018-126/2008 Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve

Številka: 018-126/2008-2

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99, 90/99, 110/02, 42/04, 61/05 78/06 in 53/07; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN), v senatu članice mag. Nataše Jeršič kot predsednice senata ter članov Sonje Drozdek šinko in Jožefa Kocuvana kot članov senata, ob sodelovanju svetovalke Njives Prelog, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje naročila za izdelavo in personalizacijo osebnih izkaznic in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložilo podjetje Cetis d.d., Čopova 24, Celje, ki ga zastopa odvetnica Ila Zupančič, Hacquetova 8/I, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj) zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve, štefanova ulica 2, Ljubljana, dne 8.9.2008 soglasno

ODLOČILA

1. Zahtevek za revizijo vlagatelja, z dne 18. 7. 2008, se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se zavrne kot neutemeljena.

3. Vlagatelj mora v roku 15 dni vplačati na račun št. 01100-1000358802 pri ministrstvu, pristojnem za finance, znesek v višini 5.000,00 EUR kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo.

Obrazložitev

Naročnik je dne 14.03.2008 sprejel sklep o začetku postopka oddaje predmetnega javnega naročila. Naročnik je javni razpis objavil na Portalu javnih naročil, dne 18.03.2008, pod št. objave JN 1955/2008 in v Uradnem glasilu Evropske unije, dne 19.03.2008, pod št. objave 2008/S 55-074577.

Naročnik je dne 04.07.2008 sprejel Sklep o izidu naročila (dokument št. 430-48/2008/97 (17141-01), s katerim je ugotovil, da javni razpis ni uspel iz razloga, ker sta obe prispeli ponudbi nesprejemljivi in (posledično) nepopolni.

