018-047/2008 Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo

Številka: 018-047/2008-7

SKLEP

Republika Slovenija, Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja - ZRPJN-UPB5 (Uradni list RS, št. 94/07; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN) v senatu člana Jožefa Kocuvana kot predsednika senata in članic Sonje Drozdek šinko in mag. Nataše Jeršič kot članic senata, ter ob sodelovanju svetovalke Zlate Jerman, v postopku revizije oddaje javnega naročila za "Upravljanje in vzdrževanje komunikacijskega omrežja državnih organov z oznako ODUVKOM-3/2007", začetega na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložila družba ASTEC d.o.o., Tržaška cesta 118, Ljubljana, ki jo zastopa Odvetnik Aleš Avbreht, šestova 2, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika REPUBLIKA SLOVENIJA, MINISTRSTVO ZA JAVNO UPRAVO, Tržaška 21, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 26. 5. 2008 soglasno

ODLOČILA

1. Zahtevku za revizijo vlagatelja z dne 10. 3. 2008 se delno ugodi in se delno razveljavita obvestilo o naročilu in razpisna dokumentacija za javno naročilo "Upravljanje in vzdrževanje komunikacijskega omrežja državnih organov z oznako ODUVKOM-3/2007", objavljenega na Portalu javnih naročil, dne 28. 2. 2008, pod številko objave JN1426/2008 in v Uradnem listu EU dne 29. 2. 2008 pod št. objave 2008/S 42-058555, in sicer v kadrovskih pogojih za V. stopnjo izobrazbe za 2., 3. in 4. sklop, v delu, ki določa tehnično smer izobrazbe (elektro ali računalništvo) ali gimnazijskega maturanta.

V preostalem delu se zahtevek za revizijo vlagatelja zavrne kot neutemeljen.

2. Zahtevi vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih v zvezi z revizijo, se delno ugodi. Naročnik mora povrniti vlagatelju stroške, nastale z revizijo, v višini 804,05 EUR, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči dan po izteku paricijskega roka dalje do plačila. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Naročnik je obvestilo o predmetnem naročilu objavil na Portalu javnih naročil dne 28. 2. 2008, pod številko objave JN1426/2008 in v Uradnem listu EU dne 29. 2. 2008 pod št. objave 2008/S 42-058555.

Vlagatelj je z vlogo z dne 10. 3. 2008, še pred potekom roka za oddajo ponudb, vložil zahtevek za revizijo, s katerim predlaga razveljavitev obvestila o naročilu in razpisne dokumentacije, zaradi določenih diskriminatornih oziroma protipravnih kadrovskih pogojev v vseh petih sklopih, katerih vlagatelj ne izpolnjuje, in posameznih nejasnosti oziroma pomanjkljivosti razpisne dokumentacije. Vlagatelj nasprotuje zahtevi naročnika, da morajo imeti kadri ponudnika v 1. sklopu najmanj CCIE certifikat, ker je v Sloveniji le 19 oseb, ki so nosilci tega certifikata, od tega jih je 15 zaposlenih pri enem podjetju, ponudnik pa lahko uporabi zgolj slovenske kadre, saj je potrebno zanje predložiti potrdilo o aktivnem znanju slovenskega jezika. Vlagatelj certifikat ocenjuje kot preširokega in preobsežnega za razpisane storitve v tem sklopu, zadoščal bi že certifikat CCNP. Vlagatelj dalje zatrjuje, da je naročnik ob upoštevanju, da je za kadrovsko usposobljenost zahteval že določene certifikate (RHCE, CCSA in CCSE, ASP in NIP ter Alcatel 7270/7670 in Alcatel 5620), neupravičeno omejil smer tehnične izobrazbe pri obeh stopnjah na elektro ali računalniško smer ali gimnazijski maturant v 2., 3., 4. in 5. sklopu, saj kadri pridobijo zadostno znanje že z zahtevanimi certifikati v posameznem sklopu, h katerim lahko pristopijo vsi zainteresirani kandidati, ne glede na stopnjo in smer formalne izobrazbe. Izvajanje javnega naročila po mnenju vlagatelja ni strogo vezano na elektro ali računalniško smer oz. gimnazijskega maturanta, zato je takšen pogoj diskriminatoren do kadra s pridobljeno tehnično izobrazbo poslovne ali živilske smeri, predvsem v povezavi z dejstvom, da naročnik v 2. 3. in 4. sklopu dopušča gimnazijsko smer izobrazbe. Naročnik po mnenju vlagatelja tudi ne more opravičiti, zakaj pri kadru s V. stopnjo izobrazbe dopušča gimnazijsko smer, ne pa pri kadru s VI/1 stopnjo izobrazbe. Vlagatelj v zvezi s kadrovskimi pogoji v 4. sklopu še dodaja, da obstaja na trgu poleg zahtevanih ASP in NIP certifikatov več veljavnih in medsebojno primerljivih certifikatov, in sicer VA, SP, ISA in DP, zaradi česar bi po njegovem prepričanju naročnik moral poleg zahtevanih certifikatov omogočiti tudi navedene certifikate. Dalje vlagatelj navaja, da ni seznanjen, kje se lahko pridobi zahtevana certifikata v 5. sklopu Alcatel 7270/7670 in Alcatel 5620 ter certifikat Telindus Modem, po kakšnem postopku in kateri organ oz. ustanova ju izdaja ter kaj vsebinsko pomenita, o čemer je naročnika tekom postopka tudi vpraševal, vendar je prejel zgolj odgovor, da certifikate izdaja proizvajalčev izobraževalni center. Vlagatelj je na podlagi poizvedb ugotovil, da certifikati predstavljajo potrdila o izobraževanju oz. opravljenem tečaju in ne splošno dostopne certifikate. Naročnik bi moral skladno s 7. odst. 37. člena ZJN-2 navesti, da se za storitve domneva skladnost s tehničnimi specifikacijami iz razpisne dokumentacije, pri čemer bi moral naročnik sprejeti vsako drugo primerno dokazilo, kot je tehnična dokumentacija proizvajalca ali poročilo o preskusih priznanega organa. Vlagatelj dalje nasprotuje tudi referenčni zahtevi naročnika v 5. sklopu, da mora imeti ponudnik izkušnje z upravljanjem omrežja z najmanj 150 končnimi točkami in vsaj 1500 uporabniki, od tega vsaj s 30 ATM napravami proizvajalca Alcatel in 30 xDSL napravami proizvajalca Telindus. Vlagatelj zatrjuje, da omrežje naročnika nikdar ni imelo 30 ATM naprav proizvajalca Alcatel, edini, ki je kdaj imel tovrstno referenco s toliko napravami v omrežju, pa je eden večjih slovenskih operaterjev. Omrežje naročnika je sicer imelo še nekaj dodatnih naprav, ki pa so bili hibridi - pol ATM in pol F/R tehnologija, katere pa po mnenju vlagatelja ni mogoče šteti za ATM naprave. Tudi sicer je zahteva po 30 ATM napravah po prepričanju vlagatelja pretirano visoka. V drugem delu zahtevka za revizijo vlagatelj najprej oporeka delitvi predmetnega naročila na pet sklopov, kar naj bi bilo negospodarno in neučinkovito in tako v neskladju z ZJN-2, ki določa pogoje, pod katerimi lahko naročnik javno naročilo razdeli na sklope. Vlagatelju je dalje neskladna zahteva naročnika v 1. sklopu, da mora imeti ponudnikova servisna/dežurna služba certifikat kakovosti po ISO9001:2000 z zahtevo naročnika na 3. strani tehničnih specifikacij, da lahko naročnik opravi presojo procesov, ki so pomembni za izvedbo vseh aktivnosti, povezanih s pogodbo, po standardu ISO9001:2000 in ISO27001. Naročnik je na vlagateljevo vprašanje podal odgovor, da zahteva, da ima ponudnikova servisna/dežurna služba certifikat kakovosti po ISO9001:2000 ali enakovreden certifikat, presojo pa bo prav tako opravil po standardu ISO9001:2000 ali enakovrednem certifikatu. Vlagatelju ostaja nejasno, ker naročnik pri pogoju zahteva zgolj certifikat ISO9001:2000, pri nadzoru pa namerava preverjati tudi izpolnjevanje standarda ISO27001. Nejasna pa je po mnenju vlagatelja razpisna dokumentacija tudi v točki 9.1.8./3 navodil ponudnikom in v vzorcu pogodbe, kjer se zahteva, da bosta morala za izvajanje storitev iz vsakega sklopa vsaj dva izmed ponudnikov prijavljenih kadrov opravljati storitve na lokaciji naročnika. Navedena zahteva naj bi bila neopredeljena, presplošna in brez potrebnih spremljajočih podatkov, ki bi vlagatelju omogočili izračuna takšnega stroška, ki bi ga vključil v ponudbeni predračun. Naročnik ni pojasnil, ali bodo ti kadri opravljali delo pri naročniku, v kašnem dnevnem in tedenskem obsegu, kdo bo plačal stroške dela ter, ali bodo kadri dosegljivi za ponudnika za uporabo na drugih projektih.

