018-150/2007 Klinični center Ljubljana

Številka: 018-150/2007-4

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/1999, 90/1999, 110/2002, 42/2004, 61/2005 ter 78/2006; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN) v senatu članice Sonje Drozdek šinko, kot predsednice senata, ter članice Nataše Jeršič in predsednika Sama Červeka, kot članov senata, ob sodelovanju svetovalca Boruta Smrdela, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila "nakup šivalnega materiala in staplerjev (spenjalnikov)" in na podlagi pritožbe, ki jo je vložil vlagatelj Johnson & Johnson, d.o.o., šmartinska cesta 53, Ljubljana, ki ga zastopa odvetnik Aleš Avbreht, Slomškova ulica 12a, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Klinični center Ljubljana, Zaloška cesta 2, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 07.06.2007 soglasno

ODLOČILA

Vlagateljeva pritožba po drugem odstavku 13. člena ZRPJN, kot izhaja vlagateljeve vloge "Izjava o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo", z dne 14.05.2007, se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Naročnik je dne 20.01.2006 sprejel sklep o pričetku predmetnega postopka oddaje javnega naročila. Javni razpis je naročnik objavil v Uradnem listu RS, št. 9, z dne 27.01.2006, pod številko objave Ob-1277/06 (popravka v Uradnem listu RS, št. 28/2006, z dne 17.03.2006, pod številko objave Ob-7572/06, in v Uradnem listu RS, št. 31/2006, z dne 24.03.2006, pod številko objave Ob-8477/06) ter v Uradnem listu EU, št. S 19, z dne 28.01.2006, pod številko objave 20835 (popravka v Uradnem listu EU, št. S 50, z dne 14.03.2006, pod številko objave 51730, in v Uradnem listu EU, št. S 58, z dne 24.03.2006, pod številko objave 59745).

Dne 07.07.2006 je naročnik sprejel in izdal odločitev o oddaji naročila.

Na podlagi vloženih revizijskih zahtevkov je Državna revizijska komisija dne 29.01.2007 izdala sklep št. 018-317/2006-42-310, s katerim je med drugim razveljavila naročnikovo odločitev o oddaji predmetnega javnega naročila v sklopih 1, 2, 3, 4, 5, 6, 8, 10, 11, 12, 13, 16, 18, 20, 21, 22, 26, 27, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35.

Dne 07.03.2007 je naročnik izdal novo odločitev o oddaji naročila, iz katere izhaja, da se predmetno javno naročilo v sklopih 1, 2, 3, 4, 5, 6, 8, 10, 11, 12, 16, 20, 21, 22, 27, 32 ter 33 ne odda, v sklopih 13, 18, 26, 29, 30, 31, 34 ter 35 pa se odda ponudniku MM Surgical, d.o.o., Galjevica 81, Ljubljana, ki ga v predmetnem postopku zastopa Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki, Barjanska cesta 3, Ljubljana (v nadaljevanju: izbrani ponudnik). Iz odločitve izhaja tudi, da je vlagateljeva ponudba nepravilna, v sklopih 18 in 30 pa tudi nesprejemljiva.

Dne 16.03.2007 je vlagatelj na naročnika naslovil zahtevo za dodatno obrazložitev odločitve o oddaji javnega naročila in zahtevo za vpogled ter fotokopiranje ponudbe izbranega ponudnika.

Naročnik je dodatno obrazložitev svoje odločitve izdal dne 03.04.2007, vpogled v ponudbe pa je vlagatelju omogočil dne 06.04.2007.

