018-070/2009 Zdravstveni dom dr. Božidarja Lavriča - Cerknica

Številka: 018-70/2009-5

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/1999, 90/1999, 110/2002, 42/2004, 61/2005, 78/2006 ter 53/2007) po članici Vidi Kostanjevec, ob sodelovanju višje svetovalke Tatjane Falout, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila "Oskrba z medicinskim materialom" in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj SIMPS'S, d.o.o., Motnica 3, Trzin, ki ga zastopa odvetnik Aleš Avbreht, šestova ulica 2, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Zdravstveni dom dr. Božidarja Lavriča - Cerknica, Cesta 4. maja 17, Cerknica (v nadaljevanju: naročnik), dne 08.05.2009

ODLOČILA

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi razpisna dokumentacija v delu, ki se nanaša na razdelitev javnega naročila na dva sklopa ter v delu, ki se nanaša na merilo celovitost ponudbe.

2. Vlagateljevi zahtevi za povrnitev stroškov, nastalih v zvezi z vloženima zahtevkom za revizijo in pritožbo, se delno ugodi. Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške, nastale v zvezi z vloženima zahtevkom za revizijo in pritožbo, v znesku 3.566,80 EUR, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, da ne bo izvršbe. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Naročnik je na Portalu javnih naročil št. JN 1376/2009, z dne 25.02.2009, objavil javni razpis po odprtem postopku za oddajo javnega naročila "Oskrba z medicinskim materialom". Dodatna pojasnila naročnika so bila objavljena na Portalu javnih naročil dne 26.02.2009, dne 03.03.2009, dne 05.03.2009, dne 16.03.2009 in dne 30.03.2009.

