018-233/2007 REPUBLIKA SLOVENIJA, MINISTRSTVO ZA PRAVOSODJE

Številka: 018-233/2007-6

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99, 90/99, 110/02, 14/03, 42/04, 61/05, 78/06 in 53/07; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN) v senatu predsednika Sama Červeka kot predsednika senata, ter članov mag. Nataše Jeršič in Jožefa Kocuvana, kot članov senata, ter ob sodelovanju svetovalke Zlate Jerman, v postopku revizije oddaje javnega naročila po odprtem postopku za "Izvajanje poštnih in kurirskih storitev za potrebe pravosodnih organov in organov državne uprave", začetega na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj POšTA SLOVENIJE D.O.O., Slomškov trg 10, Maribor (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika REPUBLIKA SLOVENIJA, MINISTRSTVO ZA PRAVOSODJE, Župančičeva 3, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), soglasno dne 05.09.2007

ODLOČILA

1. Zahtevku za revizijo vlagatelja z dne 27.07.2007 se ugodi in se v celoti razveljavi postopek oddaje javnega naročila za "Izvajanje poštnih in kurirskih storitev za potrebe pravosodnih organov in organov državne uprave", objavljen v Uradnem listu RS, št. 53/2007 dne 15.06.2007, pod št. objave Ob-17644/07 in v Uradnem glasilu EU, št. 2007/S 110-135941 dne 12.06.200706.

2. Zahtevi vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih v zvezi z revizijo, se delno ugodi. Naročnik mora povrniti vlagatelju stroške, nastale z revizijo, v višini 5.000 EUR, v roku 15 dni od prejema tega sklepa. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Naročnik je v Uradnem listu RS, št. 53/2007 dne 15.06.2007, pod št. objave Ob-17644/07 in v Uradnem glasilu EU, št. 2007/S 110-135941 dne 12.06.2007, objavil javno naročilo po odprtem postopku, po sklopih, za "Izvajanje poštnih in kurirskih storitev za potrebe pravosodnih organov in organov državne uprave".
Vlagatelj je še pred potekom roka za oddajo ponudb, z vlogo z dne 27.07.2007 vložil zahtevek za revizijo, s katerim predlaga celotno razveljavitev predmetnega postopka oddaje javnega naročila in povrnitev stroškov revizijskega postopka. Vlagatelj očita naročniku kršitev temeljnih načel Zakona o javnem naročanju - ZJN-2 (Uradni list RS, št. 128/06), in sicer predvsem načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, načela zagotavljanja konkurence med ponudniki, načela enakopravne obravnave ponudnikov in načela sorazmernosti. Vlagatelj zatrjuje, da je razpisna dokumentacija v nasprotju s predpisi na področju poštnih storitev, zaradi česar je vlagatelju onemogočena vložitev pravilne ponudbe. Vlagatelj vlaga revizijo posledično tudi zoper merila za ocenjevanje ponudb, kot tudi zoper omejitve za sodelovanje v predmetnem postopku oddaje javnega naročila. Vlagatelj meni, da so merila in pogoji iz razpisne dokumentacije postavljeni tako, da jih ne bo mogel izpolniti noben ponudnik, s čimer je kršeno načelo sorazmernosti. Kršeno je tudi načelo transparentnosti iz 8. člena ZJN-2, saj je naročnik pripravil zgolj en vzorec pogodbe za vse sklope; po mnenju vlagatelja bi moral pripraviti najmanj dva vzorca pogodbe; enega za 1. in 2. sklop, ter enega za ostale sklope. Takšno naročilo pa tudi ne more biti gospodarno, saj za 1. in 2. sklop ne bo mogel biti izbran noben ponudnik.

1.
Vlagatelj v 1. sklopu: rezervirane poštne storitve in 2. sklopu: univerzalne poštne storitve, naročniku očita nejasnost, zakaj je sploh potrebno javno naročilo za tovrstne storitve, s čimer naj bi naročnik kršil načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti ter načelo sorazmernosti. Vlagatelj je namreč edini, ki ima dovoljenje Agencije za pošto in elektronske komunikacije RS (v nadaljevanju: APEK) za opravljanje univerzalne poštne storitve, ki vključuje tudi rezervirane poštne storitve, skladno z 8. členom Zakona o poštnih storitvah - ZPSto-1 (Uradni list RS, št. 42/02 in spr.). Vsi ostali ponudniki, vpisani v register izvajalcev pri APEK pa imajo zgolj ugotovitveni sklep, kar pomeni, da izvajajo določeno poštno storitev le na določenem delu RS. Vendar pa vlagatelj ne izpolnjuje pogojev za prijavo v tem sklopu.

Vlagatelju je najprej sporen pogoj iz obrazca A-7 razpisne dokumentacije, da morajo biti cene fiksne ves čas trajanja pogodbe, ki naj bi bil v nasprotju z 28. členom ZPSto-1, ki v 3. odstavku določa, da mora izvajalec univerzalne poštne storitve pred uveljavitvijo splošnih pogojev in cen univerzalne poštne storitve pridobiti nanje soglasje agencije. Nadalje ima APEK skladno s 7. odstavkom 28. člena ZPSto-1 pooblastilo, da po postopku, določenem z zakonom, naloži spremembo splošnih pogojev ali cen storitev, tudi potem, ko je soglasje že bilo dano, če je to potrebno zaradi varstva uporabnikov poštnih storitev ali zagotovitve konkurence. Vlagatelj tako ne more pristati na pogoj fiksne cene, saj ni samostojen pri določanju le-te. Vlagatelj opozarja tudi na 29. člen ZPSto-1, skladno s katerim mora izvajalec univerzalne poštne storitve izvajati po cenah, pod določenimi zakonskimi pogoji.

Vlagatelj nadalje nasprotuje pogoju iz obrazca A-7, da naročnik ne plačuje dodatnih storitev, zlasti doplačilnih znamk, prevzem pošiljk pri naročniku, jutranje dostave pošiljk iz poštnega predala, vračilo nevročenih pošiljk pošiljatelju, rentgenski pregledi pošiljk na zahtevo naročnika in podobno. Z navedenim naj bi naročnik kršil tako 28. člen Zakona o rdečem križu, ki določa obveznost izvajalcev poštnih storitev, da v tednu rdečega križa oziroma tednu solidarnosti obračunajo prispevek v korist Rdečega križa od vsake poštne pošiljke v notranjem in mednarodnem prometu; smiselno enako je določeno tudi v 3. odstavku 44. člena Zakona o gasilstvu, ki določa tak prispevek za mesec požarne varnosti. V zvezi z ostalimi storitvami, za katere naročnik ne želi plačevati doplačila, pa vlagatelj opozarja na 1. odstavek 4. člena ZPSto-1, skladno s katerim je vlagatelj dolžan vse subjekte v RS obravnavati enako in noben subjekt ne more zahtevati, da ga oprosti plačila določenih storitev.
Naslednji nesprejemljiv pogoj za vlagatelja je rok prenosa, ki je določen kot naslednji delovni dan po prevzemu pri naročniku, in to za vse vrste pošiljk. Vlagatelj opozarja na Pravilnik o kakovosti in načinu izvajanja univerzalne poštne storitve (Uradni list RS, št. 80/03 in spr.), ki v 9. členu določa, da mora biti v notranjem poštnem prometu v enem letu vsaj 95% poštnih pošiljk korespondence prenesenih v enem delovnem dnevu in vsaj 99,5% teh pošiljk v dveh delovnih dnevih, preostanek pa še kasneje. Splošni pogoji izvajanja univerzalne poštne storitve (Uradni list RS, št. 31/07) pa v 28. členu določajo, da morajo biti pošiljke prenesene praviloma v roku enega dne oziroma najkasneje v roku treh dni. Praktično identični roki so določeni tudi v ostalih državah članicah EU.

V zvezi z vzorcem pogodbe (obrazec A-6 in A-9) vlagatelj meni, da je določilo o pogodbeni kazni v nasprotju z določbami ZPSto-1, ki ureja odškodninsko odgovornost izvajalcev poštnih storitev za povzročeno škodo. Tako 1. odstavek 53. člena ZPSto-1 določa, da izvajalec poštnih storitev odgovarja za škodo, ki nastane med prenosom priporočene in vrednostne poštne pošiljke ter poštnega paketa zaradi izgube, poškodbe, kraje ali izropanja, nadalje zaradi prekoračitve roka prenosa in neizvedene, nepopolno ali napačno izvedene poštne storitve. Višino odškodnine natančno ureja 55. člen ZPSto-1, ki tudi izrecno pravi, da izvajalec poštnih storitev v nobenem primeru ne odgovarja za posredno škodo in izgubljeni dobiček. Navedene določbe so lex specialis napram Obligacijskemu zakoniku, zato ne pogodbi ne more biti določb o pogodbeni kazni. Poleg navedenega bi z določilom o pogodbeni kazni prišlo do neenakopravne obravnave uporabnikov univerzalne poštne storitve, saj bi naročnik imel boljše pogoje kot ostali uporabniki. Nesprejemljiva pa so tudi pogodbena določila o vnovčitvi bančne garancije oziroma ekvivalentnega kavcijskega zavarovanja, saj vlagatelj tako odgovarja strožje, kot je to določeno v ZPSto-1, oziroma naročnik pride do nadomestila, ki je neprimerno višje, kot je zakonsko dovoljeno. Sporna je tudi določba o polni odškodnini in razdoru pogodbe.

Vlagatelj v 2. sklopu: univerzalne poštne storitve še navaja, da je naročnik v ta sklop neupravičeno uvrstil telegram in pošiljke s potrdilom o prejemu, saj ne sodijo v kategorijo univerzalnih poštnih storitev. Poleg navedenega pogoj v obrazcu A-10, to je, prenos sporočila, ki v pisni obliki prispe do naslovnika najkasneje v 10 urah, ni izvedljiv, saj navedeno fizično ni mogoče, kar vlagatelj ponazarja s konkretnim primerom.

