018-244/2007 Snaga, d. o. o.

Številka: 018-244/2007-33

SKLEP

Republika Slovenija, Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list Republike Slovenije, številka 78/1999, 90/1999 - popravek, 110/2002, 42/2004, 61/2005, 78/2006 in 53/2007; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN) v senatu člana Jožefa Kocuvana, kot predsednika senata, ter članice mag. Nataše Jeršič in predsednika Državne revizijske komisije Sama Červeka, kot članov senata, ob sodelovanju svetovalca Marka Zupanca, v postopku nadzora nad zakonitostjo javnega naročila "posredovanje delovne sile za izvajanje del na čiščenju javnih površin, na odlagališču komunalnih odpadkov in odvozu komunalnih odpadkov" in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložila gospodarska družba MANPOWER, d. o. o., Vodovodna cesta 101, 1000 Ljubljana, ki jo po pooblastilu zastopa odvetnik Jurij Klešnik, Opekarska cesta 5, 1000 Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika SNAGA, d. o. o., Povšetova 6, 1000 Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: naročnik), dne 10. oktobra 2007 soglasno

ODLOČILA

1. Vlagateljevemu zahtevku za revizijo z dne 25. julija 2007 se delno ugodi in se razveljavi naročnikova razpisna dokumentacija v naslednjih delih:
a) v vzorcu pogodbe o â??"zagotavljanju in posredovanju delovne sile za potrebe občasnega izvajanja enostavnejših komunalnih del" (v nadaljnjem besedilu: vzorec pogodbe) se razveljavi prvi odstavek 6. člena;
b) v poglavju "PREDMET NAROČILA" (na strani 11 razpisne dokumentacije) se pod napovednim stavkom "Cena ure dela mora vključevati:" razveljavijo naslednje alinee:
"- prevzem odgovornost za škodo in zavarovanje iz tretje alineje drugega odstavka 4. člena te pogodbe
-zavarovanje napotenega delavca za primere nezgod in primere odškodninske odgovornost iz dejavnosti uporabnika
-odškodninska odgovornost za primere morebitnih odškodninskih zahtevkov delavcev delodajalca nasproti uporabniku.".
Alinee v enaki vsebini se razveljavijo tudi pod napovednim stavkom "Cena ure dela vključuje:" v 11. členu "POGODBENA CENA" vzorca pogodbe (na strani 18 razpisne dokumentacije).

V preostalem delu se vlagateljev zahtevek za revizijo z dne 25. julija 2007 zavrne kot neutemeljen.

2. Vlagateljevi zahtevi za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se delno ugodi. Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške, nastale z revizijo, v višini 2.440,64 EUR in sicer v roku 15 dni po prejemu tega sklepa, po poteku tega roka pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne prejema odločitve Državne revizijske komisije do dne plačila. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

3. Naročnikova zahteva za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je dne 13. junija 2007 sprejel "sklep o pričetku postopka oddaje javnega naročila", številka javnega naročila JR S 3/07, iz katerega izhaja, da se prične â??"s postopkom oddaje javnega naročila po odprtem postopku za posredovanje delovne sile za leta 2007, 2008, 2009 in 2010." Obvestilo o javnem naročilu za oddajo predmetnega javnega naročila je bilo objavljeno v
- Uradnem listu Republike Slovenije, številka 55/2007, z dne 22. junija 2007, pod številko objave Ob-18197/07,
- Uradnem glasilu Evropskih skupnosti, številka 2007/S 114, z dne 16. junija 2007, pod številko objave 140619
(v nadaljnjem besedilu: javno naročilo).

Vlagatelj je pred rokom za sprejemanje ponudb, ki je (bil) določen na dan 07. avgusta 2007 do 12. ure, dne 25. julija 2007 priporočeno s povratnico na pošto oddal zahtevek za revizijo, ki ga je naročnik prejel dne 26. julija 2007 (v nadaljnjem besedilu: zahtevek za revizijo). Vlagatelj v zahtevku za revizijo naročniku oziroma Državni revizijski komisiji predlaga, naj odločita, da se postopek oddaje predmetnega javnega naročila razveljavi v celoti, naročnik pa je dolžan vlagatelju zahtevka za revizijo povrniti tudi stroške postopka v višini 1.518,90 EUR v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe. Vlagatelj zahtevek za revizijo nadalje utemeljuje na način, da:
- v 1. točki njegove utemeljitve na kratko povzema dotedanji potek postopka oddaje javnega naročila in podaja njegove ugotovitve glede neskladja nekaterih določb razpisne dokumentacije s pozitivno zakonodajo;
- v 2. točki njegove utemeljitve zatrjuje neskladje (razpisne dokumentacije) z Zakonom o delovnih razmerjih v delu, kjer Zakon o delovnih razmerjih ureja pogodbo o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku (57. do 62. člen omenjenega zakona). Vlagatelj namreč dodaja, da se posredovanje in zagotavljanje delavcev drugemu uporabniku lahko izvaja le pod pogoji in na način, ki je jasno in nedvoumno opredeljen v izpostavljenih določbah Zakona o delovnih razmerjih. Zakon o delovnih razmerjih po prepričanju vlagatelja naročniku ne dopušča možnosti, da bi obveznosti in/ali odgovornosti, ki jih mora nositi sam, prevalil na vlagatelja.
Vlagatelj poudarja, da je na podlagi drugega odstavka 60. člena oziroma drugega odstavka 62. člena Zakona o delovnih razmerjih jasno, da predmet javnega naročila ne more biti ne plača ter drugi prejemki iz delovnega razmerja (saj se ponudniki v tem elementu med seboj ne morejo in ne smejo razlikovati) ne elementi, ki se neposredno nanašajo na pravice delavcev. Dejstvo, da morajo imeti delavci, ki so (oziroma bodo) zaposleni pri ponudniku, delo pa opravljajo pri naročniku, enake plače kot delavci, ki so neposredno zaposleni pri naročniku (pod pogojem, da opravljajo identično delo), je po prepričanju vlagatelja naročnik priznal tudi sam v razpisni dokumentaciji;
- v (nadaljnji) 2. točki njegove utemeljitve zatrjuje neskladje (razpisne dokumentacije) z Zakonom o delovnih razmerjih v delu, ki se nanaša na navodila naročnika oziroma uporabnika. Po zatrjevanju vlagatelja je v prvem odstavku 62. člena Zakona o delovnih razmerjih jasno in nedvoumno določeno, da mora delavec delo opravljati po navodilih uporabnika, iz 6. člena predloga pogodbe, ki je sestavni del razpisne dokumentacije, pa izhaja, da vodenje in nadzor nad izvajanjem del dnevno izvajata uporabnik in delodajalec;
- v 3. točki njegove utemeljitve zatrjuje neskladje (razpisne dokumentacije) z Obligacijskim zakonikom v delu, ki se nanaša na zavarovanje za primer odškodninske odgovornosti iz dejavnosti uporabnika, saj naročnik, po trditvi vlagatelja, želi, da ponudnik zavaruje odškodninsko odgovornost iz dejavnosti uporabnika - naročnika (naročnik želi, po trditvi vlagatelja, nedopustno prevaliti odgovornost za škodo, ki nastane tretjim osebam pri opravljanju dejavnosti uporabnika - naročnika, na potencialnega ponudnika). Iz navedenega razloga vlagatelju nobena zavarovalnica v Republiki Sloveniji ni mogla zagotoviti takšnega zavarovalnega kritja;
- v 4. točki njegove utemeljitve zatrjuje neskladje (razpisne dokumentacije) z Obligacijskim zakonikom v delu, ki se nanaša na odgovornost za škodo, ki jo povzročijo delavci. Iz predloga pogodbe, ki je sestavni del razpisne dokumentacije, po zatrjevanju vlagatelja izhaja, da "bo izključno sam odškodninsko odgovarjal za škodo, ki bi jo povzročili njegovi delavci namerno ali iz malomarnosti", pri čemer pa 147. člen Obligacijskega zakonika določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba;
- v 5. točki njegove utemeljitve zatrjuje neskladje (razpisne dokumentacije) z Zakonom o varnosti in zdravju pri delu. Po zatrjevanju vlagatelja lahko usposabljanje delavcev s področja varnosti in zdravja pri delu in požarne varnosti organizira in izvede izključno naročnik, dolžnost uporabnika pa je tudi predložitev ocene tveganja za nastanek poškodb in zdravstvenih okvar;
- v 6. točki njegove utemeljitve utemeljuje lastno aktivno legitimacijo za vložitev zahtevka za revizijo;
- v 7. točki njegove utemeljitve utemeljuje višino stroškov, ki so mu nastali z vložitvijo zahtevka za revizijo in za katere zahteva povračilo.

Naročnik je dne 27. julija 2007 izdal in na vlagatelja naslovil "Poziv k dopolnitvi zahtevka za revizijo", številka JR S 3/07 5335, s katerim je vlagatelja pozval, da v treh dneh od prejema poziva dopolni zahtevek za revizijo z originalnim potrdilom o plačilu takse v predpisani višini. Vlagatelj je navedeni poziv, kakor to izhaja iz naročniku vrnjene poštne povratnice, prejel dne 30. julija 2007, dne 31. julija 2007 pa je naročnik prejel vlagateljevo vlogo "Predložitev originalnega potrdila o plačilu sodne takse", z dne 30. julija 2007. Iz navedene vloge izhaja, da
- je vlagatelj na ustrezen račun ministrstva, pristojnega za finance, vplačal dolžni znesek takse,
- vlagatelj z njo naročniku oziroma Državni revizijski komisiji predlaga, naj odločita, da je naročnik dolžan vlagatelju zahtevka (za revizijo) povrniti stroške postopka v višini 6.101,60 EUR v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe.

Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki, Barjanska cesta 3, 1000 Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: odvetniška pisarna), je dne 07. avgusta 2007 izdala sklep, s katerim je vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnila kot neutemeljen, zavrnila pa je tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov revizijskega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi vred (v nadaljnjem besedilu: odločitev o zahtevku za revizijo). Iz tretje točke izreka odločitve o zahtevku za revizijo še izhaja, da je vlagatelj dolžan povrniti naročniku (vse v roku 15 dni pod izvršbo) stroške, nastale v zvezi z revizijo, v višini 3.040 odvetniških točk, kar skupno z 20 % davkom na dodano vrednost znaša 1.674,43 EUR. Odvetniška pisarna v obrazložitvi odločitve o zahtevku za revizijo uvodoma povzema dejansko stanje v zadevi, v nadaljevanju pa
- opozarja, da je vlagateljev zahtevek za revizijo v smislu (novega) drugega odstavka 12. člena ZRPJN (spremenjenega z novelo ZRPJN-E) vložen prepozno, kar predstavlja razlog za zavrnitev zahtevka za revizijo. Po prepričanju odvetniške pisarne bi vlagatelj moral zahtevek za revizijo vložiti v 10-ih dneh, šteto od objave javnega naročila v Uradnem listu Republike Slovenije (dne 22. junija 2007), torej najkasneje dne 02. julija 2007, vlagateljev zahtevek za revizijo pa je naročnik prejel šele dne 26. julija 2007;
- dodaja, da je zahtevek za revizijo, kljub temu, da je vložen prepozno, neutemeljen tudi po vsebini in sicer iz naslednjih razlogov:
a) odvetniška pisarna meni, da ne zdržijo očitki vlagatelja, da je vsebina javnega naročila naročnika v nasprotju z določbami od 57. do 62. člena Zakona o delovnih razmerjih. 60. člen Zakona o delovnih razmerjih namreč, po prepričanju odvetniške pisarne, določa pravila glede pogodbe o zaposlitvi med delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev, ter posameznim delavcem, katerega delo se zagotavlja. Predmet konkretnega javnega naročila pa ni pogodba o zaposlitvi oziroma njeni elementi, temveč gre (z nekaterimi posebnostmi) za klasičen civilnopravni dogovor (pogodbo). Predmet slednjega (oziroma slednje) pa po zatrjevanju odvetniške pisarne ni plača delavcev, temveč pogodbena cena, ki jo bo uporabnik (naročnik) plačeval delodajalcu (ponudniku) za zagotavljanje dela delavcev. Plačo delavcem, katerih delo se zagotavlja, zagotavlja in izplačuje delodajalec (ponudnik), ki zagotavlja delo delavcev uporabniku, prav delodajalec pa bo to plačo delavcem moral zagotoviti in izplačati v skladu s 60. členom Zakona o delovnih razmerjih, pri čemer civilnopravna pogodba o zagotavljanju dela delavcev v to njegovo delovnopravno dolžnost in hkrati pravico ne vsebinsko in ne numerično (po višini) ne posega. S tem, po prepričanju odvetniške pisarne, vsebina razpisnih pogojev ni z ničemer niti obšla niti posegla v kogentne določbe Zakona o delovnih razmerjih, temveč jih je povsem dosledno povzela (tudi s tem, ko je znotraj razpisnih pogojev določeno, da se bo cena za zagotavljanje dela delavcev usklajevala skladno z rastjo izhodiščne plače po kolektivni pogodbi dejavnosti oziroma z rastjo plač uporabnikovih delavcev).
Po prepričanju odvetniške pisarne ne držijo niti trditve vlagatelja glede izenačitve položaja delavcev, ki so zaposleni pri uporabniku, ter delavcev, katerih delo bo delodajalec, ki zagotavlja delo delavcev, zagotovil. Drugi odstavek 60. člena Zakona o delovnih razmerjih namreč, po navedbah odvetniške pisarne, nakazuje le na načelno odvisnost višine plačila delavca od obsega dela delavca pri uporabniku ter na dolžnost delodajalca, da spoštuje kolektivne pogodbe, ki veljajo za uporabnika. Zakon o delovnih razmerjih neposredno ne določa, da bi moral biti položaj zagotovljenih delavcev enak položaju delavcev, zaposlenih pri uporabniku, res pa je smiselno šteti, da bi pri enakem obsegu dela delavca, katerega delo je zagotovljeno, kot ga opravlja delavec, zaposlen pri uporabniku (ob izenačenosti drugih faktorjev: delovna doba, delovna uspešnost in podobno), delavec, katerega delo je zagotovljeno, od delodajalca lahko zahteval, da mu s plačilnega vidika zagotovi najmanj tak položaj, kot je položaj delavca pri uporabniku. Delodajalec, ki zagotavlja delo delavcev, ni omejen, da delavcu s plačnega vidika ne bi mogel zagotavljati tudi boljšega položaja, kot ga imajo delavci, zaposleni pri uporabniku. Po prepričanju odvetniške pisarne je ureditev s pogodbo o zaposlitvi določenih elementov delovnega razmerja (vključno z elementom plačila) med delodajalcem, ki zagotavlja delo delavcev, ter delavcem, katerega delo je zagotovljeno, stvar prostega urejanja razmerij med delavcem in delodajalcem;
b) odvetniška pisarna meni, da ne zdržijo navedbe vlagatelja, da je določba 6. člena predloga pogodbe v nasprotju z Zakonom o delovnih razmerjih. Prvi odstavek 62. člena Zakona o delovnih razmerjih po zatrjevanju odvetniške pisarne ne določa, da mora delavec opravljati delo izključno po navodilih uporabnika, zato je po prepričanju odvetniške pisarne potrebno glede vprašanja, kdo daje navodila in kdo nadzoruje delo delavca, upoštevati tudi vsebino 4. ter 32. člena Zakona o delovnih razmerjih. Pri tem odvetniška pisarna še opozarja, da je delavec, katerega delo se zagotavlja, čeprav dejansko opravlja delo pri uporabniku, v delovnem razmerju pri delodajalcu, ki zagotavlja delo delavcev in ima znotraj tega delovnega razmerja od sfere uporabnika povsem ločene pravice in obveznosti ter mora zato nedvomno upoštevati tudi navodila svojega delodajalca. Tako je nujno potrebno, dodaja odvetniška pisarna, da za delavca pri opravljanju dela obstaja dolžnost ravnanja tako po navodilih svojega formalnega delodajalca (glede vprašanj iz sfere delovnega razmerja), kot tudi po navodilih uporabnika (glede operativnih vprašanj);
c) odvetniška pisarna zavrača očitek, da je vsebina javnega naročila v neskladju z določbami Obligacijskega zakonika, ter opozarja, da je delodajalec, ki zagotavlja delo delavcev, tudi z vidika odškodninske odgovornosti v povsem enakem položaju, kot če bi šlo za običajnega delodajalca. Delodajalec je skladno z Zakonom o delovnih razmerjih tako, po zatrjevanju odvetniške pisarne, odgovoren za škodo, ki jo povzroči delavcu, po pravilih splošnega odškodninskega prava in sicer ne zgolj objektivno, temveč tudi krivdno. Ne obstaja pa tudi nikakršen zadržek, da delodajalec svoje odškodninske odgovornosti ne bi mogel tudi zavarovati;
d) šteti je, da gre (na podlagi 147. člena Obligacijskega zakonika in ob upoštevanju definicij dela ter delavca) za odškodninsko odgovornost delodajalca in ne morebiti odškodninsko odgovornost uporabnika, saj se že sam naslov 147. člena Obligacijskega zakonika glasi "Odgovornost delodajalca". Pravna ali fizična oseba, s katero ima delavec v trenutku povzročitve škode sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, je tudi odgovorna za škodo, ki jo delavec povzroči tretji osebi;
e) ker določba 20. alinee drugega odstavka 4. člena pogodbe o zagotavljanju dela delavcev ni z ničemer v nasprotju z določili Obligacijskega zakonika;
f) odvetniška pisarna ugotavlja, da vlagatelj z navedbo, "da bi zagotavljanje varstva in zdravja pri delu morala biti dolžnost uporabnika (naročnika), saj ta najbolje pozna delovni proces", ne more negirati dejstva, da Zakon o varnosti in zdravju pri delu izrecno določa, da je delodajalec tisti, ki je dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. Če bi naročnik dolžnost zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu oziroma dolžnost usposabljanja delavcev naložil komurkoli drugemu (tudi uporabniku), takšna rešitev po prepričanju odvetniške pisarne ne bi bila skladna z določbami Zakona o varnosti in zdravju pri delu. Na uporabniku je, po trditvi odvetniške pisarne, zgolj dolžnost obveščanja in predložitve ocene tveganja;
g) odvetniška pisarna ugotavlja, da se vlagatelj v zahtevku za revizijo ni z ničemer opredelil, zakaj naj bi bila razpisna dokumentacija oziroma pogodba o zagotavljanju dela delavcev, ki je njen sestavni del, v nasprotju z Zakonom o varstvu pred požarom ter Zakonom o varstvu okolja, zato odvetniška pisarna šteje zahtevek za revizijo tudi v izpostavljenem delu za neutemeljen (vlagateljeve navedbe so po pavšalne, neutemeljene in v celoti nedokazane).

Državna revizijska komisija je dne 20. avgusta 2007 prejela vlagateljevo "Nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo", z dne 17. avgusta 2007, v katerem vlagatelj Državno revizijsko komisijo obvešča, da nadaljuje postopek pred njo (v nadaljnjem besedilu: sporočilo o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo).

Naročnik je z dopisom "Posredovanje dokumentacije", številka JR S 3/07- 5804, izdanim dne 20. avgusta 2007, ki ga je Državna revizijska komisija prejela istega dne, odstopil vlagateljev zahtevek za revizijo in dokumentacijo v odločanje Državni revizijski komisiji.

Državna revizijska komisija je dne 21. avgusta 2007 prejela vlagateljevo vlogo, poimenovano "VLOGA VLAGATELJA ZAHTEVKA", z dne 20. avgusta 2007 (v nadaljnjem besedilu: pripravljalna vloga vlagatelja). V navedeni pripravljalni vlogi se vlagatelj odziva na navedbe odvetniške pisarne iz odločitve o zahtevku za revizijo, prav tako pa ponavlja in dodatno pojasnjuje svoja dotedanja stališča.

Državna revizijska komisija je dne 24. avgusta 2007 po pošti prejela naročnikovo vlogo, poimenovano "Odgovor na navedbe pooblaščenca družbe Manpower d.o.o. v izjavi o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo in obvestilu naročniku.", znak naročnika B15-95/07, z dne 23. avgusta 2007 (v nadaljnjem besedilu: pripravljalna vloga naročnika). V navedeni pripravljalni vlogi naročnik odgovarja na navedbe (pooblaščenca) vlagatelja v izjavi o nadaljevanju postopka in se opredeljuje do navedb v obvestilu o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo.

Državna revizijska komisija je dne 29. avgusta 2007 izdala sklep, v katerem je vlagateljevemu pooblaščencu naložila, da v roku petih dni od prejema sklepa Državni revizijski komisiji
- navede matično številko vlagatelja vloge "Nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo", z dne 17. avgusta 2007, v kateri vlagatelj â??"izjavlja, da nadaljuje postopek pred Državno revizijsko komisijo",
- ustrezno in nedvoumno pojasni, ali je vlagatelj sporočila o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo v postopku revizije postopka oddaje predmetnega javnega naročila vložil tudi zahtevek za revizijo z dne 25. julija 2007.
Kakor izhaja iz Državni revizijski komisiji vrnjene poštne povratnice, je predmetni sklep vlagateljev pooblaščenec prejel dne 31. avgusta 2007, Državna revizijska komisija pa je dne 04. septembra 2007 prejela vlagateljevo "Dopolnitev vloge", v kateri je vlagatelj navedel matično številko vlagatelja zahtevka za revizijo in obenem pojasnil, â??"da je vlagatelj sporočila o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila z dne 17. avgust 2007 - podjetje Manpower d.o.o. (matična številka 5674115), vložil tudi zahtevek za revizijo z dne 25. julij 2007"â??

Državna revizijska komisija je dne 04. septembra 2007 izdala sklep številka 018-231/2007-8, s katerim je vlagateljevo vlogo "Nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo" z dne 17. avgusta 2007 kot preuranjeno zavrgla, odločitev o stroških pa pridržala do odločitve o zahtevku za revizijo.

Dne 06. septembra 2007 je Državna revizijska komisija prejela vlagateljevo vlogo "Nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo" z dne 06. septembra 2007, v kateri vlagatelj Državno revizijsko komisijo (ponovno) obvešča, da nadaljuje postopek pred njo (v nadaljnjem besedilu: novo sporočilo o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo), dne 10. septembra 2007 pa tudi naročnikov dopis "Odstop dokumentacije po drugem odstavku 17. člena ZRPJN" z dne 10. septembra 2007, s prilogami (v nadaljnjem besedilu: dopis odstop dokumentacije).

Dne 13. septembra 2007 in dne 17. septembra 2007 je Državna revizijska komisija naročnika zaprosila za dodatna pojasnila, naročnik pa ji je dodatna pojasnila posredoval osebno dne 18. septembra 2007.

Dne 18. septembra 2007 je Državna revizijska komisija zavarovalnice v Republiki Sloveniji zaprosila za dodatna pojasnila, dodatna pojasnila pa je s strani zavarovalnic prejemala od dne 19. septembra 2007 do dne 20. septembra 2007.

Dne 25. septembra 2007 je Državna revizijska komisija prejela vlagateljev dopis "Vloga podjetja MANPOWER d.o.o. z dne 20. avgust 2007" z dne 24. septembra 2007, v kateri vlagatelj Državno revizijsko komisijo naproša, da v postopku upošteva navedbe, ki jih je vlagatelj slednji posredoval dne 20. avgusta 2007.

Državna revizijska komisija je pred svojo odločitvijo na podlagi drugega odstavka 21. člena ZRPJN zbrala tudi nekatere druge podatke, potrebne za odločitev.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu, proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika, proučitvi predlaganih in izvedenih dokazov ter prejetih podatkov, potrebnih za odločitev, v predmetnem postopku je Državna revizijska komisija, v skladu z 22. členom in tretjo alineo prvega odstavka 23. člena ZRPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju tega sklepa.