Vlagatelj je dne 10.03.2009, še pred potekom roka za oddajo ponudb, vložil zahtevek za revizijo. Vlagatelj uvodoma ugotavlja, da je predmetno javno naročilo razdeljeno v dva sklopa, pri čemer se prvi nanaša na medicinski material (medicinski material, obvezilni material, razkužila, mila in kreme, vpojne obloge in folije, šivalni material, testni trakovi in reagensi, medias in coulter - skupaj 259 različnih artiklov), drugi pa na zobozdravstveni material (medicinski material, razkužila, mila, kreme, keramika, fiksna ortodontija, ortodontski material, kovine, vložne mase, voski, izolacijska sredstva, svedri, fiksna proteza, snemna proteza, polnila za plombe in odtisne mase - skupaj 269 različnih artiklov). Oba sklopa, nadaljuje vlagatelj, sta sestavljena iz vsebinsko zaokroženih skupin. Vlagatelj zatrjuje, da bi moral naročnik razdeliti posamezne skupine na 21 vsebinsko zaokroženih sklopov. V prejšnjem razpisu, navaja vlagatelj, je naročnik enak predmet razdelil na 18 skupin, v obravnavanemu razpisu pa je pojasnil, da tega ni storil zaradi zagotovitve večje ekonomičnosti poslovanja.
Vlagatelj v nadaljevanju navaja, da je moral naročnik pri opisu predmetnega javnega naročila CPV kodo razširiti na tri nomenklature. Dejstvo, da je naročnik javno naročilo objavil pod tremi CPV kodami, še zatrjuje vlagatelj, kaže na to, da je obseg javnega naročila širši od dveh sklopov ter da se naročnik zaveda vsebinske raznolikosti javnega naročila.
Vlagatelj dalje navaja, da Zakon o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006, 16/08 in 34/08; v nadaljevanju: ZJN-2) sicer ne določa, kaj pomeni zaključena celota, zaradi česar je zapolnitev tega pravnega standarda načeloma prepuščena naročniku. Naročnik pa mora pri tem upoštevati vsa temeljna načela javnega naročanja, predvsem načelo gospodarnosti, načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki ter načelo enakopravne obravnave ponudnikov. Vlagatelj še zatrjuje, da mora naročnik oblikovati razpisno dokumentacijo tako, da je mogoče ponudbo oddati po sklopih, če predmet javnega naročila to dopušča in če to prispeva k večji gospodarnosti in učinkovitosti izvedbe javnega naročila. Vlagatelj poudarja, da drugi odstavek 6. člena ZJN-2 še posebej poudarja, da mora naročnik pri tem zagotoviti nediskriminatorno obravnavo in s tem večjo dostopnost javnega naročila gospodarskim subjektom. Vlagatelj sicer razume tendenco naročnika k manjši stopnji birokracije, vendar pa meni, da cilji zakonskih določb, ki se nanašajo na oblikovanje sklopov niso v olajševanju dela naročnikov pač pa v zagotavljanju gospodarnosti porabe javnih sredstev.
Vlagatelj zatrjuje, da bi v primeru, če bi bilo javno naročilo razdeljeno na logično zaključene sklope, lahko ponudil cenovno konkurenčnejšo ponudbo, in sicer v skupini medicinski material (skupina 01), v skupini obvezilni material (skupina 02) in v skupini vpojne obloge in folije - material za nego rane (skupina 04). Vlagatelj navaja, da je naročnik enako javno naročilo v preteklem obdobju razpisal v okviru 18 sklopov in da je edini ponudnik, ki je ponudil vse sklope ponudnik Sanolabor d.d., Ljubljana. Vlagatelj navaja, da je naročnik ravno zaradi razdelitve javnega naročila na sklope takrat privarčeval kar 37% denarnih sredstev. V kolikor bi se pri tem upoštevali še trije sklopi, v katerih izbira ni bila opravljena, še nadaljuje vlagatelj, pa bi naročnik privarčeval kar 59,91% denarnih sredstev.