2.
Vlagatelj nadalje izpodbija javno naročilo v sklopih od 3. do 60. osebna vročanja v skladu s posebnimi predpisi. Na posebne predpise napotujejo ZPP v 132. členu, 117. člen ZKP in 83. člen ZUP, ki vsi določajo, da se lahko vročanje opravi bodisi po pošti, bodisi po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot registrirano dejavnost. Navedeno področje urejata še Pravilnik o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati osebe za opravljanje vročanja in o pravilih za njihovo delovanje (Uradni list RS, št. 32/00) in Pravilnik o delovanju oseb, ki opravljajo vročanje v kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/02). Vlagatelj zahtevka za revizijo ne izpolnjuje pogojev, navedenih v citiranih pravilnikih, saj ni vpisan v register pooblaščenih vročevalcev. Vlagatelj pa očita naročniku kršitev gospodarnosti, kar je prikazal s primerjavo izračunov med ceno storitve vlagatelja in ceno storitve pooblaščenega vročevalca. Naročnik pa je po mnenju vlagatelja kršil tudi načelo sorazmernosti, saj bi enake učinke lahko dosegel z vročanjem preko pošte, ki je zelo uspešno. Vlagatelj nadalje navaja, da bi naročnik skladno z 2. odstavkom 6. člena ZJN-2 ravnal bolj racionalno, če bi v navedene sklope razdelil na dva segmenta, in sicer vročanje pošiljk po redni pošti in vročanje po posebnih vročevalcih. Vlagatelj pa tudi meni, da je razpis v navedenih sklopih diskriminatoren oziroma ne omogoča enakopravne obravnave ponudnikov, ker iz postopka izključuje vlagatelja in ostale ponudnike, ki niso vpisani v register pooblaščenih vročevalcev.

3.
V sklopih od 61. do 68. ostale pošiljke vlagatelj zatrjuje, da naročnik v obrazcu A-10 pri navedbi, da so v izvajanje storitev vključene vse spremljajoče storitve, ki so potrebne za nemoteno izvajanje naročenih storitev, ni opredelil, katere naj bi bile spremljajoče storitve. Naročnik, po mnenju vlagatelja, glede na splošni pogoj iz obrazca A-7, kjer je navedeno, da so v ceno vključeni vsi stroški, dajatve, popusti in spremljajoče storitve, očitno pričakuje, da bo vlagatelj navedene storitve izvajal brezplačno. Vlagatelj na tem mestu opozarja še na dejstvo, da je na slovenskem trgu zelo malo ponudnikov (trije), ki ponujajo hkrati storitev prenosa paketov kot tudi storitev hitre pošte oziroma hitrega prenosa pošiljk, zaradi česar je tako onemogočeno sodelovanje velikemu številu subjektov. Vlagatelj tudi tu meni, da bi moral naročnik naročilo razdeliti na dva sklopa, prenos paketov in hiter prenos pošiljk. Vlagatelj na koncu še navaja, da je po njegovem prepričanju razpis v tem delu oblikovan za točno določenega ponudnika, in sicer družbo BEX, kar vlagatelj v nadaljevanju obrazloži predvsem z dejstvom, da so pogoji iz razpisne dokumentacije skoraj prepisani iz cenikov in splošnih pogojev navedene družbe. Naročnik naj bi tako kršil načelo enakopravne obravnave ponudnikov in načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki.

4.
Glede sklopa 69. mednarodne storitve vlagatelj zgolj navaja, da je potrebna razveljavitev tudi v tem sklopu, ker je za vse sklope pripravljen enoten vzorec pogodbe.

Naročnik je s sklepom, št. 430-8/2007/318 z dne 27.07.2007 zahtevek za revizijo vlagatelja in zahtevo vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, zavrnil.

Naročnik primarno zavrača zahtevek za revizijo vlagatelja kot prepoznega, in sicer zaradi dejstva, ker je bil le-ta vložen po preteku 10 dni od dostopa razpisne dokumentacije (nov 2. odstavek 12. člena ZRPJN). V nadaljevanju naročnik zavrača zahtevek za revizijo tudi po vsebini.

1.
V zvezi z očitanimi kršitvami v 1. in 2. sklopu naročnik najprej podaja odgovor, da ni nikakršnih ovir, da se ponudniki, ki že imajo dovoljenje APEK za opravljanje univerzalne poštne storitve, četudi zgolj za posamezno storitev, ne bi partnersko povezali ter nastopili s skupno ponudbo, prav tako ni ovir, da bi na trg vstopili novi ponudniki, ki bi pridobili dovoljenje APEK v času objave razpisa. Vlagatelj je trenutno res edini ponudnik, ki bi verjetno lahko oddal ponudbo za rezervirane poštne storitve, vendar je naročnik navedeni sklop vseeno vključil v razpis, predvsem zaradi načela transparentnosti, da bi vlagatelj lahko vložil pravilno ponudbo, kljub neoddani ponudbi pa ima naročnik še vedno možnost nadaljevati postopek s pogajanji, potencialno pa privabiti tudi druge ponudnike.

Glede pogoja o fiksni ceni naročnik pojasnjuje, da AOEK skladno z 28. členom ZPSto-1 poda zgolj soglasje na predlog za spremembo cen, ki ga poda izvajalec poštnih storitev in je navedena določba varstvene narave pred samovoljno določitvijo cen. Ker bi spremembo cen lahko predlagal vlagatelj, torej ni razloga, da le-te ne bi ostale fiksne. Naročnik prav tako ne vidi, v čem naj bi bila podana kršitev 29. člena ZPSto-1, saj se strinja, da morajo ponujene cene odražati vse zahteve iz tega člena. Naročnik pa hkrati opozarja na 3. odstavek 29. člena ZSPto-1, ki določa, da lahko izvajalec univerzalne poštne storitve določi nižje cene za svoje poštne storitve, na primer za poslovne stranke, za pošiljatelje velikega števila poštnih pošiljk, ipd.

Naročnik nadalje poudarja, da je vlagatelj površno prebral določbo glede plačila dodatnih storitev v obrazcu A-7, saj je jasno razvidno, da se naročnik ne želi ogniti plačilu s predpisi naloženih dajatev, vendar pa je te stroške zaradi enostavnosti prevalil na ponudnika, ponudnik pa te stroške vključi v ponudbeno ceno. Glede ostalih dodatnih storitev pa naročnik ponovno opozarja na 3. odstavek 29. člena ZPSto-1, ki dopušča drugačno obravnavo za pošiljatelje velikega obsega.

Naročnik nadalje ugotavlja, da ne drži trditev vlagatelja, da je v praksi nemogoče izpolniti pogoj glede rokov za prenos pošiljk, saj vlagatelj že sedaj izpolnjuje dostavo pošiljk v 95%. S postavitvijo strožjega pogoja od predpisanega naročnik zgolj sili ponudnika v izboljšanje kakovosti storitev, kar je gospodarno. Kolikor pa vlagatelj roke zamudi, je sankcija določena sorazmerno zamudi, kar je zopet eden od tveganj, ki ga mora nositi ponudnik.

V zvezi s pogodbenim določilom o pogodbeni kazni naročnik navaja, da je v 7. členu vzorca pogodbe uporabil določbo, ki omogoča naročniku povrnitev dejanske škode, ne pa izgubljenega dobička in posredne škode. Naročnik pa tudi ne razume začudenja vlagatelja nad možnostjo razdrtja pogodbe, saj si vlagatelj očitno predstavlja, da lahko izvaja storitve, kakor se mu zdi in ga tako ne bodo doletele nikakršne sankcije. Bančna garancija za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti pa je namenjena enostavnejšemu uveljavljanju možnih kršitev. Naročnik je nadalje omejil zahtevek za povračilo škode na višino dejanske škode, kolikor le-ta presega bančno garancijo. Vlagatelj po mnenju naročnika meša odškodnino in pogodbeno kazen, saj je za uveljavljanje odškodnine potrebna škoda, odgovornost in vzročna zveza, medtem, ko se pri pogodbeni kazni nastanek škode ne zahteva.

Naročnik še navaja, da je merilo najnižje cene določeno najbolj transparentno, medtem, ko so pogoji določeni sorazmerno zmožnostim slovenskega trga, naročnik pa si tudi želi večje konkurence.

Glede očitane kršitve v 2. sklopu, s tem, ko je naročnik v ta sklop uvrstil tudi telegram in pošiljke s potrdilom o prejemu, naročnik navaja, da z nazivom sklopa "univerzalne poštne storitve razen rezerviranih poštnih storitev" zgolj poimenuje sklop in da je vsebina tista, ki šteje. Tako v tem sklopu tudi ni paketov do 20 kg, ki drugače spadajo v univerzalno poštno storitev. Naročnik je menil, da gre za medsebojno povezane storitve, zato jih je vključil v en sklop. Ponudniki pa imajo tudi v tem primeru možnost partnerskih povezav. V zvezi s pogojem za prenos telegrama v 10 urah po naročilu, pa naročnik pojasni, da je vlagateljeva trditev preozka, saj je naročniku vseeno, kako takšno naročilo prispe do naslovnika v 10 urah, pomembno je zgolj, da prispe; tudi tu pa velja enako glede pogodbene kazni za zamudo. V specifikacijah tudi ni določeno, da mora bit sporočilo oddano v pisni obliki, ampak zgolj vročeno naslovniku v pisni obliki.

