018-284/2007 Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije

Številka: 018-284/2007-6

SKLEP

Republika Slovenija, Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99, 90/99, 110/02, 14/03, 42/04, 61/05, 78/06 in 53/07; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN) v senatu predsednice Vide Kostanjevec kot predsednice senata in članov mag. Nataše Jeršič in Jožefa Kocuvana, kot članov senata, ter ob sodelovanju svetovalke Zlate Jerman, v postopku revizije oddaje javnega naročila po odprtem postopku za "Posodobitev zdravstvenega informacijskega sistema v zdravstvenih zavodih", začetega na podlagi zahtevka za revizijo, ki so ga vložile družbe 1. INFONET KRANJ d.o.o., Cesta talcev 39, Kranj, 2. LIST d.o.o., Menardova 32, Ljubljana in 3. NOVA VIZIJA d.d., Vrečerjeva 8, Žalec (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika ZDRUŽENJE ZDRAVSTVENIH ZAVODOV SLOVENIJE, Njegoševa 8, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 4. 1. 2008

ODLOČILA

1. Zahtevku za revizijo vlagatelja z dne 14. 11. 2007 se delno ugodi in se delno razveljavi razpisna dokumentacija postopka oddaje javnega naročila po odprtem postopku za "Posodobitev zdravstvenega informacijskega sistema v zdravstvenih zavodih", objavljenega na Portalu javnih naročil, dne 17. 10. 2007, pod številko objave JN2756/2007, in sicer v naslednjih delih:

- točka 9.1.11 Navodil ponudnikom, v delu, ki določa: "(v primeru skupne ponudbe mora pogoj izpolniti vsak izmed partnerjev)";
- točka 1.32 na strani 3 obrazca P-5 (specifikacije): "Podpira nov sistem on-line KZZ, ki zamenjuje obstoječ sistem KZZ.";
- določba 4. odstavka na strani 12 obrazca P-5 (specifikacije), ki navaja: "Izbrani izvajalec posodobitve programske rešitve ZIS mora zagotoviti programske vmesnike za avtomatsko elektronsko izmenjavo vseh potrebnih podatkov med ponujenim zdravstvenim in obstoječim poslovnim informacijskim sistemom posameznega naročnika zaradi zagotavljanja nemotenega obračunavanja podatkov (fakturiranja), reševanja reklamacij, spremljanja uspešnosti poslovanja (planirano/realizirano) in poročanja (internega/eksternega).

V preostalem delu se zahtevek za revizijo vlagatelja zavrne kot neutemeljen.

2. Zahtevi vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih v zvezi z revizijo, se delno ugodi. Naročnik mora povrniti vlagatelju stroške, nastale z revizijo, v višini 1.000 EUR (tisoč eurov), v roku 15 dni od prejema tega sklepa, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči naslednji dan po izteku paricijskega roka. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Naročnik je na Portalu javnih naročil dne 17. 10. 2007, pod št. objave JN2756/2007 objavil obvestilo o javnem naročilu po odprtem postopku za "Posodobitev zdravstvenega informacijskega sistema v zdravstvenih zavodih".

Vlagatelj je z vlogo, datirano dne 14. 11. 2007, še pred potekom roka za oddajo ponudb, vložil zahtevek za revizijo, s katerim zahteva razveljavitev postopka oddaje predmetnega javnega naročila in povrnitev stroškov, nastalih z revizijo.

Vlagatelj najprej zatrjuje določena neskladja med objavo obvestila o naročilu in razpisno dokumentacijo in med posameznimi določbami razpisne dokumentacije, s čimer naj bi naročnik kršil 71. člen Zakona o javnem naročanju - ZJN-2 (Uradni list RS, št. 128/06). Naročnik je tako v objavi navedel datum odpiranja ponudb za dne 15. 11. 2007 ob 12.15 uri, medtem ko je v razpisni dokumentaciji (točka 8. Navodil ponudnikom) navedel, da javnega odpiranja ni. Nadalje je naročnik pri pogojih, ki jih mora izpolnjevati ponudnik (obrazec N-1, točka 9.1. podtočka 4 - referenca tipa 2) navedel, da je moral ponudnik kadarkoli v zadnjih treh letih pred objavo razpisa implementirati ali vzdrževati rešitev, â??, v obrazcu P-2 pa je zahteval neprekinjeno sodelovanje vsaj tri leta. Enako naj bi veljalo za določbe o finančnih zavarovanjih, kjer so po mnenju vlagatelja nasprotujoča si določila v obrazcih P-4 v 7. členu, P-3 na strani 5 ter v obrazcih P-8 in P-9. Vlagatelj še navaja, da na spletni strani naročnika ni mogoče ugotoviti datuma objave odgovora, obenem pa navaja, da je dobil le nekatere odgovore na vprašanja in ne vseh, zato je mnenja, da bi mu lahko nastala škoda, saj bi lahko zamudil rok za vložitev zahtevka za revizijo, ker bi lahko prepozno izvedel za dopolnitev oziroma pojasnila k razpisni dokumentaciji, s čimer naj bi naročnik kršil 3. člen ZRPJN, zaradi česar vlagatelj zahteva, da naročnik eksplicitno omogoči zapis datuma odgovora na ponudnikova vprašanja in pošiljanje odgovorov vsem zainteresiranim ponudnikom.

Vlagatelj v nadaljevanju zahtevka navaja, da naj bi naročnik kršil določbe 9., 10. 37. in 45. člena ZJN-2, s tem, ko je zahteval da mora referenčni sistem biti reda velikosti 1.000.000,00 EUR ter da bazira na licenčni programski tehnologiji Microsoft (bazi). Navedene zahteve naj bi bile tako prekomerne in nesorazmerne s predmetom javnega naročila. Naročnikova zahteva v točki 21, kjer zahteva, da je referenčna rešitev še vedno v uporabi, je prekomerna, saj naj bi bilo spričo pozitivne reference naročnika vseeno ali tak sistem še deluje ali ne. Podobno naj bi veljalo za velikost sistema, saj je popolnoma vseeno kakšen je red velikosti sistema (50.000â?? ali 1.000.000â?? ), saj tudi manjši sistem lahko zadosti zahtevam po varnem elektronskem poslovanju in deluje po enakem principu kot veji sistem velikostnega razreda 1.000.000â??. Vlagatelj zato zahteva, da se iz reference v obrazcu P-2 izločita zahtevi (2) velikostni razred reference 1.000.000â?? ter (22) Podatkovna baza rešitve MS SQL. Vlagatelj z enako argumentacijo in podobno kot pod točko 3, zahteva, da se iz reference tipa 3 izloči zahteva (14) Podatkovna baza rešitve MS SQL. Vlagatelj oporeka tudi zahtevi naročnika na strani 11 obrazca P-5 Specifikacije, po kateri naročnik zahteva podatkovno bazo MS SQL, kar naj bi bilo v nasprotju z 9. in 37. členom ZJN-2, saj naj bi se naročnik neupravičeno skliceval na določeno blagovno znamko, ker zakon tega ne opravičuje, zahteva po podatkovni bazi pa z vidika poenotenja sistema pri naročnikih ni opravičljiva.

Vlagatelj nadalje zatrjuje, da je naročnik s tem, ko za kadre pod točko 9.1.9 obrazca N-1 Navodila ponudnikom zahteva, da morajo biti kadri redno zaposleni pri ponudniku, krši določila 45. člena ZJN-2, saj naj bi se lahko gospodarski subjekt, kadar je to primerno, skliceval tudi na resurse drugih gospodarskih subjektov, in bi lahko posledično zadoščal pisni dogovor s takimi kadri oz. podizvajalci s takimi kadri. Razen tega ni jasna povezava med tabelo 1.4 Kadri obrazca P-2 Prijava ter zahtevanimi pogoji in- je posledično razpisna dokumentacija nekonsistentna. Vlagatelj se sklicuje na odločitev DKOM, ki je v zadevi 018-253/2006 utemeljila, da je namen podizvajalcev, da se tudi manjši ponudniki lahko udeležijo postopka javnega naročanja, s čimer je naročilo bolj konkurenčno. Vlagatelj zato zahteva, da se izloči zahteva po redno zaposlenih kadrih in dopusti možnost sklicevanja na kapacitete drugih gospodarskih subjektov. Vlagatelj oporeka tudi pogoju 9.1.9 obrazca N-1 Navodila ponudnikom, v katerem naročnik od vodje projekta zahteva 10 let delovnih izkušenj na področju vodenja kompleksnih projektov, kar naj bi bila prekomerna zahteva, posebej v povezavi z naročnikovimi zahtevami po znanjih o vodenju projektov in izobraževanjem o upravljanju kakovosti v zadnjih dveh letih. Zaradi tega vlagatelj zahteva, da se delovna doba za vodjo projekta prepolovi na 5 let. Enako naj bi bile zahteve v obrazcu P-6 Kapacitete pri ostalih kadrih postavljene prekomerno, saj naročnik zahteva za ostale kadre po 5 let delovnih izkušenj, pri nekaterih pa naj bi bile te vezane na istovrstno delo, kar naj bi bilo nesorazmerno s predmetom javnega naročila. Vlagatelj zato zahteva prepolovitev delovnih izkušenj za ostale kadre na 2,5 let.

Vlagatelj oporeka tudi postavljenemu merilu ISO TickIT. Vlagatelj navaja, da navedeno merilo ni povezano s kakovostjo storitve, ampak s ponudnikovim statusom, ter tako certifikat ISO TickIT kot prednost ni upravičena, saj naj naročniku ne bi zagotavljal, da bo tak ponudnik bolje opravil razpisano storitev (merilo naj Po mnenju vlagatelja ne bi odražalo ekonomske koristi za naročnika). S tem naj bi bilo merilo postavljeno v nasprotju z 48. in 9. 6Ienom ZJN-2. Vlagatelj navaja, da je postavitev certifikata ISO 9001 kot pogoja nesorazmerna, posebej zato, ker je v primeru partnerskih ponudb pogoj zahtevan za vsakega od partnerjev, kar naj bi bilo glede na predmet naročila nesorazmerno. Po mnenju vlagatelja manjša podjetja nimajo tega certifikata, zato naj bi zadoščalo, da ima navedeni certifikat eden od ponudnikov v partnerski ponudbi. S tem naj bi naročnik kršil 9. in 10. člen ZJN-2, zato vlagatelj zahteva, da naj se omogoči izpolnjevanje pogoja tako, da zadošča, da naj bi eden izmed partnerjev v skupni ponudbi imel certifikat.

Vlagatelj trdi, da naročnik nima vseh potrebnih podatkov o delovanju informacijskega sistema, zaradi česar ponudniki ne morejo pripraviti celovite ponudbe, saj ne morejo pripraviti ponudbene dokumentacije skladno z naročnikovimi zahtevami, ki niso v celoti znane. Vlagatelj trdi, da ne more pripraviti programskega vmesnika med PIS in ZIS, ker ne pozna oblike podatkov, ki se bodo prenašali, realizacija funkcionalnosti pa ima nezanemarljiv delež pri ceni celotnega projekta. S tem naj bi bili ponudniki glede na 9. člen ZJN-2 obravnavani neenakopravno. Podobno naj bi bila povezava s sistemom on line KZZ nedefinirana, saj je ta šele v fazi definiranja, posledično pa ponudnik nima dovolj informacij, zato skladno s 25. členom ne more pripraviti celovite in primerne ponudbe. Vlagatelj oporeka tudi 15-mesečnemu roku izgradnje, implementacije in testiranja sistema, saj naj bi bil ta prekratek. Vlagatelj meni, da bi moralo v primeru takega roka sodelovati vsaj 32 zaposlenih, da bi lahko bila naloga realizirana v tako kratkem času. Zato je vlagatelj mnenja, da bi moral, čeprav je to avtonomna odločitev naročnika, rok izvedbe znašati vsaj 24 mesecev od dneva podpisa pogodbe, zato zahteva, da naročnik podaljša rok izvedbe naročila.

Naročnik je s sklepom, št. 1093-8/2007 z dne 19. 11. 2007 zahtevek za revizijo vlagatelja in zahtevo vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, zavrnil.

Naročnik v obrazložitvi sklepa najprej priznava neskladje med objavo naročila in vsebino razpisne dokumentacije glede javnega odpiranja ponudb, vendar meni, da gre zgolj za redakcijsko napako, katere narava ni takšna, da bi lahko povzročila zmoto pri ponudniku, naročnik pa tudi ni imel namena ogniti se javnemu odpiranju ponudb. Vlagatelj pa bi lahko postavil zahtevo za dodatno pojasnilo in šele potem vložil zahtevek za revizijo iz tega razloga in je zato svoje pravice nepošteno uporabil. Naročnik pa zavrača navedbe vlagatelja glede nasprotujočih si pogojev za referenco. Naročnik navede tri mogoče situacije, od katerih je pravilna situacija, ko je bila implementacija ali vzdrževanje izvedeno manj kot 3 leta pred objavo razpisa, poslovno sodelovanje na področju razvoja, vzdrževanja in nadgradnje referenčnega sistema pa je trajalo najmanj 3 leta. V zvezi s kršitvami naročnika v točkah o finančnih zavarovanjih pa je naročnik odločil po načelu dokaznega bremena, saj po pregledu obrazcev ni našel morebitnih neskladij, vlagatelj pa z ničemer ne navaja, v čem naj bi določila o finančnih zavarovanjih bila v nasprotju. Glede navedb vlagatelja, da iz objav dodatnih pojasnil ni mogoče ugotoviti, kdaj so bila objavljena ter da naj naročnik ne bi odgovoril na vsa vprašanja vlagatelja, naročnik ugotavlja, da vlagatelj ne navaja, da bi naročnik kakšen odgovor objavil prepozno, niti ne navaja, katero vprašanje je pravočasno zastavil, pa nanj ni dobil odgovora. Naročnik tako ne ve, kako bi lahko kršil 3. člen ZRPJN, saj če bi naročnik dodatna pojasnila objavil prepozno, vlagatelj s tem ne bi bil prikrajšan za pravno varstvo. Ker vlagatelj zgolj pavšalno navaja, da ni dobil vseh odgovorov, hkrati pa ne predloži nobenega dokazila da je vprašanje sploh zastavil, ter da navaja zgolj hipotetično kršitev, do katere bi lahko domnevno sploh prišlo, naročnik posledično po načelu dokaznega bremena trditev vlagatelj zavrača v celoti.