Vlagatelj zatrjuje, da je naročnik z razdelitvijo javnega naročila na zgolj dva sklopa ravnal tudi v nasprotju z načeloma zagotavljanja konkurence med ponudniki (7. člen ZJN-2) in enakopravne obravnave ponudnikov (9. člen ZJN-2). Vlagatelj zatrjuje, da je naročnik na ta način omejil konkurenco, saj je za takšne razpise značilno, da se ponudniki iz tujine ne prijavljajo, v Sloveniji pa vse razpisane artikle pokriva le družba Sanolabor d.d., Ljubljana. Vlagatelj še navaja, da bi bilo sicer možno, da bi se prijavil tudi drugi veledrogerist, vendar se to v praksi nikoli ne zgodi. Teoretično bi bilo tudi možno, še nadaljuje vlagatelj, da bi se tudi drugi gospodarski subjekti dogovorili z različnimi uvozniki ali distributerji za sklenitev pogodb za vse zahtevane artikle, vendar pa bi bile cene v tem primeru bistveno višje od cen družbe Sanolabor d.d., Ljubljana, prav tako pa tudi na ta način ni mogoče zagotoviti vseh nadomestnih artiklov, saj so nekompatibilni z naročnikovimi napravami.
Naročnik je z navedenim, še zatrjuje vlagatelj, kršil tudi 64. člen Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (Uradni list RS, št. 64/2007 - ZPOmK-UPB2), saj za predmetno javno naročilo lahko kandidira le ponudnik, katerega edina prednost je njegova velikost.
Vlagatelj nadalje navaja, da četudi bi ob spremembi razpisne dokumentacije pri razdelitvi na sklope lahko oddal ponudbo, pa je protipravna tudi naročnikova opredelitev merila celovitost ponudbe. Naročnik je s takšnim merilom, zatrjuje vlagatelj, kršil določbe o nediskriminatornosti meril ter smiselni povezanosti slednjega z vsebino javnega naročila ter določbe o zagotavljanju načela gospodarnosti in o zagotavljanju konkurence med ponudniki. Ker predmetno javno naročilo lahko izpolni le ponudnik Sanolabor d.d., Ljubljana, zatrjuje vlagatelj, mu je predmetno merilo pisano na kožo, saj si lahko na ta način privošči višjo ponudbeno ceno. Vlagatelj v nadaljevanju navaja izbrane ponudnike pri predhodno izvedenih javnih razpisih (pri treh drugih naročnikih), pri katerih je bilo eno izmed meril tudi celovitost ponudbe, in pri tem navaja svoje cene in cene ponudnika Sanolabor d.d., Ljubljana. Vlagatelj podaja število prejetih točk po postavljenih merilih in zatrjuje, da je takšno merilo omogočilo ponudniku Sanolabor d.d., Ljubljana, neupravičeno prednost.
Vlagatelj še zatrjuje, da sporno merilo ne doprinaša k ekonomski ugodnosti ponudbe ter da s predmetom javnega naročila ni oziroma ni dovolj povezano. Vlagatelj meni, da naročnik ne more zahtevati, da se poveže z drugimi konkurenti in odda skupno ponudbo zgolj iz razloga, da bi kot skupina pridobili več točk. Naročnik na ta način praktično sili vlagatelja in ostale konkurente v kršitev pravil o varstvu konkurence. Vlagatelj se v zvezi s tem sklicuje tudi na odločitev Državne revizijske komisije v zadevi pod opravilno številko 018-316/2005.
Vlagatelj navaja, da je naročnik z izpodbijanim merilom ravnal tudi v nasprotju z načelom gospodarnosti javnega naročanja. Vlagatelj podaja informativni izračun ob upoštevanju ocenjene vrednosti predmetnega javnega naročila in ob upoštevanju predpostavk, če bi znašala njegova ponudba za 1. sklop 50.000,00 EUR, vrednost ponudnika Sanolabor d.d., Ljubljana pa 55.000,00 EUR in ugotavlja, da bi morala biti na ta način njegova ponudba, če naj bi bila konkurenčna za 13,4% nižja od vrednosti konkurenta. Vlagatelj v nadaljevanju navaja primer cen za tri artikle, ki jih ponuja Sanolabor d.d., Ljubljana na različnih razpisih in zaključuje z ugotovitvijo, da je v primeru, ko je bilo predvideno tudi sporno merilo, navedeni ponudnik vedno zvišal ceno, čeprav za to ni imel realnega razloga.
Vlagatelj predlaga, da se razpisna dokumentacija v delu, ki se nanaša na razdelitev javnega naročila na dva sklopa ter v delu, ki se nanaša na merilo celovitost ponudbe, razveljavi. Vlagatelj zahteva tudi povrnitev stroškov, ki so mu nastali v zvezi z revizijo, po priloženem stroškovniku.