2.
Naročnik zavrača trditve vlagatelja glede neupravičenega omejevanja zgolj na pooblaščene vročevalce v sklopih od 3. do 60. "osebna vročanja v skladu s posebnimi predpisi". Naročnik navaja, da se vlagatelj za poštne vročitve lahko prijavi v 2. sklopu predmetnega razpisa. Vročanje po pošti se skladno s 23. členom ZPSto-1 vroča kot priporočeno pismo ali priporočeno pismo s povratnico, za katerega ni predpisana posebna kuverta in ne nastopi fikcija vročitve in torej ne gre za osebno vročitev. ZPSto-1 v 24. členu predpisuje druge načine vročanja poštnih pošiljk za izvajalce poštnih storitev, in sicer, kolikor posebne zakon ureja vročanje določenih poštnih pošiljk na drugačen način, kakor je določeno v tem zakonu, mora izvajalec poštnih storitev tako pošiljko vročiti na način in pod pogoji, ki jih določa poseben zakon. Pravilnik o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati osebe za opravljanje vročanja in o pravilih za njihovo delovanje v 2. členu določa, da lahko vročanje opravljajo pravne in fizične osebe, ki opravljajo vročanje kot registrirano dejavnost in izpolnjuje pogoje, določene s tem pravilnikom, po pridobitvi dovoljenja ministra za pravosodje. Iz navedenega izhaja, da se za osebno vročanje zahteva izpolnjevanje pogojev iz citiranega pravilnika, zato je naročnik upravičeno postavil pogoj, kateremu vlagatelj nasprotuje. V zvezi s finančnimi analizami vlagatelja, ko primerja stroške vročanja, pa naročnik poudarja, da je tarifa vročevalcev, na katero se opira vlagatelj, zgolj maksimalna vrednost in da lahko vročevalci ponudijo nižjo ceno. Sicer pa je nadaljnje analiziranje cen povsem irelevantno, saj temelji na nerealnih predpostavkah. Glede vlagateljeve navedbe, da bi moral naročnik storitve razdeliti na dva sklopa, naročnik odgovarja, da je dejansko tako tudi ravnal, saj je vročanje po pošti vsebovano v okviru 2. sklopa, vročanje v skladu s posebnimi predpisi pa v sklopih od 3. do 60, ki jih je razdelil tudi po teritorialnem načelu upravnih enot. prav iz razloga, da bi manjšim ponudnikom omogočil izpolnjevanje pogojev.

3.
Navedbe vlagatelja o kršitvah naročnika v sklopih od 61. do 68. so po mnenju naročnika pavšalne in se nanašajo le na ekonomske kriterije. Naročnik v navedenih sklopih ni definiral dodatnih storitev poimensko, ampak opisno, saj jih različni ponudniki ponujajo pod različnimi imeni. Tudi ni smotrno, da naročnik postavlja pogoje za te storitve, saj mu je vseeno, kako ponudnik tako storitev izvede. Naročnik želi končni rezultat, za katerega je pripravljen plačati najnižjo ceno, ki jo lahko dobi na trgu. Naročnik nadalje ocenjuje, da bi zaračunavanje storitev, kot utemeljuje vlagatelj, pomenilo manj transparentno rešitev, saj gre za prikrivanje cen storitve pod pretvezo, da je storitev sama po sebi zelo poceni, potem pa ponudnik naknadno zaračuna dodatne storitve, ki v končni fazi zelo podražijo samo storitev. Naročnik v nadaljevanju zavrača trditve vlagatelja o domnevni povezavi naročnika in določenih ponudnikov.

4.
V zvezi z navedbami vlagatelja v okviru 69. sklopa se naročnik sklicuje na že podano obrazložitev v prejšnjih sklopih.

Vlagatelj je z dopisom z dne 17.08.2007 naročnika pisno obvestil o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo. V dopisu vlagatelj kot neutemeljeno zavrača ugotovitev naročnika v sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo, da naj bi bil njegov zahtevek za revizijo prepozen v smislu 12. člena ZRPJN, pri čemer se sklicuje na 155. člen Ustave RS in na datum objave predmetnega razpisa dne 12.06.2007 v Uradnem glasilu ES in dne 15.06.2007 v Uradnem listu RS. Ker sta bili obe objavi pred uveljavitvijo novele ZRPJN-E dne 16.06.2007, je potrebno v tem delu upoštevati prej veljavne določbe 12. člena ZRPJN. Vlagatelj pa na koncu očita naročniku tudi kršitev suspenzivnosti iz 11. člena ZRPJN, ki je veljal pred uveljavitvijo novele ZRPJN-E.

Naročnik je z dopisom z dne 21.08.2007 odstopil zahtevek za revizijo vlagatelja skupaj z vso dokumentacijo v odločanje Državni revizijski komisiji.

Vlagatelj je z vlogo, z dne 31.08.2007, vložil pripravljalno vlogo, v kateri podaja odgovor na posamezna stališča naročnika v sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo.
Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija v skladu z 22. in 23. členom ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

1.
Državna revizijska komisija je ugotovila, da je neutemeljena naročnikova ugotovitev, da je zahtevek za revizijo vlagatelja prepozen, ker naj bi bil vložen po preteku 10 dni od dneva, ko je bila dostopna razpisna dokumentacija.

Naročnik je navedeno ugotovitev oprl na določilo 3. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja - ZRPJN-E (Uradni list RS, št. 53/07) oziroma nov 2. odstavek 12. člena ZRPJN, ki (med drugim) določa, da se zahtevek za revizijo, ki se nanaša na vsebino objave in/ali razpisno dokumentacijo lahko vloži najkasneje v 10 dneh od dneva objave obvestila o javnem naročilu oziroma dostopnosti razpisne dokumentacije. Po naročnikovem stališču bi moral vlagatelj zahtevek za revizijo zoper domnevno sporna določila iz razpisne dokumentacije vložiti najkasneje v roku 10 dni od dne 18.06.2007, ko je bila razpisna dokumentacija dostopna na spletu in v pisni obliki.

Državna revizijska komisija ne nasprotuje ugotovitvi naročnika, da je bila razpisna dokumentacija dostopna ponudnikom z dnem 18.06.2007, kar je razvidno tudi iz spletne strani naročnika. Vendar pa je naročnik pri svoji odločitvi prezrl dejstvo, da so bila na objavljeno razpisno dokumentacijo s strani naročnika naknadno podana dodatna pojasnila ponudnikom, ki v smislu 2. odstavka 71. člena ZJN-2 kot informacije predstavljajo del razpisne dokumentacije. Navedena določba namreč pravi, da se kot del razpisne dokumentacije štejejo tudi informacije, ki jih posreduje naročnik gospodarskim subjektom, sodelujočim v postopku oddaje javnega naročila. Da je zakonodajalec pri navedeni določbi z "informacijami" zajel tudi dodatna pojasnila k razpisni dokumentaciji, je mogoče ugotoviti med drugim iz obrazložitve predloga prve obravnave ZJN-2 (EVA, 20051611-0077, 11.08.2006; str. 112), v katerem je navedeno, "da je razpisna dokumentacija tista, ki v celoti opredeli javno naročilo, to je predmet in celoten postopek, in kot taka potrebna informacija potencialnim ponudnikom pri pripravi ponudbe in sodelovanju v postopku javnega naročanja".

Iz navedenega tako izhaja, da je potrebno kot datum dostopnosti razpisne dokumentacije šteti dan, ko je bila dostopna celotna razpisna dokumentacija, torej vključno z njenimi dopolnitvami in spremembami.

Vlagatelj je v obravnavanem primeru naročnika zaprosil za pojasnila k razpisni dokumentaciji in prejel odgovore naročnika dne 19.07.2007, kakor izhaja iz izpisa elektronske pošte, priloženega zahtevku za revizijo.

Vlagatelj je zahtevek za revizijo vložil dne 27.07.2007, torej v okviru predpisanega 10-dnevnega roka, ki je pričel teči od dneva dostopnosti celotne razpisne dokumentacije, torej od dne 19.07.2007.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik tako neutemeljeno zavrnil zahtevek za revizijo vlagatelja kot prepoznega.



2.
Državna revizijska komisija kot neutemeljeno zavrača trditev vlagatelja v Obvestilu naročniku o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo z dne 17.08.2007, da naj bi naročnik nezakonito nadaljeval s predmetnim postopkom oddaje javnega naročila, kljub vloženemu zahtevku za revizijo vlagatelja. Vlagatelj se v tem delu sklicuje na določbe 11. člena ZRPJN, ki so veljale pred uveljavitvijo novele ZRPJN-E.

Državna revizijska komisija je na tem mestu presojala uporabo novele ZRPJN-E glede na trenutek nastanka pravnega razmerja.

Pravno razmerje med naročnikom in vlagateljem v zvezi z uporabo 11. člena ZRPJN oziroma 1. člena ZRPJN-E (ki določa novo vsebino 11. člena) je nastalo v trenutku vložitve zahtevka za revizijo vlagatelja, v obravnavanem primeru dne 27.07.2007, torej po uveljavitvi novele ZRPJN-E (16.06.2007). Zaradi navedenega je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti določbo 1. člena ZRPJN-E, oziroma novo določbo 11. člena ZRPJN, ki pa v 1. odstavku izrecno določa, da vloženi zahtevek za revizijo ne zadrži postopka oddaje javnega naročila. Skladno z 2. odstavkom 11. člena ZRPJN lahko naročnik ne glede na vložen zahtevek za revizijo nadaljuje z izvedbo postopka oddaje javnega naročila, ne sme pa skleniti pogodbe.

Državna revizijska komisija glede na navedeno zaključuje, da naročnik s tem, ko je nadaljeval z izvedbo postopka oddaje obravnavanega javnega naročila in izvedel odpiranje ponudb, ni kršil določb ZRPJN.

3.
Državna revizijska komisija je v nadaljevanju presodila utemeljenost zahtevka za revizijo vlagatelja v 1. sklopu "Rezervirane poštne storitve" in v 2. sklopu "Univerzalne poštne storitve razen rezerviranih poštnih storitev".

