018-081/2009 POšTA SLOVENIJE d.o.o.

Številka: 018-81/2009-6

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/1999, 90/1999, 110/2002, 42/2004, 61/2005, 78/2006, 53/2007; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN), po članici Sonji Drozdek šinko, ob sodelovanju višje svetovalke Tatjane Falout, v postopku revizije oddaje javnega naročila po postopku zbiranja ponudb za dobavo elektro materiala in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložilo podjetje ELEKTRONABAVA d.o.o., Cesta 24. junija 3, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj) zoper ravnanje naročnika POšTA SLOVENIJE d.o.o., Slomškov trg 10, Maribor (v nadaljevanju: naročnik) dne 26.05.2009

ODLOČILA

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se zavrne.

3. Vlagatelj mora v roku 15 dni vplačati na račun št. 01100-1000358802 pri ministrstvu, pristojnem za finance, še znesek v višini 700 EUR kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo.

Obrazložitev

Naročnik je dne 26.02.2009 sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila po postopku zbiranja ponudb za nabavo elektro materiala. Naročnik je k oddaji pondb povabil osem ponudnikov (dokument št. 3-30/1475/3-09, z dne 03.03.2009). Naročnik je z Odločitvijo o oddaji javnega naročila, št. 3-30/1475/8-09, z dne 23.03.2009, ponudnike obvestil, da se kot najugodnejši ponudnik za oddajo predmetnega javnega naročila izbere ponudnik SYLUX d.o.o., Tržaška cesta 23, Maribor (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Vlagatelj je dne 24.03.2009 zahteval vpogled v ponudbo izbranega ponudnika. Vpogled v ponudbo izbranega ponudnika je bil opravljen dne 01.04.2009, o čemer je sestavljen zapisnik.
Vlagatelj je dne 02.04.2009 vložil zahtevek za revizijo. Vlagatelj navaja, da je vpogledal v ponudbo izbranega ponudnika in ugotovil, da so cene, ki jih je ponudil, neobičajno nizke. Vlagatelj ugotavlja, da je ponudil dobavo blaga v skupni pogodbeni vrednosti 32.982,88 EUR, izbrani ponudnik pa v vrednosti 20.000,00 EUR.
Vlagatelj v nadaljevanju navaja svoje cene in cene izbranega ponudnika za 14 različnih postavk, in sicer:

Postavka cena vlagatelja cena izbranega ponudnika

16 1,79 0,01
20 4,01 1,68
21 4,01 1,72
22 4,74 2,28
23 5,74 2,77
29 43,01 22,00
32 72,31 32,00
33 39,13 7,00
34 21,98 13,80
39 11,77 6,90
45 4,09 2,26
46 4,40 2,34
47 5,28 2,89
48 3,41 2,45

Iz primerjalne analize, zatrjuje vlagatelj, je razvidno, da so cene za posamezne artikle, ki jih je ponudil izbrani ponudnik od 40% do 90% nižje od cen, ki jih je ponudil sam. Vlagatelj navaja, da takšnih cen na trgu ni in da jih pravna teorija obravnava kot sumljive cene, ki vzbujajo dvom o možnosti izpolnitve posameznega javnega naročila. Večinsko stališče pravne teorije je, še navaja vlagatelj, da institut neobičajno nizke cene, ki ga ureja Zakon o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (Uradni list, št. 126/2006, 16/08, 34/08; v nadaljevanju: ZJNVETPS) v 50. členu, ni pridržan zgolj uporabi naročnika, temveč tudi varovanju neupravičeno prizadetih ponudnikov, ki imajo pravico zahtevati, da je cena vedno objektivno podprta ter (posledično) izpodbijati naročnikovo izbiro. Naročnik bi torej moral, nadaljuje vlagatelj, ponudbo izbranega ponudnika izločiti oziroma bi moral od njega zahtevati predložitev realne podlage za posamezne podane cene. Vlagatelj se v zvezi s tem sklicuje na odločitev Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi C-103/88 - Fratelli Constanzo in na odločitev Državne revizijske komisije v zadevi št. 018-174/05.
Vlagatelj predlaga, da se izpodbijana odločitev razveljavi in zahteva povrnitev stroškov v višini vplačane revizijske takse, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve do plačila.

