Po pregledu dokumentacije o postopku oddaje javnega naročila ter proučitvi navedb strank je Državna revizijska komisija, na podlagi 2. alineje prvega odstavka 23. člena ZRPJN in na podlagi četrtega in šestega odstavka 22. člena ZRPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

V svojem revizijskem zahtevku vlagatelj najprej zatrjuje, da je ponudba izbranega ponudnika neobičajno nizka.

Državna revizijska komisija v zvezi s temi revizijskimi navedbami pojasnjuje, da nizke ponudbene cene (ponudbe) pravo javnih naročil samo po sebi ne prepoveduje. še več; ZJN-2 ponudbeno ceno postavlja na piedestal primarnega merila za izbor najugodnejše ponudbe v postopkih javnega naročanja - tudi če naročnik najugodnejšo ponudbo izbira po merilu ekonomsko najugodnejše ponudbe, merilo cena ne sme imeti manjše teže od 60% teže vseh meril (pri intelektualnih storitvah pa ne manjše teže od 40%). Državna revizijska komisija je s tem v zvezi že v več svojih odločitvah (glej npr. odločitve v zadevah 018-300/2006, 018-090/2008, 018-125/2009 itd.) zapisala, da je v interesu naročnika, da dobi ustrezno blago, storitev ali gradnjo po najugodnejših pogojih, predvsem po čim nižji ceni. Prav konkurenčnost ponudb je temeljni interes naročnika in smisel javnega naročanja, saj zagotovitev te omogoča tudi spoštovanje načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (6. člen ZJN-2), ki naročnika zavezuje, da z izvedbo javnega naročila zagotovi, da je poraba sredstev zanj kar najbolj gospodarna in učinkovita. Svobodno določanje cen je torej ena temeljnih značilnosti konkurence na prostem trgu, kjer praviloma velja, da lahko ponudnik ponudi poljubno visoko ceno, če jo trg le sprejme, lahko pa tudi poljubno nizko, če mu takšna cena zagotavlja obstoj na trgu (prinaša dobiček ali pa vsaj zmanjšuje grozečo izgubo). Načelo obligacijskega prava o enakovrednosti dajatev je zato potrebno razumeti v tržnem pomenu: ceno določajo tržne razmere. Načelo o svobodnem oblikovanju cene velja tudi za zniževanje cen. Znižanje cene je lahko različno močno. Cena je lahko znižana pod tisto, ki jih ponujajo tekmeci. Pravni predpisi tudi načeloma ne prepovedujejo, da bi bila prodajna cena nižja kot lastna proizvajalna ali nabavna cena (zaradi načela o svobodnem določanju cen literatura in sodna praksa znižanje cen na splošno ne štejeta za nelojalno oziroma ga kot tako štejeta le v izjemnih okoliščinah). V praksi je veliko okoliščin, zaradi katerih je podjetje prisiljeno prodajati blago pod lastno proizvajalno ali nabavno ceno (zaradi konca sezone ali sploh zmanjšanja povpraševanja grozi izguba, podjetje želi osvojiti nov trg ali pa se želi kot novo podjetje plasirati na obstoječem trgu, želi uvesti nov izdelek ali storitev ali pa uporablja skupni /mešani/ izračun cene z notranjim subvencioniranjem). Načelo svobodnega oblikovanja cen vključuje tudi možnost njihovega diferenciranja (podjetje lahko isti izdelek ali storitev ponudi po različnih cenah glede na vrsto kupcev, čas prodaje, območje, količino in druge tržno pomembne okoliščine) ipd. Vse navedeno pomeni, da je pri vprašanjih oblikovanja ponudbene cene potrebno izhajati iz stališča, da gre za eno od poslovnih odločitev na podjetniški ravni, v katero praviloma ni mogoče posegati oziroma je to mogoče le toliko, kolikor to izrecno dopuščajo zakoni in na njihovi podlagi sprejeti podzakonski predpisi.