Zoper navedeno odločitev je vlagatelj pravočasno vložil zahtevek za revizijo (dokument, z dne 18.07.2008). Vlagatelj zatrjuje, da primerljivih cen na trgu ni mogoče ugotoviti iz razloga, ker osebnih izkaznic razpisanih karakteristik na trgu ni, tudi če bi bile, pa bi šlo v tem primeru za večje količine, kar tudi vpliva na ceno (druge države tiskajo po več kot 10.000.000 izkaznic, predmet razpisa v konkretnem primeru pa je le 1.800.000 izkaznic).
Vlagatelj navaja, da naročnikova trditev o tem, da ponujena cena presega ocenjeno vrednost, ne vzdrži, saj je po 21. točki 2. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006, 16/08 in 34/08; v nadaljevanju ZJN-2) nesprejemljiva tista ponudba, katere ponudbena cena presega naročnikova zagotovljena sredstva ali ponudba, katere cena je višja od cen, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu. Tudi, če je naročnik določil ocenjeno vrednost, še ugotavlja vlagatelj, pa slednje ni objavil, ravno tako pa mu tudi ni znana višina sredstev, ki jih ima naročnik zagotovljena v finančnem načrtu.
Vlagatelj še navaja, da ne glede na to, kakšna sredstva ima naročnik zagotovljena za izvedbo naročila, so sredstva za plačilo predmetnega javnega naročila zagotovljena, saj izdelavo osebnih izkaznic plačajo imetniki osebnih izkaznic, zaradi česar naročnik ne potrebuje nobenih sredstev. V razpisni dokumentaciji je določeno, ugotavlja vlagatelj, da naročnik, Ministrstvo za zunanje zadeve ter upravne enote RS za svoje potrebe, na podlagi krovne pogodbe, sklenejo z izvajalcem individualne pogodbe za enoletno ali daljše obdobje, v katerih uredijo predvsem odnose v zvezi z naročanjem, distribucijo, zaračunavanjem in plačevanjem osebnih izkaznic. V skladu s točko 4.7 razpisne dokumentacije, še navaja vlagatelj, bo ponudnik izstavljal račune do 10. v mesecu za pretekli mesec, pri tem pa bodo imetniki osebnih izkaznic te izkaznice morali plačati ob vložitvi vloge. V skladu s točko 4.8 razpisne dokumentacije in 7. točko krovne pogodbe, nadaljuje vlagatelj, bodo uporabniki plačali kupnino v 30 dneh od datuma uradnega prejema računa. Naročnik bo tako dobil vsa sredstva za plačilo pogodbenih obveznosti po pogodbi.
Vlagatelj v nadaljevanju podrobno opisuje razlike med sedanjo in novo osebno izkaznico in razloge, ki povečujejo stroške izdelave slednje:
1. Izdelava nove polikarbonatne osebne izkaznice
Osnovni material za izdelavo slednje je polikarbonat, čigar osnova surovina je nafta, cene katere so se drastično zvišale.
V razpisni dokumentaciji je zahtevano, da se po celotni prednji strani kartice implementira prosojen uklonski optični variabilen element - hologramska plast in zaščitni sloj te plasti. Zaradi te zahteve se podaljša tehnološki postopek z uvedbo nove faze, hkrati pa je potreben tudi strogo namenski stroj.
Pri izdelavi osebnih izkaznic s čipom so potrebne še dodatne faze vgradnje čipa: laminacija termo-reaktivnega lepila na čipe v roli, za katere je potrebno novo orodje, implementacija čipa na kartico, za katero je ravno tako potrebno novo orodje in končna kontrola čipa - pozicija, globina in odzivnost.
2. Personalizacija nove osebne izkaznice
Blanketi osebne izkaznice morajo biti predštevilčeni, zaradi česar je potrebno nadgraditi obstoječo strojno in programsko opremo, ki omogoča izvedbo in sledljivost.
Postopek priprave podatkov za poosebljanje osebnih izkaznic je drugačen od obstoječega. Predvsem predstavlja za vlagatelja ogromen strošek nadgradnja opreme za poosebljanje osebnih podatkov in priprava električnih podatkov.
Zaradi ogromnih stroškov priprave električne personalizacije (PKI) za osebne izkaznice s čipom, za katere so predvidene izredno majhne količine (72.000 kom, 18.000 kom in 108.000 kom), navaja vlagatelj, je del stroškov porazdelil na ceno osebnih izkaznic brez čipa, katerih predvidena količina je veliko večja (1.602.000 kom).
Vlagatelj predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in zahteva povrnitev stroškov po priloženem stroškovniku (5000 EUR za plačilo revizijske takse, 3000 točk za sestavo zahtevka za revizijo in 1% materialnih stroškov, povečano za 20% DDV), in sicer v roku 15 dni od izdaje odločitve, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Naročnik je s sklepom, št. 430-48/2008/102 (17141-01), z dne 29.07.2008, zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen in posledično zavrnil tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov. V obrazložitvi sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo naročnik navaja, da je skladno s 14. členom ZJN-2 izračunal ocenjeno vrednost javnega naročila. Pri ocenjeni vrednosti, nadaljuje naročnik, je izhajal iz predvidenih količin za 10 letno obdobje ter iz trenutne cene osebne izkaznice, povišane za ceno vgradnje čipa (strošek samega čipa krije naročnik) s personalizacijo in novih zaščitnih elementov ter raziskave relevantnega trga. Ponudbena vrednost vlagatelja, zatrjuje naročnik, znaša 22.462.724,916 EUR in kot takšna za 123,98% presega ocenjeno vrednost predmetnega javnega naročila. Naročnik v zvezi s tem še navaja, da objava ocenjene vrednosti skladno s predpisi o javnih naročilih ni obvezna, zato se je odločil, da je ne bo objavil, saj je utemeljeno pričakoval, da bodo ponudniki podali konkurenčne cene, ki bodo oblikovane na podlagi realnih tržnih razmer.
Preseganje cene, navaja naročnik, nedvomno izkazujeta primerjalna analiza cen tovrstnih listin v Sloveniji in v tujini, ki vsebujejo vse elemente predmetne osebne izkaznice.
Na podlagi veljavne krovne pogodbe (Krovna pogodba št. 1711-98-420112), ugotavlja naročnik, zaračuna vlagatelj za izdelavo obrazca osebne izkaznice s personalizacijo 5,709 EUR z DDV, po predmetni ponudbi pa bi vlagatelj za obrazec nove osebne izkaznice, ki je brez čipa in zato primerljiva s trenutno osebno izkaznico, zaračunal 10,748 EUR. Tako bi bila nova osnovna cena višja za 88,26%.
Naročnik še ugotavlja, da stane ovojnica s spremnim dopisom trenutno 0,221EUR po vlagateljevi ponudbi pa 0,818 EUR, kar pomeni 370% trenutne cene.