Naročnik je s sklepom, št. 430-47/2007/16 z dne 25. 3. 2008 zahtevek za revizijo vlagatelja v celoti zavrnil. V zvezi s spornim CCIE certifikatom naročnik najprej poudarja, da ni zahteval zgolj slovenskih kadrov, ampak le pogoj aktivnega znanja slovenskega jezika. Sporni certifikat CCIE pa je naročnik zahteval, ker ocenjuje, da je zaradi razsežnosti, kompleksnosti in pomembnosti omrežja, ki temelji na opremi proizvajalca Cisco, za upravljanje, predvsem pa za hitro in učinkovito odpravljanje morebitnih napak, nujno potrebno teoretično in predvsem tudi praktično znanje, ki ga strokovnjaki potrdijo izključno s CCIE certifikatom. Za navedeni certifikat je potrebno opraviti najprej pisni izpit, nato pa še laboratorijski izpit, s katerim je potrjeno praktično znanje kandidata. Za pridobitev CCNP certifikata pa je potreben le pisni izpit in ga lahko opravi vsak kandidat, ki ima zadostno količino teoretičnega znanja. V zvezi s sporno zahtevano smerjo kadrovske izobrazbe v 2., 3. in 4. sklopu naročnik odgovarja, da je potrebno ločiti med izobrazbeno in strokovno kvalifikacijo kadrov. Naročnik zahteva funkcionalna znanja z ustreznimi certifikati, specifična znanja pa zahteva s kadrovsko izobrazbo, ki se lahko pridobi le skozi sistem srednješolskega oziroma visokošolskega izobraževanja tehnične smeri (elektro ali računalništvo). Zaradi razloga enakopravne obravnave ponudnikov in čim širše postavitve pogoja pa naročnik v 2., 3. in 4. sklopu dopušča, da je eden od dveh zahtevanih kadrov lahko gimnazijski maturant, ker glede na vsebino in obseg programov posameznih šol ocenjuje, da s šolanjem na gimnaziji kandidati pridobijo dovolj znanja, ki so sicer primarna v srednješolskem izobraževanju iz tehničnih smeri in lahko tako kakovostno in varno opravljajo vsa dela v navedenih sklopih. Pri VI/1 stopnji izobrazbe pa naročnik ni dopuščal gimnazijske smeri iz razloga, ker tovrstna izobrazba na tej stopnji ne obstaja. V zvezi z zahtevanima certifikatoma ASP in NIP v 4. sklopu naročnik pojasni, da so na naročnikovem obstoječem sistemu za zaznavanje in preprečevanje vdorov potrebna posebna znanja, ki jih kadri pridobijo zgolj z navedenima certifikatoma. ASP je zahtevan, ker je v omrežju HKOM instaliran IBM ISS Proventia SiteProtector Management Appliance SP1001-P, NIP certifikat pa, ker je v omrežju instaliran IBM ISS Proventia Intrusion Prevention System IPS GX6116SFP in IPS GX6116SFP-HA. Certifikati, ki jih kot enakovredne navaja vlagatelj, pa pokrijejo zgolj nekatera znanja, ki jih naročnik potrebuje. Dalje naročnik glede možnosti pridobitve certifikata v 5. sklopu Alcatel 7270/7670 in Alcatel 5620 ter certifikata Telindus Modem navaja, da je že odgovoril vlagatelju, da certifikat (potrdilo), ki izkazuje uspešno zaključeno izobraževanju o opremi določenega proizvajalca, izdaja proizvajalčev center. Sicer pa je vlagatelj v svojih predhodnih ponudbah že predložil omenjene certifikate, ki jih je takrat izdajala še korporacija Newbrige Networks. Omenjena potrdila res niso vsem splošno dostopna, vendar naročnikova oprema opravičuje tovrstno zahtevo, saj zahteva usposobljen kader za ravnanje z ustrezno opremo. Določba 37. člena ZJN-2, na katero se sklicuje vlagatelj, pa se nanaša na tehnične specifikacije in ne na sporne kadrovske pogoje. Glede referenčne zahteve po 30 ATM napravah Alcatela naročnik odgovarja, da je v njegovem omrežju več kot 30 ATM naprav, med katere štejejo tudi tiste, ki služijo kot prilagoditveni vmesniki na druge tehnologije (npr. na tehnologijo Frame Relay ali druge), zaradi česar je zahteva sorazmerna velikosti obstoječega omrežja in tudi planov bodočega širjenja. V zvezi z drugim delom zahtevka za revizijo naročnik najprej pojasni, da je pri delitvi predmetnega naročila na sklope upošteval predvsem 6. člen ZJN-2, ki določa, da se naročilo mora oblikovati po sklopih, kolikor predmet naročila to dopušča in če to prispeva k večji gospodarnosti in učinkovitosti. Naročnik je z delitvijo na sklope omogočil večjo dostopnost potencialnim ponudnikom in tako morebitne cenejše ponudbe, predmet naročila pa delitev na sklope omogoča. V zvezi z nejasnostjo pri razpisni dokumentaciji, ker naročnik pri pogoju zahteva certifikat ISO9001:2000, pri nadzoru pa namerava preverjati tudi izpolnjevanje standarda ISO27001, naročnik navaja, da je vlagatelju jasno odgovoril, da bo preverjal kakovost ponudnika samo glede na certifikat, ki ga bo ta predložil in s tem dokazal kakovost poslovanja. Pogoj je jasen in se zahteva certifikat ISO9001:2000 ali enakovreden certifikat, certifikat ISO27001 pa ni zahtevan in tudi ne bo presojan. V zvezi z nejasno zahtevo naročnika, da bosta morala za izvajanje storitev iz vsakega sklopa vsaj dva izmed ponudnikov prijavljenih kadrov opravljati storitve na lokaciji naročnika, pa naročnik odgovarja, da je v času postopka že odgovoril na vsa vprašanja, in sicer da bodo kadri opravljali delo na lokaciji/sedežu naročnika, v normalnem delovnem času naročnika vse dni v tednu, da bo stroške delovnih mest kršil naročnik in da ti kadri ne bodo za ponudnika dosegljivi za druge projekte.