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da iz 112. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list Republike Slovenije, številka 128/2006; v nadaljnjem besedilu: ZJN-2) izhaja, da se postopki oddaje javnih naročil, za katere so bila obvestila o javnem naročilu objavljena pred začetkom uporabe ZJN-2, izvedejo po dotedanjih predpisih, druga faza postopka s predhodnim ugotavljanjem sposobnosti ali postopka oddaje javnega naročila po postopku s pogajanji pa se izvede po ZJN-2, če naročnik kandidatom še ni izročil razpisne dokumentacije. V povezavi z navedenim Državna revizijska komisija ugotavlja, da je bilo obvestilo o predmetnem javnem naročilu objavljeno v
- Uradnem listu Republike Slovenije, številka 55/2007, z dne 22. junija 2007, pod številko objave Ob-18197/07,
- Uradnem glasilu Evropskih skupnosti, številka 2007/S 114, z dne 16. junija 2007, pod številko objave 140619,
pri čemer je tako iz citirane objave v Uradnem listu Republike Slovenije kakor tudi iz citirane objave v Uradnem glasilu Evropskih skupnosti (pri obeh točka "IV.1.1) Vrsta postopka: odprti.") in razpisne dokumentacije ("1. del POVABILO K ODDAJI PONUDBE", "1. PRAVNA PODLAGA") nesporno razvidno, da se predmetno javno naročilo oddaja po odprtem postopku. Ker je ZJN-2 začel veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, to je dne 23. decembra 2006, uporabljati pa se je začel v roku 15 dni po njegovi uveljavitvi, to je dne 07. januarja 2007 (116. člen ZJN-2), obvestilo o predmetnem javnem naročilu pa je bilo objavljeno v Uradnem listu Republike Slovenije in v Uradnem glasilu Evropskih skupnosti po začetku uporabe ZJN-2, se v konkretnem primeru postopek oddaje javnega naročila izvede po določbah ZJN-2. Do pričetka uporabe na podlagi ZJN-2 izdanih predpisov pa se, v kolikor niso z njim v nasprotju, še nadalje uporabljajo predpisi iz prvega in drugega odstavka 111. člena ZJN-2 (tretji odstavek 111. člena ZJN-2), to je dosedanji predpisi.

Državna revizijska komisija nadalje ugotavlja, da je naročnik v dopisu odstop dokumentacije v drugem odstavku zapisal: "Naročnik je s sklepom št. JR S3/07, z dne 06.09.2007 odločil, da se zahtevek vlagatelja zavrne kot neutemeljen, prav tako se zavrne kot neutemeljena njegova zahteva za povrnitev stroškov, ter vlagatelju naloži povračilo revizijskih stroškov. Naročnik je omenjeni sklep vlagatelju vročil 06.09.2007 z osebno vročitvijo"â?? V povezavi z navedenim ZRPJN v prvem odstavku 16. člena določa: "Po preverjanju naročnik odloči o zahtevku za revizijo tako, da v celoti ali delno razveljavi postopek oddaje javnega naročila ali zavrne zahtevek za revizijo. Svojo odločitev mora naročnik sprejeti v roku 15 dni od prejema zahtevka za revizijo in jo posredovati v pisni obliki vlagatelju zahtevka za revizijo. Če naročnik ne odloči v navedenem roku, se šteje, da je zahtevek za revizijo zavrnil.". V drugem odstavku 16. člena ZRPJN nadalje določa: "V primeru, da vlagatelj zahtevka za revizijo v 20 dneh od dne, ko je naročnik prejel njegov popolni zahtevek za revizijo, ne prejme odločitve naročnika iz prejšnjega odstavka, lahko nadaljuje postopek pred Državno revizijsko komisijo. O nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo mora vlagatelj zahtevka za revizijo obvestiti tudi naročnika." Iz citiranih določb ZRPJN torej izhaja, da mora naročnik odločitev o zahtevku za revizijo sprejeti v roku 15 dni od prejema zahtevka za revizijo in jo posredovati v pisni obliki vlagatelju zahtevka za revizijo. V primeru, da vlagatelj v 20 dneh od dne, ko je naročnik prejel njegov popolni zahtevek za revizijo, ne prejme odločitve naročnika, pa vlagatelj lahko nadaljuje postopek pred Državno revizijsko komisijo.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je izpostavljeni 15. dnevni rok od prejema zahtevka za revizijo, v katerem mora naročnik sprejeti svojo odločitev o vlagateljevem zahtevku za revizijo, (smiselno) šteti za tako imenovani instrukcijski rok, kar pomeni, da prekoračitev roka za naročnika nima za posledico, da svoje odločitve o zahtevku za revizijo ne bi mogel več izdati. Če naročnik ne odloči v navedenem roku, se šteje le, da je zahtevek za revizijo zavrnil. Tovrstni zaključek pa seveda ne izključuje morebitne ugotovitve, da navedena naročnikova opustitev sprejema odločitve o vlagateljevem zahtevku za revizijo v zakonitem 15. dnevnem roku od prejema zahtevka za revizijo izpolnjuje (vse) zakonske znake prekrška (4. točka prvega odstavka 34. člena ZJN-2). Državna revizijska komisija ob zapisanem še pojasnjuje, da določitev 15. dnevnega roka za odločitev o zahtevku za revizijo služi predvsem v korist vlagatelja zahtevka za revizijo, z njim pa naj bi se zagotovilo čim hitrejšo rešitev spora med naročnikom in vlagateljem. Glede na navedeno je Državna revizijska komisija pri meritornem odločanju o vlagateljevem zahtevku za revizijo upoštevala tudi navedbe, ki jih je podal naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo, izdani dne 06. septembra 2007.

Državna revizijska komisija je v nadaljevanju preverila, ali je vlagatelj vložil zahtevek za revizijo v skladu z določbami ZRPJN. Ob navedenem je potrebno ugotoviti, da je bilo obvestilo o predmetnem javnem naročilu objavljeno v
- Uradnem listu Republike Slovenije, številka 55/2007, z dne 22. junija 2007, pod številko objave Ob-18197/07,
- Uradnem glasilu Evropskih skupnosti, številka 2007/S 114, z dne 16. junija 2007, pod številko objave 140619 (kar je nesporno razvidno tudi iz spletne strani http://ted.europa.eu/Exec"DataFlow=N_list_results.dfl&Template=TED/N_result_details_curr.htm&Page=1&docnumber=2007140619&StatLang=SL),
razpisna dokumentacija predmetnega javnega naročila pa je bila potencialnim ponudnikom dostopna (kakor je mogoče razbrati iz naročnikovih spletnih strani, zlasti spletne strani http://www.jh-lj.si/index.php"p=7&m=55&k=426 oziroma spletne strani http://www.jh-lj.si/index.php"m=55&id=221) dne 18. junija 2007. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja, novela E, je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, številka 53/2007, z dne 15. junija 2007, veljati pa je začel naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, torej dne 16. junija 2007 (v nadaljnjem besedilu: ZRPJN-E). Na podlagi doslej navedenega je potrebno zaključiti, da je pravno razmerje med naročnikom in vlagateljem nastalo z dnem objave obvestila o predmetnem javnem naročilu, na ta dan pa je ZRPJN-E (že) veljal.

Nov drugi odstavek 12. člena ZRPJN določa, da se "Zahtevek za revizijo, ki se nanaša na vsebino objave in/ali razpisno dokumentacijo,"â?? â??"v postopkih iz 1., 2., 3., in 5. točke prvega odstavka 24. člena Zakona o javnem naročanju"â?? â??"in 1., 2. in 4. točke prvega odstavka 32. člena Zakona o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev"â?? â??"lahko vloži najkasneje v 10 dneh od dneva objave obvestila o javnem naročilu oziroma dostopnosti razpisne dokumentacije. Zahtevka za revizijo po tem odstavku v nobenem primeru ni mogoče vložiti po roku, ki je določen za oddajo ponudb." Potrebno je ugotoviti, da gre v konkretnem primeru za postopek iz 1. točke prvega odstavka 24. člena ZJN-2, to je odprti postopek, kljub dejstvom, ki izhajajo iz
- citiranega novega drugega odstavka 12. člena ZRPJN,
- prejšnjega odstavka obrazložitve tega sklepa,
pa je potrebno zaključiti, da vlagateljev zahtevek za revizijo (skladno z novim drugim odstavkom ZRPJN, ki je bil dodan s 3. členom novele ZRPJN-E) ni vložen prepozno, kot to v odločitvi o zahtevku za revizijo opozarja naročnik. Potrebno je namreč upoštevati, da so bila v povezavi z objavljeno razpisno dokumentacijo predmetnega javnega naročila pred iztekom roka
- zahtevati pojasnila k razpisni dokumentaciji ("Vprašanja lahko ponudniki naslavljajo najkasneje deset (10) dni pred potekom roka za predložitev ponudb" - 3. stavek drugega odstavka poglavja "4. POJASNILA K RAZPISNI DOKUMENTACIJI")
- za sprejemanje ponudb (določenim na 07. avgust 2007 do 12. ure)
s strani vlagatelja zastavljena vprašanja (naročnik je vprašanja oziroma prošnjo za pojasnila prejel dne 19. julija 2007, kar izhaja iz naročnikove prejemne štampiljke), pri čemer so naročniki â??"dolžni na ali preko portala javnih naročil posredovati dodatna pojasnila v zvezi z razpisno dokumentacijo najpozneje šest dni pred iztekom roka za oddajo ponudb, pod pogojem, da je bila zahteva posredovana pravočasno." (drugi odstavek 81. člena (spremembe, dopolnitve in pojasnila razpisne dokumentacije) ZJN-2, poglavje "1.1. Posebne določbe za odprti postopek"). Pri tem "Kot del razpisne dokumentacije štejejo tudi informacije, ki jih posreduje naročnik gospodarskim subjektom, sodelujočim v postopku oddaje javnega naročila." (zadnji stavek drugega odstavka 71. člena (priprava razpisne dokumentacije in osnutka pogodbe) ZJN-2, peto poglavje "SKUPNE DOLOČBE"), za informacijo pa je, skladno s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika (izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, založila DZS, d. d., natisnila Tiskarna Mladinska knjiga, Ljubljana 1997), šteti tudi tisto, kar se o določeni stvari pove (torej tudi sporočilo, obvestilo, pojasnilo). Tudi iz "PRAVNEGA TERMINOLOšKEGA SLOVARJA (do 1991, gradivo)" (izdala ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Sekcija za terminološke slovarje, založila Založba ZRC, ZRC SAZU, 1999, tisk Tiskarna Delo, Ljubljana) na strani 106 podobno izhaja, da je informacija obvestilo, sporočilo, namenjeno javnosti, pa tudi podatki o čem. Da je zakonodajalec pri navedeni določbi s terminom "informacije" zajel tudi dodatna pojasnila k razpisni dokumentaciji, je prav tako mogoče ugotoviti iz obrazložitve predloga prve obravnave ZJN-2 (EVA, 20051611-0077, 11. avgust 2006, stran 112), v kateri je navedeno, "da je razpisna dokumentacija tista, ki v celoti opredeli javno naročilo, to je predmet in celoten postopek, in kot taka potrebna informacija potencialnim ponudnikom pri pripravi ponudbe in sodelovanju v postopku javnega naročanja".

Na podlagi doslej navedenega Državna revizijska komisija zaključuje in povzema, da je potrebno kot datum dostopnosti razpisne dokumentacije šteti dan, ko je bila dostopna celotna razpisna dokumentacija, vključno z njenimi dopolnitvami, spremembami in pojasnili vred. Dejstvo je, da je vlagatelj v obravnavanem primeru naročniku zastavil vprašanja oziroma ga zaprosil za pojasnila k razpisni dokumentaciji (naročnik je, kot že zapisano, vlagateljeva vprašanja oziroma prošnjo za pojasnila prejel dne 19. julija 2007, kar izhaja iz naročnikove prejemne štampiljke), odgovore pa je naročnik objavil na internetnih (spletnih) straneh. Vlagatelj je zahtevek za revizijo priporočeno s povratnico na pošto oddal dne 25. julija 2007 (naročnik ga je prejel dne 26. julija 2007), torej v
- predpisanem zakonitem 10 dnevnem roku, ki je pričel teči od dneva dostopnosti celotne razpisne dokumentacije, to je dne 24. julija 2007
- roku, ki ga je naročnik za zahtevanje pojasnil k razpisni dokumentaciji v razpisni dokumentaciji določil sam.
Državna revizijska komisija v povezavi z navedenim ugotavlja in zaključuje, da je naročnik iz navedenega razloga neutemeljeno zavrnil zahtevek za revizijo (oziroma revizijske navedbe v njem) vlagatelja kot prepoznega.