Naročnik je dne 11.03.2009 zahtevek za revizijo zavrgel z obrazložitvijo, da je skladno z določbo drugega odstavka 12. člena ZRPJN vložen prepozno.

Zoper sklep o zavrženju zahtevka za revizijo je vlagatelj dne 13.03.2009 vložil pritožbo.

Državna revizijska komisija je s sklepom št. 018-043/2009-5, z dne 24.03.2009, pritožbi ugodila, razveljavila izpodbijani sklep in naložila naročniku, da mora o zahtevku za revizijo, ob ugotovitvi izpolnjevanja procesnih predpostavk, odločiti v skladu s 16. členom ZRPJN. Državna revizijska komisija je odločitev o stroških pritožbe pridržala za odločitev o zahtevku za revizijo.

Vlagatelj je dne 20.04.2009 obvestil Državno revizijsko komisijo, da zaradi molka naročnika nadaljuje postopek pred Državno revizijsko komisijo (drugi odstavek 16. člena ZRPJN).

Državna revizijska komisija je z dopisom, z dne 24.04.2009, od naročnika zahtevala vso dokumentacijo. Državna revizijska komisija je naročnika hkrati pozvala, naj jo v primeru, če o zahtevku za revizijo še odloča o tem nemudoma obvesti.

Naročnik je dne 30.04.2009 Državni revizijski komisiji odstopil vso zahtevano dokumentacijo. Iz dokumentacije je razvidno, da je naročnik dne 27.03.2009 sprejel Sklep o prekinitvi postopka, s katerim je postopek oddaje predmetnega javnega naročila prekinil in odločil, da se postopek oddaje javnega naročila ponovi. Naročnik je svojo odločitev oprl na določilo drugega odstavka 80. člena ZJN-2 ter navedel, da prekinja postopek iz več razlogov, in sicer: ker za orientacijsko vrednost do višine 133.000,00 EUR zadostuje postopek zbiranja ponudb, ker se je predvideni obseg nabav v sklopu medicinskega materiala zmanjšal za petino, v sklopu zdravstvenega materiala pa za tretjino, ker se sklop biokemija vključi v javno naročilo in ker se zaradi trenda padanja cen razpisanih artiklov skrajša obdobje, za katero bo sklenjena pogodba o oddaji javnega naročila. Naročnik je predmetni postopek prekinil tudi iz razloga, ker se bosta dosedanja dva sklopa razdelila na več sklopov (1. sklop na štiri sklope, in sicer na medicinski material - sklop 1, na obvezilni material, vpojne obloge, in folije - sklop 2, na laboratorijski material - sklop 3 in na biokemijo - sklop 4; 2. sklop pa na tri sklope, in sicer na zobozdravstveni material - sklop 5, na keramiko - sklop 6 in na ortodontski material - sklop 7) in iz razloga, ker bo edino merilo za izbiro najugodnejšega ponudnika zgolj najnižja cena.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter po preučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika, je Državna revizijska komisija, v skladu z 22. in 23. členom ZRPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju obrazložitve tega sklepa.

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da je v predmetnem revizijskem postopku nastopil pravni položaj iz drugega odstavka 16. člena ZRPJN, ki določa, da v primeru, da vlagatelj zahtevka za revizijo v 20-ih dneh od dne, ko je naročnik prejel njegov popolni zahtevek za revizijo, ne prejme odločitve o zahtevku za revizijo (tako, da v celoti ali delno razveljavi postopek oddaje javnega naročila ali zavrne zahtevek za revizijo), vlagatelj lahko nadaljuje postopek pred Državno revizijsko komisijo. O nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo mora vlagatelj zahtevka za revizijo obvestiti tudi naročnika. V obravnavanem primeru gre torej za molk organa, kar je pogoj za nastop procesne predpostavke za vsebinsko odločanje Državne revizijske komisije še pred odločitvijo naročnika o vloženem zahtevku za revizijo. V prvem odstavku 16. člena ZRPJN je namreč med drugim določeno, da če naročnik ne sprejme svoje odločitve o zahtevku za revizijo v roku 15 dni od prejema le-tega, se šteje, da je zahtevek za revizijo zavrnil. Posledica zamude navedenega roka torej povzroči nastop fikcije, da je bil zahtevek za revizijo zavrnjen.
Čeprav je Državna revizijska komisija s svojim sklepom (št. 018-043/2009-5, z dne 24.03.2009) naložila naročniku, da mora o zahtevku za revizijo odločiti, pa naročnik tega ni storil pač je sprejel Sklep o prekinitvi postopka, z dne 27.03.2009. Čeprav navedenega dokumenta niti po obliki niti po vsebini ni mogoče šteti kot odločitev naročnika o zahtevku za revizijo v smislu 16. člena ZRPJN (nenazadnje ga naročnik ni vročil vlagatelju) pa je potrebno vendarle ugotoviti, da je naročnik v predmetnemu dokumentu jasno zapisal oziroma se je strinjal z obema vlagateljevima očitkoma iz zahtevka za revizijo.
Kljub temu, da je naročnik Sklep o prekinitvi postopka oprl na določilo drugega odstavka 80. člena ZJN-2, pa slednjega ni mogoče šteti niti kot odločitev, ki je bila sprejeta v postopku oddaje predmetnega javnega naročila v smislu navedene zakonske določbe. Naročnik namreč predmetnega dokumenta ni vročil nobenemu izmed potencialnih ponudnikov pač pa je dne 30.03.2009 na Portalu javnih naročil zgolj navedel, da je bil postopek dodelitve prekinjen. Tudi sicer je prekinitev postopka oddaje javnega naročila, kot jo ureja 80. člen ZJN-2, institut postopka oddaje javnega naročila in zato na revizijski postopek nima pravnega učinka. V nasprotnem primeru bi se namreč lahko naročniki s sprejemom odločitve o prekinitvi postopka, vedno izognili odločanju o zahtevku za revizijo, kar pa bi pomenilo nedopusten poseg v učinkovito pravno varstvo ponudnikov, s tem pa jim bi bila povzročena tudi škoda (v zvezi s stroški za vplačilo revizijske takse in drugimi stroški, ki so jim nastali v zvezi z revizijo).
Vlagatelj je torej upravičeno pričakoval, da bo naročnik izpolnil svojo zakonsko obveznost iz 16. člena (nenazadnje mu je to naložila tudi Državna revizijska komisija). Ker naročnik o zahtevku za revizijo ni odločil, vlagatelj pa je obvestilo o nadaljevanju posredoval Državni revizijski komisiji in naročniku (drugi odstavek 16. člena ZJN-2), je Državna revizijska komisija zahtevek za revizijo sprejela v meritorno obravnavo.

