018-144/2008 Mestna občina Slovenj Gradec

Številka: 018-144/2008-8

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/1999, 90/1999, 110/2002, 42/2004, 61/2005 in 78/06, 53/07; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN), po članici mag. Nataše Jeršič ob sodelovanju svetovalke Njives Prelog, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za "Regijski center ravnanje z odpadki Koroške-KOCEROD" in na podlagi pritožbe, ki jo je vložilo 1. podjetje Nivo, gradnje in ekologija, d.d. s partnerjem CPM d.d., Lava 11, Celje (v nadaljevanju: prvi vlagatelj) in 2. podjetje SCT d.d. skupaj s podjetjem CM Celje d.d., Slovenska cesta 56, Ljubljana (v nadaljevanju: drugi vlagatelj) zoper ravnanje naročnika Mestno občino Slovenj Gradec, šolska ulica 5, Slovenj Gradec, dne 14.10.2008

ODLOČILA

1. Postopek pritožbe prvega vlagatelja in postopek pritožbe drugega vlagatelja se združita v skupno obravnavanje.

2. Pritožbi se ugodi in se razveljavi sklep naročnika št. 351-121/2007/R1, z dne 22.9.2008 in št. 351-121/2007/R2, z dne 29.9.2008.

3. Naročnik mora o zahtevku odločati v skladu z določilom 16. člena ZRPJN.

Obrazložitev

Naročnik je objavil na Portalu javnih naročil dne 16.6.2008, pod št. objave JN4891/2008, Obvestilo o naročilu za javno naročilo "Regijski center za ravnanje z odpadki Koroške-KOCEROD."

Dne 2.9.2008 je naročnik izdal Odločitev o oddaji javnega naročila, št. 351-121/2007, s katerim je kot najugodnejšega ponudnika izbral podjetje Primorje d.d., Vipavska cesta 3, Ajdovščina (v nadaljnjem besedilu: izbrani ponudnik). Zoper omenjeno odločitev o oddaji javnega naročila je prvi vlagatelj dne 13.9.2008, drugi vlagatelj pa 17.9.2008 vložil zahtevek za revizijo, katerega je naročnik v nadaljevanju s sklepom zavrgel.

V obrazložitvi sklepa naročnik navaja, da prvi vlagatelj (ne)sprejemljivosti svoje ponudbe ni oporekal, prav tako ni dokazal, da bi bila naročnikova odločitev o nesprejemljivosti njegove ponudbe v nasprotju s predpisi o javnih naročilih. Medtem ko je drugemu vlagatelju že v dodatni obrazložitvi pojasnil, da ima postavljen limit sredstev za izvedbo investicije in da je zaradi previsoke ponudbene cene njegova ponudba nesprejemljiva. Naročnik je v obeh primerih ocenil, da v postopku obravnave ni kršil postopkovnih pravil in da gre obe vlagateljevi ponudbi skladno z določilom 21. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2 obravnavati kot nesprejemljivi in posledično kot nepopolni. Ker sta obe vlagateljevi ponudbi nesprejemljivi, kajti nihče od obeh vlagateljev nima možnosti, da bi bil v konkretnem postopku izbran kot najugodnejši ponudnik, naročnik zaključuje, da jim tudi ne more nastati pravno relevantna škoda v smislu prvega odstavka 9. člena ZRPJN. Na podlagi navedenega je naročnik oba zahtevka za revizijo zavrgel.

Prvi vlagatelj je zoper naročnikovo odločitev, ki jo je prejel 25.9.2008, dne 26.9.2008 vložil pritožbo, v kateri prereka naročnikova zatrjevanja, da je ponudbena cena ponudnikov presegla
vrednost naročnikovih zagotovljenih sredstev, zaradi česar nima aktivne legitimacije. Ponudniki z ocenjeno vrednostjo niso razpolagali, zato slednje ne more biti osnova za zavrnitev zahtevka. Prav tako kljub najnižji ceni izbranemu ponudniku ne more biti priznano izpolnjevanje tehničnih in kadrovskih sposobnosti na osnovi Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe, na kar pa naročnik zaradi sklicevanja na aktivno legitimacijo ni podal nobenega odgovora. Glede na navedeno vlagatelj predlaga, da se pritožbi ugodi in razveljavi sklep o zavrženju, v navodilih pa naročniku naloži, da o zahtevku za revizijo meritorno odloči in v nadaljevanju postopa skladno z določili ZJN-2 in ZRPJN.

Drugi vlagatelj je zoper naročnikovo odločitev, ki jo je prejel dne 2.10.2008, dne 3.10.2008 vložil pritožbo v kateri pojasnjuje, da ga je presenetila naročnikova odločitev. Če bi ponudnikom bila znana sredstva naročnika, bi ponudniku imel možnost priprave konkurenčne ponudbe.

Naročnik je dne 9.10.2008 Državni revizijski komisiji posredoval vlogo intervencija izbranega ponudnika v postopku oddaje javnega naročila.