V številnih odločitvah (glej npr. odločitve v zadevah 018-480/2006, 018-028/2007, 018-100/2007, 018-005/2008 itd.) je Državna revizijska komisija že zavzela tudi stališče, da se določilo 49. člena ZJN-2 nanaša (le) na tiste procesne položaje, v katerih želi naročnik ponudbo, ki vsebuje najnižjo ceno, zavrniti. Varstvo takšnih ponudnikov je uveljavljeno z vnaprejšnjim zagotovilom, da lahko dokažejo, da njihova ponudba kljub nizki ceni (še vedno) zagotavlja uspešno izvedbo javnega naročila. Določba 49. člena je torej namenjena varstvu ponudnika (in ne naročnika), ki je predložil ponudbo z najnižjo ceno in za katero je naročnik ocenil, da je "neobičajno nizka oziroma v zvezi z njo obstaja dvom o možnosti izpolnitve naročila glede na blago, gradnje ali storitve" ter jo zato želi zavrniti. V skladu z ZJN-2 ima naročnik pravico, da takšno ponudbo zavrne, vendar šele potem, ko se je z uporabo postopka, ki je predpisan v 49. členu ZJN-2, na podlagi naknadnih pojasnil prizadetega ponudnika (podrobnih podatkov o elementih ponudbe) prepričal, da je njegov sum o neobičajno nizki ceni (ponudbi) utemeljen.

Kot izhaja iz spisovne dokumentacije, se je pri naročniku v konkretni zadevi ob pregledu ponudbe izbranega ponudnika sicer pojavil dvom glede neobičajno nizke cene v tej ponudbi oziroma dvom o možnosti izpolnitve naročila za ponujeno ceno, zato je izbranega ponudnika pozval k posredovanju dodatnih pojasnil in z njim izvedel razjasnjevalni sestanek. Iz spisovne dokumentacije pa je razvidna tudi ugotovitev naročnika, da je izbrani ponudnik v odgovoru na njegov poziv podal obrazložitve na zastavljena vprašanja, na pojasnjevalnem sestanku pa je obrazložil tudi razloge za nizko ponujeno ceno in podal zagotovilo, da bo predmetno javno naročilo izvedel v zahtevanem roku in v skladu s tehničnimi značilnostmi in pogoji naročnika. Naročnik se je zato po izvedenem postopku v skladu s 49. členom ZJN-2 odločil, da ponudbe izbranega ponudnika ne želi zavrniti, ampak jo želi sprejeti kot najugodnejšo izmed popolnih ponudb. To dejstvo izhaja tako iz odločitve o oddaji predmetnega javnega naročila, dodatne obrazložitve te odločitve, kot tudi iz naročnikove odločitve o vlagateljevem revizijskem zahtevku.

Državna revizijska komisija ocenjuje, da je naročnikova odločitev o tem, da ponudbe izbranega ponudnika ne želi izločiti kot neobičajno nizke, njegova poslovna odločitev, ki sodi v sfero njegove odgovornosti za lastno poslovanje ter jo Državna revizijska komisija ne more nadomestiti s svojo presojo. To dejstvo v svojem revizijskem zahtevku priznava tudi vlagatelj, ki navaja, da "se zaveda, da je postopek po 49. členu ZJN-2 v izključni domeni naročnika". Ob upoštevanju navedenega revizijskim navedbam, s katerimi vlagatelj zatrjuje naročnikovo neupravičeno opustitev izločitve ponudbe izbranega ponudnika zaradi njene zatrjevane neobičajne nizkosti, ni mogoče slediti.

V svojem revizijskem zahtevku vlagatelj zatrjuje tudi, da bi sklenitev pogodbe o izvedbi naročila po ceni, ki tega ne zagotavlja, posegla v njegove upravičene ekonomske in pravno zavarovane interese, z izborom ponudbe izbranega ponudnika pa naj bi naročnik kršil načelo enakopravne obravnave ponudnikov iz 9. člena ZJN-2 ter ustavno pravico do enakosti pred zakonom- izbrani ponudnik naj bi namreč ponudil dumpinško ceno in bil favoriziran.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v zvezi s tako podanimi revizijskimi navedbami ne navaja nobenih relevantnih dejstev in ne predlaga nikakršnih dokazov, ki bi te utemeljevala. Vlagatelj namreč navaja zgolj svojo in ponudbeno ceno izbranega ponudnika ter povzema nekatere zahteve predmeta javnega naročila, ob tem pa poudarja, da mu "ni potrebno prilagati posebnih dokazil", temveč se sklicuje zgolj na naročnikovo poznavanje cene izdelave vinjet in strukturo oblikovanja cene ter na naročnikovo poznavanje njegovega (t.j. vlagateljevega) tehnološkega procesa in usposobljenosti za izvedbo naročila.