Naročnik v celoti zavrača navedbe vlagatelja glede kršitev referenčnega sistema reda velikosti 1.000.000,00 EUR ter da bazira na programski tehnologiji Microsoft (bazi) - referenca tipa 2. Z enako argumentacijo oporeka tudi zahtevi po podatkovni bazi Microsoft v referenci tipa 3.. Nenazadnje oporeka tudi naročnikovi zahtevi, da mora podatkovna baza, v kateri bo izdelan informacijski sistem, temeljiti na Microsoft SQL podatkovni bazi. Kot izhaja iz dodatnih pojasnil k razpisni dokumentaciji, naročnik ugotavlja, da obstoječi sistemi pri vseh šestih naročnikih temeljijo na strežnikih, ki bazirajo na Intel procesorjih ter operacijskem sistemu Windows 2003 Server. Podobno kot ima naročnik za naveden operacijski sistem usposobljene kadre, ki vzdržujejo sistem, ima in v prihodnosti tudi načrtuje dodatne usposobljenosti in izobraževanja kadrov za eno samo podatkovno bazo, poleg tega pa načrtuje rešitve ostalih sistemov na tej isti platformi. Ni namreč nobenega razloga, da bi moral naročnik imeti več različnih podatkovnih baz in za vsako imeti svoje strežnike. Stroški izbire podatkovne baze namreč niso zanemarljivi in naročnik se lahko strateško odloči le za nakup ene baze; v primeru izbire drugačne rešitve bi moral kupiti tudi licence za drugo podatkovno bazo. Državna revizijska komisija je v podobnem primeru (018-415/06) ugotovila, da naročnik lahko specificira material, iz katerega morajo biti izdelani izdelki, saj tak material lahko pridobi in uporabi vsak ponudnik. Podobno naročnik ugotavlja, da lahko rešitev na podatkovni bazi, ki jo zahteva naročnik, izdela poljuben ponudnik in s tem naročnik nikakor neupravičeno ne omejuje potencialnih ponudnikov. Naročniku tudi ni jasno zakaj vlagatelj sploh oporeka navedeni tehnični zahtevi, saj celo dva izmed konzorcialnih partnerjey (List d.o.o. in Nova vizija d.d.) za svoje rešitve na področju predmeta naročila uporabljata podatkovno bazo MS SQL. V luči te utemeljitve sta smiselni tudi zahtevi po referenčnih postavitvah MS SQL (referenca tipa 2 in referenca tipa 3). Namen reference tipa 2 je preveriti sposobnost ponudnikov glede poznavanja zahtevane podatkovne baze, glede velikosti referenčnega informacijskega sistema, ter glede poznavanja tehnologij z vidika varnega elektronskega poslovanja. Namen reference tipa 3 je primarno preveriti sposobnost ponudnikov glede poznavanja zahtevane podatkovne baze pri pogojih vodenja evidenc za večje število oseb.. Obe referenci pa preverjata sposobnost izgradnje sistema tri ali več nivojske arhitekture in zanesljivega delovanja pri večjem številu hkratnih uporabnikov. Glede vrednosti sistema naročnik ugotavlja, da v objavi javnega razpisa ocenjene vrednosti v luči varstva konkurence sicer ni navedel, v sklepu o začetku postopka pa je za čas trajanja pogodbe navedel oceno 1.200.000 EUR. Zahteva naročnika po vrednostno ekvivalentnih referencah je torej utemeljena. Reference v vrednosti 50.000â??, kot navaja vlagatelj, z vidika zahtevnosti in kompleksnosti informacijskega sistema ne ustrezajo razpisanemu, ne glede na to da so izdelane v tri ali več nivojski arhitekturi in podpirajo varno elektronsko poslovanje. Primarno referenca take vrednosti ne podpira tako velikega števila uporabnikov pri takem obsegu funkcionalnosti. število uporabnikov pri takem obsegu funkcionalnosti pa narekuje nivo in obseg tehnične podpore, ki jo zahteva kompleksen sistem takega vrednostnega obsega. Sama vrednostna navedba reference je torej primerljiva z razpisano oziroma celo nekoliko manjša od razpisane, s čimer lahko ugotovimo, da je referenca v tem delu sorazmerna. Nadalje gre ugotoviti, da bo sistem že od začetka uporabljalo 558 timov (glej obrazec P-5 Specifikacije), tim pa sestavlja zdravnik in eden ali več izmed tehničnega osebja (npr. medicinske sestre), kar pomeni cca. 1800 uporabnikov, oziroma do petsto hkratnih uporabnikov sistema, sistem pa mora kot tak zaradi zahtev ZZZS-ja in on-line KZZ-ja, ter narave dela ustanov, dežurnih služb ipd.) delovati v režimu 24ur na dan/7dni v tednu/365dni v letu, kar pomeni da mora delovati neprekinjeno. Naročnik je dolžan zaradi navedenega dejstva še posebej skrbno preveriti obseg, red velikosti, kompleksnost in kakovost referenc, ki jih imajo na podobnih projektih ponudniki. število timov pogojuje tudi število uporabnikov, ki bodo obravnavani v informacijskem sistemu, kar pomeni več sto tisoč pacientov, od tega lahko pri različnih zdravnikih isti uporabniki, kar pomeni več milijonov transakcij letno, kar naročnik skozi reference tudi preverja. Posledično mora podatkovna baza in strojna oprema, na kateri teče, imeti ustrezno podporo pri zaposlenih delavcih naročnika. Ob predpostavki, da je naročnikova zahteva po podatkovni bazi MS SQL upravičena (kot je naročnik utemeljil prej), je logična in sorazmerna tudi zahteva naročnika, da mora referenčni sistem biti izdelan v isti podatkovni bazi, saj s tem ponudniki dokazujejo poznavanje in obvladovanje tako velike podatkovne baze in zapisov, kot bodo nastajali v procesu izvajanja samega informacijskega sistema. Vlagatelju in naročniku je namreč jasno, da kader ponudnika, ki sicer obvladuje podatkovno bazo enega proizvajalca, sicer pozna osnove podatkovnih modelov (relacije), kar pa še ne pomeni da je sposoben programirati in upravljati podatkovno bazo drugega proizvajalca (zato seveda obstajajo izobraževanja za podatkovne baze posameznih izdelovalcev). Naročnik glede na navedeno ugotavlja, da je njegova zahteva po poznavanju tehnologije, ki bo predmet implementacije, bistvenega pomena za uspešno izvedbo nalog, zaradi česar gre vlagateljevo navedbo po nesorazmernosti naročnikove zahteve zaradi dejstva, ker zahteva referenco na ciljni platformi, zavrniti.

Naročnik v nadaljevanju ugotavlja, da so zahteve naročnika po rednem delovnem razmerju ključnih kadrov, ter njihovih delovnih izkušnjah, skladne za zakonom in sorazmerne s kompleksnostjo naloge, ki je predmet javnega naročila. Vlagatelj revizijskega zahtevka v točki 5 citira zakon v delu, kjer to opredeljuje sklicevanje na resurse drugih gospodarskih družb, pri tem pa spregleda dejstvo, da zakon izrecno navaja, da je sklicevanje na resurse drugih gospodarskih subjektov (primarno tudi evropska zakonodaja upošteva sklicevanje na povezane družbe, npr. mati-hd ali podobne statusno povezane družbe, ali pogodbeno povezane družbe, v smislu partnerskih ponudb) dovoljeno zgolj, "kadar je to primerno". Četudi zakonodaja izrecno ne navaja, da je naročnik tisti, ki opredeli, kdaj in na kakšen način je sklicevanje na resurse drugih gospodarskih subjektov primerno, pa gre ugotoviti, da drugačna interpretacija ne zdrži pravne presoje (nikakor ne more biti ponudnik tisti, ki presodi kdaj je sklicevanje na resurse drugih gospodarskih družb primerno), temveč je naročnik tisti, katerega naloga je v razpisni dokumentaciji opredeliti, kdaj in na kakšen način je sklicevanje na resurse tretjih oseb primerno. Naročnik ugotavlja, da je sorazmerno s predmetom naročila med pogoji natančno navedel, kateri pogoji so taki, da se pri njih lahko posamezen ponudnik sklicuje na resurse drugega ponudnika (partnerja), saj je pri posameznem pogoju navedel, ali ga mora izpolnjevati vsak sodelujoči partner ali pa ga lahko izpolni le eden izmed partnerjev v partnerski ponudbi (naročnik je tudi zahteval pogodbo o partnerskem sodelovanju, kar je skladno z veljavno zakonodajo in to predvideva tudi zakon). Naročnika pri tem ne zanima, katere in koliko podizvajalcev bo imel ponudnik, saj s podizvajalci nima nobenega pogodbenega odnosa (ponudnik odgovarja za delo podizvajalcev, kot da bi ga opravil sam) in torej podizvajalca ne more terjati za nič - posledično "ni primerno", da bi presojal sposobnost podizvajalcev, temveč mu mora ponudnik izkazati, da izpolnjuje določene pogoje. Ugotoviti gre torej, da lahko naročnik upravičeno zahteva, da ponudnik (ali ponudnik skupaj s partnerji, pri pogojih, kjer je to primerno in naročnik tako določi), izpolnjuje minimalne pogoje. V primeru, da ponudnik sam ne izpolnjuje pogoja, lahko vedno namesto podizvajalskega razmerja s podizvajalcem vzpostavi partnerski odnos - s tem je naročnik pravno zaščiten, saj mu oba partnerja za razpisan posel odgovarjata solidarno. Kakršnakoli drugačna interpretacija bi spravila naročnika v slabši položaj, saj bi vsak ponudnik pripravil ponudbo, ne da bi sklenil pogodbe s podizvajalci in posledično z njimi dokazal izpolnjevanje pogojev, v končni fazi pa posla ne bi zmogel opraviti sam. Posledično lahko ugotovimo, da je izpolnjevanje pogojev bistveno za ponudnika ali ponudnike, za podizvajalce pa le, če naročnik kaj takega izrecno dopusti, sicer je sklicevanje na resurse podizvajalca neprimerno. Glede navedbe vlagatelja po redni zaposlitvi ključnih kadrov pri ponudniku naročnik ugotavlja, da je navedeni pogoj bistven za uspešno izvedbo naloge, v tako kratkem času. Ugotoviti gre, da je za uspešno izvedbo naloge potreben 100% angažma ključnih kadrov, ki jih zahteva naročnik (vlagatelj v točki 12 sam ugotavlja, da bi bilo potrebnih najmanj 32 kadrov s polnim delovnim časom za izvedbo predmeta naročila v roku 15 mesecev, naročnik pa preverja zgolj ključne kadre). Če vlagatelj oporeka, da bi lahko bili ti ključni kadri zaposleni tudi pri podizvajalcu, pa naročnik navaja, da s podizvajalcem nima pogodbenega razmerja - vlagatelj lahko v takem primeru vedno vzpostavi partnerski namesto podizvajalski odnos, saj s tem nima nobenih stroškov in ni z vzpostavitvijo partnerskega razmerja nikakor neupravičeno diskriminiran, na drugi strani pa bi naročnik ob priznavanju takega kadra iz že prej navedenih razlogov potencialno bil v slabšem pravnem položaju, kot bi lahko upravičeno bil. Redna zaposlitev pri ponudniku ali enem izmed partnerjev v skupni ponudbi (naročnik dopušča sklicevanje na resurse partnerjev v ponudbi), je torej ključnega pomena z vidika uspešne izvedbe projekta - glede na kompleksnost projekta ključni kadri namreč ne morejo biti "popoldanski obrtniki", temveč imeti zagotovljeno stabilno delovno okolje. Glede navedb vlagatelja o nesorazmerni zahtevi naročnika po 10-letnih vodstvenih izkušnjah na kompleksnih projektih vodje projekta naročnik ugotavlja, da trditve vlagatelja ne držijo, zato zahtevek v tej taki v celoti zavrača. Naročnik ugotavlja, da med strankama ni sporno da gre pri razpisanem poslu za kompleksen projekt (vlagatelj sam v točki 12 navaja potrebo po najmanj 32 delavcih s polnim delovnim časom za uspešno realizacijo projekta v zahtevanem roku). Posledično mora biti vodja projekta oseba, ki ima dolgoletne vodstvene izkušnje pri primerljivih kompleksnih projektih (spomnimo, da gre za sistem z ve sto hkratnih uporabnikov, z varnim elektronskim poslovanjem, ki ga zahteva in narekuje nov on-line KZZ ter zakonodaja, ki ureja varstvo osebnih podatkov, za sistem ki bo deloval na ve deset lokacijah po Sloveniji, imel več sto tisoč zapisov ter obdeloval več milijonov transakcij letno ter da mora sistem delovati v prej opisanem načinu 24/7/365). Posledično delovnih izkušenj ne moremo primerjati z minimalnimi delovnimi izkušnjami na drugih področjih, ki so zgolj osnova za pridobitev neke pravice, npr. za projektanta. Na slovenskem trgu (da o trgih v EU in po svetu niti ne govorimo) obstaja vrsta kadrov, ki izpolnjujejo navedeni pogoj 10-letnih izkušenj vodenja na primerljivo kompleksnih projektih, saj lahko ugotovimo, da ima vrsta naročnikov (poleg gospodarstva) razvitih ve sto kompleksnih informacijskih sistemov v zadnjih 10 do 15 letih, ki so plod strokovnjakov. Naročnik je za vodjo projekta zahteval izkušnje na petih primerljivo kompleksnih informacijskih sistemih. Sistem je primerljiv, če je bil predmet, obseg in trajanje izdelave sistema primerljivo. Glede na dejstvo, da vodja projekta ni mogel uspešno hkrati voditi več kot enega kompleksnega projekta, bi bila zahteva po petletnih delovnih izkušnjah na tem področju, kot predlaga vlagatelj, nesmiselna, saj potem ne bi šlo za tako kompleksne projekte (razvoj obstoječega sistema je predviden na 15 mesecev). Zahteva naročnika je torej v tem delu v celoti utemeljena in sorazmerna z zahtevnostjo in kompleksnostjo naloge. Podobno je glede na naravo in kompleksnost naročila utemeljena zahteva po petletnih delovnih izkušnjah s področja nalog, ki jih bodo opravljali drugi ključni kadri. Ker je zahteva po delovnih izkušnjah ostalih kadrov po mnenju naročnika sorazmerna s kompleksnostjo naloge, obenem pa v ničemer neupravičeno ne omejuje ponudnikov, saj že na slovenskem trgu obstaja več deset potencialnih ponudnikov, ki z lastnimi kadri zadostijo navedenim kriterijem. Iz navedenih razlogov naročnik vlagateljev zahtevek v teh točkah v celoti zavrača, saj ugotavlja, da so pogoji postavljeni sorazmerno predmetu naročila, prav tako pa v ničemer ni kršena zakonodaja s področja javnega naročanja.