V obravnavanem primeru se vlagatelj ne strinja z razdelitvijo predmetnega javnega naročila zgolj v dva sklopa in z merilom celovitost ponudbe. Vlagatelj namreč zatrjuje, da je naročnik na ta način preferiral zgolj enega ponudnika, ki edini pokriva vse proizvode iz obeh sklopov in da je prednost slednjega le v njegovi velikosti. Vlagatelj je tudi prepričan, da sporno merilo ne prispeva k ekonomsko ugodnejši ponudbi ter da s predmetom javnega naročila ni oziroma ni dovolj povezano, saj omogoča ponudniku, ki lahko v celoti ponudi artikle iz obeh sklopov, da lahko na ta način zviša ponudbeno ceno brez opravičljivega razloga.

Res je namen zakona usmerjati naročnike, da predmet javnega naročanja oblikujejo v sklope v smislu 31. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2 (ki pojasnjuje, da je "sklop" del javnega naročila, ki tvori zaključeno celoto in ga je mogoče oddati ločeno), vendar je pri tem potrebno poudariti, da je naročnik pri oblikovanju predmeta javnega naročanja avtonomen. Prepovedano je le oblikovanje naročila v vrednostno prenizke ali previsoke sklope z namenom, da se naročnik izogne predpisanim postopkom oddaje javnega naročila, oziroma želi s tem neupravičeno privilegirati velike ponudnike. Namen ZJN-2 namreč ni, da bi posegal v objektivno opravičljive poslovne odločitve naročnika pri katerih je le-ta, seveda v okviru določil ZJN-2, avtonomen, vendar pa je potrebno po drugi strani zakon interpretirati tudi v smislu omejitev in zahtev, ki izhajajo iz temeljnih načel javnega naročanja, to je v obravnavanem primeru načela zagotavljanja konkurence med ponudniki (7. člen ZJN-2), načela enakopravne obravnave ponudnikov (9. člen ZJN-2) in načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (ki v drugem odstavku 6. člena ZJN-2 usmerja naročnike k oddaji javnih naročil v sklopih, pri čemer mora biti zagotovljena nediskriminatorna obravnava in s tem večja dostopnost javnega naročila gospodarskim subjektom). Odločitev o tem, ali se bo posamezno javno naročilo oddalo po sklopih ali ne tako ni stvar povsem proste presoje naročnika, saj mora slednji pri odločitvi o tem vsekakor upoštevati tudi okoliščino, ali je (ne)oddaja po sklopih morebiti diskriminatorna do ponudnikov oziroma, ali jih takšna odločitev ovira ali celo onemogoča pri sodelovanju v posameznem postopku oddaje javnega naročila.

Sicer pa je potrebno odločitev o tem, ali bi moralo biti javno naročilo razdeljeno na več sklopov, vedno presojati v luči okoliščin vsakega posameznega primera. Pri tem je potrebno upoštevati (v primeru javnega naročila, ki se nanaša na nakup blaga) tako samo količino razpisanega blaga, vsebinsko povezanost posameznih delov javnega naročila, konkurenco na trgu in običajno poslovno prakso pri naročanju razpisanega blaga oziroma razpisu posameznih enot. Čeprav lahko naročniki praviloma ravno iz razloga, ker predmet javnega naročila razdelijo na več zaokroženih enot na ta način pridobijo cenovno ugodnejše ponudbe, pa je potrebno po drugi strani tudi upoštevati, da lahko prav nabava večje količine različnega blaga od istega ponudnika privede do ugodnejših nabavnih cen blaga. Pri tem je zlasti pomembno, ali obstaja za nabavo večje količine različnega blaga na relevantnem trgu dovolj ponudnikov, pri čemer relevanten trg ne pomeni zgolj domačega (nacionalnega) trga.