3.1
Vlagatelju ni jasno, zakaj je naročnik izvedel javno naročilo v navedenih sklopih, saj naj bi bil vlagatelj edini, ki ima dovoljenje APEK za opravljanje univerzalne poštne storitve na celotnem ozemlju RS in tako tudi za opravljanje rezervirane poštne storitve. Ostali ponudniki, ki so vpisani v register izvajalcev poštnih storitev pri APEK, pa imajo izdan le ugotovitveni sklep, kar pomeni, da lahko izvajajo eno ali več poštnih storitev zgolj na določenem ozemlju RS.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da so med naročnikom in vlagateljem nesporna dejstva iz prejšnjega odstavka, vendar pa ne glede na dejstvo, da je v času trajanja roka za oddajo ponudb vlagatelj dejansko bil edini, ki je razpolagal z ustreznim dovoljenjem APEK, navedeno ne izključuje obveznosti naročnika za uporabo predpisov o javnem naročanju. Naročnik je tako celo bil dolžan izvesti določen postopek za oddajo naročila skladno z ZJN-2. Namreč, določbe ZJN-2 poznajo vrsto izjem pri javnem naročanju, za katere se ta zakon ne uporablja, vendar med njimi ni naveden razlog, na katerega se sklicuje vlagatelj, torej, da le en ponudnik izpolnjuje določeni pogoj na ozemlju RS. Ni pa mogoče pritrditi mnenju naročnika, da bi se lahko ostali ponudniki, ki imajo izdan zgolj ugotovitveni sklep APEK za opravljanje določenih poštnih storitev, na določenem območju RS, lahko povezali in podali skupno ponudbo, saj nobeden od njih ne razpolaga z ustreznim dovoljenjem. Poleg navedenega je še potrebno poudariti, da je zgolj trenutno stanje oziroma je bilo stanje v času trajanja roka za predložitev ponudb na slovenskem trgu takšno, da pogoj izpolnjuje le vlagatelj. Namreč, zakonodaja na področju opravljanja storitev, ki so predmet 1. in 2. sklopa, ne omejuje, da ne bi dovoljenja APEK pridobilo več subjektov. Slednjemu stališču se pridružuje tudi vlagatelj. ZPSto-1 v 2. odstavku 10. člena določa zgolj pogoj, da mora fizična ali pravna oseba za izvajanje univerzalne poštne storitve in posledično, skladno s 3. odstavkom 8. člena, tudi za rezervirane poštne storitve, pridobiti dovoljenje agencije, v nadaljevanju pa zakon določa pogoje za pridobitev dovoljenja.

Državna revizijska komisija glede na ugotovljeno v tem delu zavrača zahtevek za revizijo vlagatelja, da naročnik ni bil dolžan izvesti postopka javnega naročanja v 1. in 2. sklopu, in ne ugotavlja morebitnega naročnikovega ravnanja v nasprotju s temeljnimi načeli javnega naročanja.

3.2
Vlagatelj nadalje v 1. in 2. sklopu nasprotuje pogoju iz razpisne dokumentacije v obrazcu A-7, skladno s katerim morajo biti cene fiksne ves čas trajanja pogodbe.

Državna revizijska komisija je v tem delu najprej ugotovila, da je naročnik v obrazcu A-5 (Navodila ponudnikom) v okviru preverjanja sposobnosti ponudnikov v točki 9.a (1. sklop) in točki 9.b (2. sklop) med drugim zahteval, da mora ponudnik izpolnjevati pogoje iz Zakona o poštnih storitvah in imeti soglasje APEK.

Izvajalec univerzalne (in rezervirane) poštne storitve, ki ima ustrezno dovoljenje APEK, pa lahko navedeno storitev opravlja le v okviru in skladno z zakonom. ZPSto-1 v 3. odstavku 28. člena tako določa okvir glede cen, in sicer, da mora izvajalec univerzalne poštne storitve pred uveljavitvijo splošnih pogojev in cen univerzalne poštne storitve pridobiti nanje soglasje agencije in jih objaviti v Uradnem listu RS in na svojih spletnih straneh in v poslovnih prostorih, namenjenih za neposredno delo z uporabniki poštnih storitev najmanj 7 dni pred njihovo uveljavitvijo. Skladno s 7. odstavkom istega člena pa lahko agencija po postopku, določenem s tem zakonom, naloži spremembo splošnih pogojev ali cen poštnih storitev iz 3. odstavka tega člena tudi potem, ko je bilo soglasje že dano, če je to potrebno zaradi varstva uporabnikov poštnih storitev ali zagotovitve konkurence. Nadalje, ZPSto-1 v 29. členu določa, katere elemente mora upoštevati cena univerzalne poštne storitve, v 3. odstavku pa dopušča možnost izvajalcu univerzalne poštne storitve, da določi nižje cene za svoje poštne storitve, npr. za poslovne stranke, za pošiljatelje velikega števila poštnih pošiljk ali za posrednike, ki združujejo poštne pošiljke od različnih pošiljateljev, vendar le v primeru, ko se izogne delu stroškov, ki jih ima glede na običajen prenos posamezne poštne pošiljke. Navedene cene in z njimi povezane pogoje pa mora izvajalec uporabljati pregledno in nediskriminatorno.

Iz citiranih določb ZPSto-1 je mogoče ugotoviti, da se cene univerzalne poštne storitve in tako tudi rezervirane poštne storitve, v vsebini storitev, kot ju definira ZPSto-1, ne oblikujejo prosto po pogojih trga, ampak skladno s pravili tega zakona, torej s predhodnim soglasjem APEK in obvezno objavo, oziroma v določenih primerih tudi z neposrednim interveniranjem APEK.

Zakon sicer določa možnost določitve nižje cene za poštne storitve, na kar se opira naročnik v obrazložitvi sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo, vendar pa je naročnik prezrl dejstvo, da se nižje cene lahko določijo le ob izpolnitvi z zakonom določenega pogoja, in sicer, ko bi se izvajalec izognil delu stroškov, ki bi jih sicer imel glede na običajen prenos posamezne pošiljke. Tudi sicer pa morajo biti takšne nižje cene biti uporabljene pregledno in nediskriminatorno.
Na tem mestu je potrebno nadalje opozoriti na Pravilnik o vsebini splošnih pogojev za izvajanje poštnih storitev (Uradni list RS, št. 88/03 in 49/07), ki v 3. odstavku 9. člena izrecno določa, da mora izvajalec univerzalne poštne storitve v splošnih pogojih določiti pogoje za pridobitev popustov za univerzalno poštno storitev, ki morajo biti nediskriminatorni. Vsi morebitni popusti za univerzalno poštno storitev morajo biti v ceniku poštnih storitev jasno označeni. Torej, tudi nižje cene (preko popustov) so vnaprej določene in objavljene in od katerih vlagatelj ne sme odstopati.
Podobno je določeno v trenutno veljavnih Splošnih pogojih izvajanja univerzalne poštne storitve vlagatelja (Uradni list RS, št. 31/07), ki v 31. členu določajo, da so sestavni del cenika tudi kriteriji za pridobitev popusta. Kriterij, ki ga izvajalec uporablja pri odobravanju popustov, je poleg količine pošiljk, ki jih uporabnik odda pri posamezni oddaji ali v določenem obdobju, tudi priprava in sortiranje opremljenih pošiljk po naslovnih poštah. Pogoj za pridobitev popusta je, da uporabnik izpolnjuje vse kriterije za pridobitev popusta in ga uveljavlja. Na pošiljke, za katere se uveljavlja popust, mora pošiljatelj v zgornji desni kot naslovne strani pošiljke napisati ali odtisniti oznako o plačani poštnini ("Poštnina plačana pri pošti â??", v mednarodnem prometu pa "Postage paid") oziroma natisniti odtis stroja za frankiranje in jih oddati skupaj z ustrezno sprejemno in spremljajočo dokumentacijo.
Iz vsega navedenega je mogoče nedvomno ugotoviti, da vlagatelj kot izvajalec univerzalne poštne storitve, ki vključuje tudi pravico do izvajanja rezervirane poštne storitve, ponudbene cene ne more oblikovati na način, kot ga zahteva naročnik, torej da cena ostaja nespremenjena ves čas trajanja pogodbe, to je do 31.12.2008. Namreč cena se oblikuje skladno s pravili zakona, katerih vlagatelj ne more prilagoditi določenim naročnikom. Vlagatelj ne sme za naročnika oblikovati niti višje fiksne cene poštnih storitev, ki bo vključevala tudi njegova bodoča predvidevanja zaradi morebitnih sprememb za ostale uporabnike poštnih storitev v času trajanja pogodbe. Vlagatelj lahko ponudi zgolj cene, ki jih ima objavljene v veljavnem ceniku in na katere je APEK dala soglasje, v ceniku pa so tudi navedeni kriteriji za pridobitev popusta (v smislu izjeme po 3. odstavku 29. člena ZPSto-1). Torej, vlagatelj lahko naročniku ponudi nižjo ceno, vendar le, če naročnik oziroma storitve izpolnjujejo objavljene kriterije za popuste iz splošnih pogojev. Vendar pa so tudi slednje nižje cene podvržene zakonski regulativi in se lahko spremenijo ob pogojih iz zakona, pri čemer ne gre prezreti dejstva, da skladno s 4. členom ZPSto-1 RS v javnem interesu zagotavlja, da izvajalec univerzalne poštne storitve vsem uporabnikom poštnih storitev na njenem celotnem ozemlju pod enakimi pogoji trajno, redno in nemoteno izvaja univerzalno poštno storitev.

Državna revizijska komisija še pripominja, da bi vlagatelj v primeru, da bi v obravnavanem razpisu za univerzalne in rezervirane poštne storitve ponudil drugačno ceno od objavljene, oziroma pri popustu ne bi sledil objavljenim kriterijem, ali pa bi ponujal fiksno ceno ves čas trajanja pogodbe in s tem dejansko onemogočil spreminjanje v primerjavi z ostalimi uporabniki poštnih storitev in naročnika postavil v neupravičeno priviligiran položaj, onemogočil pa tudi neposredno interveniranje APEK, ravnal v nasprotju s predpisi in bil lahko sankcioniran po kazenski določbi 6. točke 1. odstavka 59. člena ZPSto-1.