Vlagatelj v točki 9 navaja, da je postavitev certifikata ISO 9001 kot pogoja nesorazmerna, posebej zato, ker je v primeru partnerskih ponudb pogoj zahtevan za vsakega od partnerjev, kar naj bi bilo glede na predmet naročila nesorazmerno. Naročnik temu v celoti oporeka. Med strankama ni sporno, da naročnik glede na kompleksnost sistema zahteva dokazovanje standarda kakovosti za izvajanje storitev, med njima je sporno zgolj dejstvo, da naročnik zahteva standard kakovosti od vsakega sodelujočega v partnerski ponudbi. Naročnik na tem mestu na kratko in pavšalno opredeljuje, kaj ravnanje po standardu ISO 9001 sploh pomeni za organizacijo: z enim stavkom bi lahko ravnanje po navedenem ISO standardu opredelili kot zagotavljanje sledljivosti vseh postopkov in procesov v organizaciji, s čimer se odprejo možnosti za kontrole in odprave napak, posledično pa se dvigne kakovost procesov, ki jih izvaja organizacija, ki ravna po tem standardu. Razlog, ki je naročnika vodil k zahtevi, da morajo standard izpolnjevati vsi sodelujoči v partnerski ponudbi, je popolnoma enostaven: sledljivost postopkov in posledično kakovost je mogoče meriti po principu najšibkejšega člena verige: če je kakovost po ISO standardu zagotovljena zgolj pri enem izmed partnerjev v skupni ponudbi, pri drugem ali drugih pa ne, je zahteva v celoti brezpredmetna, saj proces, takoj ko zapusti okolje partnerja, ki ima certifikat, izgubi svojo sled in sledljivost. Je pa naročnik zahteval ali certifikat ISO 9001 ali drug ekvivalenten dokument skladno s 46. členom ZJN-2, ki na ekvivalenten način dokazuje izpolnjevanje nivoja ravnanj, kot jih opredeljuje to standard. Vlagatelj navaja več zmotnih dejstev glede standarda ISO 9001 in sheme. Zmotno definira zahtevani certifikat ISO 9001, ki je standard -iz serije standardov ISO 9000, kot "certifikat po standardu serije 9001". Dejstvo je da je TickIT kot oblika certifikacije na osnovi standarda ISO 9001 (ISO 9001/TickIT), namenjena podjetjem, ki se ukvarjajo z razvojem programske opreme, na voljo že od leta 1991. TickIT je nastal zaradi skrbi strokovnjakov s tega področja, da je certifikacija ISO 9001 aplicirana brez potrebnega poznavanja področja razvoja programske opreme, nezadostna. TickIT tako definira specifično interpretacijo ISO 9001 standarda (prej različice 9001:1994 danes različice 9001:2000) za programsko opremo in potrebno znanje TickIT presojevalcev, ki morajo biti za dodatno znanje, poleg splošnega za standard ISO 9001, ustrezno certificirani. Res je, da TickIT ne dodaja nobene nove zahteve standardu 9001, vendar zelo konkretno interpretira sicer splošne zahteve ISO 9001. Podjetju, ki certificira skladnost z ISO 9001, to implicitno še ne prinese tudi TickIT certifikata, kakor posredno navaja vlagatelj s svojo trditvijo. Zanj mora podjetje opraviti TickIT certifikacijo. Naročnik lahko trditvi vlagatelja, da se certifikat ISO TickIT nanaša na status subjekta (ponudnika), pritrdi le delno. Ugotoviti gre namreč, da je področje programske opreme glede na ostale storitve specifično glede na tradicionalne razvojne procese, ter da je potrebno pri razvoju programske opreme upoštevati kompleksno naravo programske opreme ter specialna razvojna orodja in tehnike. Sledenje navedenemu standardu tako neposredno vpliva na kakovost orodij, kar se izraža predvsem empirično, in sicer ne v statusu ponudnika, ampak v kakovosti in zadovoljivosti delovanja rešitve (v praksi se zaradi vrste kontrol odraža v manjši količini napak v programski opremi - vsaka programska oprema - brez izjeme - ima zaradi kompleksnosti in velike količine možnih stanj sistema, vrsto napak, količina in resnost napak pa se nato odraža v stabilnosti delovanja sistema, t.im. downtime-a (čas, ko sistem ne deluje) - naročnik sicer lahko zahteva kratke odzivne čase in čase popravil, razlika med ponudnikom z vrsto kontrol in tistim brez spreminjanja kakovosti po specialni shemi je ravno v številu posegov - statistično oziroma gledano uvedba novih kontrol v končni fazi dvigne kakovost programske rešitve, kar pa se ne veže zgolj na status ponudnika, temveč ima naročnik od tega neposredno korist v obliki stabilnejšega sistema, ki ga objektivno gledano na drugačen način ni mogoče opredeliti z merili.

Vlagatelj trdi, da naročnik nima vseh potrebnih podatkov o delovanju informacijskega sistema, zaradi česar ponudniki ne morejo pripraviti celovite ponudbe, saj ne morejo pripraviti ponudbene dokumentacije skladno z naročnikovimi zahtevami, ki niso v celoti znane. Vlagatelj trdi, da ne more pripraviti programskega vmesnika med PIS in ZIS, ker ne pozna oblike podatkov, ki se bodo prenašali, realizacija funkcionalnosti pa ima nezanemarljiv dele2 pri ceni celotnega projekta. Naročnik ugotavlja, da v praksi še ni videl sistema, ki bi bil v celoti naprej definiran, in je razumevanje vlagatelja kaj informacijski sistem sploh je, nepopolno, saj je informacijski sistem živ sistem, ki se ves čas življenjske dobe spreminja in dopolnjuje glede na zahteve uporabnikov in zunanjih entitet. S tega vidika je potrebno razumeti tudi strukturo cene (obrazec P-3), ki poleg razvoja, namestitve rešitve, prenosa podatkov, usposabljanja uporabnikov in podpore predvideva tudi postavki vzdrževanje in nadgradnje ter svetovalne storitve, kamor je mogoče uvrstiti "živi" del informacijskega sistema, to je del, ki je v tej fazi še neznan (npr. ZZZS še ni definiral tehničnih zahtev za on-line KZZ - novi sistem zdravstvenih kartic, ki ga bo moral sistem podpirati, odvisno od časovnih zahtev pa implementaciji ali se pred uvedbo sistema ali v določenem času po uvedbi - gre za zunanjo zahtevo, ki je od naročnika neodvisna). Naročnik je tehnične zahteve sistema opredelil na način, kot mu je znan v danem trenutku. Kar presega dane definicije zahtev naročnika, je lahko ali vzdrževanje ali nadgradnja, in je torej v celoti vnaprej definirana na enoto mere (delovna ura oziroma pavšal). Posledično gre ugotoviti, da so možni primeri sprememb informacijskega sistema tako pred, kot tudi po uvedbi sistema predvideni že s pogodbo. Nerealno je pričakovati, da bo naročnik lahko v celoti definiral prav vsako funkcionalnost. Nadalje je argumentacija vlagatelja absurdna v smislu, da naj ravno vlagatelj ne bi mogel predvideti vseh funkcionalnosti, vsaj iz dveh razlogov: 1. vlagatelj trenutno vzdržuje sisteme pri vseh šestih naročnikih in če kdo, potem je vlagatelj tisti, ki lahko najbolj natančno opredeli zahteve naročnika, in 2. vlagatelj je naročniku v preteklem letu v dveh postopkih s pogajanji brez težav podal ceno. Naročnik tako ugotavlja, da vlagatelj v tem delu ni uspel dokazati, da bi lahko bil diskriminiran.

Glede trditev vlagatelja, da je rok implementacije rešitve 15 mesecev prekratek, naročnik ugotavlja, da je to prvenstveno avtonomna odločitev naročnika in naročnik s postavitvijo takega roka ne diskriminira nobenega od ponudnikov. Vlagatelju je znano, da je 15-mesečni rok trenutno predviden rok za implementacijo sistema on-line KZZ zdravstvene kartice, obstoječe rešitve vlagatelja, ki jih uporablja šest naročnikov, pa zaradi zastarelosti tehnologije (DOS okolje) tehnično gledano ne more podpirati sistema on-line KZZ, kar je bil v prvi vrsti sploh razlog, da je naročnik konec leta 2006 pristopil k posodobitvi sistema. Glede na navedeno je 15-mesečni rok tisti, ki ga mora naročnik zagotoviti, da bo sploh lahko opravljal storitve zdravstvene dejavnosti. Poleg tega je argumentacija vlagatelja v tej točki sama s seboj v nasprotju in v nasprotju z ostalimi točkami njegovega revizijskega zahtevka. Vlagatelj je namreč obseg potrebnega dela v 15 mesecih sicer označil za mogočega, vendar po njegovi oceni z 32 kadri, čemur naročnik ne oporeka, dodaja pa, da dejstvo, da vlagatelj eventuelno nima na razpolago takega števila kadrov, še ne pomeni neupravičene diskriminatornosti glede ostalih potencialnih ponudnikov, ki s takim številom kadrov razpolagajo.

Vlagatelj je z vlogo z dne 23. 11. 2007 naročnika pisno obvestil o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo. V vlogi vlagatelj v zvezi z navedbami naročnika v sklepu z dne 19. 11. 2007 pripominja glede pogojev, da so si v nasprotju in naročnik ne more zatrjevati, da gre za dvoumnost, če v navodilih dopušča, da je ponudnik referenčni sistem ali implementiral ali vzdrževal, v obrazcu pa od ponudnika zahteva, da je poslovno sodelovanje trajalo 3 leta. Implementacija sistema je namreč enkratna oziroma traja krajše časovno obdobje, s čimer pa posledično ne more biti izpolnjena zahteva iz obrazca. Enako velja za finančna zavarovanja, kjer vlagatelj ni dobesedno navajal besedila, ki si je v nasprotju, so pa dvoumnosti vsekakor razvidne iz primerjave med obrazci in besedilom, katere pa je vlagatelj v zahtevku navedel (obrazce in točke). Vlagatelju se nikakor ne more očitati, zakaj naročnik ni predhodno opozoril glede neskladja v zvezi z javnim odpiranjem ponudb, oziroma mu celo pavšalno očitati, da je nepošteno uporabil svoje pravice. Glede odgovorov naročnika na vprašanja ponudnikov pa vlagatelj navaja, da si naročnik napačno razlaga očitane kršitve; na spletni strani, kjer so odgovori objavljeni, ni mogoče najti datuma odgovora, zaradi česar bi vlagatelju lahko bila povzročena škoda, saj bi lahko zamudil rok za vložitev zahtevka za revizijo, ker bi prepozno izvedel za dopolnitev oziroma pojasnila k razpisni dokumentaciji. Vlagatelj zahteva povrnitev stroškov za pripravo navedene vloge.