Naročnik je z dopisom, z dne 1.10.2008, ki ga je Državna revizijska komisija prejela dne 2.10.2008, skladno z 2. odstavkom 17. člena ZRPJN odstopil vso relevantno dokumentacijo o oddaji javnega naročila v odločanje Državni revizijski komisiji. Dne 7.10.2008 je naročnik dokumentacijo na zahtevo Državne revizijske komisije ustrezno dopolnil.

Pred Državno revizijsko komisijo tečeta dva pritožbena postopka, ki se nanašata na isti postopek oddaje javnega naročila in na istega naročnika. Naročnik je prav tako pri svoji odločitvi v obeh primerih uporabil enako pravno podlago, zaradi česar je Državna revizijska komisija na podlagi 300. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 z nadaljnjimi spremembami) s sklepom odločila, da se oba pritožbena postopka združita za skupno obravnavanje.

Državna revizijska komisija je v obravnavanem primeru presojala zakonitost naročnikovega ravnanja. Ta je zahtevek za revizijo vlagatelja zavrgel iz razloga pomanjkanja aktivne legitimacije.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija skladno z določbo 3. alineje 2. odstavka 23. člena ZRPJN ugodila vlagateljevem predlogu v pritožbi in odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Določba prvega odstavka 9. člena ZRPJN določa, da lahko zahtevek za revizijo vloži vsaka oseba, ki ima ali je imela interes za dodelitev naročila in ki verjetno izkaže, da ji je bila ali da bi ji lahko bila povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila.

Revizijski zahtevek je po vsebini pravzaprav ugotovitvena tožba, saj se z njim ugotavlja obstoj oziroma neobstoj kršitev v postopku oddaje javnega naročila, pri tem pa je potrebno (za razliko od ostalih vrst tožb) pravni interes izkazati. Da je podan pravni interes, ki je procesna predpostavka za dopustnost vložitve zahtevka, mora biti vlagateljeva negotovost in s tem ogroženost njegovega položaja posledica ravnanja naročnika. Vlagatelj pa je tisti, ki od vložitve zahtevka pričakuje določeno pravno korist, katera se mora odražati v njegovi sferi pravic in pravnih razmerij. V obravnavanem primeru je naročnik po presoji Državne revizijske komisije napačno ocenil, da ugotavljanje obstoja kršitev pri ponudbi izbranega ponudnika in tudi v primeru ugotovitve le-teh na položaj vlagateljev oziroma na njun pravni položaj zaradi ugotovljene nepravilne ponudbe ne more vplivati, zaradi česar jima pravnega interesa za vložitev zahtevka ni mogoče priznati. Vlagatelja namreč imata pravico izpodbijati naročnikovo (napačno) ugotovitev o nepravilnosti svoje ponudbe. Tu jima gre pravni interes za vložitev zahtevka vsekakor priznati, saj naročnikova napačna presoja zagotovo vpliva na njun pravni položaj in pravice v postopku oddaje javnega naročila.
Posebej specifičen primer pa je zlasti pri institutu nesprejemljive ponudbe, v tem primeru je po presoji Državne revizijske komisije na strani naročnika dokazno breme, da izkaže da je vlagateljeva ponudba prekoračila naročnikova zagotovljena sredstva, saj slednji tekom postopka tega dejstva ne more vedeti, zato vlagateljema pravnega interesa za vložitev zahtevka za revizijo iz tega razloga v nadaljevanju ni mogoče odreči. Pri tem pa Državna revizijska komisija v pritožbenem postopku dejstva, ali je naročnik pravilno ugotovil sprejemljivost oziroma nesprejemljivost obeh vlagateljevih ponudb, ne more ugotavljati, saj je navedeno vprašanje predmet revizijskega in ne pritožbenega postopka. Navedeno pomeni, da mora naročnik sprejemljivost oziroma nesprejemljivost ponudb izkazati, oziroma ju mora vsebinsko obravnavati, kakor tudi ostale zatrjevane kršitve.
S tem ko je naročnik vlagateljema odrekel pomanjkanje pravnega interesa in zavrgel vlagateljeva zahtevka za revizijo, je kršil določbo 16. člen ZRPJN in ustavno pravico do pravnega varstva obeh vlagatelj.

Vlagatelja stroškov v postopku pritožbe nista priglasila, zato Državna revizijska komisija o stroških postopka v obravnavanem primeru ni odločala. Prvi vlagatelj se sicer sklicuje na stroškovnik iz revizijskega zahtevka, vendar bo o teh stroških odločeno v revizijskem postopku.

POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (5. odstavek 23. člena ZRPJN).



V Ljubljani, dne 14.10.2008


Mag Nataša Jeršič,
Članica Državne revizijske komisije
Vročiti:

- Mestna občina Slovenj Gradec, šolska ulica 5, Slovenj Gradec
- Nivo, gradnje in ekologija, d.d., Lava 11, Celje
- podjetje SCT d.d., Slovenska cesta 56, Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, Ljubljana
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, Ljubljana