Državna revizijska komisija v tem delu zahtevka za revizijo zaključuje, da bi naročnik v razpisni dokumentaciji v okviru 1. in 2. sklopa moral ustrezno upoštevati področno zakonodajo in dejstvo, da ponudniki ne morejo povsem samostojno (izven postopkov, določenih s predpisi) in zgolj na podlagi tržnih mehanizmov oblikovati cen univerzalne in rezervirane poštne storitve in da lahko ponudbo pripravijo le na podlagi veljavnega objavljenega cenika. Potrebno je pritrditi vlagatelju in ugoditi njegovemu zahtevku za revizijo v tem delu, da je naročnik zaradi neupoštevanja predpisov s področja poštnih storitev in postavitvi zahteve za fiksnost cen ves čas trajanja pogodbe dejansko vlagatelju (kot trenutno edinemu ponudniku) onemogočil pripravo pravilne ponudbe. Namreč, kolikor je ponudba sestavljena v nasprotju s predpisi, je po določbi 19. točke 1. odstavka 2. člena ZJN-2 nepravilna.

3.3
Državna revizijska komisija je ugotovila utemeljenost zahtevka za revizijo vlagatelja tudi v delu 1. in 2. sklopa, ki se nanaša na sestavo ponudbene cene v obrazcu A-7, in sicer v zvezi z določbo, da naročnik ne plačuje dodatnih storitev, zlasti doplačilnih znamk, prevzem pošiljk pri naročniku, jutranja dostava pošiljk iz poštnega predala, vračilo nevročenih pošiljk pošiljatelju (ne velja za mednarodne storitve), rentgenski pregled pošiljke na zahtevo naročnika (zgolj za mednarodne storitve) in podobno.

Kakor je Državna revizijska komisija ugotovila že v prejšnji točki te obrazložitve, se univerzalne in rezervirane poštne storitve izvajajo po cenah iz vnaprej objavljenega cenika, v skladu z zakonskimi pravili, katere ponudnik ne more samovoljno spreminjati, oziroma jih prilagoditi določenemu naročniku.

Kaj zajema univerzalna poštna storitev, ZPSto-1 izrecno določa v 2. odstavku 3. člena, in sicer: 1. prenos poštnih pošiljk do mase 2kg, 2. prenos poštnih paketov do mase 20 kg, 3. storitev priporočene in vrednostne poštne pošiljke in 4. prenos poštnih pošiljk za slepe in slabovidne. Rezervirane poštne storitve pa so skladno s 1. odstavkom 8. člena ZPSto-1 prenos poštnih pošiljk korespondence v notranjem prometu in v Republiko Slovenijo prispelih poštnih pošiljk korespondence v mednarodnem poštnem prometu, če je masa teh poštnih pošiljk manjša od 50g in cena nižja od dvainpolkratnika cene prenosa poštne pošiljke korespondence standardne kategorije prve težnostne stopnje, ki je določena v splošnem aktu iz 9. člena tega zakona.

Ponudnik (vlagatelj) torej lahko v obravnavanem razpisu za 1. in 2. sklop ponudi ceno v višini in s popusti, kakršno ima objavljeno v ceniku, le-ta pa ne more zajemati nobenih drugih ali dodatnih storitev, za katere naročnik v obravnavanem primeru navaja, da jih ne bo plačeval.

Kakor navaja že vlagatelj v zahtevku za revizijo, predstavljajo t.i. doplačilne znamke po posebnih predpisih strošek uporabnika poštnih storitev, torej naročnika v obravnavanem razpisu. Tako npr. Zakon o rdečem križu (Uradni list RS, št. 7/93) v 28. členu določa, da
mora v Tednu Rdečega križa in v Tednu solidarnosti pravna oseba ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost v medkrajevnem in mednarodnem letalskem, železniškem, ladijskem in avtobusnem prometu ali opravlja dejavnost PTT, obračunati fizičnim in pravnim osebam, ki uporabljajo njihove storitve, prispevek v korist Rdečega križa Slovenije. Prispevek se obračuna od vsake prodane vozovnice, oziroma od vsake poštne pošiljke v notranjem in mednarodnem prometu, razen za knjige, časopise in revije. Podobno določa tudi Zakon o gasilstvu (Uradni list RS, št. 113/05 - UPB-1) v 3. odstavku 44. člena, da mora v mesecu požarne varnosti posameznik ali pravna oseba v poštnem prometu od vsake poštne pošiljke v notranjem in mednarodnem prometu, razen za knjige, časopise in revije, plačati prispevek v korist Gasilske zveze Slovenije za izenačevanje materialne opremljenosti gasilstva in spodbujanje mladine za delo v gasilstvu, ki ga obračuna organizacija, ki opravlja poštni promet. Višino prispevka, način in čas obračunavanja in plačevanja ter morebitne oprostitve določi vlada.

Naročnik se navedeni obveznosti ne more ogniti, oziroma nima podlage in bi bilo tudi v nasprotju z javnofinančnimi predpisi, da se takšna obveznost "prevali" na ponudnika, kakor to napačno zatrjuje naročnik. Ponudnik tudi ne more navedenega "bodočega" in "negotovega" stroška upoštevati pri sestavi svoje ponudbene cene, saj bi bil s tem postavljen v povsem negotov pravni in finančni položaj, ker bi se v času trajanja pogodbe lahko zgodilo, da bo sprejet predpis, ki bo določil novo obveznost plačila določenega prispevka, ponudniku pa bi sklenjena pogodba prepovedala obračun takega prispevka naročniku. Tudi sicer ponudnik ne sme navedenih storitev vkalkulirati v ceno, ker bi tako ravnal v nasprotju z ZPSto-1.

Podobno velja za ostale storitve, katere naj naročnik ne bi dodatno plačeval (prevzem pošiljk pri naročniku, jutranja dostava pošiljk iz poštnega predala, vračilo nevročenih pošiljk pošiljatelju (ne velja za mednarodne storitve), rentgenski pregled pošiljke na zahtevo naročnika (zgolj za mednarodne storitve), oziroma bi morale biti po zahtevi naročnika zajete že v ponudbeni ceni. Po vpogledu v cenik vlagatelja (velja od 01.06.2007), ki je priložen zahtevku za revizijo, je mogoče ugotoviti, da so navedene storitve v ceniku posebej specificirane in ovrednotene v okviru postavke "Ostale storitve v okviru poštnih storitev". Ker so tudi navedene cene del (obveznega) cenika, ki velja enako za vse uporabnike, jih torej ponudnik (vlagatelj) ne more upoštevati že v okviru "redne" cene.

Poleg vsega navedenega je potrebno pritrditi vlagatelju tudi v dejstvu, da je sporna in negotova zadnja besedna zveza v spornem določilu obrazca A-7 "in podobno", s čimer je ponudnik postavljen v negotov položaj, saj ne more vedeti, katere naj bi bile še dodatne storitve, ki bi jih moral za naročnika opraviti v okviru svoje ponudbene cene, oziroma jih ne bo smel dodatno zaračunavati naročniku, niti za njih ne more pripraviti ločene ponudbene cene.

Državna revizijska komisija tako tudi v tej revizijski navedbi vlagatelja ugotavlja, da je naročnik pripravil razpisno dokumentacijo tako, da ponudnik ne more pripraviti pravilne ponudbe, konkretno ne more oblikovati ponudbene cene na način, da bi bil skladen z veljavnimi predpisi, oziroma na način, ki bi omogočal transparentno obravnavo in izbiro ponudnika. Naročnik bi za dodatne storitve moral predvideti ločeno ponudbeno ceno in omogočiti ponudniku, da poda ponudbo tudi za te storitve in jih tako tudi zaračunava.

3.4
Naročnik je v okviru obrazca A-10 (Specifikacije) v 1. in 2. sklopu postavil zahtevo, da je rok dostave naslednji delovni dan po prevzemu pri naročniku. Vlagatelj na tem mestu zatrjuje, da je navedeni pogoj strožji od predpisanega in ga je v praksi nemogoče izvesti.

Državna revizijska komisija je najprej vpogledala v Pravilnik o kakovosti in načinu izvajanja univerzalne poštne storitve (Uradni list RS, št. 80/03, 118/04 in 37/06) in Splošne pogoje izvajanja poštne storitve, na katera se sklicuje vlagatelj. Tako citirani pravilnik v 9. členu določa, da mora biti v notranjem poštnem prometu mora v enem letu vsaj 95% poštnih pošiljk korespondence prenesenih v enem delovnem dnevu in vsaj 99,5% poštnih pošiljk korespondence v dveh delovnih dneh. V poštnem prometu z državami članicami Evropske unije mora biti v enem letu vsaj 85% poštnih pošiljk korespondence prenesenih v največ treh delovnih dneh in vsaj 97% poštnih pošiljk korespondence v petih delovnih dneh. Splošni pogoji pa v 28. členu določajo, da morajo biti pošiljke prenesene praviloma v roku enega dne (D+1) oziroma najkasneje v roku treh dni (D+3). V roke prenosa se ne štejejo dan oddaje pošiljke (D), dnevi, ko pošta ne posluje, sobote, nedelje, prazniki in drugi dela prosti dnevi, čas zamude zaradi nepravilnega ali nepopolnega naslova, čas zamude zaradi višje sile ali zaradi zastoja prometa brez krivde izvajalca in dan po oddaji pošiljke, če je bila ta oddana po zadnjem času za sprejem pošiljk na pošti.