Naročnik je z vlogo z dne 27. 11. 2007 odstopil zahtevek za revizijo vlagatelja skupaj z vso dokumentacijo v odločanje Državni revizijski komisiji. V vlogi naročnik povzema zgodovino postopkov, s katerimi je bila neuspešno razpisana storitev, ki je tudi predmet obravnavanega primera. Naročnik še navaja, da je s predmetnim razpisom moral poskrbeti, da bo izbrani ponudnik razpolagal z dovolj resursi in znanji, da bo v tako kratkem času sposoben izvesti predmetno naročilo; zahteve so zaradi dejstva, da ne gre za dopolnjevanje stare, ampak povsem novo rešitev s sicer minimalnimi funkcionalnimi zahtevami, nekoliko višje, a sorazmerne z zahtevnostjo projekta, zahtevnost projekta pa na več mestih potrjuje tudi vlagatelj. Vlagatelj v zahtevku za revizijo nikjer ne oporeka, da bi bil razpis napisan "na" točno določenega ponudnika ali ponudnike, temveč zgolj navaja, da so zahteve nesorazmerne, hkrati pa navaja, kako visoka je zahtevnost projekta. Vlagatelj tudi nikjer ne zatrjuje, da navedenih pogojev kot konzorcij ne bi izpolnjeval, temveč napada zgolj "nesorazmernost" pogojev in meril ali navedbo tehnologij, ki jih sicer sam uporablja.

Državna revizijska komisija je na podlagi 2. odstavka 21. člena ZRPJN naročnika pozvala za natančnejša dodatna pojasnila v zvezi z njegovimi že podanimi pojasnili v sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo glede revizijske navedbe o diskriminatorni zahtevi naročnika v tehničnih specifikacijah, da podatkovna baza temelji na MS SQL Serverju.

Naročnik je z vlogo z dne 20. 12. 2007 podal dodatna pojasnila, v katerih navaja, da bo največji od naročnikov, ki so vključeni v predmetni razpis, Zdravstveni dom Ljubljana, v letih 2008 in 2009 izvedel dva velika projekta, ki temeljita na MS SQL, in sicer razširitev sistema za evidentiranje delovnega časa na 11 večjih lokacij za 1000 uporabnikov in selitev poslovnega informacijskega sistema na svojo lokacijo in opremo (trenutno ima PIS v najemu). Naročnik še navaja, da poleg že zaposlenega v ZD Ljubljana, ki se je izobraževal in ima certifikat s področja upravljanja z zbirko podatkov MS SQL (o čemer je priložil dokazila), ZD Ljubljana v letu 2008 načrtuje tudi izobraževanje najmanj dveh skrbnikov za zbirko podatkov MS SQL. ZD Ljubljana je od naročnikov, ki so vključeni v predmetni razpis, tudi edini, ki zagotavlja inštruktorje in bo koordinator vsem ostalim naročnikom, tako z inštruktorji kot informatiki, ki imajo pridobljeno znanje in izkušnje na MS SQL bazi. Prav tako ostali naročniki nimajo redno zaposlenih informatikov. Naročnik se strinja, da bi v primeru, če ne bi imel nikakršnega informacijskega sistema, bila izbira podatkovne baze verjetno prosta, vendar pa glede na dano situacijo za naročnika izbira druge podatkovne baze ni sprejemljiva niti pod pogojem, da so stroški nakupa licenc za tako podatkovno bazo enaki 0 eurov, saj je potrebno upoštevati še skrite stroške in pogoje (nakup strojne opreme, ki bo morala biti podvojena, kar pomeni dvojne stroške napajanja in porabe električne energije, tehničnega vzdrževanja te opreme, dvojni kader oz. kader z dvojno ekspertizo). Takšno ravnanje bi za naročnika pomenilo kršitev načela gospodarnosti.

Po pregledu dokumentacije o izvedbi postopka oddaje predmetnega javnega naročila ter proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika, je Državna revizijska komisija v skladu z 22. in 23. členom ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.


Ad.1)
Državna revizijska komisija je najprej presodila utemeljenost navedb vlagatelja v I. točki zahtevka za revizijo, v kateri vlagatelj zatrjuje neskladja med vsebino objave obvestila o naročilu in vsebino razpisne dokumentacije v delu, ki se nanaša na javno odpiranje ponudb.

Vpogled v predloženo dokumentacijo o oddaji javnega naročila pokaže, da je naročnik v obvestilu o naročilu, ki je bilo objavljeno na Portalu javnih naročil dne 17. 10. 2007 pod št. objave JN2756/2007, v točki IV.3.8) navedel: "Datum: 15. 11. 2007, Čas: 12:15, Kraj: Sedež naročnika, Osebe, ki so lahko navzoče pri odpiranju ponudb (kjer je to primerno): da, Odpiranje ponudb je javno."

V razpisni dokumentaciji je v točki 8. Navodil ponudnikom ("Javno odpiranje ponudb"), ki je predstavljena v obliki tabele s štirimi rubrikami ("NE", "JA", "Čas" in "Lokacija"), zapisano:

8. Javno odpiranje ponudb
NE JA Čas Lokacija
 15.11.2007 ob 12:15 Sedež naročnika.

Ob primerjavi obeh zapisov (v objavi in razpisni dokumentaciji) Državna revizijska komisija ugotavlja, da je pri izpolnjevanju rubrik "Ne" oziroma "Ja" v razpisni dokumentaciji očitno prišlo do napake pri vnosu oznake , ki pa je ni mogoče razumeti drugače kot pomoto pri vpisovanju (izpolnjevanju rubrik) in ki pri povprečno skrbnem ponudniku tudi po presoji Državne revizijske komisije ni mogla povzročiti dvoma o tem, ali je javno odpiranje ponudb predvideno ter kje in kdaj se ga bodo ponudniki lahko udeležil. Celo v primeru, če se je v konkretnem primeru glede tega vprašanja pri vlagatelju pojavil kakršenkoli dvom, je imel vlagatelj možnost od naročnika zahtevati dodatna pojasnila (2. odstavek 81. člena ZJN-2), česar pa doslej ni storil.

Ob navedenem je Državna revizijska komisija vlagateljev očitek o domnevnih kršitvah 2. odstavka 72. člena ZJN-2 in (posledično) 75. člena ZJN-2 zavrnila kot neutemeljen.


Ad.2)
V zvezi z neskladjem med posameznimi določili razpisne dokumentacije v pogojih, ki po mnenju vlagatelja ponudnikom ne dopuščajo priprave pravilne ponudbe, je Državna revizijska komisija vpogledala v sporna določila:
- točko 9.1.4 Navodil ponudnikom (pogoji), ki določa: "Referenca tipa 2 (referenca za elektronsko poslovanje z uporabo digitalnega potrdila): ponudnik je kadarkoli v zadnjih treh letih pred objavo razpisa implementiral ali vzdrževal rešitev, ki ustreza zahtevam iz obrazca P-2 Prijava v točki pod opisom referenčne aplikacije tipa 2 (v primeru skupne ponudbe morajo pogoj izpolniti partnerji skupaj)."
- točko 1.5.3.3. obrazca P-2 (telo reference tipa 2), ki določa: "Poslovno sodelovanje na področju razvoja, vzdrževanja in nadgradnje referenčnega sistema je trajalo najmanj 3 leta."

Enako medsebojno nasprotje določil vlagatelj zatrjuje tudi v:
- točki 9.1.5 Navodil ponudnikom (pogoji), ki določa: "Referenca tipa 3 (referenca s primerljivim obsegom evidence oseb): ponudnik je kadarkoli v zadnjih treh letih pred objavo razpisa implementiral ali vzdrževal rešitev, ki ustreza zahtevam iz obrazca P-2 Prijava v točki pod opisom referenčne aplikacije tipa 3 (v primeru skupne ponudbe morajo pogoj izpolniti partnerji skupaj)."
- točki 1.5.4.3. obrazca P-2 (telo reference tipa 3), ki določa: "Poslovno sodelovanje na področju vzdrževanja in nadgradnje referenčnega sistema je trajalo najmanj 3 leta."

ter v:
- točki 9.1.6 Navodil ponudnikom (pogoji), ki določa: "Referenca tipa 4 (referenca s primerljivim obsegom poslovanja): ponudnik je kadarkoli v zadnjih treh letih pred objavo razpisa implementiral ali vzdrževal rešitev, ki ustreza zahtevam iz obrazca P-2 Prijava v točki pod opisom referenčne aplikacije tipa 4 (v primeru skupne ponudbe morajo pogoj izpolniti partnerji skupaj)."
- točki 1.5.5.2. obrazca P-2 (telo reference tipa 4), ki določa: "Poslovno sodelovanje na področju vzdrževanja in nadgradnje referenčnega sistema je trajalo najmanj 3 leta."

Naročnik v sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo podaja tri možne situacije, od katerih naj bi bila pravilna situacija, ko je implementacija ali vzdrževanje bilo izvedeno manj kot 3 leta pred objavo razpisa, poslovno sodelovanje na področju razvoja, vzdrževanja in nadgradnje referenčnega sistema pa je trajalo najmanj 3 leta (torej se je začelo dlje kot 3 leta pred objavo razpisa ali največ na dan 3 leta pred objavo razpisa in je trajalo najmanj 3 leta).

Državna revizijska komisija ob vsebinski primerjavi spornih določil in obrazložitvi naročnika ne ugotavlja, da bi določila povzročila dvoumnosti in posledično onemogočala pripravo pravilne ponudbe. Zahteva naročnika je jasna, ponudnik je kadarkoli v treh letih pred objavo razpisa (to je v obdobju od 17. 10. 2004 do 17. 10. 2007) implementiral ali vzdrževal rešitev; za to rešitev pa je moralo biti izvedeno poslovno sodelovanje na področju razvoja, vzdrževanja in nadgradnje (referenca tipa 2), oziroma na področju vzdrževanja in nadgradnje (referenca tipa 3 in 4) najmanj 3 leta (torej lahko tudi pred 17. 10. 2004, pa je bila ta rešitev potem implementirana ali vzdrževana še kadarkoli v 3 letih pred objavo razpisa).
Glede na navedeno je potrebno zahtevek za revizijo vlagatelja v tem delu zavrniti kot neutemeljenega.

Državna revizijska komisija pa ni mogla presoditi revizijske navedbe vlagatelja, da naj bi naročnik iz enakih razlogov, kot so opisani v tej točki obrazložitve, postavil nasprotujoče si informacije v določbah o finančnih zavarovanjih, saj vlagatelj ne konkretizira kršitve naročnika in ne navede, katere informacije naj bi si bile nasprotujoče ter v čem naj bi obstajalo nasprotje. Državna revizijska komisija je morala zato na podlagi pravila o trditvenem in dokaznem bremenu (212. in nasl. členi ZPP v povezavi s 5. odstavkom 3. člena ZRPJN) to revizijsko navedbo zavrniti.


Ad.3)
Vlagatelj v II. točki zahtevka za revizijo v zvezi z dodatnimi pojasnili naročnika navaja, da naj bi naročniku dne 31. 10. 2007, 2. 11. 2007 in 8. 11. 2007 zastavil vprašanja, na katere je dobil odgovore dne 9. 11. 2007. Vlagatelj pa očita naročniku, da na spletni strani, kjer so odgovori objavljeni, ni mogoče najti datumov odgovorov in, da vlagatelj ni prejel odgovorov na vsa vprašanja, zaradi česar bi lahko zamudil rok za vložitev zahtevka za revizijo, ker bi prepozno izvedel za dopolnitev oziroma pojasnila k razpisni dokumentaciji.

Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da vlagatelj tudi na tem mestu ne konkretizira niti ne dokaže, na katera vprašanja (za katera je posredoval zahtevo pravočasno skladno z 2. odstavkom 81. člena ZJN-2), naj ne bi prejel odgovorov oziroma dodatnih pojasnil naročnika, zato (ne) utemeljenosti te navedbe ni mogoče presojati.

V zvezi z zapisom datuma odgovorov naročnika na spletni strani, kjer je naročnik objavil odgovore, pa Državna revizijska komisija poudarja, da zakon te obveznosti naročniku ne nalaga. ZJN-2 ureja dodatna pojasnila in spremembe ter dopolnitve razpisne dokumentacije v 72. členu, v katerem določa, da je naročnik dolžan objaviti obvestilo o javnem naročilu in razpisno dokumentacijo, vključno z njenimi spremembami in dopolnitvami na ali preko portala javnih naročil. Določba 2. odstavka 81. člena ZJN-2 pa določa, da so naročniki dolžni na ali preko portala javnih naročil posredovati dodatna pojasnila v zvezi z razpisno dokumentacijo najpozneje šest dni pred iztekom roka za oddajo ponudb, pod pogojem, da je bila zahteva posredovana pravočasna.

Navedba vlagatelja, da bi lahko zamudil rok za vložitev zahtevka za revizijo, ker bi prepozno izvedel za dopolnitev ali pojasnila k razpisni dokumentaciji (v smislu 2. odstavka 12. člena ZRPJN), je neutemeljena, saj zakon pričetek teka roka za vložitev zahtevka za revizijo določa od dneva dostopnosti razpisne dokumentacije (oziroma njenih morebitnih sprememb, dopolnitev in pojasnil, ki so bila objavljena naknadno) in je pomemben datum, ko so navedeni dokumenti (prvič) dostopni (na ali preko portala). Kolikor iz objave dokumentov ni razvidno, kdaj so bili ti dokumenti prvič dostopni, rok sploh ne more pričeti teči in prav tako ne more nastopiti zamuda vložitve zahtevka za revizijo. Sicer pa bi bil naročnik tisti, ki bi moral v primeru spora zatrjevati in dokazati, da je zahtevek za revizijo vložen po izteku z zakonom določenega roka.

Državna revizijska komisija glede na navedeno zahtevek za revizijo v tem delu zavrača kot neutemeljenega.