V nadaljevanju je Državna revizijska komisija obravnavala vlagateljeve očitke, v katerih zatrjuje neskladje (razpisne dokumentacije) z Zakonom o delovnih razmerjih v delu, kjer Zakon o delovnih razmerjih ureja pogodbo o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku (57. do 62. člen omenjenega zakona). Državna revizijska komisija v povezavi z navedenim uvodoma ugotavlja, da med strankama tega postopka revizije postopka oddaje predmetnega javnega naročila ni spora o tem, da Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list Republike Slovenije, številka 42/2002, 79/2006 - ZZZPB-F in 46/2007 Odločba Ustavnega sodišča; v nadaljnjem besedilu: Zakon o delovnih razmerjih) vsebuje določbe kogentne narave. Vlagatelj tako v prvem stavku drugega odstavka točke 2 zahtevka za revizijo navaja "Področje, ki je predmet javnega razpisa, je kogentno urejeno v Zakonu o delovnih razmerjih", naročnik pa v prvem stavku tretjega odstavka točke 2.a odločitve o zahtevku za revizijo navaja: "Držijo sicer navedbe vlagatelja, da Zakon o delovnih razmerjih vsebuje kogentne določbe glede dejavnosti zagotavljanja dela delavcev delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku"â?? Podobno izhaja tudi iz komentarja Zakona o delovnih razmerjih: "V zvezi z delovnimi razmerji velja kogentnost zakonskih določb"â?? ("ZAKON O DELOVNIH RAZMERJIH (ZDR) s komentarjem", GV Založba, d. o. o., Ljubljana, 2003 - komentar dr. Polonce Končar k 7. členu Zakona o delovnih razmerjih, stran 59, točka 2).

10. člen ZRPJN tudi določa, da je "Zahtevek za revizijo"â?? â??"mogoče vložiti tudi zoper merila za ocenjevanje ponudb oziroma zoper omejitve za sodelovanje v postopkih oddaje javnih naročil." "V primeru iz prejšnjega odstavka državna revizijska komisija presoja zahtevek za revizijo s stališča usklajenosti s predpisi, ki urejajo postopek oddaje javnih naročil ali usklajenosti z drugimi predpisi."

Državna revizijska komisija nadalje ugotavlja, da Zakon o delovnih razmerjih pod poglavjem "10. POSEBNOSTI POGODB O ZAPOSLITVI" ureja tudi "Pogodbo o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku".

Nadalje Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz razpisne dokumentacije (ki je bila objavljena na Internetu - naročnik namreč v pojasnilu Državni revizijski komisiji, številka JR S 3/07- 6476, z dne 17. septembra 2007, ki ga je Državna revizijska komisija prejela dan kasneje, navaja: "Veljavna razpisna dokumentacija je objavljena na naših spletnih straneh"â?? â??"Pri odstopu dokumentacije Državni revizijski komisiji"â?? â??"je z naše strani prišlo do napake, saj smo vam očitno poslali delovno verzijo razpisne dokumentacije.") v povezavi z izpostavljeno kršitvijo, ki jo zatrjuje vlagatelj (da predmet javnega naročila ne more biti ne plača ter drugi prejemki iz delovnega razmerja, saj se ponudniki v tem elementu med seboj ne morejo in ne smejo razlikovati, ne elementi, ki se neposredno nanašajo na pravice delavcev), izhajajo zlasti sledeče določbe:
- merila, na podlagi katerih bo naročnik vrednotil ponudbe, so tri in sicer: "1. ponudbena cena brez DDV" (maksimalne točke: 70), "2. plačilni pogoji" (maksimalne točke: 10) in "3. dodatne zahteve" (maksimalne točke: 15) - navedena določba izhaja iz tabele v poglavju "7. MERILA ZA IZBIRO";
- "Za zagotavljanje dela delavcev, ki je predmet te pogodbe, delodajalec zaračunava uporabniku pogodbeno ceno, mesečno v znesku â??â??â??â?? EUR na uro za delavca. Pogodbena cena za zagotavljanje dela delavcev se bo usklajevala skladno z rastjo izhodiščne plače po KP dejavnosti oz. z rastjo plač uporabnikovih delavcev."â?? in â??"Cena ure dela vključuje:
-strošek iskanja in selekcije kadrov
-opravljanje vseh administrativnih del v zvezi z zaposlovanjem
-obračun plače in izdelavo vseh drugih poročil, ki jih mora delodajalec pripraviti za delavca
-plačo delavca
-vse dodatke v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo
-prevzem rizika in stroškov za 3 dni bolniške odsotnosti
-strošek zamenjave delavcev, ki se izkažejo kot neusposobljeni oz. neprimerni
-strošek zamenjave delavcev za čas dopustov ali bolniških izostankov
-vse davke in prispevke za delojemalca in delodajalca
-prevzem rizikov iz delovno pravnega odnosa
- prevzem odgovornost za škodo in zavarovanje iz tretje alineje drugega odstavka 4. člena te pogodbe (to je â??"za škodo, ki jo povzroči in/ali utrpi delavec delodajalca in zavaruje civilno odgovornost svojih delavcev za poškodbe in nesreče pri delu in na poti na in iz dela"; smiselno povezala Državna revizijska komisija)
-zavarovanje napotenega delavca za primere nezgod in primere odškodninske odgovornost iz dejavnosti uporabnika
-odškodninska odgovornost za primere morebitnih odškodninskih zahtevkov delavcev delodajalca nasproti uporabniku." - navedena določba izhaja iz 11. člena vzorca pogodbe, poglavje "POGODBENA CENA", podobna določba pa tudi iz razpisne dokumentacije na strani 11, poglavje "PREDMET NAROČILA".

Državna revizijska komisija glede na doslej navedeno in v povezavi z izpostavljenim očitkom vlagatelja, podanim v zahtevku za revizijo (da predmet javnega naročila ne more biti ne plača ter drugi prejemki iz delovnega razmerja, saj se ponudniki v tem elementu med seboj ne morejo in ne smejo razlikovati, ne elementi, ki se neposredno nanašajo na pravice delavcev), poudarja, da je javno naročilo storitev â??"javno naročilo, katerega predmet je izvajanje ali izvedba ene ali več storitev iz Seznama storitev"â?? Državna revizijska komisija najprej poudarja, da je naročnik pri definiranju vsebine predmeta javnega naročila in iz njega izhajajočih zahtev avtonomen, saj sam zagotovo najbolje pozna svoje potrebe. Identifikacija potreb je nedvomno prvenstveno v domeni naročnika, ki pozna svoje delovanje in specifične potrebe, ne pa v domeni ponudnikov. Z identifikacijo in opredeljevanjem potreb naročnik prevzame tudi odgovornost za svoje poslovanje oziroma izvrševanje nalog, glede katerih je ustanovljen. Ob zapisanem pa velja takoj dodati, da mora naročnik pri izvajanju javnega naročanja ravnati skladno s pravili javnega naročanja in pravili javnega financiranja.

Iz določil prvega oziroma drugega odstavka 48. člena ZJN-2 (merila za izbiro ponudbe) nadalje izhaja, da naročnik javno naročilo lahko odda na podlagi ekonomsko najugodnejše ponudbe (z uporabo različnih meril v povezavi s predmetom naročila) ali na podlagi najnižje cene, merila v obvestilu o javnem naročilu in v razpisni dokumentaciji pa morajo biti enaka. V konkretnem primeru je ugotoviti, da naročnik predmetno javno naročilo oddaja na podlagi (merila) ekonomsko najugodnejše ponudbe. Državna revizijska komisija ob doslej navedenem poudarja, da je naročnik sicer avtonomen pri določanju meril, vendar pa morajo biti merila opisana in ovrednotena tako, da zagotavljajo primerljivost in objektivno vrednotenje ponudb, s tem pa tudi presojo pravilnosti izbire najugodnejšega ponudnika. Primerljivost namreč pomeni, da morajo ponudniki kot tudi sam naročnik nedvoumno vedeti za pomen posameznih podatkov in da morajo zato podatki temeljiti na enakih merilih, zaradi česar je tudi mogoča njihova medsebojna primerjava.

Državna revizijska komisija nadalje ugotavlja, da je naročnik v razpisni dokumentaciji dejansko kot eno od meril, na podlagi katerih bo vrednotil ponudbe, postavil merilo "1. ponudbena cena brez DDV" (maksimalne točke: 70), v okviru navedenega merila pa â??"Cena ure dela vključuje" med drugim tudi "plačo delavca" in "vse dodatke v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo". Ob navedenem gre ugotoviti, da je kot eno od meril, ki izhaja iz razpisne dokumentacije, obravnavati merilo "1. ponudbena cena brez DDV", ostalo, kar vključuje cena ure pod navedenim merilom, pa zgolj kot elemente tega merila.

V povezavi z navedenim Državna revizijska komisija nadalje ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo zgolj zatrjuje, da
- "Predmet javnega naročila"â?? â??"ne morejo biti elementi, ki se neposredno nanašajo na pravice delavcev temveč le tisti elementi, ki niso neposredno vezano na pravice delavca kot npr. plačilni pogoji, odzivnost potencialnega ponudnika tj. rok za zamenjavo posameznega delavca ipd.",
- "Plačilo za delo v najširši razlagi (plača, regres, stroški prevoza na delo in z dela, stroški povračila za prehrano) delavcem, ki so zaposleni pri potencialnemu ponudniku, delo pa opravljajo pri naročniku ne more biti predmet javnega razpisa zaradi tega, ker se ponudniki v tem elementu med seboj ne morejo in ne smejo razlikovati",
ne utemeljuje pa morebitnih (konkretnih) kršitev ZJN-2 oziroma njegovih temeljnih načel (temveč le kršitev Zakona o delovnih razmerjih).

Ob doslej zapisanem Državna revizijska komisija ugotavlja, da navedbe vlagatelja v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo niso utemeljene.

Drugi odstavek 62. člena Zakona o delovnih razmerjih določa, da "Delodajalec in delavec v pogodbi o zaposlitvi določita, da bodo višina plače in nadomestila odvisni od dejanskega opravljanja dela pri uporabnikih, upoštevaje kolektivne pogodbe in splošne akte, ki zavezujejo posameznega uporabnika." Državna revizijska komisija ugotavlja, da se navedena (kogentna) določba nanaša na vsebino pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (to je agencijo, ki zagotavlja delo delavcev drugemu uporabniku), pri čemer pa gre v primeru pisnega dogovora, v katerem delodajalec (to je agencija, ki zagotavlja delo delavcev drugemu uporabniku) in uporabnik pred začetkom dela delavca pri uporabniku podrobneje določita medsebojne pravice in obveznosti ter pravice in obveznosti delavca in uporabnika, kot to pravilno opozarja naročnik, â??"(z nekaterimi posebnostmi) za klasičen civilnopravni dogovor." Iz razpisne dokumentacije sicer dejansko izhaja, da sta med drugim elementa cene ure dela tudi plača delavca in vsi dodatki v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo (11. člen vzorca pogodbe, poglavje "POGODBENA CENA", pa tudi 11. stran razpisne dokumentacije, poglavje "PREDMET NAROČILA"), vendar pa ni mogoče pritrditi vlagatelju, da â??"se ponudniki v tem elementu med seboj ne morejo in ne smejo razlikovati". V tem delu je potrebno pritrditi naročniku, ki v odločitvi o zahtevku za revizijo navaja: â??"delodajalec, ki zagotavlja delo delavcev ni z ničemer omejen, da posameznemu delavcu s plačnega vidika ne bi mogel zagotavljati tudi boljšega položaja, kot ga imajo delavci, zaposleni pri uporabniku." Dejstvo je namreč, da Zakon o delovnih razmerjih določa zgolj minimum pravic delavcev, ki jih morajo zagotoviti delodajalci, "Glede na povedano in glede na določbe"â?? Zakona o delovnih razmerjih pa â??"je ureditev s pogodbo o zaposlitvi določenih elementov delovnega razmerja (vključno z elementom plačila)"â?? â??"stvar prostega urejanja razmerij med delavcem in delodajalcem, ki zagotavlja delo delavca" (kot to pravilno navaja in opozarja naročnik). "Pri tem je seveda od ekonomske odločitve oziroma stroškovne analize delodajalca oziroma posameznega ponudnika odvisno, kakšno izhodiščno pogodbeno ceno bo v postopku javnega naročila ponudil naročniku" (kot to prav tako pravilno navaja in opozarja naročnik).