Državna revizijska komisija na tem mestu opozarja na določbo 4. člena ZPSto-1, ki določa, da RS v javnem interesu zagotavlja, da izvajalec univerzalne poštne storitve vsem uporabnikom poštnih storitev na njenem celotnem ozemlju pod enakimi pogoji trajno, redno in nemoteno izvaja univerzalno poštno storitev. Izvajalec poštne storitve enotnost zagotavlja z objavljenimi splošnimi pogoji, na katere je tudi dala soglasje APEK. Že iz navedenega razloga naročnik v obravnavanem razpisu po mnenju Državne revizijske komisije od ponudnika ne more zahtevati pogoja, ki je drugačen/strožji od predpisanega, saj bi ponudnik s tem pripravil ponudbo v nasprotju s predpisi, ker bi naročnika postavil v boljši položaj od ostalih uporabnikov poštnih storitev; za takšno ravnanje pa bi tudi lahko bil odgovoren za prekršek po kazenski določbi 1. točke 1. odstavka 59. člena ZPSto-1, ki določa kot prekršek, če izvajalec ne izvaja univerzalne poštne storitve skladno s 3. in 4. členom tega zakona.

Nadalje, Državna revizijska komisija sporni pogoj ugotavlja tudi kot nesorazmernega predmetu javnega naročila, s čimer je naročnik kršil načelo sorazmernosti skladno z 10. členom ZJN-2 in na katerega se sklicuje vlagatelj v celotnem revizijskem zahtevku.

Po določbi 10. člena ZJN-2 se mora javno naročanje izvajati sorazmerno predmetu javnega naročanja, predvsem glede izbire, določitve in uporabe pogojev in meril, ki morajo biti smiselno povezana s predmetom javnega naročila. Po mnenju Državne revizijske komisije je postavljeni sporni pogoj glede rokov prenosa, ki je strožji od predpisanega s področnimi predpisi, nesorazmeren, kolikor naročnik nima tehtnega in objektivnega razloga, zakaj je potreben takšen pogoj. Naročnik v obrazložitvi sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo zgolj navaja, da s postavitvijo strožjega pogoja od predpisanega sili ponudnika v izboljšanje kakovosti storitev, kar kaže na gospodarnost naročnika pri izvedbi razpisa. Takšno tolmačenje naročnika pa nikakor ni mogoče šteti za utemeljen razlog, da se postavi strožji pogoj od predpisanega, naročnik pa tudi z ničemer ne utemelji, zakaj bi se tako izboljšala kakovost (ki je sicer predpisana), oziroma, kaj naj bi bilo pri tem gospodarno ravnanje.

Ker je naročnik postavil pogoj, ki je strožji od predpisanega z veljavnimi predpisi, pri tem pa ni uspel objektivno utemeljiti, zakaj potrebuje tako strog (nesorazmeren) pogoj, je v tem delu Državna revizijska komisija ugotovila utemeljenost revizijske navedbe vlagatelja.

3.5
Kot zadnje, vlagatelj v sklopu 1. in 2. očita naročniku, da je naročnik v vzorcu pogodbe neupravičeno določil pogodbeno kazen, bančno garancijo oziroma kavcijsko zavarovanje, izterjavo polne odškodnine in možnost razdora pogodbe. Vlagatelj še dodaja, da je po njegovem mnenju v nasprotju z načelom transparentnosti (8. člen ZJN-2), da je naročnik predvidel zgolj en vzorec pogodbe za vse sklope za predmetno naročilo.

3.5.1
Državna revizijska komisija najprej v zvezi s klavzulo o možnosti predčasne odpovedi oziroma razdrtja pogodbe ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo ne pojasni, zakaj naj bi bila navedena klavzula v nasprotju z ZJN-2 oziroma ZPSto-1, zato, izhajajoč iz pravila o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj ni uspel izkazati, da bi ta določba razpisne dokumentacije konkretno posegala v njegov pravni položaj, zaradi česar Državna revizijska komisija tej revizijski navedbi ni sledila.

3.5.2
V zvezi z določitvijo pogodbene kazni v vzorcu pogodbe vlagatelj zatrjuje, da je določitev le-te v nasprotju z določbami ZPSto-1, ki urejajo odškodninsko odgovornost izvajalcev poštnih storitev za povzročeno škodo (53. in 55. člen), zaradi česar, kljub določbam Obligacijskega zakonika - OZ (Uradni list RS, št. 83/01 in spr.) v nobeno pogodbo, ki se nanaša na opravljanje univerzalne in rezervirane poštne storitve, ni mogoče vnesti določb o pogodbeni kazni. Poleg navedenega bi bila določitev pogodbene kazni tudi v nasprotju s 4. členom ZPSto-1, zaradi neenakopravne obravnave uporabnikov poštnih storitev.

Državna revizijska komisija je naprej vpogledala v določbe OZ, v zvezi z uporabo katerega je potrebno najprej opozoriti na določbo 3. člena, ki določa, da udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Iz navedenega izhaja, da stranki ne moreta v pogodbo vnašati določil, ki bi bila v nasprotju z določenim predpisom. OZ ureja institut pogodben kazni v poglavju "II. Pogodbena kazen". Tako določba 247. člena OZ določa, da se upnik in dolžnik lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo (pogodbena kazen). Če iz pogodbe ne izhaja kaj drugega, se šteje, da je kazen dogovorjena za primer, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo. Pri tem pa je potrebno opozoriti na določbo 254. člena OZ, ki določa: "Če je za neizpolnitev obveznosti ali za primer zamude z izpolnitvijo v zakonu določena višina odškodnine pod imenom penalov, pogodbene kazni, odškodnine ali pod kakšnim drugim imenom, pogodbeni stranki pa sta se poleg tega v pogodbi dogovorili za pogodbeno kazen, upnik nima pravice zahtevati obenem pogodbeno kazen in z zakonom določeno odškodnino, razen če je to po samem zakonu dovoljeno."

V obravnavanem primeru ZPSto-1 v 53. členu določa, da izvajalec poštnih storitev odgovarja za škodo, ki nastane med prenosom priporočene in vrednostne poštne pošiljke ter poštnega paketa, med drugim tudi zaradi prekoračitve roka prenosa (torej zamude z izpolnitvijo). Višina odškodnine je določena v 55. členu ZPSto-1, pri čemer je v 5. odstavku določeno, da izvajalec v nobenem primeru ne odgovarja za posredno škodo in izgubljeni dobiček.

Državna revizijska komisija glede na citirane določbe ugotavlja, da v obravnavanem primeru sama določitev pogodbene kazni za primer zamude pri izvedbi storitve v vzorcu pogodbe ni v nasprotju s 53. in 55. členom ZPSto-1, v delu, ki se nanaša na prekoračitev roka prenosa, in bi tako onemogočala pripravo pravilne ponudbe. Določba 254. člena OZ namreč kljub določitvi pogodbene kazni v pogodbi naročniku prepoveduje, da bi hkrati od ponudnika zahteval pogodbeno kazen in z zakonom določeno odškodnino in bi tako do kršitve naročnika lahko prišlo šele v fazi izvajanja pogodbe.

Vendar pa je potrebno ugotoviti, da zaradi določitve drugačne višine za odgovornost ponudnika v obravnavanem primeru lahko pride do kršitve 4. člena ZPSto-1, ki določa obveznost izvajanja storitev vsem uporabnikom pod enakimi pogoji. Medtem, ko 55. člen ZPSto-1 v 1. odstavku določa, da mora izvajalec uporabniku poštnih storitev izplačati odškodnino (zgolj) v višini nastale škode in največ do višine, ki je izrecno navedena v 2. odstavku 55. člena, je pogodbena kazen v vzorcu pogodbe določena po naslednji formuli (ne glede na višino nastale škode): zamuda pri izvedbi storitve/zahtevan čas dostave x ponudbena cena storitve = višina pogodbene kazni, pri čemer ne sme preseči same vrednosti storitve. Iz navedenega razloga je tako mogoče ugotoviti neskladje med višino pogodbene kazni v vzorcu pogodbe z zakonskimi določili.

Nadalje je potrebno ugotoviti nejasnost 11. točke 7. člena vzorca pogodbe, kjer je določeno, da, če bi škoda presegla mejo, ki je v tej pogodbi določena kot največja vrednost pogodbene kazni, lahko naročnik zahteva povrnitev dejanske škode. Navedena določba omogoča naročniku torej, da poleg pogodbene kazni zahteva od ponudnika še povrnitev celotne (dejanske) škode, ne glede na zakonske omejitve, pri čemer je navedena klavzula v nasprotju že s samo določbo 254. člena OZ.

Državna revizijska komisija je tako ugotovila utemeljenost revizijske navedbe vlagatelja, da so pogodbena določila o pogodbeni kazni in odškodninski odgovornosti ponudnika v določenem delu medsebojno v nasprotju in tudi v nasprotju s predpisi.

3.5.3
Naročnik je v vzorcu pogodbe predvidel tudi zavarovanje dobre izvedbe posla z bančno garancijo ali ekvivalentnim kavcijskim zavarovanjem v višini, kot je določeno v obrazcu A-7 (predračun). Vnovčitev bančne garancije je predvidena nadalje v 7. členu,

Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj nasprotuje določitvi zavarovanja zgolj z navedbo, da vlagatelj ne more odgovarjati strožje, kot je določeno v ZPSto-1, oziroma, da lahko naročnik na ta način pride do nadomestila, ki je neprimerno višje, kot je zakonsko dovoljeno. V zvezi s slednjo navedbo je potrebno poudariti, da zavarovanje dobre izvedbe posla ni mogoče enačiti z odškodninsko odgovornostjo, predvideno v ZPSto-1. Namreč, odškodninska odgovornost po 53. členu ZPSto-1 zajema odgovornost za škodo, ki nastane med prenosom pošiljke in paketa, torej le v primeru, da je škoda dejansko nastala. Medtem, ko je zavarovanje posla z bančno garancijo oziroma ekvivalentnim kavcijskim zavarovanjem namenjeno zavarovanju (javnega) naročnika za dobro izvedbo posla, pri čemer ni pomembno, ali je škoda dejansko nastala. Navedeno možnost izrecno določa 6. točka 1. odstavka 71. člena ZJN-2, ki določa, da lahko vsebino razpisne dokumentacije sestavljajo tudi morebitna finančna ali druga zavarovanja.