Ad.4)
Naročnik je v okviru tehničnih specifikacij predmetnega javnega naročila, na strani 11 Obrazca P-5 (Specifikacije) določil, po mnenju vlagatelja diskriminatorno zahtevo, da naj podatkovna baza temelji na MS SQL Server, pri čemer mora biti uporabljena najnovejša različica le-te. Vlagatelj zatrjuje kršitev 37. in 9. člena ZJN-2, s čimer naj bi naročnik dajal neupravičeno prednost določeni blagovni znamki ter zožil konkurenco in ravnal negospodarno, saj bo tako pridobil manjše število, ali zgolj le eno ponudbo. Takšna zahteva naj bi bila diskriminatorna ne le nasproti ponudnikom informacijskih rešitev, temveč tudi nasproti ponudnikom podatkovnih baz in daje neupravičeno prednost ozkemu segmentu ponudnikov, če ne zgolj enemu.

V 2. odstavku 37. člena ZJN-2 je določeno, da morajo tehnične specifikacije omogočati enakopraven dostop vsem ponudnikom in ne smejo ustvarjati ovir za dostop javnih naročil konkurenčnim gospodarskim subjektom. Tehnične specifikacije morajo biti oblikovane na podlagi funkcionalnih zahtev predmeta naročila, vezanih na objektivne potrebe in zahteve naročnika tako, da nedopustno ne omejujejo konkurence med ponudniki. Naročnik je v skladu z zakonom pri postavljanju tehničnih specifikacij sicer popolnoma avtonomen, vendar pri tem ne sme postavljati zahtev, ki niso objektivno opravičljive in bi lahko dajale neupravičeno prednost določenim ponudnikom ali bi jim neupravičeno onemogočale udeležbo v postopku oddaje javnega naročila. Določba 9. odstavka 37. člena ZJN-2 pa navaja, da, če tega ne upravičuje predmet naročila, se tehnične specifikacije ne smejo sklicevati na posamezno znamko ali vir ali na posebni postopek ali na blagovne znamke, patente, tipe ali posebno poreklo ali proizvodnjo, če bi se s takim navajanjem dajala prednost nekaterim podjetjem ali nekaterim proizvodom ali bi s tem bili izločeni. To sklicevanje je dovoljeno v primerih, ko drugače ni mogoče opisati predmeta naročila, v skladu s 3. in 4. odstavkom tega člena; pri takem sklicevanju se navede besedo "ali enakovredni".

V 9. odstavku 37. člena ZJN-2 je po vzoru evropskih smernic o javnem naročanju v načelu prepovedano opisovanje predmeta javnega naročila s sklicevanjem na "posamezno znamko ali vir ali na posebni postopek ali na blagovne znamke, patente, tipe ali posebno poreklo ali proizvodnjo". Takšna prepoved velja (le) v primeru, če "tega ne opravičuje predmet naročila" in (le) če "bi se s takšnim navajanjem dajala prednost nekaterim podjetjem ali nekaterim proizvodom ali bi s tem bili izločeni". Tudi takšno (v načelu sicer prepovedano) sklicevanje na "posamezno znamko â??" (vir, postopek ipd.) pa je v skladu z 9. odstavkom 37. člena izrecno dovoljeno v primerih, ko "drugače ni mogoče opisati predmeta naročila v skladu s tretjim in četrtim odstavkom tega člena â?? (t.j. z uporabo tehničnih specifikacij iz Priloge 6 k Uredbi o seznamih naročnikov, seznamih gradenj, storitev, določenih vrst blaga, obveznih informacijah v objavah, opisih tehničnih specifikacij in zahtevah, ki jih mora izpolnjevati oprema za elektronsko naročanje -Ur.l. RS, štev. 18/07 - in/ali storilnostnih oziroma funkcionalnih opisov /op. Državne revizijske komisije/)", pri čemer zakon zahteva, da se "â?? pri takem sklicevanju navede besedo 'ali enakovredni'". Iz besedila določbe 9. odstavka 37. člena ZJN-2 gre torej razumeti, da prepoved opisovanja predmeta javnega naročila s sklicevanjem na "posamezno znamko â??" (vir, postopek ipd.) velja samo ob izpolnitvi dveh kumulativno postavljenih zakonskih pogojih: 1. če opisa s sklicevanjem na "posamezno znamko â??" (vir, postopek ipd.) ne opravičuje sam predmet javnega naročila in 2. če je namen takšnega opisa favorizirati (dati neopravičeno prednost) oziroma eliminirati (neopravičeno izločiti) posamezne ponudnike in/ali proizvode oziroma storitve. Četudi pa opisovanje predmeta javnega naročila s sklicevanjem na "posamezno znamko â??" (vir, postopek ipd.) izpolnjuje oba kumulativna pogoja za zakonsko prepoved, pa zakon takšno sklicevanje izrecno dovoljuje v tistih primerih, ko z uporabo tehničnih specifikacij iz Priloge 6 k Uredbi o seznamih naročnikov seznamih gradenj, storitev, določenih vrst blaga, obveznih informacijah v objavah, opisih tehničnih specifikacij in zahtevah, ki jih mora izpolnjevati oprema za elektronsko naročanje in/ali storilnostnih oziroma funkcionalnih opisov, ni mogoče podati dovolj precizen, jasen oziroma razumljiv opis konkretnega predmeta javnega naročila. V slednjem primeru pa mora naročnik pri sklicevanju obvezno navesti besedo "ali enakovredni".

Vlagatelj v obravnavanem primeru zatrjuje, da "predmet javnega naročila ne opravičuje naročnikove zahteve po bazi na tehnologiji MS SQL Server", saj naj bi bilo po njegovem prepričanju vseeno, katero podatkovno bazo bo naročnik uporabil, ker gradi informacijski sistem, ki bo podatke shranjeval v podatkovno bazo.

Kot je razvidno iz razpisne dokumentacije, je predmet obravnavanega javnega naročila posodobitev že obstoječega zdravstvenega informacijskega sistema pri šestih končnih uporabnikih (ZD Ljubljana, ZD Velenje, ZD Koper, ZD Izola, ZD Ormož in ZD Sežana). V skladu z opisom v razpisni dokumentaciji (Obrazec N-1, točka 4.3) posodobitev zajema "izdelavo rešitve na platformi v Windows okolju, tri ali več nivojski arhitekturi, ter podpori sedanje ter bodočih usmeritev glede nove zdravstvene kartice, povezovanje z zunanjimi aplikacijami (zavarovalnice ipd.), hkrati s prenosom obstoječih podatkov v nov sistem ter redno vzdrževanje sistema za obdobje treh let po prevzemu sistema". Iz razpisne dokumentacije torej izhaja, da predmet javnega naročila temelji na posameznih elementih že obstoječega zdravstvenega informacijskega sistema (že obstoječi "infrastrukturi") kot tudi na določenih strateških usmeritvah naročnika, kar vse je pri oblikovanju ponujene rešitve potrebno upoštevati. Navedeno izhaja tudi iz Obrazca P-5 (Specifikacije) razpisne dokumentacije, kjer je na strani 11 zapisana generalna zahteva, da mora ponudnik "zagotoviti primerno delovanje aplikativne programske rešitve glede na trenutno opremljenost naročnika na nivoju odjemalca, ki je tu podana".

Naročnik v konkretnem primeru sporno zahtevo (ki je sicer zapisana kot ena izmed posamičnih zahtev v okviru prej navedene splošne zahteve na strani 11 Obrazca P-5) opravičuje z razlogi, ki so povezani s samim predmetom javnega naročila. Tako je naročnik že v obrazložitvi sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo navedel, da obstoječi sistemi pri vseh šestih končnih uporabnikih temeljijo na strežnikih, ki bazirajo na Intel procesorjih ter operacijskem sistemu Windows 2003 Server, da ima za vzdrževanje navedenega operacijskega sistema že usposobljene kadre (in da tudi v bodoče načrtuje usposabljanje kadrov za eno samo podatkovno bazo) ter da načrtuje rešitve ostalih sistemov na tej isti platformi. V dodatnih pojasnilih, ki jih je naročnik Državni revizijski komisiji v skladu z 2. odstavkom 21. člena ZRPJN na njeno zahtevo posredoval z dopisom štev. 1391/2007 z dne 20. 12. 2007, je naročnik še natančneje pojasnil razloge, ki po njegovi poslovni oceni narekujejo odločitev o zahtevani platformi. Naročnik je tako pojasnil, da bo ZD Ljubljana, ki je največji izmed šestih končnih uporabnikov naročene rešitve (kot je razvidno iz razpisne dokumentacije, njegov delež med vsemi šestimi končnimi uporabniki sistema predstavlja več kot 57%) v letih 2008 in 2009 izvedel dva velika projekta, ki temeljita na MS SQL, in sicer:
- v letu 2008 bo izvedel razširitev sistema za evidentiranja delovnega časa na enajst večjih lokacij ZD Ljubljana za 1.000 uporabnikov, ta sistem pa temelji na zbirki podatkov MS SQL, ki bo postavljena centralno, na enem mestu in bo hranila vse podatke;
- v letu 2009 bo izvedel selitev poslovnega informacijskega sistema (PIS) na svojo lokacijo in opremo. V zvezi s slednjim je naročnik pojasnil, da ZD Ljubljana PIS trenutno najema (programsko in strojno opremo), da pa je v letu 2007 začel in bo v letu 2008 končal z opremljanjem lastnega strežniškega prostora, pri čemer bo PIS preselil na lastno lokacijo in opremo. PIS za hranjenje podatkov uporablja zbirko podatkov MS SQL in omogoča delo 500 uporabnikom.

Naročnik je nadalje pojasnil tudi, da ZD Ljubljana poleg zaposlenega, ki se je izobraževal in ima certifikat s področja upravljanja z zbirko podatkov MS SQL (o čemer naročnik prilaga ustrezna dokazila) v letu 2008 načrtuje izobraževanje najmanj dveh skrbnikov za zbirko podatkov MS SQL, pri čemer pa je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je ZD Ljubljana od vseh šestih končnih uporabnikov sistema edini, ki bo zagotavljal inštruktorje ter bo koordinator vsem ostalim uporabnikom, tako z inštruktorji kot z informatiki, ki imajo pridobljeno znanje in izkušnje na MS SQL bazi ter da ostalih pet uporabnikov (razen ZD Koper) nima redno zaposlenih informatikov. Poleg navedenega je naročnik pojasnil še, da imajo tudi drugi končni uporabniki naročene rešitve delno načrtovane sisteme, temelječe na isti platformi, in da glede na dano situacijo izbira druge podatkovne baze, kot je tista, ki jo že podpira oziroma je v fazi implementacije, zanj ne more biti sprejemljiva niti v primeru, če bi bili stroški licenc nakupa (drugačne) podatkovne baze enaki 0â??, saj bi bila celo v tem primeru zaradi "skritih" stroškov in pogojev (npr. stroški nakupa strojne opreme, ki bi morala biti podvojena, ter tehničnega vzdrževanja te opreme - dvojen kader oz. kader z dvojno ekspertizo) takšna poslovna odločitev za naročnika negospodarna. Izbira druge podatkovne baze, kot je zahtevana, bi tako glede na sedanje stanje in na plane v zavodih, za naročnika pomenila dodatne stroške tako na področju izobraževanja kadrov kot tudi nakupa strojne in programske opreme.

Vse navedeno po presoji Državne revizijske komisije potrjuje zaključek, da je sporna zahteva na strani 11 Obrazca P-5 razpisne dokumentacije dejansko povezana s samim predmetom javnega naročila oziroma je utemeljena v objektivnih okoliščinah danega primera (in ne v subjektivnih preferencah na strani naročnika) ter jo s tega stališča ni mogoče označiti kot nezakonito. Ob doslej predstavljenih okoliščinah konkretnega primera je namreč mogoče razumeti, da gre v obravnavanem primeru očitno za nadgradnjo že obstoječega informacijskega sistema, pri čemer bo rešitev, ki je predmet javnega naročila, uporabljena v povezavi z že obstoječo "infrastrukturo" na strani končnih uporabnikov rešitve (t.j. obstoječo strojno in programsko opremo, pridobljenim znanjem oziroma usposobljenostjo osebja, obstoječimi uporabniškimi aplikacijami), zaradi česar bi nabava rešitve, ki bi temeljila na drugačni platformi, lahko povzročila bodisi nekompatibilnosti v delovanju obstoječega sistema (npr. tehnične težave) ali nesorazmerne stroške za naročnika (npr. s prilagoditvijo obstoječe infrastrukture novi, drugačni rešitvi).

V zvezi z vlagateljevo trditvijo, da je naročnikova zahteva "diskriminatorna in daje neopravičeno prednost ozkemu segmentu ponudnikov, če ne zgolj enemu", Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v tem delu zahtevka za revizijo le pavšalno navaja, da naj bi naročnik zožil konkurenco in ravnal negospodarno ter da naj bi bila sporna zahteva diskriminatorna nasproti ponudnikom informacijskih rešitev in ponudnikom podatkovnih baz. Vlagatelj pa pri tem ne navede, kateri ponudniki naj bi bili na ta način diskriminirani (izločeni) oziroma privilegirani in zakaj. Državna revizijska komisija pa ob tem opozarja predvsem na dejstvo, da vlagatelj niti ne zatrjuje, da mu je zaradi sporne zahteve onemogočeno uspešno potegovanje (predložitev ponudbe) za pridobitev obravnavanega javnega naročila, oziroma da je naročnik s sporno zahtevo protipravno posegel v njegov pravni položaj. Nasprotno, naročnik v sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo z dne 19. 11. 2007 navaja (čemur vlagatelj ne oporeka), da dva izmed konzorcialnih partnerjev vlagatelja (List d.o.o. in Nova vizija d.d.) za svoje rešitve na področju predmeta naročila uporabljata prav podatkovno bazo MS SQL ter da je bil naročnik v dveh predhodnih neuspelih postopkih pogajanj z vlagateljem v letu 2007, pripravljen, ob predpostavki sprejemljive cene, izbrati vlagateljevo rešitev, ki je takrat temeljila na navedeni podatkovni bazi MS SQL.