Državna revizijska komisija izpostavlja, da je v skladu z določili ZRPJN vlagatelj tisti, ki je v svojem revizijskem zahtevku dolžan navesti tako kršitve, do katerih naj bi prišlo v postopku oddaje javnega naročila, kot tudi dejstva in dokaze, s katerimi se kršitve dokazujejo (5. in 6. alineja četrtega odstavka 12. člena ZRPJN). Smiselno enaka dolžnost za vlagatelja izhaja tudi iz določb 212. in nasl. členov Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 2/2004 (10/2004 - popr.), 52/2007; v nadaljevanju: ZPP), v povezavi s petim odstavkom 3. člena ZRPJN. Gre za t.i. pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, v zvezi s katerim posledice nedokazanosti nekega dejstva prizadenejo tisto stranko, ki mora dejstvo, glede na normo materialnega prava, zatrjevati in dokazati.

Ob upoštevanju zgornjih argumentov vlagateljevim pavšalno podanimi revizijskimi navedbami o zatrjevani dumpinški ceni ponudbe izbranega ponudnika ter o domnevnih posledicah, ki naj bi jih vsled tega imel izbor ponudbe izbranega ponudnika in sklenitev pogodbe o izvedbi predmetnega javnega naročila, ni mogoče slediti.


V nadaljevanju svojega revizijskega zahtevka vlagatelj navaja, da so mu bile v zvezi z vpogledom v ponudbo izbranega ponudnika kršene pravice iz šestega odstavka 22. člena ZJN-2, saj naj ponudbe omenjenega ponudnika ne bi mogel videti oziroma naj je ne bi mogel videti v bistvenem delu.

Iz določil šestega odstavka 22. člena ZJN-2 med drugim izhaja, da je celotna dokumentacija o oddanem javnem naročilu javna, v kolikor ne vsebuje poslovnih skrivnosti ali tajnih podatkov iz tega člena. Naročnik mora ponudniku na njegovo zahtevo dovoliti vpogled v druge ponudbe in ostalo dokumentacijo po sprejemu odločitve o oddaji naročila. Iz določil prvega odstavka istega člena poleg tega izhaja, da mora naročnik zagotoviti, da so vsi podatki med postopkom oddaje javnega naročila, ki jih kot poslovno skrivnost določi ponudnik v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe, poslovna skrivnost.

Z vpogledom v zapisnik o vpogledu v ponudbo izbranega ponudnika, ki ga je naročnik vlagatelju omogočil dne 11.6.2009, gre ugotoviti, da iz tega izhaja, da so bile kot poslovna skrivnost prikrite reference izbranega ponudnika iz zasebnega sektorja ter vzorci, ki se navezujejo na te reference. Iz zapisnika poleg tega izhaja tudi, da je vlagatelj zahteval kopijo dela ponudbe izbranega ponudnika, in sicer izjave št. 4.2. Iz spisovne dokumentacije je razvidno, da mu je bila zahtevana kopija posredovana v prilogi naročnikovega dopisa z dne 12.6.2009.

Ob upoštevanju zgornjih dejstev Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj zatrjevane kršitve šestega odstavka 22. člena ZJN-2 ni uspel izkazati. Ugotoviti gre namreč, da naročnik (sledeč zapisniku o vpogledu v ponudbo izbranega ponudnika, ki sta ga podpisala tudi vlagateljeva pooblaščenca in ki ga vlagatelj v svojem revizijskem zahtevku ne izpodbija) vlagatelju ni omogočil vpogleda zgolj v dva (zgoraj predstavljena) dela ponudbe izbranega ponudnika, ki sta bila s strani tega ponudnika označena kot poslovna skrivnost, in v katera naročnik, skladno z določili 22. člena ZJN-2, vlagatelju vpogleda tudi ni smel omogočiti. Ker vlagatelj v svojem revizijskem zahtevku ne zatrjuje neupravičenosti oznake poslovne skrivnosti na omenjenih delih ponudbe, prav tako pa ne navaja nikakršnih drugih dejstev ali dokazov, ki bi utemeljevali njegov očitek o naročnikovi kršitvi šestega odstavka 22. člena ZRPJN, s tem povezanim revizijskim navedbam vlagatelja ni mogoče slediti.


Kot naslednje vlagatelj v svojem revizijskem zahtevku zatrjuje, da ponudba izbranega ponudnika ni pravilna.