Vlagatelj je z vlogo z dne 19. 3. 2008 dopolnil zahtevek za revizijo s potrdilom o plačilu takse za revizijo in s predložitvijo dopisa družbe Cisco Systems Slovenija.

Vlagatelj je z vlogo z dne 3. 4. 2008 naročnika obvestil o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo in v vlogi podal svoja stališča v zvezi z naročnikovo zavrnitvijo njegovega zahtevka za revizijo. Vlagatelj vztraja pri dejstvu, da pogoj aktivnega znanja slovenskega jezika preprečuje sodelovanje tujim kadrom, ki ne znajo slovensko. Vlagatelj navaja, da naročnik ni odgovoril na njegove navedbo, kateri del predmeta javnega naročila ni pokrit že s CCNP certifikatom ter katera praktična znanja se lahko pridobijo samo s certifikatom CCIE. Vlagatelj vztraja, da je potrebno ugotoviti dejansko potrebo po tem, da se zahteva CCIE certifikat in da le ena gospodarska družba v Sloveniji zaposluje 4 kadre s tem certifikatom. Prav tako po mnenju vlagatelja naročnik ni pojasnil, po kakšnem kriteriju je med dopustne smeri izobrazbe vključil tudi gimnazijsko smer, saj ima slednja v izobraževalnem programu bistveno manj programov iz elektro in računalniškega področja, kakor nekatere druge smeri. Računalniška in elektro smer pa tudi sicer ne vsebujeta izobraževalnih programov, ki bi bili kakorkoli povezani s predmetom javnega naročila. Vlagatelj dalje vztraja pri tem, da naročnik ni pojasnil, v čem se certifikata ASP in NIP razlikujeta od certifikatov, ki jih je navajal kot enakovredne. Glede dostopnosti certifikatov Alcatel vlagatelj ugotavlja, da se v okviru Alcatel 5620 izvajajo 4 različni tečaji, od katerih ima vsak drugačno ime, od tega noben nima imena Alcatel 5620, noben pa se v tem trenutku ne izvaja, zaradi česar je vlagatelj mnenja, da certifikati sploh ne obstajajo. Glede Telindus modem certifikata pa vlagatelj navaja, da razpolaga z več potrdili, da so se udeležili izobraževanja v zvezi z vgrajeno opremo, zaradi česar naj bi bila naročnikova zahteva po navedenem certifikatu, ki v standardizirani obliki ne obstaja, diskriminatorna.

Naročnik je z vlogo z dne 4. 4. 2008 odstopil zahtevek za revizijo vlagatelja skupaj z vso dokumentacijo v odločanje Državni revizijski komisiji. V vlogi je naročnik še navajal, da vlagatelj v zahtevku za revizijo ni oporekal, da kadri pri izvajanju storitev ne bi potrebovali znanja slovenskega jezika. Dalje je pojasnil, da se je opredelil do vseh navedb vlagatelja glede CCIE in CCNP certifikata, z njima pa se pridobijo različna funkcionalna znanja. Certifikata CCSA in CCSE predstavljata drugo znanje kot se ga pridobi s srednješolskim izobraževanjem tehnične smeri. Vlagatelj v zahtevku za revizijo ni navajal, katera znanja pokrivajo certifikati VA, SP, ISA in DP, ampak zgolj pavšalno navajal, da so ti certifikati primerljivi s certifikatoma ASP in NIP.

Naročnik je na poziv Državne revizijske komisije skladno z 2. odst. 21. člena ZRPJN posredoval dodatna pojasnila, v čem je razlika v usposobljenosti kadra, ki ima pridobljen CCNP in CCIE certifikat, priložil dokument "Zahtevana znanja in sposobnosti kadra - smer izobrazbe", v katerem je pojasnil, kakšne sposobnosti kadra zahteva za opravljanje razpisanih del, minimalno število ur zahtevanih sposobnosti oz. predmetov ter povzetek učnih ur minimalnega nabora predmetov iz učnega načrta za posamezni srednješolski program. Naročnik je tudi priložil izpise iz spletnih strani, ki se nanašajo na sporne certifikate in izpise iz elektronske pošte med naročnikom in predstavnikom proizvajalcev Alcatel in Telindus.

Državna revizijska komisija je v dokazne namene vpogledala v obvestilo o javnem naročilu, razpisno dokumentacijo in njena dodatna pojasnila, izpis spletnih strani za zahtevane kadrovske certifikate, dokument naročnika "Zahtevana znanja in sposobnosti kadra - smer izobrazbe" in izpise iz elektronske pošte med naročnikom in predstavnikom proizvajalcev Alcatel in Telindus. Ostale dokazne predloge je Državna revizijska komisija zavrnila kot nepotrebne, saj je ocenila, da je dejansko stanje z izvedenimi dokazi dovolj razjasnjeno.