Naročnik je zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen (dokument, št. 6/36-4250/1-09, z dne 17.04.2009) in posledično zavrnil tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev revizijskih stroškov. V obrazložitvi svoje odločitve naročnik navaja, da je bila njegova odločitev sprejeta skladno z določili ZJNVETPS in zatrjuje, da je vlagatelj v zahtevku za revizijo (in v listini Ponudbeni predračun) bodisi navedel napačne cene izbranega ponudnika, bodisi jih je zaokrožil navzdol. Naročnik v nadaljevanju navaja cene vlagatelja, cene izbranega ponudnika kot izhajajo iz zahtevka za revizijo (in iz dokumenta Ponudbeni predračun) in dejanske cene izbranega ponudnika, in sicer:

Postavka cena vlagatelja cena izbranega ponudnika dejanska cena izbranega
kot jo je navedel vlagatelj ponudnika
16 1,79 0,01 2,19
29 43,01 22,00 22,18
32 72,31 32,00 32,03
33 39,13 7,00 7,76
34 21,98 13,80 13,81
39 11,77 6,90 6,94
24 34,41 20,00 20,45
25 41,94 35,00 35,58
26 51,61 40,00 40,43
30 22,58 22,00 22,18
31 55,11 52,00 52,46


Naročnik še navaja, da je oblikovanje ponudbene cene v prvi vrsti v poslovni domeni ponudnikov. Ponudbena cena, nadaljuje naročnik, je namreč eden bistvenih elementov konkurenčnosti na trgu, zagotovitev konkurenčnosti pa obenem omogoča tudi spoštovanje načela gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev, ki naročnika zavezuje, da z izvedbo javnega naročila in izbiro ponudbe zagotovi, da je poraba sredstev kar najbolj gospodarna. Navedeno, poudarja naročnik, izhaja iz sklepa Državne revizijske komisije, št. 018-100/2007, ki je tudi zavzela stališče, da naročniki niso avtomatično obvezani, da morajo zahtevati obrazložitev ponudbene cene in da morajo to storiti le v primeru, če sta izpolnjena dva pogoja, in sicer: 1. ponudbena cena mora biti po njihovemu mnenju neobičajno nizka in 2. takšne ponudbe ne želijo sprejeti.
Naročnik navaja primerjavo cen posameznih postavk elektro materiala izbranega ponudnika in predhodno izbranega ponudnika in ugotavlja, da slednji izvaja pogodbene obveznosti v rokih in v skladu z vsemi ostalimi pogodbenimi določili.

Naziv materiala izbrani ponudnik Conal Interier
Andrejka Gašparič, s.p.

Komp. fluo sialka-palična 2 pin 23W 0,01 0,01
Komp. fluo sialka 2D-2 pin 16W 2,00 2,24
Komp. fluo sialka 2D-4 pin 28W 2,70 3,02
Komp. fluo sialka 2D-4 pin 21W 2,00 2,24
Elektronska dušilka 18-58 7,47 8,3702
Stikalo menjalno podomet 3,81 4,96
Stikalo serijsko podomet 5,75 6,44
Stikalo križno podomet 5,70 6,64


Naročnik še ugotavlja, da izbrani ponudnik ni ponudil končne skupne cene v višini 20.000,00 EUR, temveč je v izpodbijani odločitvi navedeno, da se bo pogodba sklenila v vrednosti 20.000,00 EUR in da je pogodbena vrednost dopustna le navzdol.

Vlagatelj je naročnika obvestil, da bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo (dokument, z dne 23.04.2009 - Pisno sporočilo o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo).