Glede na to, nadaljuje naročnik, da znaša strošek personalizacije čipa kartice zdravstvenega zavarovanja 1,5 EUR, nabavna cena enega čipa pa je 1,55 EUR (te cene ne nosi ponudnik), je strošek personalizacije čipa na osebni izkaznici v višini 2,89 EUR vsekakor precenjen.
Ponujena cena, nadaljuje naročnik, je preverjena tudi s ponujeno ceno za izdelavo in personalizacijo novega vozniškega dovoljenja, na podlagi javnega naročila za oblikovanje, izdelavo in personalizacijo vozniških dovoljenj (objavljen na portalu javnih naročil dne 21.11.2007, pod št. objave JN3675/2007, ter javnega naročila za oddajo blaga po postopku s pogajanji brez predhodne objave (na podlagi povabila št. 430-453p/2007/84 (17142-02), z dne 09.06.2008, istega vlagatelja, pri čemer gre za primerljive količine naročenega blaga. Primerjava ponudbene cene za osebno izkaznico s ponudbeno ceno za vozniško dovoljenje, še navaja naročnik, dokazuje, da so cene posamezne postavke pri osebni izkaznici močno zvišane. Osebna izkaznica brez čipa (10,748 EUR) je od vozniškega dovoljenja (2,99 EUR) dražja za 7,758 EUR. Cena polikarbonata, nadaljuje naročnik, bi morala biti glede na to, da gre za iste dimenzije kartice in enak material primerljiva, pa vendar pri osebni izkaznici predstavlja 307,69% cene polikarbonata pri vozniškem dovoljenju. Argument vlagatelja, da je cena bistveno višja zaradi dražje nafte, tako ni utemeljen, kar dokazuje sklep o oddaji naročila za vozniško dovoljenje, ki je bil izdan dan pozneje kot napadeni sklep. Za več kot 10 krat pa so povečane tudi vrednosti kontrole, financiranja, pomožnega materiala, energije in amortizacije. Naročnik še navaja, da v primeru, da bi se upoštevala projekcija cen iz ponudbe za vozniška dovoljenja z dodanimi nespremenjenimi vrednostmi specifik (vgradnja in personalizacija čipa), bi cena osebne izkaznice s čipom, na katerega sta naložena tako certifikat zdravstva kot kvalificirano digitalno potrdilo, padla na 11,88 EUR z DDV, cena osebne izkaznice brez čipa pa na 5,568 EUR.
Naročnik še zatrjuje, da tudi primerjava končne cene potnega lista (ki predstavlja kombinacijo polikartbonata, papirja in platnic, za katerega mora vlagatelj čip kupiti sam), torej knjižice s kombinacijo več-ih tehnologij, s končno ceno osebne izkaznice z obema certifikatoma kaže, da je cena osebne izkaznice previsoka. Potni list, nadaljuje naročnik, stane 23,84 EUR, kar je le 5.52 EUR ali 23,13% več od osnovne cene osebne izkaznice s čipom z obema certifikatoma (18,32EUR). Ker predstavlja osebna izkaznica le biografsko stran potnega lista, poudarja naročnik, je cena bistveno previsoka.
Naročnik še navaja, da je opravil primerjavo cen osebnih izkaznic tudi s cenami osebnih izkaznic iz drugih držav, in sicer Belgije, španije, Portugalske in Estonije. Belgijska osebna izkaznica, ki ima vgrajen čip stane od 10-15 EUR, odvisno od lokalne skupnosti, ki poleg osnovne cene 10 EUR zaračunava tudi t.i. komunalni davek. Cena španske osebne izkaznice s čipom po pogodbi med izdelovalcem in izdajateljem znaša 6,8 EUR, portugalska osebna izkaznica s čipom stane državljana 12 EUR, estonska pa 10 EUR.
Slovenska elektronska osebna izkaznica z obema certifikatoma (digitalno kvalificirano potrdilo in certifikat zdravstva), nadaljuje naročnik. bi v osnovi stala 18,323EUR. Skupaj z obrazcem spremnega dopisa in ovojnico ter ovojnico s podatki, potrebnimi za zaščito in uporabo kvalificiranega digitalnega potrdila pa 20,109 EUR, z upravno takso za 10 letno veljavnost pa 27,549 EUR.
Naročnik še navaja, da je celoten odnos med njim in uporabniki urejen s pooblastili, kar pomeni, da je naročnik kompetenten za izvedbo predmetnega postopka tudi v smislu predvidevanja oz. zagotavljanja sredstev. Poleg tega, še ugotavlja naročnik, preveva celovit postopek tudi javni interes, ki ga mora naročnik ščititi.
Glede vlagateljevega očitka, da cene trenutnih in novih osebnih izkaznic brez kontaktnega čipa niso primerljive, naročnik zatrjuje, da je cena polikarbonata neupravičeno previsoka glede na ponujeno ceno polikarbonatne kartice enakih dimenzij iz vlagateljeve ponudbe za izdelavo vozniškega dovoljenja. Pri tem naročnik še poudarja, da zaščitni elementi na trenutno veljavni osebni izkaznici bistveno ne odstopajo od zaščitnih elementov trenutno veljavne osebne izkaznice niti od zaščitnih elementov na vozniškem dovoljenje. Prav tako, še ugotavlja naročnik, ni sprejemljiv argument, da nov način številjenja blanketov kartic (ki se izvaja tudi pri potnem listu) lahko bistveno podraži izdelek. Glede na navedeno, poudarja naročnik, je cena osnovnega tipa osebne izkaznice (brez čipa), ki bi se naročala v višini 89% celotne količine, nesprejemljiva.
Naročnik še navaja, da se zaveda, da je za potrebe izdaje osebne izkaznice s čipom, potrebna dodatna faza vgradnje čipa in da je posledično razlika v ceni med osebno izkaznico s čipom upravičena, vendar ne v takem razmerju oz. je ponujena cena (če se ne upošteva vlagateljeva navedba o tem, da je določen strošek prerazporejen na osebne izkaznice brez čipa) neprimerno višja glede na cene osebnih izkaznic v tujini, ki imajo vgrajen čip. Prav tako, še poudarja naročnik, je cena nesprejemljiva tudi ob upoštevanju razlike med ceno osebne izkaznice brez čipa in s čipom, ob sicer znanih podatkih stroška personalizacije čipa kartice zdravstvenega zavarovanja.
V zvezi z vlagateljevo navedbo, da je visoke stroške izdelave in personalizacije osebne izkaznice s čipom prerazporedil tudi na osebno izkaznico brez čipa, naročnik navaja, da je to tako za državljana, ki se odloči za slednjo kot tudi za naročnika, ki je dolžan zagotoviti blago ali storitev po realni ceni, popolnoma nesprejemljivo.
Podanih cen, zaključuje naročnik, po vseh izračunih iz revizijskega zahtevka ni mogoče strokovno utemeljiti, saj je vsak izdelek v ponudbi vlagatelja višji od obstoječih cen tudi za 100% ali več, česar pa ne more utemeljiti niti višja cena delovne sile, niti višja cena nafte ali drugih materialov in storitev.