Državna revizijska komisija ob upoštevanju dejstva, da aktivna legitimacija vlagatelja za vložitev obravnavanega zahtevka za revizijo med strankama ni sporna, ni presojala navedb vlagatelja v zahtevku za revizijo v točki "2. Aktivna legitimacija vlagatelja" glede njegove dosedanje kvalitete opravljanja storitev pri naročniku, saj slednje dejstvo ni v ničemer povezavo s predmetom obravnavanega spora.

1.
Vlagatelj v 3. točki zahtevka za revizijo zatrjuje nesorazmernost in diskriminatornost posameznih kadrovskih in tehničnih pogojev.

Zakon o javnem naročanju - ZJN-2 (Uradni list RS, št. 128/06 in 16/08) načelno prepušča naročnikom, da določijo kadrovske in tehnične pogoje po lastni presoji, vendar pa le-ti ne smejo biti nejasni ali neupravičeno diskriminatorni. Tako načelo enakopravne obravnave ponudnikov v 9. členu ZJN-2 zahteva, da mora naročnik zagotoviti, da med ponudniki v vseh fazah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov, ni razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila. Naročnik mora zagotoviti, da ne ustvarja okoliščin, ki pomenijo krajevno, stvarno ali osebno diskriminacijo ponudnikov, diskriminacijo, ki izvira iz klasifikacije dejavnosti, ki jo opravlja ponudnik, ali drugo diskriminacijo. Načelo sorazmernosti iz 10. člena ZJN-2 pa določa, da se mora javno naročanje izvajati sorazmerno predmetu javnega naročanja, predvsem glede izbire, določitve in uporabe pogojev in meril, ki morajo biti smiselno povezana s predmetom javnega naročila. Ker naročnik torej z določitvijo pogojev kot izključujočih elementov dejansko omejuje možnost sodelovanja na določenem razpisu, je pomembno, da so pogoji v vsakem posameznem primeru jasno določeni, poleg tega pa ne smejo omejevati konkurence oziroma diskriminirati možnih ponudnikov zaradi okoliščin, ki v danem primeru niso objektivno opravičljive. Vendar že zgolj dejstvo, da naročnik z določeno zahtevo razlikuje ponudnike, še ne pomeni, da bi bila takšna zahteva že sama po sebi diskriminatorna. V naravi samega pogoja oziroma zahteve namreč je, da ponudnike razvršča na tiste, ki določeno zahtevo izpolnjujejo in je zato njihovo ponudbo mogoče obravnavati kot pravilno (ustrezno), ter tiste, ki te zahteve ne izpolnjujejo in zato ne morejo sodelovati v postopku oddaje javnega naročila. Takšno razlikovanje oziroma izločanje ponudnikov mora biti objektivno opravičljivo. Dejstvo, da določen ponudnik izpolnjuje pogoje in lahko sodeluje v postopku oddaje javnega naročila, medtem ko drugi ponudnik tega ne more, mora biti posledica objektivnih okoliščin, ki se na eni strani nanašajo na objektivno utemeljene in opravičljive potrebe naročnika, na drugi strani pa na prednosti, ki jih konkurenčno pravo dopušča in do katerih ponudniki pridejo z vlaganjem v razvoj, investicijami, raziskavami, razvijanjem novih produktov, izboljšavami, pridobivanjem referenc itd. Ni pa dopustno razlikovanje ponudnikov glede na kriterije, ki niso objektivno opravičljivi in pomenijo zlasti krajevno, predmetno ali osebno diskriminacijo, s čimer je določen ponudnik bodisi postavljen v bistveno slabši položaj bodisi je privilegiran, ne da bi za to obstajali utemeljeni razlogi. V zvezi s presojo posamezne zahteve gre še opozoriti, da je lahko morebitna njena diskriminatornost vedno le konkretna oziroma povezana s konkretnimi okoliščinami posameznega primera.

V zvezi z vprašanjem diskriminacije je treba tudi izpostaviti, da se v pravu javnih naročil glede diskriminacije izpostavlja njuni dve podvrsti, in sicer t. i. odkrito diskriminacijo in t. i. prikrito diskriminacijo, torej diskriminacijo, ko so pogoji za vse ponudnike enaki, vendar ti formalno enaki pogoji za vse ponudnike, dajejo prednost določenemu ponudniku oziroma določenim izmed njih. Da lahko govorimo o prikriti diskriminaciji, pa mora biti poleg prve predpostavke, tj. obstoja pogoja, ki potencialno dajejo prednost določenemu ponudniku, podana tudi druga predpostavka, tj. neobstoj objektivnih razlogov za takšno razlikovanje. V primeru, če je izpolnitev formalno enakih pogojev s strani različnih ponudnikov različno težavna, ni mogoče govoriti o diskriminaciji, če so postavljeni pogoji rezultat objektivnih razlogov. Pravni sistem in znotraj njega pravo javnih naročil namreč varuje enakopravnost ponudnikov pri ponujanju blaga in storitev. Enakopravnost pa ne pomeni, da je treba vsem ponudnikom omogočiti dejansko enak položaj, nasprotno, pravo praviloma ne sme neposredno vplivati na razmerja na trgu z ukrepi, ki bi povzročala ekonomsko ali dejansko enakopravnost. Zaradi različnih ekonomskih, tehničnih, kadrovskih, naravnih in drugih danosti je dejanski položaj ponudnikov in njihovih ponudb različen. Prednosti, ki jih te dajejo, je pa dovoljeno in pogosto celo gospodarno upoštevati.

Naročnik je razpisni dokumentaciji predmetnega javnega naročila, v Povabilih in navodilih ponudnikom za pripravo ponudbe za oddajo javnega naročila po odprtem postopku z oznako ODUVKOM-3/2007 (v nadaljevanju: navodila) v točki 3. Način oddaje javnega naročila med drugim zapisal, da je naročilo razdeljeno na pet sklopov in da mora ponudnik izpolnjevati vse pogoje, določene v točkah 9.1.1. in 9.1.2., vse ostale pogoje pa odvisno od sklopa, na katerega se prijavlja.

1.a)
Naročnik je v okviru tehničnih in kadrovskih pogojev za 1. sklop (Vzpostavitev in zagotavljanje delovanja povezljivosti gradnikov omrežja HKOM+) v točki 9.1.3., podtočki 3. zahteval, da mora imeti ponudnik za izvajanje storitev v te sklopu tudi 4 kadre z najmanj VI/1 stopnjo izobrazbe tehnične smeri (elektro ali računalništvo), ki imajo najmanj CCIE (Cisco Certified Internetwork Expert) certifikat. V podtočki 6. pa je navedel zahtevo, da morajo vsi kadri, ki bodo izvajali predmetne storitve, aktivno znati slovenski jezik, kar ponudniki dokažejo s potrdilom o aktivnem znanju slovenskega jezika ali s potrdilom o državljanstvu ali osebno izkaznico ali potnim listom in izjavo o aktivnem znanju slovenskega jezika.