Naročnik je dne 05.05.2009, na podlagi drugega odstavka 17. člena ZRPJN odstopil zahtevek za revizijo skupaj z dokumentacijo o oddaji javnega naročila v odločanje Državni revizijski komisiji.

Državna revizijska komisija je dne 12.05.2009 od naročnika zahtevala še manjkajočo dokumentacijo. Zahtevano manjkajočo dokumentacijo je Državna revizijska komisija prejela dne 15.05.2009.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter po preučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika, je Državna revizijska komisija, v skladu z 22. in 23. členom ZRPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju obrazložitve tega sklepa.

Kot pravilno opozarja naročnik, se določilo 50. člena ZJNVETPS (neobičajno nizka ponudba) nanaša (le) na tiste procesne položaje, v katerih želi naročnik ponudbo, ki vsebuje najnižjo ceno, zavrniti. Varstvo takšnih ponudnikov je uveljavljeno z vnaprejšnjim zagotovilom, da lahko dokažejo, da njihova ponudba kljub nizki ceni (še vedno) zagotavlja uspešno izvedbo javnega naročila. Določba 50. člena je torej namenjena varstvu ponudnika (in ne naročnika), ki je predložil ponudbo z najnižjo ceno in za katero je naročnik ocenil, da je po njegovi presoji "neobičajno nizka" ter jo zato želi zavrniti. V skladu z ZJNVETPS ima naročnik pravico, da takšno ponudbo zavrne, vendar šele potem, ko se je z uporabo postopka, ki je predpisan v 50. členu ZJNVETPS, na podlagi naknadnih pojasnil prizadetega ponudnika prepričal, da je njegov sum o "neobičajno nizki" ceni (ponudbi) utemeljen.
Zaradi določenih tveganj, ki bi lahko izhajala iz (neobičajno) nizke cene, torej zakon naročniku daje možnost, da ponudbo, ki vsebuje (pre)nizko ceno, zavrne. ZJNVETPS v prvem odstavku 50. člena določa, da mora naročnik, če meni, da je pri določenem naročilu ponudba neobičajno nizka oziroma v zvezi z njo obstaja dvom o možnosti izpolnitve naročila, preden tako ponudbo zavrne, pisno zahtevati podrobne podatke o elementih ponudbe, za katere meni, da so merodajni za izpolnitev tega naročila in od ponudnika zahtevati, da jih vrednostno utemelji. Kot izhaja iz drugega odstavka 50. člena ZJNVETPS, mora naročnik te postavke preveriti ob posvetovanju s ponudnikom, upoštevajoč predložena dokazila. V kolikor ugotovi, da je ponudba neobičajno nizka, takšno ponudbo izloči.
Iz besedila navedenih določb ZJNVETPS izhaja (kot pravilno navaja tudi naročnik), da naročnik ni avtomatično obvezan k temu, da bi moral od ponudnika, ki ponudi (pre)nizko ceno, zahtevati obrazložitev ponudbene cene, ampak mora to storiti le v primerih, ko sta hkrati izpolnjena dva pogoja, in sicer: (1.) ponudbena cena mora biti po naročnikovi presoji "neobičajno nizka" in (2.) naročnik takšne ponudbe ne želi sprejeti, ampak jo (zaradi svojih dvomov o možnosti izvedbe javnega naročila za ponujeno ceno) želi zavrniti. Iz besedila zakona je torej razvidno, da se opisani postopek nanaša (le) na primere, ko želi naročnik določeno ponudbo zavrniti, in sicer zato, ker ocenjuje, da je ponujena cena po njegovi presoji nerealna.