V obravnavanem primeru gre za razpis blaga (medicinski in zobozdravstveni material), ki se ne proizvaja v skladu s specifičnimi potrebami naročnika, temveč gre za blago, ki je že prisotno na trgu in ga proizvajajo različni proizvajalci medicinskega materiala za potrebe širšega, vnaprej nedoločenega kroga potencialnih kupcev (tudi sicer so specifikacije razpisanega blaga zgolj splošne, zato lahko ponudniki pod istim razpisanim artiklom ponujajo proizvode različnih proizvajalcev). Navedeno med strankama v tem postopku ni sporno in ni predmet zahtevka za revizijo. Ravno tako med strankama ni sporno, da na trgu takšno blago praviloma ponujajo za to pooblaščeni prodajalci, ki imajo v ta namen sklenjene pogodbe bodisi s proizvajalci bodisi z distributerji in uvozniki. Stranki sta si očitno edini tudi v tem, da so bili predhodni razpisi, ki se nanašajo na takšno blago, tako v Zdravstvenem domu dr. Božidarja Lavriča - Cerknica, kot tudi pri drugih naročnikih, razpisani v več samostojnih enotah oziroma sklopih v smislu 31. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2 (naročnik je v konkretnem primeru, z izvzemom sklopa zdravil, takšno blago razpisal v osemnajstih sklopih).

Kot izhaja iz dokumentacije iz spisa je naročnik na vprašanje enega izmed potencialnih ponudnikov odgovoril, "da se je v smislu večje ekonomičnosti poslovanja, na podlagi ugotovitev in priporočil notranjega revizorja odločil, da bo namesto 19 manjših sklopov materiala, ki jih je razpisoval doslej, tokrat razpisal le dva sklopa, za katera meni, da je trg ustrezno vzpostavljen" (odgovor je objavljen na Portalu javnih naročil dne 26.02.2009)
Že samo dejstvo, da so naročniki v preteklosti enako blago razdelili na več samostojnih enot kaže na to, da obstaja konkurenca šele znotraj posameznih manjših vsebinsko zaokroženih enot medicinskega in da je razpisane proizvode, prav zaradi njihove raznolikosti, mogoče in racionalno združiti v več samostojnih enot (v obravnavanem primeru gre namreč za preko 500 različnih artiklov). Čeprav je edini razlog za razdelitev predmetnega javnega naročila zgolj na dva sklopa mnenje notranjega revizorja (kot izhaja iz zgoraj citiranega odgovora naročnika), pa še ta ni v celoti izkazan, saj kot izhaja iz priloženega Poročila po opravljeni II. Fazi notranje revizije v zdravstvenem domu dr. Božidarja Lavriča - Cerknica za leto 2007, in sicer iz točke 3.6 - Oblikovanje posameznih sklopov materiala) "bi bilo smiselno oblikovati maksimalno 3-4 sklope zdravstvenega materiala (brez zobozdravstvenega materiala)". Že iz samega poročila je torej razvidno priporočilo, ki sicer res usmerja naročnika k oblikovanju manjšega števila sklopov, vendar pa iz njega izhaja tudi, naj se nabava razpisanega blaga razdeli na štiri sklope v delu, ki se nanaša na medicinski material (ki je v predmetnem javnem razpisu zajet v 1. sklopu), za tokratni 2. sklop (zobozdravstveni material) pa takšnih priporočil sploh ni. Notranji revizor torej ni predlagal, naj se razpisani artikli zaokrožijo v zgolj dve skupini, pač pa je v predlagal naj se skupina proizvodov medicinskega materiala razpiše v treh do štirih sklopih, za zobozdravstveni material pa takšnih priporočil ni podal.