Državna revizijska komisija je ob zapisanih zahtevah ugotovila, da vlagatelj napačno enači zahtevo naročnika po aktivnem znanju slovenskega jezika z dejstvom, da lahko ponudnik uporabi zgolj slovenske kadre. Naročnik namreč ni postavil zahteve po "slovenskih" kadrih, oziroma zahteve po kadru s slovenskim državljanstvom, ampak zgolj zahtevo po aktivnem znanju slovenskega jezika, katero pa lahko izpolnijo tudi ponudniki s "tujim" kadrom, ki sicer nima slovenskega državljanstva, ima pa pridobljeno potrdilo o aktivnem znanju slovenskega jezika. Zato Državna revizijska komisija pri presoji (ne)sorazmernosti spornega certifikata ni presojala vprašanja, koliko strokovnjakov na območju Republike Slovenije razpolaga s takšnim certifikatom, saj je slednje brezpredmetno za obravnavani spor.

Vlagatelj zatrjuje, da je zahteva naročnika po CCIE certifikatu preobsežna in preširoka za razpisane storitve, zaradi česar je Državna revizijska komisija presojala, ali je sporni certifikat sorazmeren s predmetom naročila. Kot že povedano zgoraj, načelo sorazmernosti določa, da se mora javno naročanje izvajati sorazmerno predmetu javnega naročanja, predvsem glede izbire, določitve in uporabe pogojev in meril, ki morajo biti smiselno povezana s predmetom javnega naročila. Naročnik pa je tisti, ki mora v konkretnem primeru dokazati, da je uporabil sorazmeren pogoj.

Naročnik je zahtevo po spornem certifikatu utemeljil z dejstvom, ker je ocenil, da je zaradi razsežnosti, kompleksnosti in pomembnosti omrežja, ki temelji na opremi proizvajalca Cisco, za upravljanje, predvsem pa za hitro in učinkovito odpravljanje morebitnih napak, poleg teoretičnega znanja, ki ga kandidati pridobijo že s CCNP certifikatom, potrebno tudi praktično znanje, ki pa ga strokovnjaki pridobijo izključno s CCIE certifikatom. Da je temu tako, potrjuje vsebina izpita za pridobitev CCIE certifikata, ki v primerjavi z ostalimi izpiti, edina poleg pisnega izpita zahteva tudi laboratorijski izpit, s katerim je potrjeno praktično znanje kandidata. Državna revizijska komisija je zatrjevana dejstva preverila na spletnih straneh za Cisco certifikate in ugotovila, da za navedeno opremo obstajajo tri zahtevnostne stopnje certifikatov: I. "Associate", v kateri kandidati pridobijo CCNA (Cisco Certified Network Associate) certifikat, II. "Professional", pridobi se CCNP (Cisco Certified Network Professional) in III. "Expert", pridobi se CCIE (Cisco Certified Internetwork Expert). Vsaka izmed teh stopenj je zahtevnejša in pomeni nadgradnjo prejšnje, tako je npr. za CCNP poleg veljavne CCNA certifikacije potrebno opraviti še določene dodatne izpite, za CCIE certifikacijo pa je potrebno opraviti še "lab exam" (laboratorijski izpit), ki se ga lahko opravi le v tujini. Veljavnost certifikacij CCNP in CCNA je tri leta, potem je potrebna recertifikacija, medtem ko je veljavnost CCIE certifikacije zgolj dve leti. Iz navedenega je mogoče zaključiti, da je certifikacija CCIE najvišja stopnja doseženega znanja za ravnanje z opremo proizvajalca Cisco.

Ob upoštevanju ugotovljenega je Državna revizijska komisija zaključila, da je zahteva po CCIE certifikatu smiselno povezana s predmetom naročila in posledično sorazmerna. Naročnikova stališča je ocenila kot dovolj prepričljiva za postavitev takšne zahteve, saj verjame naročniku, da gre za zahtevno storitev in obsežno omrežje. Kader s CCIE certifikacijo je najbolj usposobljen, saj edini opravi tudi praktični izpit, zaradi česar gre za objektivno opravičljivo zahtevo naročnika, ki mu zagotavlja večjo kvaliteto in hitrejše opravljanje določenih toritev. Ne gre zgolj za obseg storitev, ki bi ga po mnenju vlagatelja lahko opravil že kader s CCNP certifikacijo, potrebno je upoštevati tudi kvaliteto in kvantiteto opravljenih storitev. Nenazadnje pa gre poudariti, da naročnik ni zahteval, da morajo vsi kadri imeti CCIE certifikacijo, ampak je zahteval najmanj 3 kadre s CCNA, 3 kadre s CCNP in 4 kadre s CCIE certifikacijo.

Državna revizijska komisija je glede na navedeno revizijsko navedbo vlagatelja o sporni zahtevi po CCIE certifikatu kot neutemeljeno zavrnila.

1.b)
Naročnik je v 2./3./4. sklopu zahteval, da mora imeti ponudnik za izvajanje storitev vsaj 1 kader z najmanj V. stopnjo izobrazbe tehnične smeri (elektro ali računalništvo) ali gimnazijski maturant, ki ima RHCE/CCSA in CCSE/ASP in NIP certifikat in 1 kader z najmanj VI/1 stopnjo izobrazbe tehnične smeri (elektro ali računalništvo), ki ima RHCE/CCSA in CCSE/ASP in NIP certifikat. V 5. sklopu pa je naročnik zahteval vsaj 2 kadra z najmanj VI/1 stopnjo izobrazbe tehnične smeri (elektro ali računalništvo), ki imata certifikat Alcatel 7270/7670 in 1 kader z najmanj VI/1 stopnjo izobrazbe tehnične smeri (elektro ali računalništvo), ki ima certifikat Alcatel 5620.

Vlagatelj ocenjuje omejitev naročnika na določeno smer zahtevane izobrazbe kot neupravičeno oz. diskriminatorno, saj kader pridobi ustrezna znanja in izkušnje že s certifikati, ki jih naročnik zahteva v posameznem sklopu.

Naročnik lahko oceni in preveri kadrovsko sposobnost skladno s 45. členom ZJN-2, točko e) 2. odst. tudi z navedbo izobrazbene in strokovne kvalifikacije oseb pri izvajalcu storitve, zaradi česar zahteva po določeni stopnji in smeri izobrazbe sama po sebi še ni protipravna, kolikor naročnik takšen kader pri izvajanju storitve dejansko potrebuje. Državna revizijska komisija je zato presodila, ali je naročnik sporen pogoj glede smeri zahtevane izobrazbe opravičil z objektivnimi potrebami.