Ob vsem navedenem (predvsem pa ob upoštevanju dejstva, da vlagatelj v zahtevku za revizijo ni navedel nobenih dejstev in dokazov, ki bi v danem primeru narekovali nasprotno odločitev) je Državna revizijska komisija vlagateljev zahtevek v tem delu zavrnila kot neutemeljen.


Ad.5)
V sklopu točke V., VI. in VII. vlagatelj zatrjuje kršitev 45. člena in 10. člena ZJN-2 zaradi postavitve nesorazmernih kadrovskih pogojev.

Naročnik je v okviru pogojev navedel naslednje (po mnenju vlagatelja sporne) pogoje:
- točka 9.1.9 navodil: "Vsi prijavljeni kadri morajo biti redno zaposleni pri ponudniku",
- točka 3 obrazca P-6 (zahteve za vodjo projekta): "Najmanj 10 let delovnih izkušenj pri vodenju primerljivo kompleksnih projektov."in točke 3 obrazcev P-6 (zahteve za poslovna analitika, zahteve za testerje, zahteve za programerje, zahteve za arhitekta programskih rešitev, zahteve za strokovnjaka za podatkovne baze, zahteve za sistemskega inženirja): "Najmanj 5 let delovnih izkušenj."

V zvezi s sporno točko 9.1.9. navodil vlagatelj meni, da je takšen pogoj postavljen v nasprotju s 3. odstavkom 45. člena ZJN-2, ki določa, da se lahko gospodarski subjekt, kadar je to primerno, za posamezno naročilo sklicuje na kapacitete drugih gospodarskih subjektov. Vlagatelj še navaja, da je naročnik v točki 1.4 obrazca P-2 (kadri) nekonsistentno glede na točko 9.1.9 zahteval podatke o številu kadrov, s katerimi razpolaga.

Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da vlagatelj ne pojasni, v čem naj bi bila zahteva naročnika pod točko 1.4 obrazca P-2 (kadri) o številu kadrov, s katerimi razpolaga, nekonsistentna z zahtevo pod točko 9.1.9 navodil, zato je morala v skladu s pravilom o trditvenem in dokaznem bremenu (212. in nasl. členi ZPP v povezavi s 5. odstavkom 3. člena ZRPJN) vlagateljev očitek v tem delu zavrniti kot neutemeljen.

V zvezi z vlagateljevimi očitki, ki se nanašajo na zahtevo pod točko 9.1.9 navodil (Kadri), Državna revizijska komisija ugotavlja, da je v spornem delu razpisne dokumentacije zapisano:
"Vsi prijavljeni kadri morajo biti redno zaposleni pri ponudniku. Ponudnik mora za izvedbo projekta ponuditi najmanj naslednje različne ključne kadre (v primeru skupne ponudbe morajo pogoj izpolniti partnerji skupno; kadri zaposleni pri podizvajalcih se ne štejejo):
1. Enega vodjo projekta
2. Dva poslovna analitika
3. Enega arhitekta
4. Dva inštruktorja za izobraževanje uporabnikov
5. Enega strokovnjaka za podatkovne baze
6. Enega skrbnika
7. Pet programerjev
8. Dva testerja
Kadri pod navedenimi točkami morajo biti različni. Vsak kader mora v celoti izpolnjevati vse zahteve, kot je za njegov tip kadra zahtevano v obrazcu P-6 Kapacitete."

Cit. zahtevo je mogoče obravnavati kot enega izmed kadrovskih pogojev v smislu 45. člena (Tehnična in/ali kadrovska sposobnost) ZJN-2. Ti so v zakonu našteti le primeroma ter jih naročnik lahko določi po svoji presoji, vendar je pri tem dolžan spoštovati pravila, ki mu jih s tem v zvezi postavlja zakon.

V obravnavanem primeru vlagatelj naročniku očita, da s tem, ko zahteva, da morajo biti vsi zgoraj našteti kadri redno zaposleni pri ponudniku, krši pravilo iz določbe 3. odstavka 45. člena ZJN-2, ki določa: "Gospodarski subjekt se lahko, kadar je to primerno, za posamezno naročilo sklicuje na kapacitete drugih gospodarskih subjektov, ne glede na pravno naravo povezave z njimi. V takem primeru mora naročniku predložiti dokazilo, da bo zaradi tega imel na voljo sredstva, potrebna za izvedbo naročila. Kot dokazilo lahko na primer šteje pisni dogovor teh subjektov, sklenjen za ta namen. V primeru, da gospodarski subjekt zahtevanega dokazila ali dokazil ne predloži, naročnik lahko njegovo ponudbo izloči."

Iz zgoraj cit. določbe ZJN-2 izhaja, da ponudnik svojo tehnično in/ali kadrovsko sposobnost za izvedbo konkretnega javnega naročila načeloma lahko izkazuje tudi posredno (preko vnaprej zagotovljenih poslovnih povezav z drugimi gospodarskimi subjekti) ter da mu naročnik tega načeloma ne more (in ne sme) preprečiti. Vendar je pri tem potrebno upoštevati, da navedeno pravilo po izrecni dikciji cit. določbe ZJN-2 velja le za tiste primere javnih naročil, v katerih "â?? je to primerno". Navedeno pomeni, da možnost sklicevanja ponudnika na kapacitete z njim poslovno povezanih subjektov ni absolutna, ampak jo je potrebno presojati ločeno - vsakokrat na podlagi konkretnih okoliščin posameznega primera. Povedano drugače: cit. določba implicira pravico naročnika, da v tistih primerih, ko to opravičujejo dane okoliščine konkretnega primera, takšno možnost ponudnika tudi omeji ali jo celo povsem izključi.

V obravnavanem primeru naročnik sporno zahtevo utemeljuje z obsežnostjo in kompleksnostjo predmeta naročila (navedeno dejstvo med strankama ni sporno), ki zahteva maksimalen angažma ponudnikovega kadra. Naročnik tudi poudarja, da se zahteva nanaša (le) na tiste ponudnikove kadre, ki bodo (poimensko) vključeni v ponudbo kot "ključni" (t.j. tisti segment kadrov, ki so po naročnikovi oceni odločilnega pomena za uspešno izvedbo projekta) in ne na vse kadre ponudnika, ki bodo sicer sodelovali pri izvedbi projekta. Sporna zahteva, ki se nanaša na pod točko 9.1.9 navodil naštete profile kadrov, je za naročnika torej pomembna z vidika uspešne izvedbe projekta (naročnik navaja, da glede na kompleksnost projekta ključni kadri ne morejo biti "popoldanski obrtniki", temveč morajo imeti zagotovljeno stabilno delovno okolje), čemur Državna revizijska komisija v načelu ne more oporekati. Glede na dejstvo, da naročnik (kot izrecno izhaja iz zapisa zahteve pod točko 9.1.9) v tem delu izrecno dopušča možnost sklicevanja na relevantne kadre, zaposlene pri kateremkoli od partnerjev v (morebitni) skupni ponudbi, tudi ni mogoče pritrditi vlagateljevemu očitku, da naročnik s takšno zahtevo posega v "prosto gospodarsko pobudo". Ponudniki, ki sami ne izpolnjujejo sporne zahteve, imajo namreč vedno možnost, da se povežejo z drugimi gospodarskimi subjekti v obliki predložitve skupne ponudbe, pri čemer se bodo njihovi resursi (tudi kadrovski) seštevali. Naročnik torej v konkretnem primeru ne preprečuje poslovnih povezav, ampak zaradi kompleksnosti in zahtevnosti projekta (le) zahteva, naj bodo ključni kadri, ki bodo skrbeli za tekočo in uspešno izvajanje nalog v okviru projekta, redno zaposleni bodisi pri ponudniku ali pri kateremkoli od partnerjev v skupni ponudbi.

Ob vsem navedenem Državna revizijska komisija ugotavlja, da v konkretnem primeru naročnikova zahteva po rednem delovnem razmerju ključnih kadrov (bodisi pri ponudniku ali pri katerem koli partnerju v skupni ponudbi) ni v nasprotju s pravilom iz 3. odstavka 45. člena ZJN-2, zaradi česar je vlagateljeve očitke v tem delu zavrnila kot neutemeljene.

Državna revizijska komisija zavrača tudi revizijsko navedbo vlagatelja glede nesorazmernega pogoja po 10 oziroma 5 letih delovnih izkušenj za določene (ne vse) ključne kadre ponudnika. Namreč, kot izhaja iz določbe 2. odstavka 45. člena (točka /e), lahko naročnik za izkazovanje kadrovske usposobljenosti ponudnika zahteva tudi navedbo izobrazbene in strokovne kvalifikacije oseb pri izvajalcu storitve oziroma gradnje in/ali kvalifikacij oseb, odgovornih za vodenje projektov, zlasti pa oseb, ki bodo vodile izvedbo storitve oziroma gradnje, pri čemer pa morajo biti slednji pogoji sorazmerni predmetu javnega naročanja in smiselno povezani s predmetom javnega naročila (10. člen ZJN-2). Vlagatelj na tem mestu nesorazmernost pogoja delovnih izkušenj za vodjo projekta dokazuje s primerjavami z manjšim številom let delovnih izkušenj vodje projekta pri gradnji objektov in delavcem na vodstvenem mestu v državni upravi, medtem ko za ostale kadre navaja zgolj, da gre za prekomerno zahtevo, ki ni sorazmerna predmetu naročila.

Državna revizijska komisija na tem mestu ugotavlja, da vlagatelj ne dokaže, da je naročnik s postavitvijo zahteve po 10 oziroma 5 let delovnih izkušenj za ključne kadre kršil določbe ZJN-2, oziroma da je naročnik navedel dovolj prepričljivih razlogov, ki utemeljujejo sporne zahteve. Med strankama je nesporno, da gre pri razpisanem naročilu za kompleksen in zahteven projekt (katerega vzdrževanje bo trajalo daljše časovno obdobje), za katerega je z vidika zdravstvenega varstva pomembno, da nemoteno funkcionira, zato je tudi upravičeno, da je vodja projekta oseba z dolgoletnimi izkušnjami pri primerljivih kompleksnih projektih. Naročnik v sklepu z dne 19. 11. 2007 tudi pojasni, da delovnih izkušenj v tem razpisu ne gre primerjati z minimalnimi delovnimi izkušnjami na drugih področjih, ki so zgolj osnova za pridobitev določenih pravic (npr. za projektanta). Na slovenskem trgu tako obstaja vrsta kadrov, ki izpolnjujejo sporne pogoje, saj ima vrsta naročnikov (poleg gospodarstva) razvitih več sto kompleksnih informacijskih sistemov v zadnjih 10 do 15 letih. Naročnik je za vodjo projekta zahteval izkušnje na petih primerljivo kompleksnih informacijskih sistemih; sistem pa je primerljiv, če je bil predmet, obseg in trajanje izdelave sistema primerljivo. Glede na dejstvo, da vodja projekta ni mogel uspešno hkrati voditi več kot enega kompleksnega projekta, bi bila zahteva po petletnih delovnih izkušnjah (ki jih predlaga vlagatelj), nesmiselna, saj potem ne bi šlo za tako kompleksne projekte. Podobno je glede na naravo in kompleksnost naročila utemeljena naročnikova zahteva po petletnih delovnih izkušnjah za druge ključne kadre. Naročnik nenazadnje našteje več potencialnih ponudnikov, ki na slovenskem trgu z lastnim kadrom zadostijo zahtevanemu pogoju.

Ad.6)
Vlagatelj nadalje v VIII. in IX. točki zahtevka za revizijo zatrjuje, da je naročnik neupravičeno določil merilo za izbiro (točka 10.1 Navodil ponudnikom): 2. Kakovost rešitve (do 5 točk) - za ISO 9001 TickIT se dodeli 5 točk.", saj je naročnik že v okviru pogojev (9.1.11) zahteval, "Kakovost poslovanja: ponudnik ima certifikat po standardu ISO serije 9001 (v primeru skupne ponudbe mora pogoj izpolniti vsak izmed partnerjev)". V okviru slednjega pogoja vlagatelj tudi nasprotuje zahtevi naročnika, da mora v skupni ponudbi pogoj izpolniti vsak izmed partnerjev.

Vlagatelj nasprotuje uporabi spornega merila iz razloga, 1. ker gre po vsebini za en in isti certifikat (in shemo), zaradi česar naročnik ne more najprej zahtevati kakovosti poslovanja kot pogoj, nato pa še kot merilo in 2. ker merilo ne more biti takšno, ki se veže na ponudnika in ne na predmet naročila, navedeni standard pa predstavlja kakovost poslovanja programskih podjetij in tako naročniku še ne zagotavlja, da bo ponudnik z navedenim certifikatom tudi kvalitetneje opravljal storitev.