S tem v zvezi vlagatelj izpostavlja, da naj izbrani ponudnik na obrazcu "Izjava 4.2." ne bi navedel nobenega podizvajalca, kar naj bi pomenilo, da bo naročilo izvedel sam. Za kaj takega pa naj izbrani ponudnik ne bi bil niti tehnično niti kadrovsko usposobljen, saj naj ne bi imel posebnega stroja, potrebnega za vtisk reliefnega holograma, prav tako naj ne bi imel posebnega stroja za avtomatsko pakiranje vinjet. V zvezi z očitano nepravilnostjo ponudbe izbranega ponudnika se vlagatelj sklicuje na "priložene izjave proizvajalcev /te/ strojne opreme" ter na naročnikovo poznavanje njegove, t.j. vlagateljeve proizvodnje, tehnološkega procesa, tehnologije in opreme. Vlagatelj pričakuje tudi, da bo naročnik njegove trditve preveril tudi z ogledom na sedežu in v proizvodnih prostorih izbranega ponudnika in pri tem izkoristil pooblastilo iz drugega odstavka 45. člena ZJN-2 (točka d), kot je to storil ob lanskem javnem razpisu.

Državna revizijska komisija je v tem sklepu že pojasnila, da je v skladu z določili ZRPJN in ZPP vlagatelj tisti, ki je v svojem revizijskem zahtevku dolžan navesti tako kršitve, do katerih naj bi prišlo v postopku oddaje javnega naročila, kot tudi dejstva in dokaze, s katerimi se kršitve dokazujejo (t.i. pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena).

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da je vlagateljevo sklicevanje na naročnikovo poznavanje njegove (t.j. vlagtateljeve) proizvodnje, tehnološkega procesa, tehnologije in opreme za zadevo brezpredmetno - vlagateljevo ponudbo je naročnik namreč označil kot popolno, elementi njegove ponudbe ter njegovega izkazovanja kadrovske in tehnične usposobljenosti za izvedbo predmetnega javnega naročila pa na presojo popolnosti ponudbe izbranega ponudnika in njegove tehnične in kadrovsko sposobnosti ne morejo v ničemer vplivati.

Državna revizijska komisija z vpogledom v neoverjene izpise skupno treh elektronskih poštnih sporočil, ki jih je svojemu revizijskemu zahtevku priložil vlagatelj, ugotavlja, da se ti nanašajo na domnevno korespondenco med osebo I. M., zaposleno pri vlagatelju, ter osebo W.H., iz družbe Securikett Ulrich & Horn, GmbH, Avstrija. Vlagatelj v nasprotju z drugačno navedbo v revizijskem zahtevku temu ni priložil izpisa korespondence med osebo E.G. iz družbe "Optaglio" in osebo M.G., je pa slednja oseba (s priimkom) omenjena v že opisani korespondenci med osebo I. M. ter osebo W.H. Z vpogledom v že omenjene izpise treh elektronskih poštnih sporočil gre dalje ugotoviti, da je v enem podana zgolj zahvala osebe I. M. osebi W.H. za pošiljanje predhodnega elektronskega poštnega sporočila. V ostalih dveh sporočilih je oseba W.H. osebi I. M. navedla nekatere trditve v zvezi s sposobnostjo ponudnikov, ki so oddali ponudbe za predmetno javno naročilo, med drugim tudi v zvezi z sposobnostjo izbranega ponudnika. Državna revizijska komisija ugotavlja, da so trditve podane v vsebini, kot jo v svojem revizijskem zahtevku, tokrat v obliki revizijskih navedb, podaja tudi vlagatelj, ter da za nobeno od podanih trditev ni naveden nikakršen relevanten dokaz, ki bi te trditve utemeljeval. Prav tako iz izpisov elektronskih sporočil ni razvidno, v kakšnem razmerju naj bi bila družba Securikett Ulrich & Horn, GmbH, Avstrija, do vlagatelja ali izbranega ponudnika, oziroma, da gre pri omenjeni družbi dejansko za edinega proizvajalca edine strojne opreme, ki je primerna za izvedbo predmetnega javnega naročila (t.j. proizvajalca, od katere bi, če naj z njo razpolaga, opremo moral kupiti tudi izbrani ponudnik), kot želi v svojem revizijskem zahtevku to prikazati vlagatelj. Državna revizijska komisija posledično ugotavlja tudi, da s predložitvijo na tem mestu obravnavnih izpisov elektronskih poštnih sporočil vlagatelj svojih trditev o nepravilnosti ponudbe izbranega ponudbe ni uspel dokazati.