Vendar pa Državna revizijska komisija tudi v tem delu ugotavlja, da je v vzorcu pogodbe na večih mestih mogoče ugotoviti neskladje med vnovčitvijo bančne garancije in odškodninsko odgovornostjo ponudnika.

Tako je v 8. točki 7. člena pogodbe navedeno, da v določenih primerih (neutemeljena zavrnitev naročila, ponavljanje kršitev pogodbenih obveznosti po pisnem opominu, povzročanje motenj v delovnih procesih naročnikov, bistvene spremembe v poslovnih zmogljivostih izvajalca, ki bi lahko vplivale na učinkovito izvajanje pogodbe ali odstopanje od naročenega načina izvedbe), naročnik tako lahko razdre pogodbo z odpovednim rokom 15 dni od pisne odpovedi, uveljavi bančno garancijo oziroma ekvivalentno kavcijsko zavarovanje za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti, v primeru škode pa tudi zahteva odškodnino. V tem primeru bi torej naročnik lahko tako vnovčil bančno garancijo ( v vsakem primeru) in hkrati zahteval odškodnino (kolikor bi nastala škoda).

V 10. točki pa naročnik navaja, da, če izvajalec zamuja z izvajanjem storitev toliko, da bi lahko naročniku nastala škoda ali da bi izvedba izgubila pomen, lahko naročnik nadomestno storitev naroči pri drugem izvajalcu na stroške izvajalca po tej pogodbi, lahko tudi vnovči bančno garancijo oziroma ekvivalentno kavcijsko zavarovanje za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti in zahteva povrnitev dejanske škode, v kolikor je ta večja od bančne garancije in razdre pogodbe. V tem primeru, pa naročnik vnovči bančno garancijo (v vsakem primeru), povrnitev (dejanske) škode pa zahteva le, kolikor je škoda večja bančne garancije. Naročnik torej tu, za razliko od 8. točke, omejuje povrnitev dejanske škode.

Vsled vsemu ugotovljenemu je potrebno ugoditi zahtevku za revizijo vlagatelja, v delu, ki se nanaša na neskladje oziroma nasprotje s posameznimi zakonskimi določili in tudi medsebojno nasprotje med pogodbeno kaznijo, odškodnino in bančnim oziroma ekvivalentnim zavarovanjem za dobro izvedbo posla v vzorcu pogodbe.

3.5.6
Prav tako je utemeljena revizijska navedba vlagatelja, da naročnik s tem, ko je pripravil le en vzorec pogodbe za vse sklope, dejansko krši načelo transparentnosti iz 8. člena ZJN-2, saj ponudnik po posameznih sklopih ne more biti izbran na pregleden način, ker, kakor je bilo mogoče ugotoviti, za 1. in 2. sklop, obstajajo za posamezne storitve določene zakonske omejitve, torej drugačni pravni režim, ki bi jih naročnik moral upoštevati pri pripravi posameznih pogodbenih določil, medtem, ko za ostale poštne storitve obstaja večja pogodbena svoboda.

V zvezi s kršitvijo načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (6. člen ZJN-2) pa Državna revizijska komisija le opozarja na dejstvo, da se v postopku revizije ne ugotavlja gospodarnost določenega naročnikovega ravnanja, ampak zakonitost takega domnevno spornega ravnanja.

3.6
Vlagatelju je nadalje sporno dejstvo, da je naročnik v okvir 2. sklopa: univerzalne poštne storitve razen rezerviranih poštnih storitev, uvrstil "telegram" in "pošiljke s potrdilom o prejemu", saj navedeni storitvi ne sodita v sklop univerzalnih poštnih storitev. Sicer pa je po mnenju vlagatelja sporen oziroma neizvedljiv pogoj iz obrazca A-10, to je prenos sporočila, ki v pisni obliki prispe do naslovnika najkasneje v 10 urah.

Državna revizijska komisija kot nesporno med strankama ugotavlja dejstvo, da je naročnik v 2. sklop uvrstil tudi telegram in pošiljke s potrdilom o prejemu, ki pa ne spadata v univerzalne poštne storitve po definiciji ZPSto-1. Glede na navedeno je mogoče tako ugotoviti, da obstaja nejasnost med poimenovanjem sklopa "univerzalne poštne storitve razen rezerviranih poštnih storitev" in zakonsko opredelitvijo pojma univerzalnih storitev na eni strani, ter vsebino storitev v 2. sklopu v obravnavanem razpisu. Posledično navedeno pripelje ponovno do dejstva, da se za storitev telegrama in pošiljke s potrdilom o prejemu uporablja drugačni pravni režim, zato je utemeljen dvom vlagatelja, ali je naročnik v ta sklop res uvrstil medsebojno povezane storitve. Zato je potrebno ugotoviti utemeljenost navedene revizijske navedbe vlagatelja.

V zvezi s spornim pogojem v obrazcu A-10, ki navaja: Telegram je storitev prenosa sporočila, ki v pisni obliki prispe do naslovnika najkasneje v 10 urah po naročilu, Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj s konkretnim primerom, ki ga navaja v zahtevku za revizijo, ni uspel dokazati, da je pogoj dejansko nemogoče izpolniti. Kakor navaja naročnik v sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo, naročnik ni omejil možnosti, na kakšen način in preko katere poslovalnice ponudnika mora biti sporočilo oddano (torej je lahko oddano tudi po elektronski poti), ampak je zgolj pomembno, da prispe do naslovnika v pisni obliki. Tako vlagateljev primer, da telegram, oddan ob 14.00 uri na pošti v LJ za naslovnika na območju pošte Buče (ki posluje zgolj do 12.00 ure), ne more biti pravočasno oddan, naročnik izpodbija z dejstvom, da lahko za vročitev telegrama naslovnika poskrbi tudi druga pošta, ki je najbližja pošti v Bučah in je odprta tudi po 12.00 uri.

Državna revizijska komisija glede na navedeno zavrača slednjo revizijsko navedbo vlagatelja.

4.
Vlagatelj nasprotuje pogoju v 3. do 60. sklopu: osebna vročanja v skladu s posebnimi predpisi, in sicer, v obrazcu A-5, kjer je naročnik določil, da mora ponudnik izpolnjevati pogoje v skladu s pravilnikom o vročanju pisanj po posebnih zakonih Ministrstva za pravosodje, med drugim, da mora ponudnik za pisanja, za katera to zahteva zakon, imeti dovoljenje za vročanje ministrstva za pravosodje (biti vpisan v register posebnih vročevalcev). Ker vlagatelj ni vpisan v navedeni register, ne more podati ponudbe za navedene sklope. Naročnik naj bi kršil načelo gospodarnosti, načelo sorazmernosti in načelo enakopravne obravnave ponudnikov.

Naročnik je v navedenih sklopih v obrazcu A-10 navedel, da gre za storitev vročanja pisanj v pravdnem postopku, upravnem postopku, kazenskem postopku, davčnem postopku in drugih postopkih po posebnih zakonih. Naročnik je nadalje v obrazcu A-5 v točki 5. navedel, da mora ponudnik izpolnjevati pogoje v skladu s Pravilnikom o vročanju pisanj po posebnih zakonih Ministrstva za pravosodje; za pisanja, za katera to zahteva zakon, mora imeti dovoljenje za vročanje Ministrstva za pravosodje.

Državna revizijska komisija je vpogledala v določbe nekaterih posebnih zakonov, ki urejajo tudi osebno vročanje.

Tako npr. določba 132. člena Zakona o pravdnem postopku določa, da se pisanja vročajo po pošti, po delavcu sodišča, na sodišču ali na drug način, določen z zakonom. Sodišče lahko na predlog nasprotne stranke odredi, da se vročitev opravi po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot registrirano dejavnost na podlagi posebnega dovoljenja ministra, pristojnega za pravosodje. Minister, pristojen za pravosodje, določi pogoje, ki jih morajo izpolnjevati osebe za opravljanje vročanja po drugem odstavku tega člena, in pravila za njihovo delovanje ter daje dovoljenje za opravljanje vročanja. Določba 83. člena Zakona o splošnem upravnem postopku določa, da se dokumenti vročijo po pošti ali po elektronski poti, ali pa jih vroča organ po svoji uradni osebi, po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje dokumentov v fizični obliki ali po elektronski poti kot svojo dejavnost. Določba 117. člena Zakona o kazenskem postopku pa navaja, da se pisanja vročajo praviloma po pošti ali po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot registrirano dejavnost in ima posebno dovoljenje ministra, pristojnega za pravosodje, izdano po določbah, ki veljajo za pravdni postopek. Minister, pristojen za pravosodje, določi pravila za delovanje pravnih in fizičnih oseb, ki opravljajo vročanje na podlagi posebnega dovoljenja iz prejšnjega odstavka, ter vsebino sporočil pri vročanju in vročilnic v kazenskem postopku.

Vsi navedeni zakoni določajo tudi, kdaj je obvezno osebno vročanje in po kakšnem postopku se le-to opravi. Pri tem pa predpisi nikjer ne določajo, da bi se osebno vročanje opravljalo izključno le po pravni ali fizični osebi, ki opravljajo vročanje kot registrirano dejavnost na podlagi posebnega dovoljenja ministra, pristojnega za pravosodje, kakor to naročnik napačno zatrjuje v sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo. Pravilnik o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati osebe za opravljanje vročanja in o pravilih za njihovo delovanje (Uradni list RS, št. 32/00) in Pravilnik o delovanju oseb, ki opravljajo vročanje v kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/02), na katera se sklicuje naročnik, zgolj določata pogoje, ki jih morajo izpolnjevati navedene pravne ali fizične osebe, ki opravljajo vročanje kot registrirano dejavnost, na kar napotujejo že zgoraj citirani posebni zakoni.