Naročnik je pojasnil, da se specifična znanja, ki jih potrebuje pri izvedbi storitev, pridobijo le v sistemu srednješolskega oz. visokošolskega izobraževanja elektro ali računalniške smeri, tako npr. priključitev na sistem električnega napajanja, izključitev s sistema električnega napajanja, priključitev in izključitev z gradnika povezljivosti omrežja HKOM, ipd, medtem ko je gimnazijskega maturanta pri V. stopnji (v VI/1 takšno izobraževanje ne obstaja) zahteval, ker je ocenil, da glede na vsebino in obseg programov v gimnaziji kandidati pridobijo dovolj znanja tudi s področij, ki so sicer primarna v srednješolskem izobraževanju tehničnih smeri (elektro ali računalništvo).

Državna revizijska komisija je glede na predmet razpisanih storitev in po vpogledu v dokument naročnika "Zahtevana znanja in sposobnosti kadra- smer izobrazbe" ter v spletne strani pristojnega ministrstva za šolstvo v zvezi s posameznimi izobraževalnimi programi ugotovila, da kandidati v sistemu srednješolskega in višješolskega izobraževanja iz elektro in računalniške smeri nedvomno pridobijo določena teoretična in praktična znanja, ki so povezana s predmetom naročila, zaradi česar navedeni tehnični smeri nista nesorazmerni.

Pritrditi pa je vlagatelju, da izvajanje javnega naročila ni strogo vezano zgolj na elektro in računalniško stroko, za tiste kadre, pri katerih je naročnik dopustil poleg tehnične smeri tudi gimnazijskega maturanta (za kader s V. stopnjo izobrazbe v 2., 3. in 4. sklopu). Pri tem je naročnik v dodatnih pojasnilih še navajal, da je osnovni nivo potrebnega znanja mogoče pridobiti s samoukom ali tečajem (word, excel, visio, â??), iz česar je mogoče sklepati, da bo ta kader opravljal manj zahtevne storitve kot kader s VI/1. stopnjo izobrazbe in je mogoče pole tehnične smeri elektro ali računalniške stroke dopustiti še kako drugo smer. Naročnik je izbiro gimnazijskega maturanta utemeljil s tem, da potrebuje določeno število ur izobraževalnega predmeta slovenski jezik (400 ur), matematika(400 ur), tuj jezik 1 (400 ur) in elektrotehnika z optiko (teorija) (25 ur), pri tem pa je opravil primerjavo med gimnazijskim maturantom in ekonomskim ter živilskim tehnikom. Naročnik je ugotovil, da obstajajo razlike pri predmetu elektrotehnika z optiko (teorija), in sicer da je v gimnaziji ta predmet zajet v okvir fizike v 25 urah, v programu živilskega tehnika le 16 ur v okviru fizike, medtem ko pri ekonomskem tehniku slednjega predmeta ni. Državna revizijska komisija ne nasprotuje dejanskim ugotovitvam naročnika glede obsega ur, vendar pa poudarja, da naročnik ni z ničemer utemeljil, zakaj potrebuje prav 25 ur predmeta elektrotehnika z optiko (teorija) in npr. 16 ur ne zadostuje. Poleg tega ne gre prezreti, da obstajajo še drugi izobraževalni programi, ki jih naročnik ni upošteval pri svoji analizi. Zaradi navedenega je Državna revizijska komisija ocenila, da naročnik ni uspel dokazati, da zgolj gimnazijski maturant lahko enako kakovostno in varno opravi razpisane storitve, saj bi glede na utemeljitev naročnika po potrebi predmeta elektrotehnike z optiko po mnenju Državne revizijske komisije zadostoval tudi živilski tehnik, verjetno pa še kakšen drug primerljiv izobraževalni program.

Državna revizijska komisija je glede na navedeno ugodila revizijski navedbi vlagatelja v delu, ki se nanaša na določitev elektro ali računalniško smere oz. gimnazijskega maturanta za kader s V. stopnjo izobrazbe v 2. 3. in 4. sklopu. Ni pa utemeljen zahtevek za revizijo v delu, ki se nanaša na VI/1. stopnjo izobrazbe tehnične smeri (elektro ali računalništvo) ter v 5. sklopu, saj v teh delih naročnik ni enačil tehnične izobrazbe z gimnazijskim maturantom, zaradi česar je mogoče utemeljeno sklepati, da se zaradi zahtevnosti storitev upravičeno zahteva le tehnična izobrazba elektro ali računalniške stroke.

1.c)
Naročnik je v 4. sklopu poleg izobrazbene kvalifikacije za kader zahteval tudi določeno strokovno kvalifikacijo, in sicer vsaj 1 kader z ASP in 1 kader z NIP certifikatom.

Vlagatelj je na tem mestu zatrjeval, da v okviru predmeta javnega naročila za 4. sklop obstaja pet veljavnih in medsebojno primerljivih certifikatov, poleg ASP ni NIP tudi VA (Vulnerability Assessment), SP (Server Protector), ISA (Integrated Security Appliance) in DP (Desktop Protector), ki vsi izkazujejo isto oziroma zelo podobno vsebino.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj za svoje navedbe glede enakovrstnih certifikatov ni predložil niti predlagal izvedbe kakršnegakoli dokaza, zaradi česar zatrjevanih dejstev ni mogoče šteti za dokazanih. Po drugi strani je naročnik pojasnil, da je zahteval ASP, ker je v omrežju HKOM instaliran IBM ISS Proventia SiteProtector Management Appliance SP1001-P, NIP certifikat pa, ker je v omrežju instaliran IBM ISS Proventia Intrusion Prevention System IPS GX6116SFP in IPS GX6116SFP-HA. Že sam naziv 4. sklopa "Vzpostavitev in zagotavljanje delovanja sistemov za zaznavanje in preprečevanje omrežja HKOM/HKOM+ proizvajalca IBM Internet Security Systems" potrjuje dejstvo, na katerega se sklicuje naročnik, da zahteva kader s certifikatom za opremo, ki jo ima, uporablja in za katero razpisuje predmetne storitve. Kadri s pridobljenim certifikatom so usposobljeni prav za opremo navedenega proizvajalca IBM. Državna revizijska komisija je po vpogledu v spletne strani certifikatov ASP in NIP, ki jih je predložil naročnik z dodatnimi pojasnili, še ugotovila, da ASP certifikat (tečaj) zagotavlja številna praktična znanja za "SiteProtector", NIP certifikat pa znanja za "Network Intrusion&Penetration Techniques".