ZJN-2 ureja merila za izbiro ponudbe v 48. členu, ki določa, da naročnik lahko odda naročilo ali na podlagi najnižje cene ali na podlagi ekonomsko najugodnejše ponudbe - slednje z uporabo različnih meril v povezavi s predmetom naročila, kot so na primer kakovosti, cene, tehničnih prednosti, estetskih in funkcionalnih lastnosti, okoljskih lastnosti, stroškov poslovanja, stroškovne učinkovitosti, poprodajnih storitev in tehnične pomoči, datuma dobave ter roka za dobavo ali dokončanje del. Naročnik mora v primeru oddaje naročila na podlagi merila ekonomsko najugodnejše ponudbe opisati in ovrednotiti posamezno merilo za oddajo naročila. Merila ne smejo biti diskriminatorna in morajo biti smiselno povezana z vsebino javnega naročila.

Ob dejstvu, da zakon znotraj merila ekonomsko najugodnejše ponudbe našteva merila le primeroma, daje naročniku sicer velike možnosti avtonomnega izbora meril, vendar ima ta avtonomija svojo omejitev in svoja pravila, ki jih mora naročnik spoštovati. Merila morajo biti namreč oblikovana tako, da upoštevajo dejanske cilje in okoliščine javnega naročila, hkrati pa ne smejo biti v nasprotju z določili zakona. Kot merilo se lahko uporabi samo nek razlikovalni element, če je ob njegovi uporabi pri možnih odstopanjih med ponudniki realno pričakovati določeno stopnjo konkurenčnosti, le-ta pa se da izraziti z lestvico ugodnosti do naročnika. Merila morajo biti povezana samo in izključno s predmetom javnega naročila (z njegovo vsebino, lastnostmi, načinom izvedbe naročila ali njegove uporabe). V praksi se merila večkrat zmotno vežejo na ponudnika ali naročnika in nagrajujejo neka stanja, ki so vezana nanju (npr. njune lastnosti, osebna, strokovna ali organizacijska stanja), hkrati pa ni utemeljene povezave med temi stanji in predmetom javnega naročila. Zakon med primeri ekonomsko najugodnejših meril določa tudi "kakovost". Omejeno uporabnost navedenega merila je lahko pripisati ob naročanju storitev, kjer trčimo ob problematiko njenega dokazovanja, ki se praviloma omeji na izkazovanje kakovosti izvajalca s posedovanjem raznoraznih standardov kakovosti; ti pa večkrat nimajo potrebne povezave s predmetom javnega naročila (Zakon o javnem naročanju s komentarjem, Ur. l. RS, Ljubljana 2007). Kakovost se je v praksi večkrat izkazala kot zelo subjektiven pojem brez ustrezne objektivne konkretizacije, kar pa je za njeno uporabo nujno.

Kot je že bilo zgoraj ugotovljeno, mora naročnik v smislu 48. člena ZJN-2 določiti taka merila, ki niso diskriminatorna in morajo biti smiselno povezana s vsebino javnega naročila. Vsebina obravnavanega javnega naročila je v kratkem opisu določena v točki 4.3 Navodil ponudnikom, in sicer: Posodobitev zdravstvenega informacijskega sistema v zdravstvenih zavodih, ki so navedeni v razpisni dokumentaciji. Posodobitev zajema izdelavo rešitve na moderni platformi v Windows okolju, tri ali več nivojski arhitekturi, ter podpori sedanje ter bodočih usmeritev glede nove zdravstvene kartice, povezovanje z zunanjimi aplikacijami (zavarovalnice, ipd.), hkrati s prenosom obstoječih podatkov v nov sistem, ter redno vzdrževanje sistema za obdobje treh let po prevzemu sistema.

Državna revizijska komisija na tem mestu po vpogledu v več spletnih strani ponudnikov informacijske tehnologije najprej pritrjuje naročniku, da je certifikat serije ISO 9001/TickIT (ki ga naročnik navaja kot merilo) certifikat kakovosti iz družine ISO, vendar namenjen prav podjetjem z informacijsko tehnologijo in pomeni zahtevnejši nivo presojanja kakovosti za to področje. Standard je pomemben pri razvoju programske opreme, saj sledi procesom v sistemu zagotavljanja kakovosti. Posledica teh procesov je kakovost, zanesljivost in stabilnost izdelkov in storitev. Na podlagi navedenega gre zaključiti, da je neutemeljeno navajanje vlagatelja, da gre za standard z isto vsebino kot (ostali) standardi iz serije 9001.

Naročnik je postavitev spornega merila Kakovost rešitve (ISO 9001 TickIT) utemeljil s tem, da sledenje navedenemu standardu neposredno vpliva na kakovost orodij, kar se izraža predvsem empirično, in sicer ne v statusu ponudnika, ampak v kakovosti in zadovoljivosti delovanja rešitve (v praksi se zaradi vrste kontrol odraža v manjši količini napak v programski opremi; vsaka programska oprema brez izjeme ima zaradi kompleksnosti in velike količine možnih stanj sistema vrsto napak, količina in resnost napak pa se nato odraža v stabilnosti delovanja sistema; t.i. downtime-a (čas, ko sistem ne deluje); naročnik sicer lahko zahteva kratke odzivne čase in čase popravil, razlika med ponudnikom z vrsto kontrol in tistim brez spremljanja kakovosti po specialni shemi je ravno v številu posegov; statistično oziroma uvedba novih kontrol v končni fazi dvigne kakovost programske rešitve, kar pa se ne veže zgolj na status ponudnika, temveč ima naročnik od tega neposredno korist v obliki stabilnejšega sistema, ki ga objektivno gledano na drugačen način ni mogoče opredeliti z merili. Naročnik ima neposredno finančno korist od programske rešitve, ki je izdelana skladno s specialno kontrolo kakovosti oziroma po shemi TickIT, v obliki višje stabilnosti sistema, manjše količine časa, ko sistem ne deluje ali ne deluje v celoti. Naročnik ocenjuje, da v primeru kompleksnega sistema, kot ga razpisuje, lahko zmanjša tveganje napak v primeru ponudnikovega ravnanja po tem standardu, v obsegu 5% cene rešitve. Naročnik zatrjuje, da je rešitev, narejena pri ponudniku, ki pri razvoju upošteva navedeni standard, kakovostnejša.

Državna revizijska komisija ob upoštevanju navedenega ugotavlja, da je naročnik v zadostni meri in objektivno utemeljil pomembnost oziroma vpliv spornega merila na kakovostnejšo izvedbo predmeta javnega naročila in posledično na ekonomsko ugodnejšo ponudbo, njegove navedbe pa je Državna revizijska komisija preverila tudi sama z vpogledom v spletne strani ponudnikov informacijske tehnologije. Namreč, ne gre zgolj za standard kakovosti (splošnega poslovanja), ki bi se vezal zgolj na ponudnika (kakor zmotno navaja vlagatelj), ampak standard, ki je namenjen ponudnikom informacijske tehnologije in prispeva h kakovostnejšemu razvoju programske opreme, kar pa je v neposredni povezavi z vsebino obravnavanega naročila. Glede na dejstvo, da gre za kompleksen sistem, pa je zanj bistvenega pomena čim večja stabilnost sistema.

Navedbo vlagatelja je potrebno v tem delu zahtevka za revizijo zavrniti kot neutemeljeno.

Državna revizijska komisija pa je ugotovila utemeljenost zahtevka za revizijo v delu, v katerem vlagatelj nasprotuje pogoju, določenim v točki 9.1.11 Navodil ponudnikom: Kakovost poslovanja: ponudnik ima certifikat po standardu ISO serije 9001, in sicer glede nadaljnje zahteve, da mora v primeru skupne ponudbe pogoj izpolniti vsak izmed partnerjev.

Državna revizijska komisija je že v več svojih odločitvah (npr. 018-092/2007) zapisala, da standard ISO serije 9001 določa zahteve za sistem vodenja kakovosti (Sistem vodenja kakovosti), delovanje vodstva (Odgovornost vodstva), ravnanje z viri (Vodenje virov), izvajanje osnovne dejavnosti (Realizacija proizvoda) in nadzor (Merjenje, analize in izboljšanje). Standard ISO 9001 pa se ne veže neposredno na samo storitev, ki je predmet obravnavanega naročila, temveč na organizacijo poslovanja ponudnika.

Naročnik na tem mestu utemeljuje postavitev zahteve z navajanjem, da naročnik glede na kompleksnost sistema zahteva dokazovanje standarda kakovosti za izvajanje storitev od vsakega sodelujočega v partnerski ponudbi, zaradi zagotavljanja sledljivosti postopkov in posledično kakovost, kar je mogoče meriti po principu najšibkejšega člena verige. Če je torej standard kakovosti zagotovljen zgolj pri enem izmed partnerjev v skupni ponudbi, proces izgubi svojo sled in sledljivost.

Državna revizijska komisija takšnih navedb naročnika ne more šteti kot objektivno prepričljivih za postavitev spornega pogoja za vsakega partnerja v skupni ponudbi, saj ne gre za standard, ki bi neposredno predstavljal temelj kakovosti prav za storitev, ki je predmet naročila in bi tako v primeru, da kateri izmed partnerjev nima pridobljenega zahtevanega standarda, to kakorkoli vplivalo na izvajanje storitev, ki so predmet naročila. Zato se vlagatelju v tem delu zahtevka za revizijo ugodi.

Ad.7)
Državna revizijska komisija je v nadaljevanju presodila utemeljenost revizijskih navedb vlagatelja iz točke III. in IV. ki se nanašajo na, po mnenju vlagatelja, diskriminatorne reference tipa 2 in reference tipa 3, s čimer naj bi naročnik kršil 37., 45., 9. in 10. člen ZJN-2.

Vlagatelju so sporne naslednje zahteve naročnika iz razpisne dokumentacije:
- točka 1.5.3.20 obrazca P-2 (telo reference tipa 2) in točka 1.5.4.14 obrazca P-2 (telo reference tipa 3), v katerih je zahtevano: "Podatkovna baza referenčne rešitve je MS SQL."
- točka 1.5.3.2 obrazca P-2 (referenca tipa 2) in točka 1.5.4.2. obrazca P-2 (referenca tipa 3), ki določa: "Vrednost referenčnega sistema oziroma pogodbena vrednost del, v okviru katerih je bil v celoti realiziran referenčni sistem, znaša najmanj 1.000.000 EUR brez DDV."
- točka 1.5.3.21. obrazca P-2 (referenca tipa 2) in točka 1.5.4.15 obrazca P-2 (referenca tipa 3): "Rešitev mora biti še vedno v uporabi."

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da sporni referenci v obravnavanem primeru predstavljata pogoj v smislu tehnične sposobnosti po 45. členu ZJN-2 (IV. poglavje ZJN-2: pogoji za ugotavljanje sposobnosti in merila za izbor). Tako je tudi naročnik reference v okviru razpisne dokumentacije uvrstil v točko 9.1 Navodil ponudnikom (pogoji). Zaradi navedenega naročnikova ravnanja v tem delu ne morejo predstavljati s strani vlagatelja zatrjevanih kršitev po določbi 37. člena ZJN-2, saj se navedena določba nanaša na tehnične specifikacije, ki so potrebne za opredelitev predmeta naročila. Državna revizijska komisija je zato v nadaljevanju presodila zgolj morebitne kršitve 45. člena v povezavi z 9. in 10. členom ZJN-2.

ZJN-2 v 45. členu (Tehnična in/ali kadrovska sposobnost) določa načine (in dokazila), s katerimi naročnik preveri tehnično in/ali kadrovsko sposobnost gospodarskih subjektov. V skladu z 2. odstavkom 45. člena lahko gospodarski subjekti izkažejo izpolnjevanje tehnične sposobnosti med drugim tudi s seznamom najpomembnejših storitev v zadnjih treh letih (2. alineja. točke a).

Kot je razvidno iz Obrazca P-2 (Prijava) je naročnik v zvezi s predložitvijo spornih referenc iz točke 1.5.1 (Referenca tipa 2 - "reference za elektronsko poslovanje" in Referenca tipa 3 - "reference s primerljivim obsegom evidence oseb") med drugim zahteval tudi, da naj podatkovna baza referenčne rešitve temelji na podatkovni bazi MS SQL strežnika. Naročnik je na vprašanje enega izmed ponudnikov, zakaj pri obeh referencah izrecno zahteva, da naj referenčna rešitev temelji na MS SQL in ne na kakšni drugi sorodni bazi, podal odgovor (dodatno pojasnilo št. 22), da je pri referencah "â?? smiselno, da ponudnik izkaže znanja s področja rešitve, ki bo predmet njegove ponudbe in ne s področja druge rešitve."

Kot je razvidno iz predložene dokumentacije, je sporna zahteva v zvezi z referenčnim poslom iz Obrazca P-2 dejansko vezana na zahtevo iz Obrazca P-5 (Specifikacije). V tem delu razpisne dokumentacije so natančno opisane naročnikove zahteve glede predmeta javnega naročila, pri čemer je v zvezi z naročeno rešitvijo posodobitve obstoječega zdravstvenega sistema v šestih zdravstvenih zavodih v okviru (splošne) zahteve, da mora ponudnik "zagotoviti primerno delovanje aplikativne programske rešitve glede na trenutno opremljenost naročnika na nivoju odjemalca" med drugimi zapisana tudi naslednja zahteva: "Rešitev na strežniški strani naj temelji na Windows Server 2003. Podatkovna baza naj temelji na MS SQL Server, pri čemer mora biti uporabljena najnovejša različica le te."