Državna revizijska komisija tako ugotavlja, da vlagatelj utemeljeno zatrjuje, da se osebno vročanje v skladu s posebnimi predpisi lahko, oziroma v nekaterih primerih celo praviloma, opravlja tudi po pošti, seveda pod pogoji in po postopku, kakor je to določeno v navedenih zakonih. Tako nenazadnje določa tudi določba 24. člena ZPSto-1, da, če poseben zakon ureja vročanje določenih poštnih pošiljk na drugačen način, kakor je določeno v tem zakonu, mora izvajalec poštnih storitev tako poštno pošiljko vročiti na način in pod pogoji, ki jih določa poseben zakon.

Državna revizijska komisija zaključuje, da je naročnik v navedenih sklopih neupravičeno postavil pogoj, da bi morali ponudniki izpolnjevati pogoje v skladu s Pravilnikom o vročanju pisanj po posebnih zakonih Ministrstva za pravosodje; za pisanja, za katera to zahteva zakon, mora imeti dovoljenje za vročanje Ministrstva za pravosodje in s tem posledično zožil krog potencialnih ponudnikov in oziroma ravnal v nasprotju z načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki, pa tudi načelom sorazmernosti iz 10. člena ZJN-2. Naročnik je s postavitvijo spornega pogoja namreč izločil najmanj vlagatelja kot potencialnega ponudnika, pri tem pa ni utemeljil, zakaj se osebno vročanje po posebnih predpisih ne bi smelo opravljati tudi po pošti.

Kolikor pa je naročnik z navedenimi sklopi mislil zgolj oddajo storitve "pooblaščenim vročevalcem" (kar pa iz predmetnega razpisa ni jasno), medtem, ko je osebno vročanje po pošti izvzel iz navedenih sklopov, pa je potrebno najprej zavrniti trditev naročnika, da bi se lahko vlagatelj za storitev osebnega vročanja prijavil v 2. sklopu (univerzalne poštne storitve, razen rezerviranih poštnih storitev), saj osebno vročanje v smislu posebnega načina prenosa pošiljk ni mogoče uvrstiti v univerzalne poštne storitve po definiciji ZPSto-1.

Zaradi navedenega je potrebno ugoditi zahtevku za revizijo vlagatelja v tem delu.

Glede kršitve načela gospodarnosti v navedenih sklopih se Državna revizijska komisija sklicuje na ugotovitev iz točke 3.5.3 te obrazložitve in zavrača vlagateljev očitek v tem delu kot neutemeljenega.

5.
Vlagatelj v sklopih od 61. do 68: ostale pošiljke, očita naročniku, da je v obrazcu A-10 navedel, da so v izvajanje naročenih storitev vključene vse spremljajoče storitve, ki so potrebne za nemoteno izvajanje naročenih storitev, kar zajema zlasti popoldanski prevzem pošiljk pri naročniku v skladu z dogovorom z vsakim naročnikom posebej, kar se natančneje opredeli v posebni pogodbi); pri čemer pa ni opredelil, katere so tiste spremljajoče storitve. Naročilo bi se moralo po mnenju vlagatelja deliti na dva sklopa; poleg navedenega pa naj bi bil razpis v teh sklopih pripravljen za točno določenega ponudnika, s čimer naj bi naročnik kršil načelo enakopravne obravnave ponudnikov, načelo gospodarnosti in načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki.

Državna revizijska komisija se v zvezi z očitano kršitvijo, da naročnik ni opredelil "spremljajočih storitev", sklicuje na ugotovitev v točki 3.3 te obrazložitve in v tem delu ugotavlja utemeljenost zahtevka za revizijo vlagatelja, saj je ponudnik s takšnim "nedoločenim" pogojem postavljen v negotov položaj, oziroma je takšen razpis netransparenten, saj ponudnik ne more vedeti, katere naj bile še dodatne storitve, ki bi jih moral opraviti v okviru svoje ponudbene cene.

Ni pa mogoče ugotoviti utemeljenosti zahtevka za revizijo v delu, v katerem vlagatelj zatrjuje, da je razpis v citiranjih sklopih negospodaren, ker ni razdeljen v sklope, pri čemer se Državna revizijska komisija ponovno sklicuje na ugotovitev iz točke 3.5.3 te obrazložitve.

V zvezi z dejstvom, da naj bi bil razpis v tem delu pripravljen za točno določenega ponudnika, pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da zgolj podobnost med pogoji v razpisni dokumentaciji in ponudbo, ki jo oglašuje ponudnik, za katerega vlagatelj zatrjuje, da je pripravljen razpis, ne more predstavljati zadostnega dokazila za ugotovitev utemeljenosti revizijske navedbe. Nenazadnje, vlagatelj niti ne zatrjuje, da zaradi tako postavljenih pogojev, ne more oddati (pravilne) ponudbe v navedenih sklopih, ampak le navaja, da naj bi bilo onemogočeno sodelovanje na razpisu velikemu številu subjektov.

6.
V zvezi z revizijsko navedbo vlagatelja v 69. sklopu: mednarodne storitve, ker naj bi bil pripravljen zgolj en vzorec pogodbe, čeprav gre v nekaterih delih za univerzalno poštno storitev, pri nekaterih pa za klasične komercialne storitve, se Državna revizijska komisija v celoti sklicuje na točko 3.5.3 te obrazložitve in ugotavlja utemeljenost revizijske navedbe vlagatelja v tem delu v povezavi s kršitvijo načela transparentnosti.

Državna revizijska komisija glede na vse navedene ugotovljene kršitve naročnika ugotavlja, da je potrebno postopek oddaje predmetnega javnega naročila v celoti razveljaviti.

Državna revizijska komisija poudarja, da je predvsem na naročniku obveznost pripraviti takšno razpisno dokumentacijo, da bo lahko ponudnik na njeni osnovi pripravil pravilno ponudbo. Iz določbe 71. člena ZJN-2 izhaja, kateri elementi lahko sestavljajo razpisno dokumentacijo. Razpisna dokumentacija pa mora biti nedvoumna in ne sme dopuščati različnih razlag, saj bi v takem primeru ponudniki bili v negotovem položaju bi bila njihova izbira lahko netransparentna, oziroma bi se naročnikom dopuščala možnost različnega tolmačenja posameznih delov razpisne dokumentacije v korist/škodo posameznim ponudnikom. Državna revizijska komisija poudarja, da nejasna razpisna dokumentacija ne more iti v breme ponudnika. Kakor je bilo ugotovljeno v obrazložitvi tega sklepa, je predmetna razpisna dokumentacija (in posledično tudi posamezne določbe v objavi obvestila o predmetnem javnem naročilu), v določenih delih nejasna in dvoumna in tako vpliva na nejasnost celotnega postopka, tako že pri poimenovanju in uvrstitvi določenih storitev v posamezne sklope, dvomov, ali določene storitve sploh so predmet naročila, nadalje pa v postavitvi določenih pogojev, ki ne ustrezajo ali pa presegajo pogoje iz veljavne področne zakonodaje, posameznih nejasnih in neskladnih določilih vzorca pogodbe in uporabi enotnega vzorca pogodbe za vse sklope, opredelitvi posameznih dodatnih in spremljajočih storitev in pripravi (nejasne) ponudbene cene. S takšno razpisno dokumentacijo je kršeno predvsem načelo transparentnosti javnega naročanja, saj ponudniki ne morejo biti izbrani na pregleden način, načelo sorazmernosti, saj določene zahteve naročnika niso sorazmerne predmetu javnega naročanja in tudi načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki, saj naročnik v posameznih sklopih postavlja pogoje, s katerimi neupravičeno omejuje konkurenco.

V povzetku zgornjih ugotovitev gre tako zaključiti, da je vlagatelj s svojim revizijskim zahtevkom uspel izkazati neskladje posameznih delov razpisne dokumentacije predmetnega postopka oddaje javnega naročila in naročnikovih ravnanj v tem postopku s predpisi s področja oddaje javnih naročil in področnimi predpisi.

Zaradi vsega navedenega je Državna revizijska komisija odločila, da je potrebno postopek oddaje predmetnega javnega naročila v celoti razveljaviti, saj ugotovljenih nepravilnosti ni mogoče sanirati drugače, kot z razveljavitvijo celotnega postopka oddaje javnega naročila. Iz navedenih razlogov je Državna revizijska komisija, na podlagi 3. alineje prvega odstavka 23. člena ZRPJN, revizijskemu zahtevku vlagatelja, z dne 27.07.2007, ugodila in je v celoti razveljavila postopek oddaje predmetnega javnega naročila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke tega izreka.

Na podlagi tretjega odstavka 22. člena ZRPJN mora naročnik v primeru, če je zahtevek za revizijo utemeljen, na pisno zahtevo vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale z revizijo. Vlagatelj je zahteval povračilo stroškov, nastalih z revizijo, in sicer taksa za revizijo v višini 5.000 EUR in materialne stroške v višini 21 EUR.

Državna revizijska komisija je pri odločitvi o povračilu stroškov, nastalih z revizijo vlagatelju priznala stroške za plačano takso za revizijo v višini 5.000 EUR, medtem, ko vlagatelju ni priznala materialnih stroškov v višini 21 EUR, saj vlagatelj ni specificiral vrste in višine navedenih stroškov.

Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške, nastale z revizijo, v višini 5.000 EUR, v 15 dneh po vročitvi tega sklepa. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne kot neutemeljena.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, Â"Â"Â"Â"Â"Â"Â"05.09.2007


Predsednik senata:
Samo Červek, univ. dipl. prav.
Predsednik Državne revizijske komisije





Vročiti:
- REPUBLIKA SLOVENIJA, MINISTRSTVO ZA PRAVOSODJE, Župančičeva 3, Ljubljana
- POšTA SLOVENIJE D.O.O., Slomškov trg 10, Maribor
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, 1000 Ljubljana