Dne 20.04.2007 je vlagatelj na naročnika naslovil zahtevek za revizijo. V njem navaja, da je za sklope 13, 18, 26, 30, 34 ter 35 oddal svojo ponudbo, za katero je Državna revizijska komisija ugotovila, da je nepravilna. V primeru, da vlagatelj uspe izkazati nepravilnost ponudbe izbranega ponudnika v teh sklopih, bo naročnik moral (ob upoštevanju dejstva, da so tudi vse ostale ponudbe ponudnikov, ki so oddali ponudbe za predmetne sklope, nepravilne) oddati javno naročilo v novem odprtem postopku ali postopku s pogajanji. S tem vlagatelj izkazuje tudi svojo aktivno legitimacijo za vložitev revizijskega zahtevka. V nadaljevanju le-tega vlagatelj navaja več razlogov, iz katerih naj bi bila po njegovem mnenju ponudba izbranega ponudnika nepravilna. Vlagatelj predlaga, da se njegovemu revizijskemu zahtevku ugodi in se razveljavi naročnikova odločitev o oddaji predmetnega javnega naročila v sklopih 13, 18, 26, 30, 34 ter 35 ter da se mu povrnejo stroški revizijskega postopka. Slednje vlagatelj priglaša v protivrednosti 3000 točk po Odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2003 (70/2003 - popr.); v nadaljevanju: Odvetniška tarifa), za sestavo revizijskega zahtevka, ter v višini 2% od navedene protivrednosti, za materialne stroške, oboje navedeno povečano za 20% DDV. Vlagatelj zahteva tudi povrnitev stroškov takse za zahtevek za revizijo, ki jih priglaša v višini 834,59 EUR.

Dne 26.04.2007 je izbrani ponudnik na naročnika naslovil vlogo "Prijava stranske intervencije in izjasnitev o zahtevku za revizijo". V podani vlogi podaja svoje argumente v zadevi in primarno predlaga, da se vlagateljev revizijski zahtevek zavrže, podredno pa, da se zavrne. V obeh primerih izbrani ponudnik zahteva tudi, da se vlagatelju naloži plačilo stroškov stranskega intervenienta, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nastale stroške izbrani ponudnik priglaša v protivrednosti 3000 točk po Odvetniški tarifi, za sestavo izjasnitve o zahtevku za revizijo, povečano za 2% materialnih stroškov in 20% DDV.

Naročnik je o vlagateljevem revizijskem zahtevku odločil z dokumentom "Odločitev o zahtevku za revizijo", z dne 07.05.2007, s katerim je le-tega v celoti zavrgel, vlagateljevo zahtevo po povrnitvi stroškov, nastalih z revizijo, pa je zavrnil. V obrazložitvi svoje odločitve naročnik navaja, da je Državna revizijska komisija s sklepom št. 018-317/2006-42-310 v postopku oddaje predmetnega javnega naročila že odločila, da je vlagateljeva ponudba nepravilna. Naročnik ugotavlja, da iz navedb izhaja, da vlagatelj ne izkazuje oziroma ni verjetno izkazal, da mu je bila ali bi mu lahko bila povzročena škoda, zaradi česar mu naročnik ne priznava aktivne legitimacije za ponovno vložitev zahtevka za revizijo zoper pravilno izbranega ponudnika. Naročnik se ob tem sklicuje na stališče Državne revizijske komisije, zavzeto na drugi občni seji v letu 2007, in v odločitvi Državne revizijske komisije št. 018-74/2007-6. Naročnik navaja tudi, da na podlagi navedenega ni preverjal utemeljenosti drugih vlagateljevih revizijskih navedb, saj tudi v primeru, da bi ugotovil, da je nepravilno ugotovil dejansko stanje, vlagateljeva ponudba ne bi bila pravilna v smislu 13. točke 3. člena Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/2000 (102/2000 - popr.), 2/2004, 2/2004; v nadaljevanju: ZJN-1). Ker vlagatelj s svojim revizijskim zahtevkom ni uspel, je naročnik zavrnil tudi zahtevo slednjega po povrnitvi stroškov, nastalih z revizijo. V podanem pravnem pouku je naročnik vlagatelja pozval, da mu v roku treh dni sporoči, ali želi revizijski postopek nadaljevati pred Državno revizijsko komisijo.

Z vlogo z dne 14.05.2007 je vlagatelj naročnika na naročnika naslovil "Izjavo o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo". V njej naročnika obvešča, da želi revizijski postopek nadaljevati pred Državno revizijsko komisijo, pojasnjuje pa tudi svoja stališča v zadevi. Vlogo z enako vsebino je vlagatelj dne 14.05.2007 naslovil tudi na Državno revizijsko komisijo.


Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija, na podlagi 2. alineje drugega odstavka 23. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je v okviru postopka najprej obravnavala vlogo izbranega ponudnika, s katero slednji prijavlja stransko intervencijo v postopek, voden na podlagi vlagateljevega revizijskega zahtevka.

Državna revizijska komisija s tem v zvezi pripominja, da določbe 199. in naslednjih členov Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 2/2004 (10/2004- popr.); v nadaljevanju: ZPP), ki se nanašajo na udeležbo intervenienta v pravdi, v revizijskem postopku ni mogoče smiselno uporabiti na način, kot to izhaja iz vloge izbranega ponudnika. V skladu s prvim odstavkom 199. člena ZPP se lahko tisti, ki ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, tej stranki pridruži. Intervenient mora sprejeti pravdo v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo, in ima v nadaljnjem teku pravde pravico dajati predloge in opravljati vsa druga pravdna dejanja v rokih, v katerih bi lahko to storila stranka, ki se ji je pridružil (prvi odstavek 201. člena ZPP). Pravdna dejanja intervenienta imajo pravni učinek za stranko, ki se ji je pridružil, če niso v nasprotju z njenimi dejanji (četrti odstavek 201. člena ZPP). Stranski intervenient lahko torej kot pomočnik stranke opravlja vsa procesna dejanja, ki jih sicer lahko opravi stranka, če ne pride do nasprotja med intervenientovimi in strankinimi dejanji.

Ne glede na odgovor na vprašanje, ali ima izbrani ponudnik v revizijskem postopku pravni ali le (za stransko intervencijo neupošteven) ekonomski interes, Državna revizijska komisija ugotavlja, da se izbrani ponudnik v revizijskem postopku ne more pridružiti naročniku kot njegov pomočnik, ki lahko namesto njega opravlja procesna dejanja, predvidena z ZRPJN. Naročnik namreč v revizijskem postopku nima položaja stranke, temveč položaj organa pravnega varstva, ki odloča o zahtevku za revizijo in ga lahko bodisi zavrne bodisi mu ugodi in deloma ali v celoti razveljavi postopek oddaje javnega naročila. Priznanje vloge stranskega intervenienta izbranemu ponudniku bi tako lahko pripeljalo do položaja, ko bi izbrani ponudnik v primeru molka naročnika lahko sam opravil procesno dejanje iz prvega odstavka 16. člena ZRPJN in sam odločil o zahtevku za revizijo. Navedeno pomeni, da izbrani ponudnik ne more biti stranski intervenient oz. pomočnik naročnika v revizijskem postopku oz. da institut stranske intervencije v revizijskem postopku ni smiselno uporabljiv. S tem povezano vlogo izbranega ponudnika lahko zato Državna revizijska komisija obravnava le kot vloge v smislu drugega odstavka 21. člena ZRPJN. Sicer pa ZRPJN položaj izbranega ponudnika posebej ureja v drugem odstavku 12. člena ter tretjem odstavku 20. člena, v skladu s katerima mora biti le-ta obveščen o revizijskem postopku in mu mora naročnik posredovati tudi kopijo zahtevka za revizijo, Državna revizijska komisija pa svojo odločitev o zahtevku za revizijo. Pravno varstvo izbranega ponudnika je v primeru, če je zahtevku za revizijo ugodeno in je odločitev o dodelitvi naročila razveljavljena, zagotovljeno v novem revizijskem postopku, ki ga lahko (prejšnji) izbrani ponudnik sproži z vložitvijo zahtevka za revizijo zoper novo odločitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila.


Državna revizijska komisija je dalje obravnavala dopustnost vlagateljeve vloge "Izjava o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo".