Državna revizijska komisija na podlagi doslej navedenega ugotavlja, da se ponudniki v elementu â??"plačila za delo v najširši razlagi"â?? med seboj lahko razlikujejo, saj v ponudbi pod elementom "plača delavca" lahko zagotavljajo višje plačilo za delo, kot je določeno s kolektivno pogodbo, pri čemer pod ostalimi elementi merila "1. ponudbena cena brez DDV" (11. člen vzorca pogodbe, poglavje "POGODBENA CENA", pa tudi 11. stran razpisne dokumentacije, poglavje "PREDMET NAROČILA") takšno višje plačilo za delo delavca nevtralizirajo oziroma ga presežejo (toliko bolj racionalizirajo ostale elemente cene ure dela). Predmet pisnega dogovora med delodajalcem (to je agencijo, ki zagotavlja delo delavcev drugemu uporabniku) in uporabnikom je torej (med drugim) predvsem tudi višina plačila ter določitev izplačevalca plače delavcem in ostali pogoji dela ("zakon o delovnih razmerjih s komentarjem in stvarnim kazalom", Založniška hiša Primath, Ljubljana, 2002, komentar mag. Katarine Kresal šoltes k poglavju "2. Pogodba o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku", stran 230, drugi odstavek). Ker Zakon o delovnih razmerjih določa zgolj minimum pravic delavcev, ki jih morajo zagotoviti delodajalci, kolektivne pogodbe pa minimalne standarde, smiselno enak zaključek velja napraviti tudi za â??"povračilo stroškov prevoza na delo iz z dela, povrnitev stroškov prehrane, regres za letni dopust, kriteriji za določitev dni letnega dopusta, različni dodatki ipd." še enkrat pa velja poudariti tudi, da gre pri navedenih postavkah za elemente merila "1. ponudbena cena brez DDV" in ne samo merilo, pri čemer pa merilo "1. ponudbena cena brez DDV" v spornem delu ne nasprotuje določbam ZJN-2 glede predmeta javnega naročila oziroma glede meril. Na podlagi doslej navedenega tako Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagateljev očitek (da predmet javnega naročila ne more biti ne plača ter drugi prejemki iz delovnega razmerja, saj se ponudniki v tem elementu med seboj ne morejo in ne smejo razlikovati, ne elementi, ki se neposredno nanašajo na pravice delavcev) v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo ni utemeljen.

Državna revizijska komisija še pripominja, da je vlagatelj v pripravljalni vlogi (v točki 4.) navajal tudi nekatera nova dejstva in domnevne kršitve, ki jih v zahtevku za revizijo ni navajal. Tako je vlagatelj v pripravljalni vlogi med drugim zapisal: "S tem, ko je naročnik določil, da so predmet javnega naročila tudi tisti elementi, ki se neposredno nanašajo na pravice delavcev je kršil temeljno načelo javnega naročanja in sicer načelo gospodarnosti." ter "Nesporno dejstvo je, da se lahko dobiček za isto delo razlikuje za največ 20%, kar je v nasprotju s temeljnim načelom javnega naročanja in sicer načelom gospodarnosti." Državna revizijska komisija je že v več svojih odločitvah opozorila, da podlago odločitve naročnika o zahtevku za revizijo tvorijo le tista dejstva in kršitve, ki so bile navedene, dokazi, ki so bili predlagani, in le tisti zahtevki, ki so bili postavljeni do konca postopka v zvezi z zahtevkom za revizijo pred naročnikom, ki ga določajo 13. do vključno 16. člen ZRPJN. Do tega trenutka morajo biti podane vse procesne predpostavke za dopustnost zahtevka za revizijo, po tem trenutku pa se presoja tudi utemeljenost vlagateljeve zahteve za revizijo. Naročnik torej odloči o zahtevku za revizijo ex nunc, v kolikor vlagatelj ni zadovoljen z odločitvijo naročnika, pa lahko, v skladu z 17. členom ZRPJN, zahteva nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo. Vlagatelj pa pri tem ne more navajati novih dejstev ali kršitev, predlagati novih dokazov in postavljati novih zahtevkov, saj s temi dejstvi, kršitvami, dokazi in zahtevki naročnik, ko je sprejel svojo odločitev, ni bil seznanjen in o njih zato tudi ni mogel odločati. Citirano pravilo udejanja eno izmed temeljnih načel revizije postopkov javnega naročanja, to je načelo hitrosti, in velja tako za vložitev zahtevka kot tudi za morebitno dopolnitev zahtevka. Ob nasprotnem tolmačenju bi bila zaobidena določba 16. člena ZRPJN o odločanju naročnika o revizijskem zahtevku pred odločanjem Državne revizijske komisije o le-tem.

Upoštevajoč zgoraj navedene argumente Državna revizijska komisija novih dejstev, ki jih vlagatelj navaja v pripravljalni vlogi (v točki 4.), pa jih v svojem zahtevku za revizijo ni navajal, pri odločanju v predmetni zadevi ni upoštevala, do na novo podanih navedb o domnevnih kršitvah v predmetnem postopku oddaje javnega naročila, ki jih vlagatelj zatrjuje v pripravljalni vlogi (v točki 4.) pa jih v svojem zahtevku za revizijo ni zatrjeval, pa se ni meritorno opredeljevala.

Kot naslednji je Državna revizijska komisija obravnavala vlagateljev očitek, s katerim vlagatelj zatrjuje neskladje (razpisne dokumentacije) z Zakonom o delovnih razmerjih v delu, ki se nanaša na navodila naročnika oziroma uporabnika. Po zatrjevanju vlagatelja je v prvem odstavku 62. člena Zakona o delovnih razmerjih jasno in nedvoumno določeno, da mora delavec delo opravljati po navodilih uporabnika, iz 6. člena predloga pogodbe, ki je sestavni del razpisne dokumentacije, pa izhaja, da vodenje in nadzor nad izvajanjem del dnevno izvajata uporabnik in delodajalec. Iz navedenega je razumeti, da vlagatelj zatrjuje, da v predmetnem postopku oddaje javnega naročila ne bo mogel pripraviti (oziroma oddati) pravilne ponudbe, saj je eden od razlogov, zaradi katerih je ponudba nepravilna, tudi ta, da je v nasprotju s predpisi. Nepravilna je namreč tista ponudba, ki je v nasprotju s predpisi ali je ponudbena cena očitno sestavljena na način, ki ni skladen s pravili poštene konkurence ali ne izpolnjuje pogojev iz 41. do 47. člena ZJN-2 (19. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2). Takšna ponudba tudi ne bi bila popolna (popolna ponudba je namreč ponudba, ki je pravočasna, formalno popolna, sprejemljiva, pravilna in primerna - 16. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2), naročnik pa bi jo moral izločiti (prvi odstavek 80. člena ZJN-2).

V povezavi z navedenim je Državna revizijska komisija ugotavlja, da
- prvi odstavek 62. člena Zakona o delovnih razmerjih (pravice, obveznosti in odgovornosti uporabnika in delavca) določa, da mora delavec opravljati delo po navodilih uporabnika;
- prvi odstavek 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (definicija delovnega razmerja) določa, da je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca;
- prvi odstavek 6. člena vzorca pogodbe določa, da "Vodenje del in nadzor nad izvajanjem del dnevno izvajata naročnik in delodajalec."

Zakon o delovnih razmerjih v prvem odstavku 62. člena, kakor je bilo to že izpostavljeno v predhodnem odstavku obrazložitve tega sklepa, (kogentno) določa, da mora delavec opravljati delo po navodilih uporabnika. Ob izpostavljeni določbi Zakona o delovnih razmerjih gre ugotoviti, da se, enako kot določba prvega odstavka 6. člena vzorca pogodbe, nanaša na delo delavca in ne na samega delavca. V povezavi s 4. členom Zakona o delovnih razmerjih, ki določa definicijo delovnega razmerja, je potrebno (ob upoštevanju specifičnosti in bistva tristranskega pravnega razmerja med delodajalcem (to je agencijo, ki zagotavlja delo delavcev drugemu uporabniku), delavcem in uporabnikom) ugotoviti, da je delavec dolžan opravljati svoje delo po navodilih in pod nadzorom uporabnika, ne pa delodajalca, s katerim ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (to je agencije, ki zagotavlja delo delavcev drugemu uporabniku), delavcem in uporabnikom). Potrebno je poudariti, da se delavec namreč vključi v uporabnikov organizirani delovni proces in v uporabnikovem organiziranem delovnem procesu opravlja delo, pri čemer in zaradi česar mora (ob upoštevanju specifičnosti in bistva tristranskega pravnega razmerja med delodajalcem (to je agencijo, ki zagotavlja delo delavcev drugemu uporabniku), delavcem in uporabnikom) izpolnjevati delovne obveznosti, ki iz takšnega pravnega razmerja izhajajo, po navodilih in pod nadzorom uporabnika, ne pa delodajalca, s katerim ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. "Bistven element"â?? â??"tristranskega razmerja je, da delavec da tretjemu - uporabniku na razpolago svoje delo, kar pomeni, da se vključi pri vsakokratnem uporabniku v njegov organizirani delovni proces in je dolžan opravljati svoje delo po navodilih in pod nadzorom uporabnika (in ne svojega delodajalca!) in je v tem pogledu de facto v takšnem subordiniranem razmerju do uporabnika kot drugi delavci, ki so zaposleni pri uporabniku. De facto delodajalsko oblast nad delavcem torej izvaja vsakokratni uporabnik: delavec opravlja delo v organiziranem delovnem procesu pri uporabniku, po uporabnikovih navodilih in pod uporabnikovim nadzorom"â?? ("zakon o delovnih razmerjih s komentarjem in stvarnim kazalom", Založniška hiša Primath, Ljubljana, 2002, komentar mag. Katarine Kresal šoltes k poglavju "2. Pogodba o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku", stran 213, tretji odstavek).

Kot že zapisano se izpostavljena določba Zakona o delovnih razmerjih, enako kot določba prvega odstavka 6. člena vzorca pogodbe, nanaša na delo delavca in ne na samega delavca. Navedeno pa ne pomeni, da možnost nadzora nad delavcem (za razliko od dela delavca) s strani delodajalca (to je agencije, ki zagotavlja delo delavcev drugemu uporabniku) po pogodbi o zaposlitvi ne bi mogla ostati, saj gre med drugim tudi za pomemben dejavnik utemeljevanja odpovednega razloga v primeru morebitnega postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na razlikovanje med delom delavca in delavcem samim opozarja tudi naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo, v kateri navaja: "Naročnik na tem mestu, za namen razumevanja celotnega odgovora na zahtevek za revizijo vlagatelja tudi opozarja, da se z zagotavljanjem dela delavca uporabniku dejansko zagotavlja zgolj delo delavca (kot aktivnost), ne pa tudi delavca samega (kot osebe)."

Državna revizijska komisija ob navedenem še opozarja, da prvi odstavek 6. člena vzorca pogodbe določa, da "Vodenje del in nadzor nad izvajanjem del dnevno izvajata naročnik in delodajalec." Citirana določba se torej (poleg že omenjenega nadzora) nanaša tudi na "vodenje del" in ne (le) "navodila", pri čemer vodenja del ni dopustno kar enostavno enačiti z navodili uporabnika, skladno s katerimi mora delavec izpolnjevati delovne obveznosti. Državna revizijska komisija ugotavlja, da vodenje del (delati, da kaj deluje, poteka na določen način) sicer (lahko) vključuje tudi navodila, vendar je vodenje del širši pojem od dajanja navodil. Zgolj za primerjavo Državna revizijska komisija izpostavlja, da je na primer odgovorni vodja del (skladno s točko 4.3.2. prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1-UPB1) - uradno prečiščeno besedilo) posameznik, ki izvajalcu odgovarja za skladnost vseh del pri gradnji s projektno dokumentacijo, na podlagi katere je bilo izdano gradbeno dovoljenje, gradbenimi predpisi in predpisi s področja zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu na gradbiščih. Ker vodenje del (lahko) vključuje tudi navodila, je Državna revizijska komisija, skladno z dosedanjo obrazložitvijo, tudi v tem delu razpisno dokumentacijo razveljavila.