Državna revizijska komisija glede na ugotovljeno verjame naročniku in šteje njegovo argumentacijo za dovolj prepričljivo, da ob upoštevanju opreme določenega proizvajalca potrebuje kader z zahtevanim ASP in NIP certifikatom, medtem ko vlagatelj ni dokazal zatrjevanih dejstev, zaradi česar je revizijski zahtevek vlagatelja v tem delu kot neutemeljenega zavrnila.

1.d)
Vlagatelj v zvezi z zahtevo naročnika v 5. sklopu, ki v okviru kadrovskih pogojev zahteva tudi pridobljene certifikate Alcatel 7270/7670, Alcatel 5620 in Telindus Modem, zatrjuje diskriminatornost zahtev, ker certifikati niso več splošno dostopni vsem kadrom in se pri tem sklicuje na 7. odst. 37. člena ZJN-2, vlagatelju pa tudi ni jasno, kje, po kakšnem postopku ter kateri organ izdaja certifikate in kaj vsebinsko pomenijo.

Državna revizijska komisija najprej poudarja, da se določba 7. odst. 37. člena ZJN-2 ne nanaša na pogoje, ki so predmet obravnavanega spora, temveč na tehnične specifikacije, zaradi česar se navedena določba ne more uporabiti pri materialnopravni presoji revizijske navedbe.

Po vpogledu v razpisno dokumentacijo je Državna revizijska komisija ugotovila, da je naročnik podal dodatno pojasnilo, da certifikat o uspešno zaključenem strokovnem izobraževanju o opremi proizvajalca Alcatel (zdaj Alcatel - Lucent) izdaja proizvajalčev center. Enako je naročnik pojasnil za Telindus Modem certifikat. Naročnik je v revizijskem postopku podal dodatna pojasnila, da omenjene certifikate zahteva prav tako iz razloga, da bo kader usposobljen za delo z opremo proizvajalca Alcatel in Telindus, ki jo poseduje naročnik. Državna revizijska komisija iz navedenega razloga tudi v tem delu ocenjuje potrebo naročnika po ustrezni usposobljenosti kadra kot opravičljivo, pa tudi sicer navedeno ni spor med strankama, saj vlagatelj zatrjuje diskriminatornost le iz razloga, ker certifikati niso splošno dostopni. V zvezi s slednjim je Državna revizijska komisija vpogledala v izpise elektronske pošte o korespondenci med naročnikom in družbo Alcatel - Lucent University Newport in ugotovila, da se izobraževanje za pridobitev certifikata oziroma potrdila Alcatel 5620 in Alcatel 7270/7670 še vedno izvaja, pri čemer se ne vodijo redni tečaji, ampak se tečaj izvede na zahtevo in ob pogoju minimalno določenega števila prijavljenih kandidatov. Priložena je tudi vsebina posameznih tečajev. Podobno je ugotoviti iz korespondence med naročnikom in družbo OneAccess Belgium, ki sedaj namesto John Cordier Academy organizira tečaje za pridobitev potrdila Telindus Modem; predstavnik družbe je pojasnil, da je še vedno možno izvesti tečaj Telindus Modem.

Državna revizijska komisije je ugotovila, da zgolj dejstvo, da se tečaji ne izvajajo redno, ampak po prijavah določenega števila kandidatov, še ne zadostuje za ugotovitev, da je zahteva po certifikatu, ki se pridobi po takšnem izobraževanju, diskriminatorna. Veliko vrst tečajev in izobraževanj se namreč izvaja v omejenem obsegu in v določenih terminih ali na zahtevo določenih naročnikov. Zaradi navedenega je zavrnila revizijsko navedbo vlagatelja o diskriminatornosti spornih certifikatov.

1.e)
Vlagatelj dalje izpodbija referenčno zahtevo naročnika v točki 9.1.7 navodil, da mora ponudnik imeti izkušnje z upravljanjem omrežja z najmanj 150 končnimi priključnimi točkami in vsaj 1500 uporabniki, od tega vsaj s 30 ATM napravami proizvajalca Alcatel in 30 xDSL napravami proizvajalca Telindus, in sicer iz razloga, ker je zahteva po 30 ATM napravah po njegovem mnenju diskriminatorna, saj v omrežju naročnika HKOM ni bilo nikdar 30 ATM naprav in ker se omrežje s temi napravami ne bo širilo.

Naročnik je na revizijsko navedbo vlagatelja odgovoril, da ima v omrežju več kot 30 ATM naprav, med katere šteje tudi tiste ATM naprave, ki služijo kot prilagoditveni vmesniki na druge tehnologije (npr. na tehnologijo Frame Relay ali druge); prav tako v bodoče planira širjenje omrežja.

Državna revizijska komisija sprejema naročnikovo pojasnilo, na podlagi katerea sporno referenčno zahtevo ocenjuje kot sorazmerno s predmetom naročila, saj se zahteva referenca s primerljivim obsegom, kot je naročnikov.

2.
Vlagatelj je v 3. točki zahtevka za revizijo zatrjeval negospodarnost oblikovanja naročila na sklope ter določene nejasnosti in pomanjkljivosti razpisne dokumentacije.

2.a)
Vlagatelj meni, da je delitev predmetnega javnega naročila na pet sklopov negospodarna in neučinkovita.

Določba 2. odst. 6. člena ZJN-2 (načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti) določa, da če predmet javnega naročila dopušča in če to prispeva k večji gospodarnosti in učinkovitosti izvedbe javnega naročila, mora naročnik oblikovati razpisno dokumentacijo tako, da je mogoče oddati ponudbo po sklopih. Pri tem mora zagotoviti nediskriminatorno obravnavo in s tem večjo dostopnost javnega naročila gospodarskim subjektom.

Zakon torej določa obvezo zgolj tako, da bi v primeru izpolnitve določenih zakonskih pogojev naročnik moral oddati naročilo po sklopih, in ne, da naročnik ne bi smel oddati naročila po sklopih. Zaradi navedenega po oceni Državne revizijske komisije naročnik z delitvijo naročila na sklope nikakor ne more kršiti 2. odst. 6. člena ZJN-2 in je potrebno zavrniti revizijsko navedbo vlagatelja, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji za delitev naročila na sklope. Državna revizijska komisija ne glede na ugotovljeno še poudarja, da vlagatelj v zvezi z revizijsko navedbo tudi ni (niti verjetno) izkazal, da bi, oziroma da je naročnik zaradi domnevno spornega ravnanja posegel v njegov pravni položaj oziroma ekonomski interes (oziroma kako naj bi to storil) in je potrebno revizijsko navedbo zavrniti tudi iz tega razloga.