Državna revizijska komisija s tem v zvezi pojasnjuje, da je v skladu z določili ZRPJN podaja obvestila o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo predvidena za primer, ko naročnik odloči o zahtevku za revizijo tako, da "da v celoti ali delno razveljavi postopek oddaje javnega naročila ali zavrne zahtevek za revizijo" (prvi odstavek 17. člena ZRPJN, v povezavi s prvim odstavkom 16. člena ZRPJN), oziroma za primer, ko vlagatelj zahtevka za revizijo v 20 dneh od dne, ko je naročnik prejel njegov popolni zahtevek za revizijo, ne prejme naročnikove odločitve iz prvega odstavka 16. člena ZRPJN (drugi odstavek 16. člena ZRPJN). V primeru, ko naročnik zahtevek za revizijo zavrže, ker naj bi ga vložila oseba, ki ni izkazala aktivne legitimacije, pa ZRPJN zoper takšno odločitev ne predvideva podaje obvestila o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo, temveč podajo pritožbe neposredno na Državno revizijsko komisijo (drugi odstavek 13. člena ZRPJN).

V konkretnem primeru je naročnik vlagateljev revizijski zahtevek, z dne 20.04.2007, zavrgel, in sicer zato, ker naj vlagatelju zaradi domnevnih nepravilnosti v zvezi s predmetnim postopkom oddaje javnega naročila ne bi nastala niti mu ne bi mogla nastati škoda (t.j. zaradi neizkazovanja aktivne legitimacije za vložitev revizijskega zahtevka). Vlagatelju pa je ob tem podal napačen pravni pouk, skladno s katerim naj bi bila v zvezi s takšno odločitvijo možna podaja obvestila o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo.

Vlagatelj je takšnemu (napačnemu) pravnemu pouku sledil in je na naročnika dne 14.05.2007 naslovil vlogo "Izjava o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo", iz katere med drugim izhaja njegova (z ZRPJN neskladna) zahteva po nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo.

Ker pa gre ob zapisanem ugotoviti tudi, da je vlagatelj vlogo z enako vsebino istočasno (v roku treh dni od prejema naročnikove odločitve o zavrženju njegovega revizijskega zahtevka) naslovil tudi na Državno revizijsko komisijo (torej organ pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločitev o zavrženju revizijskega zahtevka), iz vloge pa jasno izhaja vlagateljevo nestrinjanje z naročnikovim zavrženjem njegovega revizijskega zahtevka, je slednja vlagateljevo "Izjavo o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo", z dne 14.05.2007, štela za pravočasno pritožbo po drugem odstavku 13. člena ZRPJN.


V nadaljevanju postopka je Državna revizijska komisija preverila utemeljenost vlagateljeve pritožbe, ob čemer je ugotovila, da le-ta ni utemeljena.
Naročnik je vlagateljev revizijski zahtevek, z dne 20.04.2007, kot že navedeno, zavrgel iz razloga, ker naj slednjemu javno naročilo ob nesporni nepravilnosti njegove ponudbe ne bi moglo biti oddano, tako pa naj mu zaradi domnevnih nepravilnosti v zvezi s predmetnim postopkom oddaje javnega naročila tudi ne bi nastala niti mu ne bi mogla nastati škoda (naročnik vlagatelju ni priznal aktivne legitimacije za vložitev revizijskega zahtevka).

V konkretni zadevi med strankama ni spora o tem (vlagatelj tega dejstva v svojem revizijskem zahtevku ne prereka), da je vlagatelj v postopku oddaje predmetnega javnega naročila predložil nepravilno ponudbo. To dejstvo je v svojem sklepu, št. 018-317/2006-42-310, z dne 29.01.2007, ugotovila tudi Državna revizijska komisija.

Državna revizijska komisija je v zvezi z vprašanjem obstoja aktivne legitimacije vlagatelja, čigar ponudba je bila v postopku oddaje javnega naročila spoznana za nepravilno, na svoji 2. občni seji v letu 2007 sprejela naslednje stališče:

"ZRPJN v 1. odstavku 9. člena jasno določa, da zahtevek za revizijo lahko vloži vsaka oseba, ki ima ali je imela interes za dodelitev naročila in ki verjetno izkaže, da ji je bila ali bi ji lahko bila povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila.