Ob doslej navedenem gre ponovno opozoriti na 19. točko 2. člena ZJN-2, ki določa, da je nepravilna ponudba tista ponudba, ki je v nasprotju s predpisi, iz česar sledi, da morajo ponudniki pri pripravi ponudbe upoštevati tudi zahteve veljavnih predpisov, če želijo doseči, da bo njihova ponudba obravnavana kot pravilna. Državna revizijska komisija ugotavlja, da bi vlagatelj z oddajo ponudbe na podlagi predmetne naročnikove razpisne dokumentacije, ki ni v skladu z veljavno zakonodajo (v konkretnem primeru v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih), dejansko tvegal oddajo nepravilne, s tem pa tudi nepopolne ponudbe (naročnik je zaradi neskladnosti razpisne dokumentacije z Zakonom o delovnih razmerjih vlagatelju dejansko onemogočil pripravo pravilne ponudbe). Državna revizijska komisija na podlagi vsega doslej navedenega ugotavlja, da je razpisna dokumentacija v izpostavljenem delu dejansko oblikovana tako, da ponudnikom (vlagatelju) ne omogoča oddaje pravilnih (in medsebojno primerljivih) ponudb, zato je vlagateljev očitek, v katerem naročniku očita "Neskladje z Zakonom o delovnih razmerjih v delu, ki se nanaša na navodila naročnika oz. uporabnika", v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo in v izpostavljenem obsegu utemeljen. Skladno z navedenim je Državna revizijska komisija odločila, kakor izhaja iz alinee a) prve točke izreka tega sklepa.

Kot naslednji je Državna revizijska komisija obravnavala vlagateljev očitek, da naročnik želi nedopustno prevaliti odgovornost za škodo, ki nastane tretjim osebam pri opravljanju dejavnosti uporabnika - naročnika, na potencialnega ponudnika (naročnik želi, da ponudnik zavaruje odškodninsko odgovornost iz dejavnosti uporabnika - naročnika), pri čemer vlagatelj trdi, da mu nobena zavarovalnica v Republiki Sloveniji ni mogla zagotoviti takšnega zavarovalnega kritja. Iz navedenega je razumeti, da vlagatelj zatrjuje, da v predmetnem postopku oddaje javnega naročila ne bo mogel pripraviti (oziroma oddati) pravilne ponudbe, saj je eden od razlogov, zaradi katerih je ponudba nepravilna, tudi ta, da je v nasprotju s predpisi. Nepravilna je namreč tista ponudba, ki je v nasprotju s predpisi ali je ponudbena cena očitno sestavljena na način, ki ni skladen s pravili poštene konkurence ali ne izpolnjuje pogojev iz 41. do 47. člena ZJN-2 (19. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2). Takšna ponudba tudi ne bi bila popolna (popolna ponudba je namreč ponudba, ki je pravočasna, formalno popolna, sprejemljiva, pravilna in primerna - 16. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2), naročnik pa bi jo moral izločiti (prvi odstavek 80. člena ZJN-2).

Državna revizijska komisija ugotavlja, da Obligacijski zakonik (Uradni list Republike Slovenije, številka 83/2001, 32/2004 - Avtentična razlaga 195. člena Obligacijskega zakonika, 28/2006 - Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, 29/2007 - Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije in 40/2007; v nadaljnjem besedilu: Obligacijski zakonik) v 150. členu (Kdo odgovarja za škodo) poglavja "5. odsek: ODGOVORNOST ZA šKODO OD NEVARNE STVARI ALI NEVARNE DEJAVNOSTI" določa: "Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja." Izjemi od navedenega pravila sta določeni v 151. in 152. členu Obligacijskega zakonika.

Iz razpisne dokumentacije (ki je bila objavljena na Internetu) nadalje izhaja: "Cena ure dela vključuje:"â??
â??"- prevzem odgovornost za škodo in zavarovanje iz tretje alineje drugega odstavka 4. člena te pogodbe (to je â??"za škodo, ki jo povzroči in/ali utrpi delavec delodajalca in zavaruje civilno odgovornost svojih delavcev za poškodbe in nesreče pri delu in na poti na in iz dela"; smiselno povezala Državna revizijska komisija)
-zavarovanje napotenega delavca za primere nezgod in primere odškodninske odgovornost iz dejavnosti uporabnika
-odškodninska odgovornost za primere morebitnih odškodninskih zahtevkov delavcev delodajalca nasproti uporabniku." - 11. člen vzorca pogodbe, poglavje "POGODBENA CENA", podobna določba pa izhaja tudi iz razpisne dokumentacije na strani 11, poglavje "PREDMET NAROČILA".

V povezavi z navedenim je Državna revizijska komisija izvedla dokaz, katerega izvedbo v dokaz svojih navedb predlaga vlagatelj, in opravila "poizvedbe pri zavarovalnicah v Republiki Sloveniji" (iz odstopljene dokumentacije je razvidno, da se naročnik glede navedenega dokaznega predloga ni opredelil oziroma ga ni izvedel). Iz pojasnil, ki jih je Državna revizijska komisija prejela s strani zavarovalnic v Republiki Sloveniji, v povzetku izhaja, da (zavarovalnega) kritja za rizike, ki so navedeni pod opisom dejanskega stanja in izhajajo iz naročnikove razpisne dokumentacije, s strani zavarovalnic delodajalcu, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev tretji osebi (drugemu uporabniku), dejansko ni mogoče ponuditi oziroma zavarovalnica ni pripravljena prevzeti le majhnega dela rizikov, ki bi morda bili sprejemljivi (zavarovarljivi). Navedenemu zaključku v prid govori tudi dokument "Zavarovanja", izdan dne 27. septembra 2007 s strani Slovenskega zavarovalnega združenja (Slovensko zavarovalno združenje (prej Slovenski zavarovalni biro) je gospodarsko interesno združenje slovenskih zavarovalnic), ki ga je Državna revizijska komisija z namenom zbiranja podatkov, potrebnih za odločitev, dne 28. septembra 2007 pridobila na podlagi drugega odstavka 21. člena ZRPJN (v nadaljnjem besedilu: pojasnilo Slovenskega zavarovalnega združenja). Iz pojasnila Slovenskega zavarovalnega združenja tako v tretjem odstavku na strani 2 izhaja sledeče: "Vsa obravnavana zavarovanja so prostovoljna, zaradi česar je v pristojnosti vsake posamezne zavarovalnice, ali bi kritje za takšne rizike ponudila ali ne. Z zavarovanji odgovornosti zavarovalnica praviloma krije le zakonsko odškodninsko odgovornost. V primeru, če se zavarovanci prostovoljno odločajo za prevzem strožjih odgovornosti s pogodbenimi zavezami (preko zakonske), te niso predmet pogodb za zavarovanje odgovornosti. Zavarovanje delodajalčeve odgovornosti delodajalcev, ki zagotavljajo dela delavcev drugemu uporabniku, z zavarovalniškega vidika torej sodi med nezaželene rizike, saj je težko med delodajalcem in uporabnikom razmejiti odgovornost za nastalo škodo, ki je predmet pogodbenega dogovora med obema subjektoma. Zato zavarovalnice verjetno kritja za takšne rizike ne bi zagotovile." Nadalje iz pojasnila Slovenskega zavarovalnega združenja v šestem odstavku na strani 2 izhaja sledeče: "Kdo bo sklenitelj zavarovanja za druge rizike pa je odvisno od tega kdo zanje odgovarja, kar je stvar dogovora med uporabnikom in delodajalcem. Poleg tega zavarovalnica praviloma krije le zakonsko odškodninsko odgovornost. V primeru, če se zavarovanci prostovoljno odločajo za prevzem strožjih odgovornosti s pogodbenimi zavezami (preko zakonske), te niso predmet pogodb za zavarovanje odgovornosti (glej odgovor pri prvem vprašanju). Zato verjetno zavarovalnice ne bi zagotovile kritja za te rizike."

Na temelju pojasnil, ki jih je Državna revizijska komisija prejela s strani zavarovalnic v Republiki Sloveniji, ter pojasnila Slovenskega zavarovalnega združenja Državna revizijska komisija na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj v konkretnem primeru z veliko stopnjo verjetnosti zaključuje ter šteje kot dokazano dejstvo, da (zavarovalnega) kritja za rizike, ki so navedeni pod opisom dejanskega stanja in izhajajo iz naročnikove razpisne dokumentacije, s strani zavarovalnic delodajalcu, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev tretji osebi (drugemu uporabniku), dejansko ni mogoče ponuditi oziroma zavarovalnica ni pripravljena prevzeti le majhnega dela rizikov, ki bi morda bili sprejemljivi (zavarovarljivi). V vsej dokumentaciji, ki jo je naročnik odstopil Državni revizijski komisiji, pa tudi v vsej preostali dokumentaciji konkretnega postopka ni oziroma iz nje ne izhaja nobeno pravno relevantno dejstvo oziroma noben pravno relevanten dokaz, ki bi Državni revizijski komisiji omogočal napraviti drugačen zaključek.

Državna revizijska komisija na podlagi doslej navedenega ugotavlja, da je razpisna dokumentacija v izpostavljenem delu dejansko oblikovana tako, da ponudnikom (vlagatelju) ne omogoča zanesljive oddaje pravilnih (in medsebojno primerljivih) ponudb, posledično pa tudi ne zanesljive oddaje popolnih ponudb. Skladno z navedenim zaključkom je vlagateljev očitek, v katerem naročniku očita in trdi, da mu nobena zavarovalnica v Republiki Sloveniji ni mogla zagotoviti takšnega zavarovalnega kritja, v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo in v izpostavljenem obsegu utemeljen, Državna revizijska komisija pa je odločila, kakor izhaja iz alinee b) prve točke izreka tega sklepa.

Ker je bilo potrebno razpisno dokumentacijo v izpostavljenem delu razveljaviti že iz razloga, ki izhaja iz predhodnih odstavkov obrazložitve tega sklepa, se Državna revizijska komisija v skladu s temeljnimi načeli, ki veljajo v postopku revizije postopkov oddaje javnih naročil, zlasti še z načeloma hitrosti in učinkovitosti (2. člen ZRPJN), ni spuščala tudi v meritorno presojo utemeljenosti vlagateljeve revizijske navedbe, â??"da za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, odgovarja tisti, ki se s to dejavnostjo ukvarja. To pomeni, da za takšno škodo na podlagi samega zakona odgovarja naročnik - uporabnik in da je nemogoče to odgovornost prenesti na ponudnika s pogodbo oziroma, da takšen prenos odgovornosti ni dopusten ter da je takšno določilo pogodbe nično." Tudi morebitna ugotovitev citirani navedbi namreč ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev Državne revizijske komisije, kot izhaja iz alinee b) prve točke izreka tega sklepa.

V nadaljevanju je Državna revizijska komisija obravnavala vlagateljev očitek, da iz predloga pogodbe (vzorca pogodbe) izhaja, da "bo izključno sam odškodninsko odgovarjal za škodo, ki bi jo povzročili njegovi delavci namerno ali iz malomarnosti", pri čemer pa 147. člen Obligacijskega zakonika določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Iz navedenega je razumeti, da vlagatelj zatrjuje, da v predmetnem postopku oddaje javnega naročila ne bo mogel pripraviti (oziroma oddati) pravilne ponudbe, saj je eden od razlogov, zaradi katerih je ponudba nepravilna, tudi ta, da je v nasprotju s predpisi. Nepravilna je namreč tista ponudba, ki je v nasprotju s predpisi ali je ponudbena cena očitno sestavljena na način, ki ni skladen s pravili poštene konkurence ali ne izpolnjuje pogojev iz 41. do 47. člena ZJN-2 (19. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2). Takšna ponudba tudi ne bi bila popolna (popolna ponudba je namreč ponudba, ki je pravočasna, formalno popolna, sprejemljiva, pravilna in primerna - 16. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2), naročnik pa bi jo moral izločiti (prvi odstavek 80. člena ZJN-2).

Iz razpisne dokumentacije (ki je bila objavljena na Internetu) v 20. alinei drugega odstavka 4. člena vzorca pogodbe (v povezavi z napovednim stavkom) izhaja: "Delodajalec se obvezuje tudi, da:" "bo izključno sam odškodninsko odgovarjal za škodo, ki bi jo povzročili njegovi delavci namerno ali iz malomarnosti".

Obligacijski zakonik v prvem odstavku 147. člena (Odgovornost delodajalcev) poglavja "4. odsek: ODGOVORNOST ZA DELAVCE" določa: "Za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.". Ob tem je potrebno poudariti, da citirana določba ne posega v pravila o odgovornosti za škodo, ki izvira od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti (peti odstavek 147. člena Obligacijskega zakonika).