Kot izhaja iz dokumentacije iz spisa v obravnavanem primeru ne gre za položaj iz 50. člena ZJNVETPS, saj naročnik ponudbe izbranega ponudnika ne želi zavrniti, temveč jo želi sprejeti kot najugodnejšo izmed osmih ponudb, ki jih je prejel v postopku oddaje predmetnega javnega naročila.
V interesu naročnika je, da dobi ustrezno blago, storitev ali gradnjo po najugodnejših pogojih, predvsem po čim nižji ceni. Prav konkurenčnost ponudb je temeljni interes naročnika in smisel javnega naročanja. Zagotovitev konkurenčnosti omogoča spoštovanje načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (12. člen ZJNVETPS), ki naročnika zavezuje, da z izvedbo javnega naročila zagotovi, da je poraba sredstev za naročnika kar najbolj gospodarna in učinkovita, nizka cena pa je eden od bistvenih elementov konkurenčnosti posamezne ponudbe. Najnižja cena je eno izmed meril za izbiro najugodnejše ponudbe, lahko pa je tudi (kot v obravnavanem primeru) edino merilo za izbiro najugodnejše ponudbe. Celo, če se naročnik odloči, da bo ponudbe ocenjeval na podlagi ekonomsko najugodnejše ponudbe, torej z uporabo različnih meril, mora biti cena najpomembnejše merilo oziroma ne sme biti utežena z manj kot 60% vseh meril skupaj, z izjemo intelektualnih storitev, pri katerih mora biti utežena z vsaj 40% vseh meril skupaj (49. člen ZJNVETPS - merila za izbiro ponudbe).

Pravo javnih naročil nizkih cen na splošno ne prepoveduje, ravno tako pa je ne prepoveduje niti konkurenčno pravo. Svobodno določanje cen je torej ena temeljnih značilnosti konkurence na prostem trgu, kjer praviloma velja, da lahko ponudnik ponudi poljubno visoko ceno, če jo trg le sprejme, lahko pa tudi poljubno nizko, če mu takšna cena zagotavlja obstoj na trgu (prinaša dobiček ali pa vsaj zmanjšuje grozečo izgubo). Načelo obligacijskega prava o enakovrednosti dajatev je zato potrebno razumeti v tržnem pomenu: ceno določajo tržne razmere. Načelo o svobodnem oblikovanju cene velja tudi za zniževanje cen. Znižanje cene je lahko različno močno. Cena je lahko znižana pod tisto, ki jih ponujajo tekmeci. Pravni predpisi tudi načeloma ne prepovedujejo, da bi bila prodajna cena nižja kot lastna proizvajalna ali nabavna cena (zaradi načela o svobodnem določanju cen literatura in sodna praksa znižanje cen na splošno ne štejeta za nelojalno oziroma ga kot tako štejeta le v izjemnih okoliščinah). V praksi je veliko okoliščin, zaradi katerih je podjetje prisiljeno prodajati blago pod lastno proizvajalno ali nabavno ceno (zaradi konca sezone ali sploh zmanjšanja povpraševanja grozi izguba, podjetje želi osvojiti nov trg ali pa se želi kot novo podjetje plasirati na obstoječem trgu, želi uvesti nov izdelek ali storitev ali pa uporablja skupni /mešani/ izračun cene z notranjim subvencioniranjem). Načelo svobodnega oblikovanja cen vključuje tudi možnost njihovega diferenciranja (podjetje lahko isti izdelek ali storitev ponudi po različnih cenah glede na vrsto kupcev, čas prodaje, območje, količino in druge tržno pomembne okoliščine) ipd. Vse navedeno pomeni, da je pri vprašanjih oblikovanja ponudbene cene potrebno izhajati iz stališča, da gre za eno od poslovnih odločitev na podjetniški ravni, v katero praviloma ni mogoče posegati oziroma je to mogoče le toliko, kolikor to izrecno dopuščajo zakoni in na njihovi podlagi sprejeti podzakonski predpisi.
Svobodno oblikovanje cen je lahko tudi omejeno, in sicer z javnopravnimi predpisi (ti lahko na posameznih področjih, zaradi varstva javnega interesa, določajo najnižjo, najvišjo ali obvezno trdno ceno), v obligacijskem pravu (npr. s prepovedjo oderuštva, zlorabe stiske ipd.), v protimonopolnem pravu (kot oblika omejevanja konkurence pri kartelnih sporazumih, posrednih omejitvah in zlorabi obvladujočega položaja), v pravu zatiranja nelojalne konkurence (v nasprotju s številnimi drugimi pojavi nelojalne konkurence se v predpisih določanje cene, torej njena višina, redko omenja) ipd. Vsako od navedenih področij urejajo ustrezni zakonski in podzakonski predpisi, ki določajo tudi organe, pristojne za nadzor nad njihovim izvajanjem.