Vlagatelj je z dopisom, z dne 21.08.2008, obvestil naročnika, da bo postopek nadaljeval pred Državno revizijsko komisijo. Vlagatelj prereka naročnikove trditve in še navaja, da naročnik zatrjuje, da ponudba presega naročnikova zagotovljena sredstva, pri čemer se sklicuje na ocenjeno vrednost, kar ni enako.
Vlagatelj še zatrjuje, da primerjava z obstoječo izkaznico ni mogoča, ker se ta posel izvaja po pogodbi iz leta 1998, takrat pa so bile cene materiala in energije precej nižje. Vlagatelj navaja, da so se dvignile cene polikarbonata, ki je neposredno vezan na ceno nafte, ki je od aprila 2006 do danes narasla za 66,2%, porasli so stroški dela za 5,6%, dvignile so se obrestne mere (6-mesečni EURIBOR za eure) iz 2,918% v aprilu 2006 na 5,155% v juniju 2008, marže za posojila so se dvignile v povprečju za 0,4 odstotne točke in dvig cen elektrike za skoraj 4%.
Glede naročnikove primerjave cene osebne izkaznice s ceno za vozniška dovoljenja vlagatelj navaja, da gre sicer materialno za primerljiv produkt, vendar pa ne vsebuje čipa, torej se tudi električno ne personalizira. Prav tako, nadaljuje vlagatelj, blanket vozniškega dovoljenja ni predšteviljen in s tem ni potrebna nadgradnja strojne in programske opreme.
V zvezi z naročnikovo primerjavo z biometričnim potnim listom vlagatelj zatrjuje, da je slednji neprimerljiv produkt zaradi drugačnih logističnih postopkov - komunikacije s PKI. Glede naročnikove ugotovitve, da je le-ta predšteviljen vlagatelj poudarja, da stroj za izdelavo potnih listov že v osnovi omogoča branje predšteviljenih blanketov dokumentov, kar ni primerljivo z izdelavo osebne izkaznice.
Vlagatelj ponovno poudarja, da kombinacije osebne izkaznice, digitalnega potrdila in zdravstvenega certifikata na svetu ni, zato ni možna primerjava z osebnimi izkaznicami v tujini. Možna primerjava, zatrjuje vlagatelj bi bila s tahografsko kartico (polikarbonatna kartica s čipom), katere cena je npr. v Nemčiji, ob izdanih 1.155,444 kom, cca. 47 EUR. Prav tako, še navaja vlagatelj, se v pripravlja na izdajo novih osebnih izkaznic tudi Anglija, kjer naj bi bila cena slednje 37 EUR.
Vlagatelj zaključuje z ugotovitvijo, da je za pripravo ponudbe porabil veliko sredstev, angažiral ljudi, porabljal material in da bi mu v primeru ustavitve postopka oddaje javnega naročila nastala velika škoda. Vlagatelj zahteva povrnitev stroškov, in sicer za sestavo obvestila in vloge 3000 točk, 1% materialnih stroškov in 20% DDV.