Državna revizijska komisija je že v obrazložitvi pod točko Ad.4) tega sklepa ugotovila, da v kontekstu konkretnih okoliščin danega primera (navezava na že obstoječo "infrastrukturo" na strani končnih uporabnikov naročenega sistema) spredaj navedene naročnikove zahteve ni mogoče označiti kot nezakonite. Ob navedenem tudi ni mogoče oporekati naročnikovemu argumentu, da je pri referencah "â?? smiselno, da ponudnik izkaže znanja s področja rešitve, ki bo predmet njegove ponudbe in ne s področja druge rešitve."

Državna revizijska komisija v nadaljevanju tudi ni ugotovila utemeljenosti v drugem delu revizijske navedbe glede spornih referenc, da naj bi naročnik kršil načelo sorazmernosti (10. člen ZJN-2), s tem, ko zahteva vrednost izgrajenega referenčnega sistema (1.000.000 eurov) in da je takšna rešitev še vedno v uporabi, saj je naročnik v tem delu navedel dovolj prepričljive razloge, ki objektivno utemeljuje sporne zahteve. Naročnik tako navaja, da je ocenjena vrednost obravnavanega javnega naročila, katera je razvidna iz priloženega sklepa o začetku postopka (št. 1103-8/2007, z dne 10. 10. 2007), v višini 1.200.000 eurov in je tako vrednost zahtevane reference primerljiva oziroma ekvivalentna in posledično sorazmerna predmetu naročila. Med strankama je tudi nesporno, da gre za zahteven in kompleksen informacijski sistem, naročnik pa še dodaja, da bo sistem uporabljalo cca. 1800 uporabnikov oziroma do 500 hkratnih uporabnikov sistema (več izmen), sistem pa mora kot tak (že zaradi zahtev ZZZS-ja in on-line KZZ-ja, ter narave dela ustanov, dežurnih služb, ipd.) delovati v režimu 24 ur na dan/7 dni v tednu/365 dni v letu, kar pomeni, da mora delovati neprekinjeno. Naročnik je dolžan zaradi navedenega dejstva še posebej skrbno preveriti obseg, red velikosti, kompleksnost in kakovost referenc, ki jih imajo na podobnih projektih ponudniki. število timov pogojuje tudi število uporabnikov, ki bodo obravnavani v informacijskem sistemu, kar pomeni več sto tisoč pacientov, od tega lahko pri različnih zdravnikih isti uporabniki, kar pomeni več milijonov transakcij letno, kar naročnik skozi reference tudi preverja. Posledično mora podatkovna baza in strojna oprema, na kateri teče, imeti ustrezno podporo pri zaposlenih delavcih naročnika.

Zaradi navedenega je Državna revizijska komisija slednjo revizijsko navedbo zavrnila.


Ad.8)
Vlagatelj v točki XI. zahtevka za revizijo zahteva izločitev spornih zahtev iz tehničnih specifikacij, in sicer točke 1.32 na strani 3 obrazca P-5 (specifikacije): "Podpira nov sistem on-line KZZ, ki zamenjuje obstoječ sistem KZZ." in določbe 4. odstavka na strani 12 obrazca P-5 (specifikacije), ki navaja: "Izbrani izvajalec posodobitve programske rešitve ZIS mora zagotoviti programske vmesnike za avtomatsko elektronsko izmenjavo vseh potrebnih podatkov med ponujenim zdravstvenim in obstoječim poslovnim informacijskim sistemom posameznega naročnika zaradi zagotavljanja nemotenega obračunavanja podatkov (fakturiranja), reševanja reklamacij, spremljanja uspešnosti poslovanja (planirano/realizirano) in poročanja (internega/eksternega)."

Izpolnitev posameznih zahtev naročnika v okviru tehničnih specifikacij je pogoj, da je ponudba ponudnika "primerna", saj je skladno z 20. točko 1. odstavka 2. člena ZJN-2 neprimerna ponudba tista, ki ne izpolnjuje pogojev, vezanih na vsebino predmeta javnega naročila in zato ne izpolnjuje v celoti zahtevam naročnika, določenim v razpisni dokumentaciji.

Naročnik je v točki 1.32 na strani 3 obrazca P-5 (specifikacije) navedel jasno zahtevo, ki jo mora izpolniti ponujenega sistema: "Podpira nov sistem on-line KZZ, ki zamenjuje obstoječ sistem KZZ."

Naročnik je na vprašanje ponudnika, kako bo deloval novi sistem KZZ in katere zahteve naj nov ZIS izpolnjuje, odgovoril, da mora ponujena rešitev zagotavljati delovanje z obstoječim sistemom KZZ. Predmet ponudbene cene ni rešitev, ki bo zagotavljala skladnost z novim sistemom KZZ, ker so specifikacije v tej fazi še neznane in naročnik nanje nima vpliva. Skozi postopek pogajanj med ZZZS, izvajalci in programskimi hišami bodo znane zahteve novega sistema in definirani stroški prenove, ki se bodo razdelili med izvajalce, med katerimi je tudi šest zavodov, ki so naročniki v tem razpisu. Naročnik zahteva, da ponujeni informacijski sistem podpira nov sistem KZZ, ki pa je šele v postopku izgrajevanja. Vlagatelj tako ne more pripraviti celovite in primerne ponudbene dokumentacije skladno s 25. členom ZJN-2.

Naročnik je v določbi 4. odstavka na strani 12 obrazca P-5 (specifikacije) navedel: "Izbrani izvajalec posodobitve programske rešitve ZIS mora zagotoviti programske vmesnike za avtomatsko elektronsko izmenjavo vseh potrebnih podatkov med ponujenim zdravstvenim in obstoječim poslovnim informacijskim sistemom posameznega naročnika zaradi zagotavljanja nemotenega obračunavanja podatkov (fakturiranja), reševanja reklamacij, spremljanja uspešnosti poslovanja (planirano/realizirano) in poročanja (internega/eksternega)."

Naročnik je na vlagateljevo vprašanje katere poslovno informacijske sisteme uporabljajo naročniki in katere podatke potrebujejo, odgovoril, da naročniki uporabljajo različne poslovne informacijske sisteme, potrebni podatki za prenos iz ZIS v PIS pa so podatki, ki so v sistemu ZIS že zajeti in se uporabljajo za izdelavo poročil za ZZZS (podatki o fakturah po deloviščih in reklamacijah). Obliko podatkov za prenos se bo natančno določilo v fazi analize za vsak zavod posebej. Vlagatelj na podlagi navedenega meni, da naročnik nima vseh potrebnih podatkov, kako bo celoten sistem deloval, vlagatelj pa tako nima vseh potrebnih informacij za pripravo ponudbe. Naročnik tako ne more dobiti primerljivih ponudb, ponudniki pa ne morejo celovito oddati ponudbe, ki je ne morejo pripraviti z zahtevami naročnika. Vlagatelj tako ne more pripraviti programskega vmesnika za izmenjavo podatkov med ZIS in PIS, saj ne pozna oblike podatkov, ki se bodo prenašali, realizacija zahtevanih funkcionalnosti pa ima nezanemarljiv delež pri ceni celotnega projekta.

Glede na podani odgovor Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik v tehničnih specifikacijah zahteva podporo določenemu sistemu (on-line KZZ), katerega specifikacije pa v tej fazi še niso znane. V tem delu je potrebno pritrditi vlagatelju, da ne more (zagotovo) ponuditi sistema, ki bo (potem) lahko podpiral nov sistem KZZ, saj ne pozna specifikacij tega sistema. Naročnik ne more navesti zahteve po izpolnitvi nečesa, kar v tej fazi še ni znano, oziroma nima nezadostnih informacij, vlagatelj pa tako ne ve, ali bo njegova ponudba (naknadno) morebiti ugotovljena kot neprimerna. Enaka ugotovitev velja za zahtevo naročnika, da bo moral ponudnik zagotoviti programske vmesnike za prenos podatkov, naročnik pa oblike podatkov še ne more opredeliti. Državna revizijska komisija naročnikova navajanja v tem delu ne more upoštevati kot pravno relevantna. Naročnik priznava, da je sporni del informacijskega sistema v tej fazi še neznan, vendar meni, da je ta del "mogoče" uvrstiti v okviru postavk vzdrževanje in nadgradnje ter svetovalne storitve (ki sta del strukture ponudbene cene). V tem delu je potrebno ugotoviti, da naročnik zgolj domneva, da je v okviru postavk vzdrževanja in nadgradnje vključil tudi sporne tehnične zahteve, vendar bi po mnenju Državne revizijske komisije v tem primeru moral le-te oblikovati drugače, oziroma tako, da bi bilo nedvomno razvidno, kaj mora ponujeni sistem zagotavljati v času oddaje ponudbe (tehnične specifikacije) in kaj obsegajo oziroma vključujejo storitve vzdrževanja in nadgradnje. Neutemeljene pa so navedbe naročnika, da naj bi vlagatelj sam lahko najbolj natančno opredelil zahteve naročnika (pri tem naročnik našteva razloge, kot npr. da vlagatelj sedaj vzdržuje sisteme pri vseh šestih naročnikih, â??), saj naročniki ne morejo pričakovati od nobenih ponudnikov, da bodo sami "predvidevali", kaj naročnik želi oziroma zahteva.

Iz vseh navedenih razlogov je potrebno revizijski navedbi vlagatelja po razveljavitvi sporne zahteve naročnika, da ponujeni sistem podpira nov sistem on-line KZZ, ki zamenjuje obstoječ sistem KZZ in da mora izbrani izvajalec posodobitve programske rešitve ZIS zagotoviti programske vmesnike za avtomatsko elektronsko izmenjavo vseh potrebnih podatkov med ponujenim zdravstvenim in obstoječim poslovnim informacijskim sistemom posameznega naročnika Izbrani izvajalec posodobitve programske rešitve ZIS mora zagotoviti programske vmesnike za avtomatsko elektronsko izmenjavo vseh potrebnih podatkov med ponujenim zdravstvenim in obstoječim poslovnim informacijskim sistemom posameznega naročnika, ugoditi.


Ad.9)
V zvezi z revizijsko navedbo vlagatelja v XII. točki zahtevka za revizijo Državna revizijska komisija ugotavlja, da je le-ta neutemeljena, saj vlagatelj zgolj navaja, da je 15-mesečni rok za izgradnjo, testiranje in implementacijo prekratek, pri tem pa ne zatrjuje, kaj naj bi naročnik s postavitvijo te zahteve kršil, niti ne dokaže, da je rok dejansko prekratek; celo nasprotno, vlagatelj pravi, da je možna realizacija v takšnem času, vendar z najmanj 32 zaposlenimi in brez morebitnih zapletov.

Ker je Državna revizijska komisija pri presoji utemeljenosti zahtevka za revizijo ugotovila, da so revizijske navedbe utemeljene le v določenem delu, je vlagateljevemu zahtevku za revizijo delno ugodila in razveljavila sporne določbe razpisne dokumentacije. Ni pa sledila zahtevi vlagatelja, da se postopek javnega razpisa v celoti razveljavi, saj ugotovljene kršitve naročnika ne predstavljajo takšnih kršitev, zaradi katerih bi bila razveljavitev celotnega razpisa potrebna in utemeljena.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke tega izreka.

Iz določil 3. odstavka 22. člena ZRPJN izhaja, da je dolžan naročnik v primeru, če je zahtevek za revizijo utemeljen, na pisno zahtevo vlagatelju zahtevka za revizijo povrniti potrebne stroške, nastale z revizijo. Vlagatelj je v predmetnem postopku priglasil stroške za takso v višini 5.000 eurov, stroške priprave zahtevka za revizijo v višini stroškov zastopanja v višini 1.500 eurov in 3% materialnih stroškov ter stroške priprave obvestila o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo v višini 23 eurov.

Ker je vlagatelj s svojim revizijskim zahtevkom delno uspel, pri čemer Državna revizijska komisija uspeh vlagatelja ocenjuje na 20%, je Državna revizijska komisija na podlagi 3. odstavka 22. člena ZRPJN odločila, da se vlagatelju povrne 20% potrebnih stroškov, nastalih z revizijo. Ob upoštevanju 2. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 5. odstavkom 3. člena ZRPJN je Državna revizijska komisija vlagatelju priznala kot potrebne stroške za plačano takso za revizijo v višini 5.000 eurov, kar glede na 20% uspeh v postopku znaša 1.000 eurov.

Državna revizijska komisija vlagatelju ni priznala stroškov priprave zahtevka za revizijo in obvestila o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo. Vlagatelj do izdaje tega sklepa ni specificiral, zakaj naj bi bili ti stroški potrebni, niti ni predložil dokazila, da so mu stroški nastali v zahtevani višini, zato je Državna revizijska komisija zahtevo vlagatelja za povrnitev navedenih stroškov, zavrnila.

Naročnik je tako vlagatelju dolžan povrniti stroške, nastale v zvezi z revizijo, v višini 1.000 euov, v roku 15-ih dni od prejema tega sklepa, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči naslednji dan po izteku paricijskega roka. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne kot neutemeljena.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, Â"Â"Â"Â"Â"Â"Â" 4. 1. 2008



Predsednica senata:
Vida Kostanjevec, univ. dipl. prav.
Članica Državne revizijske komisije













Vročiti:
- ZDRUŽENJE ZDRAVSTVENIH ZAVODOV SLOVENIJE, Njegoševa 8, Ljubljana
- INFONET KRANJ d.o.o., Cesta talcev 39, Kranj
- LIST d.o.o., Menardova 32, Ljubljana
- NOVA VIZIJA d.d., Vrečerjeva 8, Žalec
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, 1000 Ljubljana