Nadalje Obligacijski zakonik
- v 2. členu (Dispozitivna narava zakonskih določb) določa, da udeleženci lahko uredijo svoje obligacijsko razmerje drugače, kot je določeno v Obligacijskem zakoniku, če iz posamezne določbe Obligacijskega zakonika ali iz njenega smisla ne izhaja kaj drugega;
- v 3. členu (Prosto urejanje obligacijskih razmerij) določa, da udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli;
- v 4. členu (Enakopravnost udeležencev v obligacijskih razmerjih) določa, da so udeleženci v obligacijskem razmerju enakopravni.

Na podlagi doslej izpostavljenih določb Obligacijskega zakonika gre zaključiti, da so njegove določbe oziroma pravila načeloma dispozitivne narave, razen v tistih delih, pri katerih je prosto urejanje obligacijskih razmerij omejeno zaradi varstva interesov strank ter širših interesov. Zakonsko določbo prvega odstavka 147. člena Obligacijskega zakonika je tako v konkretnem postopku oddaje javnega naročila po prepričanju Državne revizijske komisije v razmerju proti tretjim osebam razumeti kot določbo kogentne narave, v razmerju med delodajalcem (to je agencijo, ki zagotavlja delo delavcev drugemu uporabniku) in uporabnikom pa kot zakonsko določbo dispozitivne narave. Navedeno pomeni, da delodajalec (to je agencija, ki zagotavlja delo delavcev drugemu uporabniku) in uporabnik lahko s pisnim dogovorom iz drugega odstavka 61. člena Zakona o delovnih razmerjih, za katerega šteje tudi vzorec pogodbe iz razpisne dokumentacije (tretja alinea 1. člena vzorca pogodbe tako tudi določa: "predmetna pogodba predstavlja pisni dogovor med delodajalcem in uporabnikom v smislu 2. odstavka 61. Člena ZDR"), medsebojno razmerje uredita drugače, kakor to izhaja iz določbe 147. člena Obligacijskega zakonika (dispozitivna narava zakonskih določb, prosto urejanje obligacijskih razmerij), pri čemer pa za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom, v odnosu do tretje osebe še vedno (kogentno) odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena (torej naročnik oziroma uporabnik), razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.

Naročnik v določbi 20. alinee drugega odstavka 4. člena vzorca pogodbe, ki se glasi "Delodajalec se obvezuje tudi, da:" "bo izključno sam odškodninsko odgovarjal za škodo, ki bi jo povzročili njegovi delavci namerno ali iz malomarnosti", ni kršil ZJN-2, saj bo vlagatelj v predmetnem postopku oddaje javnega naročila v tem delu lahko pripravil (oziroma oddal) pravilno ponudbo. Določba razpisne dokumentacije, ki jo izpodbija vlagatelj, namreč ni v nasprotju z Obligacijskim zakonikom. Državna revizijska komisija vlagatelja ob tem še opozarja, da na podlagi drugega odstavka 19. člena ZRPJN odloča v mejah zahtevka za revizijo, in sicer o vseh očitanih kršitvah v postopku oddaje javnega naročila. Na podlagi doslej navedenega tako Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagateljev očitek (v vsebini, kakršna izhaja iz zahtevka za revizijo) v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo ni utemeljen.

Kot naslednji je Državna revizijska komisija obravnavala vlagateljev očitek, da lahko usposabljanje delavcev s področja varnosti in zdravja pri delu in požarne varnosti organizira in izvede izključno naročnik, dolžnost uporabnika pa je tudi predložitev ocene tveganja za nastanek poškodb in zdravstvenih okvar. V povezavi z navedenim Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz drugega odstavka 4. člena vzorca pogodbe, ki je sestavni del naročnikove razpisne dokumentacije, izhaja, da se delodajalec med drugim obvezuje tudi, da
- "bo organiziral usposabljanje delavcev s področja varstva pri delu in požarne varnosti" (6. alinea),
- "b) upošteval vsa določila, ki jih predpisuje Zakon o varstvu pred požarom in požarnega reda uporabnika" (11 alinea),
- "f) zagotavljal usposabljanje delavcev iz varstva pri delu in požarne varnosti za dela in naloge, ki jih izvajajo." (11 alinea).

Nadalje Državna revizijska komisija ugotavlja, da Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list Republike Slovenije, številka 56/1999 in 64/2001; v nadaljnjem besedilu: Zakon o varnosti in zdravju pri delu) določa, da se z njim â??"določajo pravice in dolžnosti delodajalcev in delavcev v zvezi z varnim in zdravim delom ter ukrepi za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu." (prvi odstavek 1. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu), pri čemer je potrebno izpostaviti, da je v Zakonu o varnosti in zdravju pri delu odnos med delodajalcem in delavcem opredeljen precej širše kakor v Zakonu o delovnih razmerjih. Zakon o varnosti in zdravju pri delu tako v prvi in drugi točki 3. člena določa, da se kot delavec v smislu zakona šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli (drugi) pravni podlagi opravlja delo za delodajalca, ali opravlja samostojno poklicno, kmetijsko ali drugo dejavnost in oseba, ki pri delodajalcu opravlja delo zaradi usposabljanja, kot delodajalec v smislu Zakona o varnosti in zdravju pri delu pa se šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi zaposluje delavca.

Zakon o varnosti in zdravju pri delu zlasti določa:
- "Delodajalec je dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi." (temeljna načela, prvi odstavek 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu),
- "Če delodajalec prenese strokovne naloge na področju varnosti in zdravja pri delu na strokovnega delavca ali strokovno službo, ga to ne odvezuje odgovornosti na tem področju. Obveznosti delavcev na področju varnosti in zdravja pri delu ne vplivajo na načelo odgovornosti delodajalca." (temeljna načela, tretji odstavek 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu),
- da delodajalec izvaja doslej izpostavljene ukrepe tako, da pri tem med drugim upošteva tudi temeljno načelo dajanja ustreznih navodil in obvestil delavcem (6. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu),
- da so vse dolžnosti delodajalca po Zakonu o varnosti in zdravju pri delu in predpisih, izdanih na njegovi podlagi, hkrati pravice delavca v zvezi z zagotavljanjem njegove varnosti in zdravja pri delu (7. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu),
- "Delodajalec mora zagotavljati varnost in zdravje pri delu zlasti tako, da:"â?? med drugim â??"usposablja delavce za varno delo" (15. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu).

Iz 23. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu nadalje izhaja, da mora delodajalec delavce
- obveščati o varnem delu tako, da izdaja pisna obvestila in navodila (prvi odstavek)
- seznaniti o vrstah nevarnosti na delovnem mestu ter o varnostnih ukrepih, potrebnih za preprečevanje nevarnosti in zmanjšanje škodljivih posledic (drugi odstavek).
Delodajalec, pri katerem na podlagi pogodbe opravljajo delo delavci drugega delodajalca, mora poskrbeti, da delavci prejmejo vse informacije o tveganjih za varnost in zdravje pri delu, kakor tudi informacije o delavcu, ki je določen za prvo pomoč, požarno varstvo in evakuacijo delavcev (četrti odstavek 23. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu). Iz prvega odstavka 24. člena omenjenega zakona nadalje izhaja, da mora delodajalec delavca usposobiti za varno opravljanje dela, delodajalec, pri katerem opravljajo delo delavci drugega delodajalca, pa mora zagotoviti tudi, da ti delavci prejmejo ustrezna navodila glede varnostnih in zdravstvenih tveganj pri delu (sedmi odstavek istega člena).

Državna revizijska komisija v povezavi z navedenim poudarja, da je potrebno na področju varnosti in zdravja pri delu glede pravic in obveznosti za delo, opravljeno pri uporabniku, upoštevati mednarodni standard o enakem obravnavanju napotenih delavcev v primerjavi z delavci, zaposlenimi pri uporabniku. Direktiva Sveta z dne 25. junija 1991 s katero se dopolnjujejo ukrepi za spodbujanje izboljšav glede varnosti in zdravja pri delu za delavce z delovnim razmerjem za določen čas ali z začasnim delovnim razmerjem (v nadaljnjem besedilu: Direktiva številka 91/383/EGS) tako določa, da je njen namen zagotoviti, da delavci z delovnim razmerjem še posebej v zvezi z zdravjem in varnostjo pri delu uživajo enako raven varovanja kot drugi delavci v podjetju in/ali ustanovi, ki jih uporablja. Obstoj delovnega razmerja ne upravičuje drugačnega obravnavanja v zvezi z delovnimi pogoji, kolikor gre za varovanje zdravja in zagotavljanje varstva pri delu, zlasti kar zadeva dostopnost osebne varovalne opreme.

V povezavi z izpostavljenim vlagateljevim očitkom je navedene določbe razlagati na način, da mora naročnik (uporabnik) napotenim delavcem zagotavljati vse tiste pravice s področja varnosti in zdravja pri delu, ki jih zagotavlja delavcem, zaposlenim pri njem, in tako, kot jih zagotavlja delavcem, zaposlenim pri njem. Pri tem je potrebno ugotoviti, da mora uporabnik, skladno s prvim odstavkom 61. člena Zakona o delovnih razmerjih, pred začetkom dela delavca obvestiti delodajalca o vseh pogojih za opravljanje dela, ki jih mora izpolnjevati delavec, in mu predložiti oceno tveganja za nastanek poškodb in zdravstvenih okvar. Iz navedene določbe v povezavi z vsem doslej navedenim vsekakor izhaja, da je delodajalec (to je agencija, ki zagotavlja delo delavcev drugemu uporabniku) tisti, ki dolžan zagotoviti, da bodo (napoteni) delavci izpolnjevali pogoje za opravljanje dela na določenem delovnem mestu, med slednje pa med drugim sodi tudi usposobljenost za varno opravljanje dela. Usposabljanje, ki se nanaša na mednarodne (konvencije, direktive, smernice, priporočila) in domače pravne vire (zakone, uredbe, pravilnike, smernice) v zvezi s splošnimi zahtevami za delovna mesta, delovno opremo, osebno varovalno opremo, varnostnimi znaki, nevarnimi kemikalijami oziroma snovmi, ročnim dvigovanjem bremen, varovanjem občutljivih kategorij delavcev, potrebnimi zdravstvenimi zahtevami in podobno je torej dolžan zagotoviti delodajalec (to je agencija, ki zagotavlja delo delavcev drugemu uporabniku). Uporabnik (oziroma naročnik) pa mora po drugi strani glede na konkretne delovne razmere (saj slednjih delodajalec, to je agencija, ki zagotavlja delo delavcev drugemu uporabniku, praviloma ne pozna)
- poskrbeti, da delavci prejmejo vse informacije o tveganjih za varnost in zdravje pri delu, kakor tudi informacije o delavcu, ki je določen za prvo pomoč, požarno varstvo in evakuacijo delavcev (četrti odstavek 23. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu),
- zagotoviti, da ti delavci prejmejo ustrezna navodila glede varnostnih in zdravstvenih tveganj pri delu (sedmi odstavek 24. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu).
V izpostavljenih alineah navedenih obveznosti se naročnik (uporabnik), četudi bi bilo v pisnem dogovoru z delodajalcem določeno drugače, ne more razbremeniti, saj gre za kogentni določbi Zakona o varnosti in zdravju pri delu, poleg tega pa delodajalec (to je agencija, ki zagotavlja delo delavcev drugemu uporabniku) na delo posredovanega delavca nima nobenega vpliva.

Podoben zaključek (to je, da je delodajalec (torej agencija, ki zagotavlja delo delavcev drugemu uporabniku) tisti, ki mora poskrbeti, da je vsak, ki je redno ali začasno oziroma občasno zaposlen pri njem, usposobljen za varstvo pred požarom) je potrebno glede usposabljanja zaposlenih za varstvo pred požarom napraviti tudi na podlagi določb Zakona o varstvu pred požarom (Uradni list Republike Slovenije, številka 71/1993, 87/2001, 110/2002 - ZGO-1, 105/2006), zlasti še določbe 20. člena. Pravilnik o usposabljanju zaposlenih za varstvo pred požarom in o usposabljanju odgovornih oseb za izvajanje ukrepov varstva pred požarom (Uradni list Republike Slovenije, številka 64/1995; v nadaljnjem besedilu: Pravilnik o usposabljanju zaposlenih za varstvo pred požarom), ki je izdan na podlagi četrtega odstavka 20. člena ter tretjega odstavka 36. člena Zakona o varstvu pred požarom, v 2. členu podobno določa, da mora delodajalec poskrbeti, da je vsak, ki je redno ali začasno oziroma občasno zaposlen pri njem, ob pogojih iz prvega odstavka 20. člena Zakona o varstvu pred požarom poučen o varstvu pred požarom po programu, ki zajema teoretično in praktično znanje, predvsem pa o:
1. pogojih na delovnem mestu v posameznem poslovnem ali industrijskem objektu (delovnih razmerah),
2. nevarnostih za nastanek požara ali eksplozije,
3. preventivnih ukrepih,
4. normativih, standardih ter o tehničnih predpisih za varstvo pred požarom,
5. opremi, napravah in drugih sredstvih za varstvo pred požarom,
6. uporabi sredstev za gašenje začetnih požarov.