Po pregledu celotne dokumentacije o predmetnem javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija, skladno z določilom 2. alineje 1. odstavka 23. člena ZRPJN, ter skladno z določilom 6. odstavka 22. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju

Državna revizijska komisija je v obravnavanem primeru presojala zakonitost naročnikovega ravnanja. Slednji je vlagateljevo ponudbo iz razloga prekoračitve ocenjene vrednosti in zaradi preseganja primerljivih cen, ki veljajo za predmet naročila na trgu, izločil iz predmetnega postopka oddaje javnega naročila kot nesprejemljivo.

Pojem nesprejemljive ponudbe ureja Zakon o javnem naročanju (Ur.l. št. 128/2006 z nadaljnjimi spremembami, v nadaljevanju ZJN-2) v 21. točki 1. odstavka 2. člena, kjer nesprejemljivo ponudbo definira kot tisto ponudbo, katere ponudbena cena presega naročnikova zagotovljena sredstva, ali kot ponudbo, katere cena je višja od cen, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu. Medtem ko se ocenjena vrednost javnega naročila določi tako, da je njena višina primerljiva s cenami na trgu, ki veljajo za predmet javnega naročila, če je dostopen na trgu in ni prilagojen posebnim potrebam naročnika (1. odstavek 14. člena ZJN-2). Naročnik na podlagi 1. odstavka 80. člena ZJN-2 mora iz postopka oddaje javnega naročila po opravljenem pregledu in dopolnitvi ponudb v skladu z 78. členom tega zakona izločiti vse ponudbe, ki niso popolne. Popolne pa niso tiste ponudbe, ki so med drugim nesprejemljive (16. točka 1. odstavka 2. člena ZJN-2).