V obravnavanem primeru vlagatelj ne zatrjuje, da je izbrani ponudnik z oblikovanjem ponudbene cene prekršil katerega od prisilnih predpisov, ki posegajo v svobodno oblikovanje cen. Vlagatelj namreč v zvezi s tem oziroma v podkrepitev svojih očitkov, s katerimi zatrjuje, da so cene za posamezne postavke oziroma v štirinajstih postavkah (od skupno 76 postavk) neobičajno nizke, podaja zgolj primerjalno tabelo cen, ki jih je v spornih postavkah ponudil sam in hkrati navaja, "da pravna teorija takšne cene obravnava kot sumljive in prenizke cene, ki vzbujajo dvom v možnost izpolnitve posameznega javnega naročila". Vlagatelj pa niti v spornih 14-ih postavkah cen izbranega ponudnika ni povsem natančno navedel. Pregled ponudbe izbranega ponudnika namreč pokaže, da je v 16. postavki ponudil celo višjo ceno od vlagatelja (izbrani ponudnik je ponudil ceno v višini 2,19 EUR, vlagatelj pa ceno v višini 1,78 EUR), vlagatelj pa je pri petih postavkah (v 29., 32., 33., 34 in 39.) navedel tudi nižje cene kot jih je dejansko ponudil izbrani ponudnik (oziroma jih je, kot je zapisal naročnik, "zaokrožil navzdol").
Zgolj zatrjevanje, da so za vlagatelja cene posameznih postavk nižje od cen, ki jih je za te postavke ponudil sam pa tudi sicer z institutom neobičajne nizke cene (ponudbe) nima neposredne povezave. Osrednji namen instituta namreč ni neposredno v višini cene oziroma celo v višini cen zgolj nekaterih postavk znotraj skupne cene, pač pa v vprašanju, ali je možno konkretno javno naročilo izvesti za ponujeno ceno, česar pa vlagatelj niti ne zatrjuje (oziroma se v zvezi s tem zgolj pavšalno sklicuje na stališče pravne teorije).

Državna revizijska komisija se strinja z naročnikom tudi v tem, da skupna cena izbranega ponudnika ne znaša 20.000,00 EUR (kot nasprotno trdi vlagatelj), pač pa predstavlja naveden znesek zgornjo mejo do katere bo naročnik, kot je navedel (sicer šele) v izpodbijanemu sklepu, sklenil pogodbo. Vlagatelj pa je vpogledal tudi v Ponudbeni predračun izbranega ponudnika, pri čemer se je v celoti seznanil tako s cenami posameznih (76 - ih) postavk kot z njegovo skupno ceno, ki znaša 523,50 EUR (brez DDV). Ponudniki so namreč morali posamezne cene razpisanega materiala ponuditi za en kos oziroma za eno enoto elektro materiala (Ponudbeni predračun - obrazec 2), skupna cena pa je morala predstavljati seštevek cen vseh 76 - ih enot/postavk razpisanega elektro materiala in ne cen za okvirne količine, ki so bile v razpisni dokumentaciji navedene zgolj informativno. Navedeno dejstvo bi moralo biti vlagatelju znano tudi zato, ker ga je naročnik, ravno iz razloga, ker je cene na enoto pomnožil z okvirnimi količinami, pozval k potrditvi skupne cene za eno enoto posameznega elektro materiala, kar je vlagatelj tudi storil (kot je navedel vlagatelj, v dopisu, z dne 17.03.2009, "znaša skupna vrednost materiala po enoti 678,9649 EUR").