Delodajalec mora torej na podlagi Zakona o varstvu pred požarom ter Pravilnika o usposabljanju zaposlenih za varstvo pred požarom poskrbeti (zgolj za primerjavo: na podlagi Zakona o varnosti in zdravju pri delu mora delodajalec delavca usposobiti za varno opravljanje dela), da je vsak, ki je redno ali začasno oziroma občasno zaposlen pri njem, poučen o varstvu pred požarom, pri čemer pa delavce usposabljajo izvajalci usposabljanja, ki so si pridobili pooblastilo Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje oziroma strokovni delavci, glede na določbe Pravilnika o usposabljanju zaposlenih za varstvo pred požarom. Na kakšen način bo delodajalec (to je agencija, ki zagotavlja delo delavcev drugemu uporabniku) poskrbel, da je vsak, ki je redno ali začasno oziroma občasno zaposlen pri njem, usposobljen za varstvo pred požarom, se delodajalec odloči sam in sicer v skladu z določbami Zakona o varstvu pred požarom.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz naročnikove razpisne dokumentacije v izpodbijanem delu izhaja, da se delodajalec med drugim obvezuje tudi, da "bo organiziral usposabljanje delavcev s področja varstva pri delu in požarne varnosti" in â??"zagotavljal usposabljanje delavcev iz varstva pri delu in požarne varnosti za dela in naloge, ki jih izvajajo.". Skladno z dosedanjo obrazložitvijo vlagateljev očitek, v katerem naročniku očita, da lahko usposabljanje delavcev s področja varnosti in zdravja pri delu in požarne varnosti organizira in izvede izključno naročnik, v mejah obrazložitve tega sklepa v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo ni utemeljen.

Kot slednji je Državna revizijska komisija obravnavala vlagateljev očitek, da â??"pogoji iz razpisne dokumentacije oziroma obveznosti in/ali odgovornosti, ki jih mora prevzeti vlagatelj zahtevka oziroma potencialni ponudniki niso v skladu"â?? z â??"Zakonom o varstvu okolja." Državna revizijska komisija v povezavi z navedenim ugotavlja, da vlagatelj za svoje trditve (da â??"pogoji iz razpisne dokumentacije oziroma obveznosti in/ali odgovornosti, ki jih mora prevzeti vlagatelj zahtevka oziroma potencialni ponudniki niso v skladu"â?? z â??"Zakonom o varstvu okolja.") ni predložil nikakršnih dokazov, na podlagi katerih bi Državna revizijska komisija lahko preverila utemeljenost citiranega vlagateljevega očitka. Podane navedbe so namreč tako splošne, da iz njih ni mogoče razbrati, v čem naj bi bile podane kršitve naročnika, zato slednjih Državna revizijska komisija v revizijskem postopku ni mogla preveriti.

Državna revizijska komisija na podlagi vsega doslej navedenega zaključuje, da se očitki vlagatelja v pretežnem delu nanašajo na določbe razpisne dokumentacije (ki je bila objavljena na Internetu), v delu, v katerem slednja določa: "Cena ure dela vključuje:"â??
â??"- prevzem odgovornost za škodo in zavarovanje iz tretje alineje drugega odstavka 4. člena te pogodbe (to je â??"za škodo, ki jo povzroči in/ali utrpi delavec delodajalca in zavaruje civilno odgovornost svojih delavcev za poškodbe in nesreče pri delu in na poti na in iz dela"; smiselno povezala Državna revizijska komisija)
-zavarovanje napotenega delavca za primere nezgod in primere odškodninske odgovornost iz dejavnosti uporabnika
-odškodninska odgovornost za primere morebitnih odškodninskih zahtevkov delavcev delodajalca nasproti uporabniku." - 11. člen vzorca pogodbe, poglavje "POGODBENA CENA", podobna določba pa izhaja tudi iz razpisne dokumentacije na strani 11, poglavje "PREDMET NAROČILA". Ker so navedene alinee (določbe) medsebojno tako vsebinsko povezane, da bi jih bilo na podlagi vlagateljevih navedb v zahtevku za revizijo in v skladu s predmetno odločitvijo Državne revizijske komisije težko ločiti in jih razveljavljati po posameznih segmentih (to je po posameznih besedah ali besednih zvezah), je Državna revizijska komisija v tem delu v celoti razveljavila razpisno dokumentacijo oziroma odločila, kakor to izhaja iz alinee b) prve točke izreka tega sklepa.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Tretji odstavek 22. člena ZRPJN določa, da mora naročnik v primeru, če je zahtevek za revizijo utemeljen, na pisno zahtevo vlagatelju zahtevka za revizijo povrniti potrebne stroške, nastale z revizijo, peti odstavek 22. člena ZRPJN pa, da mora stranka v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo, pri čemer je povrnitev stroškov mogoče zahtevati do sprejema odločitve naročnika oziroma Državne revizijske komisije o zahtevku za revizijo. O stroških odločata naročnik oziroma Državna revizijska komisija. Odločitev Državne revizijske komisije je izvršilni naslov (šesti odstavek 22. člena ZRPJN).

Vlagatelj v zahtevku za revizijo in nadaljnjem poteku revizijskega postopka zahteva (priglaša) povračilo naslednjih stroškov:
- stroške odvetniških storitev, ki so mu nastali z vložitvijo zahtevka za revizijo, v višini 2.000 točk, povečano za 20 % davek na dodano vrednost;
- takse v višini 5.000,00 EUR.

Skladno z določbo 155. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list Republike Slovenije, številka 26/1999, 96/2002, 58/2003 - Odločba Ustavnega sodišča, 2/2004, 2/2004 - ZDSS-1, 69/2005 - Odločba Ustavnega sodišča, 90/2005 - Odločba Ustavnega sodišča, 43/2006 - Odločba Ustavnega sodišča in 52/2007; v nadaljnjem besedilu: ZPP), ki se na podlagi petega odstavka 3. člena ZRPJN v reviziji postopkov oddaje javnih naročil in v drugih postopkih, urejenih z ZRPJN, smiselno uporablja glede vprašanj, ki jih ZRPJN ne ureja, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, se taki stroški odmerijo po tarifi. Skladno z določili drugega odstavka 154. člena ZPP pa lahko sodišče v primeru, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov.

V predmetnem revizijskem postopku je vlagatelj z zahtevkom za revizijo uspel le deloma (dvema od petih očitkov), sorazmerno z doseženim uspehom v revizijskem postopku pa mu je Državna revizijska komisija na podlagi šestega odstavka 22. člena ZRPJN po skrbni presoji vseh okoliščin in glede na vrednost obravnavanega (spornega) predmeta priznala naslednje potrebne stroške, nastale z revizijo:
- stroške sestave oziroma vložitve zahtevka za revizijo v višini 440,64 EUR (dve petini stroškov sestave oziroma vložitve zahtevka za revizijo, to je 800 točk, povečano za 20 % davek na dodano vrednost - na podlagi "Seznama davčnih zavezancev - fizične osebe, ki opravljajo dejavnost" v stisnjeni obliki, stanje podatkov na dan 08. oktobra 2007, dostopnega na spletni strani http://www.durs.gov.si/si/seznami_davcnih_zavezancev/ Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, je namreč mogoče zaključiti, da je pooblaščenec vlagatelja zahtevka za revizijo, odvetnik Jurij Klešnik, Opekarska cesta 5, 1000 Ljubljana, v Seznam davčnih zavezancev vpisan kot davčni zavezanec),
- takso v višini 2.000,00 EUR (dve petini vplačane takse).

Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške, nastale z revizijo, v višini 2.440,64 EUR in sicer v roku 15 dni po prejemu tega sklepa, po poteku tega roka pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne prejema odločitve Državne revizijske komisije do dne plačila. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Četrti odstavek 22. člena ZRPJN v prvem stavku določa, da mora v primeru, če zahtevek za revizijo ni utemeljen, vlagatelj naročniku povrniti stroške nastale z revizijo, peti odstavek 22. člena ZRPJN pa, da mora stranka v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo, pri čemer je povrnitev stroškov mogoče zahtevati do sprejema odločitve naročnika oziroma Državne revizijske komisije o zahtevku za revizijo. O stroških odločata naročnik oziroma Državna revizijska komisija. Odločitev Državne revizijske komisije je izvršilni naslov (šesti odstavek 22. člena ZRPJN).

Naročnik v revizijskem postopku zahteva (priglaša) povračilo naslednjih stroškov:
- stroškov, ki so mu nastali zaradi svetovanja odvetniške družbe, v višini 3.000 odvetniških točk, povečanih za 20 % davek na dodano vrednost;
- materialnih stroškov v višini 40 odvetniških točk, povečanih za 20 % davek na dodano vrednost.

Skladno z določbo 155. člena ZPP, ki se na podlagi petega odstavka 3. člena ZRPJN v reviziji postopkov oddaje javnih naročil in v drugih postopkih, urejenih z ZRPJN, smiselno uporablja glede vprašanj, ki jih ZRPJN ne ureja, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, se taki stroški odmerijo po tarifi. Skladno z določili drugega odstavka 154. člena ZPP pa lahko sodišče v primeru, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov.

Državna revizijska komisija naročniku ne priznava priglašenih stroškov, nastalih z revizijo. Po presoji Državne revizijske komisije gre v primeru stroškov, ki so naročniku nastali zaradi svetovanja odvetniške družbe, za stroške, ki so povezani z opravili, ki sodijo v okvir naročnikovih rednih pristojnosti, določenih z zakonom, in jih je naročnik dolžan opraviti na podlagi 16. člena ZRPJN, materialnih stroškov, za katere zahteva povračilo, pa naročnik (v zahtevi) ni opredeljeno navedel.

V četrtem odstavku 22. člena ZRPJN je določeno: "Če zahtevek za revizijo ni utemeljen, mora vlagatelj zahtevka za revizijo naročniku povrniti stroške nastale z revizijo. Če v takem primeru o zahtevku za revizijo odloči Državna revizijska komisija, mora vlagatelj zahtevka za revizijo na račun iz prvega odstavka tega člena vplačati še znesek v višini že vplačane takse kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo."

Iz Poročevalca Državnega zbora, številka 33/2007, v katerem je bil objavljen Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o reviziji postopkov javnega naročanja, izhaja, da "Dopolnjena določba četrtega odstavka 22. člena določa, da mora vlagatelj zahtevka za revizijo v primeru, če zahtevek za revizijo ni utemeljen, vplačati, na isti račun, na kateri se vplača takso, znesek v višini že vplačane takse. Navedeno plačilo je obvezno v tistih primerih, ko o zahtevku za revizijo odloči Državna revizijska komisija in s svojim sklepom zahtevek za revizijo zavrne kot neutemeljen."

V obravnavanem primeru je Državna revizijska komisija o zahtevku za revizijo odločila tako, da je s predmetnim sklepom zahtevku za revizijo delno ugodila, zato vlagatelju zahtevka za revizijo ni naložila, da na račun pri ministrstvu, pristojnem za finance, vplača še znesek v višini že vplačane takse kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa utemeljena.

POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, dne 10. oktobra 2007


Predsednik senata
Jožef Kocuvan, univ. dipl. ekon.,
član Državne revizijske komisije





Vročiti:
- Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki, Barjanska cesta 3, 1000 Ljubljana
- SNAGA, d. o. o., Povšetova 6, 1000 Ljubljana
- odvetnik Jurij Klešnik, Opekarska cesta 5, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Državno pravobranilstvo, šubičeva ulica 2, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za sistem javnega naročanja, Beethovnova ulica 11, 1000 Ljubljana