V zvezi z zatrjevano nepravilnostjo ponudbe izbranega ponudnika vlagatelj kot slednje naročniku predlaga izvedbo ogleda sedeža in proizvodnih prostorov izbranega ponudnika v skladu s točko d) drugega odstavka 45. člena ZJN-2. Iz določil prvega odstavka 45. člena ZJN-2 izhaja, da naročnik oceni in preveri tehnično in/ali kadrovsko sposobnost gospodarskih subjektov v skladu z drugim in tretjim odstavkom tega člena. Iz določil drugega odstavka istega člena izhaja, da lahko gospodarski subjekti izkažejo izpolnjevanje tehnične sposobnosti glede na naravo, količino ali pomembnost in uporabo gradnje, storitve ali blaga, na enega ali več od načinov, ki so navedeni v zakonu. Iz določil šestega odstavka 45. člena ZJN-2 kot slednje izhaja, da mora naročnik v obvestilu o javnem naročilu ali v povabilu k oddaji ponudb navesti, katero dokazilo iz drugega odstavka tega člena bo štel kot ustrezno. Z vpogledom v javni razpis predmetnega postopka oddaje javnega naročila, ki ga je naročnik objavil na Portalu javnih naročil pod številko objave JN 2827/2009 z dne 9.4.2009 (Obvestilo o naročilu), gre ugotoviti, da se je naročnik v tem pri navajanju pogojev za tehnično sposobnost (točka III.2.3) skliceval na razpisno dokumentacijo postopka oddaje javnega naročila. Z vpogledom v slednjo gre ugotoviti, da je naročnik za namen izkazovanja tehnične in kadrovske sposobnosti za izvedbo predmetnega javnega naročila predvidel izjave št. 4, 4.1 ter 4.2 (s prilogami). V nobeni od omenjenih izjav (kot tudi ne v preostalem delu razpisne dokumentacije) naročnik ni predvidel možnosti dokazovanja tehnične in kadrovske sposobnosti za izvedbo predmetnega javnega naročila z ogledom, kot ga predvideva točka d) drugega odstavka 45. člena ZJN-2, na katero se sklicuje vlagatelj. Ker upoštevajoč zgoraj že predstavljeno določbo šestega odstavka 45. člena ZJN-2 naročnik ni upravičen zahtevati izkazovanja tehnične in kadrovske sposobnosti na načine, ki niso bili vnaprej predvideni v obvestilu o javnem naročilu, vlagateljevemu predlogu za izvedbo ogleda sedeža in proizvodnih prostorov izbranega ponudnika v skladu točko d) drugega odstavka 45. člena ZJN-2 ni mogoče slediti.

Upoštevajoč zgornje ugotovitve Državna revizijska komisija ugotavlja, da revizijskim navedbam vlagatelja, ki se nanašajo na zatrjevano nepravilnost ponudbe izbranega ponudnika iz razloga domnevnega neizpolnjevanja tehničnih in kadrovskih pogojev za priznanje sposobnosti, v skladu s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu ni mogoče priznati utemeljenosti.


Kot naslednje vlagatelj v svojem revizijskem zahtevku navaja, da je izbrani ponudnik zelo nereden plačnik, kar naj bi dokazovala priložena pisma vlagateljevih podizvajalcev ter drugih podjetij, ki se ukvarjajo s tiskom varnostnih listin na evropskem trgu, dobavitelji naj mu ne bi več želeli dobavljati materialov, to pa naj bi pod vprašaj postavljalo realnost izvedbe njegove ponudbe.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da so zgoraj predstavljene revizijske navedbe vlagatelja podane pavšalno in brez navajanja relevantnih dejstev ali dokazov, ki bi jih utemeljevale (v utemeljitev svojih navedb se vlagatelj sklicuje zgolj na zgoraj že obravnavane prepise elektronskih poštnih sporočil, ki pa predstavljajo zgolj ponovitev, ne pa tudi potrditev njegovih navedb ali dokaza o njihovi resničnosti). Vlagatelj s svojimi revizijskimi navedbami poleg tega dejansko ne zatrjuje kršitev v postopku oddaje javnega naročila, temveč izraža zgolj svoje dvome o možnosti izvedbe predmetnega javnega naročila s strani izbranega ponudnika, kar pa ne more biti predmet revizijskega postopka (glej npr. odločitve Državne revizijske komisije v zadevah 018-7/2003, 018-95/2009 itd.). Upoštevajoč zapisano s tem povezanim revizijskim navedbam vlagatelja ni mogoče slediti.