Državna revizijska komisija je v obravnavanem primeru sledila naročnikovim zatrjevanjem, da je vlagateljeva ponudba prekoračila tako ocenjeno vrednost naročila, kakor tudi, da je ponudbena cena vlagateljeve ponudbe višja od cen, ki veljajo za obravnavani predmet javnega naročila na trgu. Iz predloga za nabavo, na podlagi katerega je bil sprejet sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila, je namreč jasno razvidno, da je naročnik na podlagi raziskave trga višino predmetnega naročila ovrednotil bistveno nižje, kot pa znaša vlagateljeva ponudba. Vlagateljeva ponudba v tem okviru resnično presega za 123,98% ocenjeno vrednost javnega naročil. V zvezi s tem pa je potrebno vlagatelju pritrditi, da kljub prekoračitvi ocenjene vrednosti v obravnavanem primeru ni ogrožena izvedba javnega naročila, saj bo naročnik založena sredstva pridobil nazaj od končnih uporabnikov oz. od državljanov RS, kar pomeni, da naročnik ni izkazal, da za predmetno naročilo nima dovolj zagotovljenih finančnih sredstev. Seveda pa slednje samo po sebi še ne pomeni, da je vlagateljeva ponudba sprejemljiva. V zvezi s tem Državna revizijska komisija verjame naročnikovim zatrjevanjem, da je ponudbena cena vlagatelja višja od ostalih cen, ki veljajo za predmetno javno naročilo na trgu. Kajti naročniku gre zagotovo priznati določene izkušnje na tem področju, saj je v zadnjem letu vodil že več postopkov v zvezi z izdelavo in personalizacijo osebnih dokumentov. Pri presoji slednjega vprašanja zato Državna revizijska komisija ni angažirala izvedenca za električno personalizacijo, ki ga je predlagal vlagatelj, saj je v zvezi s tem že sama pred kratkim (20.8.2008) presojala spor pri javnem naročilu "oblikovanje, izdelavo in personalizacijo vozniških dovoljenj", v zvezi s katerim razpolaga tudi s celotno razpisno dokumentacijo in vlagateljevo ponudbo, tako da je z okvirnimi ponudbenimi cenami že seznanjena. Poleg tega pa vlagatelj tudi sam priznava, da gre pri vozniškem dovoljenju za materialno primerljiv produkt.
Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik opravil analizo cen na trgu, v kateri je ocenil, da bi bila vlagateljeva ponujena cena nove osebne izkaznice s personalizacijo (ki znaša 10,75 EUR z DDV in je brez čipa) višja kar za 88,26% od sedanje cene, pri čemer zahtevna količina tovrstnih izkaznic znaša kar 89% celotnega naročila. Tej trditvi vlagatelj ni oporekel, marveč ji je v nadaljevanju celo pritrdil in v zvezi s tem pojasnil, da je zaradi ogromnih stroškov priprave električne personalizacije za osebne izkaznice s čipom del stroškov porazdelil na osebne izkaznice brez čipa, ker bi bila drugače cena osebne izkaznice s čipom previsoka. Kar potrjuje naročnikove trditve v zvezi s tem, da ponujena cena vlagatelja za osebne izkaznice brez čipa presega primerljive cene na trgu. Glede na to, da prav slednje predstavljajo 89% celotnega javnega naročila, upoštevaje argumentum a minor ad maius, je Državna revizijska komisija presodila, da naročnik utemeljeno opozarja na končno vlagateljevo ponudbeno ceno in na njeno preseganje tržnih cen. Slednjo ugotovitev potrjuje tudi primerjava s ceno za vozniška dovoljenja, ki je prav tako kot osebna izkaznica iz polikarbonata, prav tako je bil pri vozniških dovoljenjih zahtevan prosojen uklonski optični variabilni element (na ceno katerega se sklicuje vlagatelj), vendar je bila, kljub (za 100.000) večji zahtevani količini, ponudbena cena za vozniška dovoljenja s strani vlagatelja še julija 2008 trikrat nižja od ponujene cene v predmetnem postopku. Državna revizijska komisija ne sprejema vlagateljeve razlage, da je osebna izkaznica z vozniškim dovoljenjem neprimerljiva, češ da slednje ne vsebuje čipa, kajti kar 89% celotnega javnega naročila predstavljajo prav osebne izkaznice brez čipa. Prav tako Državna revizijska komisja ne sprejema vlagateljevih pojasnil v zvezi s stroški nadgradnje strojne opreme, kajti to je predvsem stvar vlagateljeve notranje investicijske politike in vlaganj v posodobitev strojne opreme, s katero razpolaga, ne pa predmet predmetnega javnega naročila. Na podlagi navedenega je Državna revizijska komisija zahtevek za revizijo zavrnila.

Vlagatelj je zahteval povračilo stroškov, nastalih z revizijo. Ker zahtevek za revizijo ni utemeljen, je Državna revizijska komisija skladno s tretjim odstavkom 22. člena ZRPJN zavrnila tudi vlagateljevo zahtevo za povračilo stroškov revizijskega postopka.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

V četrtem odstavku 22. člena ZRPJN je določeno: "Če zahtevek za revizijo ni utemeljen, mora vlagatelj zahtevka za revizijo naročniku povrniti stroške nastale z revizijo. Če v takem primeru o zahtevku za revizijo odloči Državna revizijska komisija, mora vlagatelj zahtevka za revizijo na račun iz prvega odstavka tega člena vplačati še znesek v višini že vplačane takse kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo."

V obravnavanem primeru je naročnik zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen, zahtevek za revizijo pa je kot neutemeljenega zavrnila tudi Državna revizijska komisija, zato je morala Državna revizijska komisija ob upoštevanju četrtega odstavka 22. člena ZRPJN in ugotovljene višine že vplačane takse za revizijo v višini 5.000 EUR odločiti, kot izhaja iz 3. točke izreka tega sklepa.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa utemeljena.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, dne 8.9.2008

predsednica senata:
mag. Nataša Jeršič,
članica Državne revizijske komisije




Vročiti:
- Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve, štefanova ulica 2, Ljubljana,
- Ila Zupančič, Hacquetova 8/I, Ljubljana,
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, Ljubljana.