Državna revizijska komisija se prav tako strinja z naročnikom, da njegova pozitivna izkušnja s ponudnikom, ki mu trenutno dobavlja razpisano blago po cenah, ki so primerljive s cenami izbranega ponudnika, lahko govori v prid njegovemu stališču, da je tudi izbrani ponudnik sposoben izvesti razpisano dobavo po ponujeni ceni. Pregled naročnikove tabele pa pokaže, da je opravil primerjavo cen v določenih postavkah (naročnik je opravil primerjavo cen v osmih postavkah), ki jim vlagatelj, razen v eni, sploh ni ugovarjal.

Čeprav navedeno v nadaljevanju ne vpliva na odločitev v obravnavani revizijski zadevi in med strankama v tem postopku ni sporno, pa Državna revizijska komisija kljub temu opozarja na že večkrat zavzeto stališče, da je v primeru, kadar posamezno javno naročilo ni razdeljeno na sklope in zlasti tedaj, ko je hkrati edino merilo za ocenitev ponudb zgolj najnižja cena, praviloma relevantna le skupna ponudbena cena (in torej ne cene posameznih postavk). V takšnem primeru mora namreč naročnik pri preverjanju neobičajno nizke ponudbe (v smislu 50. člena ZJNVETPS) ugotoviti, ali je celotna ponudbena cena posameznega ponudnika tako nizka, da ne omogoča izpolnitve razpisanega posla in/ali, da bi moral iz navedenega razloga prevzeti rizik neuspešne izpolnitve javnega naročila. Namreč, iz 50. člena ZJNVETPS izhaja, da gre za neobičajno nizko ponudbo kot celoto, oziroma se dvom o možnosti izpolnitve lahko nanaša le na celotno javno naročilo.

Ker je Državna revizijska komisija pri presoji vlagateljevega zahtevka za revizijo ugotovila, da naročniku v postopku oddaje javnega naročila ni mogoče očitati kršitev določila 50. člena ZJNVETPS, ki ga v zahtevku zatrjuje vlagatelj, je v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 23. člena ZRPJN odločila tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa

Vlagatelj zahteva tudi povrnitev stroškov, ki so mu nastali v zvezi z revizijo. Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel, tretji odstavek 22. člena ZRPJN pa povrnitev potrebnih stroškov, nastalih z revizijo, veže na utemeljenost zahtevka za revizijo, je Državna revizijska komisija zavrnila tudi zahtevo za povračilo stroškov nastalih z revizijo.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa

V četrtem odstavku 22. člena ZRPJN je določeno: "Če zahtevek za revizijo ni utemeljen, mora vlagatelj zahtevka za revizijo naročniku povrniti stroške nastale z revizijo. Če v takem primeru o zahtevku za revizijo odloči Državna revizijska komisija, mora vlagatelj zahtevka za revizijo na račun iz prvega odstavka tega člena vplačati še znesek v višini že vplačane takse kot nadomestilo za stroške postopka pred Državno revizijsko komisijo."
V obravnavanem primeru je naročnik zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen, zahtevek za revizijo pa je kot neutemeljen zavrnila tudi Državna revizijska komisija, zato je morala Državna revizijska komisija ob upoštevanju četrtega odstavka 22. člena ZRPJN odločiti, kot izhaja iz 3. točke izreka tega sklepa.
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, dne 26.05.2009



Sonja Drozdek šinko, univ.dipl.prav.
Članica Državne revizijske komisije






Vročiti:
- Pošta Slovenije d.o.o., Slomškov trg 10, Maribor
- Elektronabava d.o.o., Cesta 24. junija 3, Ljubljana
- Sylux d.o.o., Tržaška cesta 23, Maribor
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, Ljubljana
- Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, Ljubljana