Kot slednje vlagatelj v svojem revizijskem zahtevku zatrjuje, da je ponudba izbranega ponudnika nepopolna tudi zato, ker naj ta ponudnik v njej ne bi predložil Dodatka št. 1.

Z vpogledom v razpisno dokumentacijo predmetnega postopka oddaje javnega naročila gre ugotoviti, da so, skladno s točko II.2.1, sestavni del te "tudi morebitni Dodatki k razpisni dokumentaciji, izdani v skladu z 81. členom ZJN-2 in točko II.2.3 teh navodil in objavljeni na portalu www.dars.si". Podobno iz točke II.2.3 razpisne dokumentacije izhaja, da "vsak Dodatek k razpisni dokumentaciji postane sestavni del razpisne dokumentacije".

Državna revizijska komisija upoštevajoč zgornje določbe razpisne dokumentacije predmetnega postopka oddaje javnega naročila ugotavlja, da je Dodatek št. 1, ki ga je naročnik na Portalu javnih naročil objavil dne 22.4.2009, nesporno postal del razpisne dokumentacije predmetnega postopka oddaje javnega naročila (to dejstvo priznava tudi naročnik v svoji odločitvi o vlagateljevem revizijskem zahtevku). Ob zapisanem pa ni mogoče slediti stališču vlagatelja, da je s tem, ko je omenjeni Dodatek postal del razpisne dokumentacije, nastopila tudi obveznost predložitve tega dodatka v okviru ponudbene dokumentacije - takšne obveznosti razpisna dokumentacija ponudnikom namreč ne nalaga. Ker gre ob zapisanem ugotoviti tudi, da je izbrani ponudnik v okviru svoje ponudbe med drugim predložil tudi izjavo o tem, da se z Dodatkom št. 1 z dne 22.4.2009 strinja in ga sprejema (enako pa tudi vsa tri pojasnila na zastavljena vprašanja), s tem povezanim revizijskim navedbam vlagatelja ni mogoče priznati utemeljenosti.


V povzetku zgornjih ugotovitev Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj s svojim revizijskim zahtevkom z dne 20.6.2009 ni uspel izkazati razlogov za predlagano razveljavitev odločitve o oddaji predmetnega javnega naročila.

Državna revizijska komisija je zato, na podlagi 2. alineje prvega odstavka 23. člena ZRPJN, vlagateljev revizijski zahtevek z dne 20.6.2009 zavrnila kot neutemeljen.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je v revizijskem zahtevku zahteval povrnitev stroškov, nastalih z revizijo.

Iz določil tretjega odstavka 22. člena ZRPJN izhaja, da mora v primeru, če je zahtevek za revizijo utemeljen, naročnik na pisno zahtevo vlagatelju zahtevka za revizijo povrniti potrebne stroške, nastale z revizijo.



Vlagatelj s svojim revizijskim zahtevkom ni uspel, zato je Državna revizijska komisija, na podlagi šestega odstavka 22. člena ZRPJN, zavrnila tudi njegovo zahtevo po povrnitvi stroškov, nastalih z revizijo.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


Iz določil četrtega odstavka 22. člena ZRPJN izhaja, da mora v primeru, če zahtevek za revizijo ni utemeljen, vlagatelj zahtevka za revizijo naročniku povrniti stroške nastale z revizijo. Če v takem primeru o zahtevku za revizijo odloči Državna revizijska komisija, mora vlagatelj zahtevka za revizijo na račun iz prvega odstavka 22. člena ZRPJN vplačati še znesek v višini že vplačane takse kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo.

V obravnavanem primeru je naročnik vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen, tega pa je kot neutemeljenega zavrnila tudi Državna revizijska komisija. Ob upoštevanju četrtega odstavka 22. člena ZRPJN je Državna revizijska komisija posledično odločila, da mora vlagatelj v roku 15 dni od prejema tega sklepa na račun št. 01100-1000358802 pri ministrstvu, pristojnem za finance, vplačati znesek v višini 5.000,00 EUR, kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).


V Ljubljani, dne 31.7.2009



Predsednik senata:
Jožef Kocuvan, univ. dipl. ekon.,
Član Državne revizijske komisije














Vročiti:
- DARS, d.d., Ulica XIV. divizije 4, Celje,
- Odvetnik Mirko Bandelj, Trdinova ulica 7, Ljubljana,
- Odvetnica Ila Zupančič, Hacquetova ulica 8/I, Ljubljana,
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za sistem javnega naročanja, Beethovnova 11, Ljubljana.