Nenazadnje pa se naročnik z obravnavanim očitkom vlagatelja v celoti strinja, saj kot je jasno zapisal v Sklepu o prekinitvi postopka, bo obravnavano javno naročilo prav "zaradi vzpodbuditve večje konkurenčnosti" v 1. sklopu (doslej medicinski material) razdelil na štiri sklope, in sicer na medicinski material (sklop 1), obvezilni material, vpojne obloge in folije (sklop 2), laboratorijski material (sklop 3) in biokemijo (sklop 4), v 2. sklopu (doslej zobozdravstveni material) pa na tri sklope, in sicer na zobozdravstveni material (sklop 5), keramiko (sklop 6) in ortodontski material (sklop 7).
Vlagatelj bo tako lahko oddal ponudbo za vse artikle svojega prodajnega programa, in sicer tako v skupini medicinskega materiala kot tudi v skupini obvezilnega materiala, vpojnih oblog in folij.

Vsi zgoraj navedeni argumenti vplivajo tudi na presojo vlagateljevega očitka, ki se nanaša na merilo "celovitost ponudbe", s ponderjem 10 točk (od 100 možnih). Veliki ponudniki so namreč privilegirani že iz razloga, ker edini lahko konkurirajo z vsemi artikli, potem pa so iz istega razloga še nagrajeni oziroma prejmejo 10% vseh možnih točk (naročnik je merilu cena za sklop pripisal 90% utež, merilu celovitost ponudbe pa 10% utež). Takšno merilo pa v obravnavanem primeru ne doprinaša k ekonomsko ugodnejši ponudbi in je diskriminatorno do manjših ponudnikov in posledično ni smiselno povezano z vsebino javnega naročila (četrti odstavek 48. člena ZJN-2). Naročnik pa je z postavitvijo obravnavanega merila ravnal tudi v nasprotju z načelom sorazmernosti, katero mu v 10. členu ZJN-2 nalaga, da se mora javno naročanje izvajati sorazmerno predmetu javnega naročanja, predvsem tudi glede izbire meril, ki morajo biti smiselno povezana s predmetom javnega naročanja. Sicer pa se navedenega očitno zaveda tudi naročnik sam, saj se strinja z obravnavanim očitkom vlagatelja. Kot je namreč zapisal v Sklop o prekinitvi postopka, z dne 27.03.2009, se "zaradi zagotovitve večje ekonomičnosti določi najnižja cena za sklop kot edino merilo izbire".

Ker je Državna revizijska komisija v obravnavanem primeru ugotovila, da naročnik v postopku oddaje predmetnega javnega naročila ni zagotovil izpolnjevanja večine temeljnih načel javnega naročanja in ker je kršil tudi določilo četrtega odstavka 48. člena ZJN-2, je na podlagi 3. alineje prvega odstavka 23. člena ZRPJN odločila kot izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je zahteval tudi povrnitev stroškov, nastalih v zvezi z vloženim revizijskim zahtevkom in v zvezi z vloženo pritožbo (Državna revizijska komisija je ob upoštevanju 22. člena ZRPJN, ki povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, veže na odločitev o (ne)neutemeljenosti zahtevka, s sklepom, s katerim je pritožbi ugodila, odločila, da se odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo pridrži za končno odločitev o zahtevku za revizijo). Ker je vlagatelj s svojim revizijskim zahtevkom uspel, je Državna revizijska komisija na podlagi tretjega odstavka 22. člena ZRPJN odločila, da se vlagatelju povrnejo potrebni stroški, nastali z vloženima revizijskim zahtevkom in pritožbo, in sicer (skupaj) 1066,80 EUR za odvetniško zastopanje ter 2.500,00 EUR za revizijsko takso. Skupaj mora torej naročnik vlagatelju povrniti stroške v višini 3.566,80 EUR, in sicer v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne kot neutemeljena.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, dne 08.05.2009




Predsednica senata:
Vida Kostanjevec, univ.dipl.prav.
Članica Državne revizijske komisije




Vročiti:

- Zdravstveni dom dr. Božidarja Lavriča - Cerknica, Cesta 4. maja 17, Cerknica
- odvetnik Aleš Avbreht, šestova ulica 2, Ljubljana
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, Ljubljana
- Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, Ljubljana