2.b)
Točka 9.1.3. navodil v okviru tehničnih in kadrovskih pogojev za sklop 1, v podtočki 2. navaja, da mora ponudnikova servisna/dežurna služba imeti certifikat kakovosti po ISO9001:2000 ali enakovreden certifikat. Na 3. strani tehničnih specifikacij pa je naročnik navedel, da lahko naročnik napovedano ali nenapovedano opravi presojo procesov (presoja druge stranke), ki so pomembni za izvedbo vseh aktivnosti, povezanimi s pogodbo, po standardu ISO9001 in ISO27001.

Naročnik je na razpisno dokumentacijo glede na postavljeno vprašanje v smeri, kot ga navaja vlagatelj v zahtevku za revizijo, podal dodatno pojasnilo, da je v točki 9.1.3., 2 (in za vsak naslednji sklop) zahtevano, da ima ponudnikova servisna/ dežurna služba certifikat kakovosti po ISO9001:2000 ali enakovreden certifikat. Ponudniki morajo zadostiti pogoju, ki je zahtevan v tej točki. Naročnik bo napovedano ali nenapovedano opravil presojo procesov, ki so pomembni za izvedbo vseh aktivnosti, povezanih s pogodbo, po standardu ISO9001:2000 ali enakovrednem certifikatu, ki ga bo ponudnik predložil za dokazovanje predmetnega pogoja.

Državna revizijska komisija je ob upoštevanju slednjega dodatnega pojasnila naročnika ocenila, da je naročnik jasno določil, da bo zahteval in preverjal pogoj po standardu ISO9001:2000 ali enakovrednem certifikatu, ki ga bo ponudnik predložil za dokazovanje predmetnega pogoja, zaradi česar je revizijska navedba o nejasnosti oz. neskladju razpisne dokumentacije glede zahtevanih certifikatov in preverjanih procesov v tem delu neutemeljena in jo je potrebno zavrniti.

2.c)
Naročnik je v točki 9.1.8 navodil (skupne določbe za pogoje od točke 9.1.3 do 9.1.7) v podtočki 3. zapisal, da bosta za izvajanje storitev iz vsakega posameznega sklopa morala vsaj dva izmed ponudnikov prijavljenih kadrov opravljati predmetne storitve na lokaciji naročnika. Podobna zahteva je določena v 2. alineji 7. člena vzorca pogodbe, da je za opravljanje predmeta te pogodbe izvajalec dolžan na zahtevo naročnika zagotoviti stalno prisotnost dveh prijavljenih kadrov na lokaciji naročnika (velja za vsak sklop posebej).

Vlagatelj zatrjuje pomanjkljivost razpisne dokumentacije v gornjem delu, ker ni podatkov, ali bodo ti kadri opravljali delo pri naročniku, v kašnem obsegu, kdo bo plačal stroške njihovih delovnih mest in, ali bodo ti kadri dosegljivi za ponudnika za uporabo na drugih projektih.

Naročnik je v zvezi s spornim delom razpisne dokumentacije podal dodatno pojasnilo, da bodo kadri opravljali dela na lokaciji/sedežu naročnika, naslov: Langusova 4, Ljubljana. Kadri bodo dela opravljali v normalnem delovnem času naročnika vse dni v tednu. Stroške delovnih mest, opreme, fiksne telefonije, delovnih postaj, programskih orodij bo kril naročnik, zaradi česar opredelitve, da bi moral te stroške kriti ponudnik, ni v navodilih ponudnikom. Iz prej navedenih razlogov kadri, ki bodo lahko delali na lokaciji naročnika, za ponudnika ne bodo dosegljivi za projekte, ki niso predmet naročila.

Državna revizijska komisija je tudi v tem delu razpisne dokumentacije glede na gornje pojasnilo naročnika ocenila, da so vprašanja, ki jih je zastavil vlagatelj v zahtevku za revizijo, jasno odgovorjena, zaradi česar ni mogoče razpisne dokumentaciji oceniti kot pomanjkljive, zahtevek za revizijo pa je v tem delu potrebno zavrniti.

Ob upoštevanju vsega ugotovljenega je Državna revizijska komisija zaključila, da je zahtevek za revizijo utemeljen le v delu, ki se nanaša na smer zahtevane izobrazbe za kadre ponudnika v 2., 3. in 4. sklopu, kjer je naročnik enačil tehnično izobrazbo elektro ali računalniške smeri z gimnazijskim maturantom, in je zato zahtevku za revizijo v tem delu ugodila in razveljavila sporne določbe razpisne dokumentacije in obvestila o javnem naročilu. Preostale revizijske navedbe je kot neutemeljene zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke tega izreka.

Iz določil 3. odstavka 22. člena ZRPJN izhaja, da je dolžan naročnik v primeru, če je zahtevek za revizijo utemeljen, na pisno zahtevo vlagatelju zahtevka za revizijo povrniti potrebne stroške, nastale z revizijo. Ker je vlagatelj s svojim revizijskim zahtevkom delno uspel, pri čemer Državna revizijska komisija njegov uspeh po temelju ocenjuje na 12%, je Državna revizijska komisija na podlagi 3. odstavka 22. člena ZRPJN odločila, da se vlagatelju povrne 10% potrebnih stroškov, nastalih z revizijo. Ob upoštevanju 2. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 58/03, 2/04, 69/05, 90/05, 43/06 in 52/07) v povezavi s 5. odstavkom 3. člena ZRPJN je Državna revizijska komisija vlagatelju priznala stroške sestave zahtevka za revizijo v višini 3000 točk, kar ob upoštevanju vrednosti ene točke (0,459 EUR) znaša 1.377 EUR, 2% materialnih stroškov do vrednosti storitev 1000 točk in 1% od presežka (40 točk), oboje povečano za 20% DDV v znesku 283,40 EUR, skupaj v višini 1.700,40 EUR. K temu znesku je prištelo še 5.000 EUR za takso za revizijo, tako da celotni stroški znašajo v višini 6.700,40 EUR, od tega 12% v višini 804,05 EUR. Višjo stroškovno zahtevo vlagatelja je Državna revizijska komisija zavrnila kot neutemeljeno.

Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške, nastale v zvezi z revizijo, v višini 804,05 EUR, v roku 15-ih dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči naslednji dan po izteku paricijskega roka dalje, do plačila. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, 26. 5. 2008

Predsednik senata:
Jožef Kocuvan, univ. dipl. ekon.
Član Državne revizijske komisije




Vročiti:
- REPUBLIKA SLOVENIJA, MINISTRSTVO ZA JAVNO UPRAVO, Tržaška 21, Ljubljana
- Odvetnik Aleš Avbreht, šestova 2, Ljubljana
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, 1000 Ljubljana