Za to, da bi se določenemu subjektu priznalo upravičenje za vodenje postopka revizije, tako zakon zahteva dvoje: (1.) (dejanski) interes za dodelitev naročila in (2.) realna stopnja verjetnosti nastanka škode, ki jo je mogoče pripisati naročnikovemu ravnanju, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev (obstajati mora torej vzročna zveza med realno stopnjo verjetnosti nastanka škode in zatrjevano naročnikovo kršitvijo). Vlagatelju, katerega ponudba je bila v postopku oddaje javnega naročila spoznana kot nepravilna, sicer ni mogoče odrekati dejanskega interesa za pridobitev predmetnega javnega naročila, vendar pa ob ugotovitvi zakonitosti naročnikove odločitve, da je vlagateljeva ponudba nepravilna, vlagatelju ni uspelo izkazati drugega elementa aktivne legitimacije, tj. realne stopnje verjetnosti nastanka škode. Če zaradi ugotovljenih nepravilnosti, vlagateljeve ponudbe ni mogoče obravnavati kot "pravilno ponudbo" v smislu 13. točke 3. člena ZJN-1, jo je v skladu s 1. odstavkom 76. člena ZJN-1 treba zavrniti. Kar pomeni, da vlagatelj (celo v primeru, če bi se njegove navedbe glede drugih kršitev v postopku oddaje javnega naročila izkazale za utemeljene) dejansko nima nobenih možnosti, da bi bil v predmetnem postopku oddaje javnega naročila izbran kot najugodnejši ponudnik, zaradi česar mu zaradi zatrjevanih domnevnih nepravilnosti v zvezi s predmetnim postopkom oddaje javnega naročila, ki se ne nanašajo na utemeljenost izločitve njegove ponudbe zaradi nepravilnosti, ni nastala in mu tudi ne bi mogla nastati nikakršna škoda. Takšnemu vlagatelju se aktivna legitimacija za izpodbijanje ostalih ponudb tudi na podlagi argumenta, da se realna stopnja verjetnosti nastanka škode kaže predvsem v možnosti nadaljnjega sodelovanja v postopku s pogajanji, ne more priznati. Potrebno je namreč poudariti, da iz zadeve Stadt Halle C-26/03 jasno izhaja, da se pravno varstvo vlagatelja nanaša zgolj na konkretni postopek oddaje javnega naročila, ki se konča z izbiro najugodnejšega ponudnika ali z zavrnitvijo vseh ponudb. Postopek s pogajanji tako predstavlja nov postopek, v katerem je potrebno obstoj aktivne legitimacije vedno znova presojati in ne predstavlja zgolj nadaljevanje predhodnega postopka (zadeva št. 018-285/04). Naročnik ima namreč kljub temu, da se postopek konča brez izbire (ker so npr. vse ponudbe nepravilne) možnost drugačne odločitve, in sicer da se ne gre v postopek s pogajanji, ampak da se javnega naročila preprosto ne odda in njegovo izvajanje prenese na notranje na novo ustanovljene organizacijske enote. Vlagatelj, ki je predložil ponudbo, ki je bila oz. bi bila zakonito zavrnjena kot nepravilna, pa prav tako ne more izkazati nastanka škode v obstoječem postopku oddaje javnega naročila celo v primeru, če bi se naročnik po nastopu pravnomočnosti odločitve iz postopka oddaje javnega naročila odločil izpeljati razpis samo za del predmeta iz tokratnega postopka oddaje javnega naročila v nekem drugem postopku oddaje javnega naročila. Z zahtevkom za revizijo namreč vlagatelj uveljavlja varstvo svojih pravic in interesov (gl. 1. člen ZRPJN, ki govori o tem, da ZRPJN ureja pravno varstvo ponudnikov), uveljavljanje kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila, ki pa ne morejo vplivati na vlagateljev položaj, se pa nanašajo na kršitve ZJN-1, bi lahko subsumirali kot varstvo v javnem interesu, za katerega pa vlagatelj kot posameznik po ZRPJN ni aktivno legitimiran. Namreč, varstvo v javnem interesu lahko uveljavljajo zgolj subjekti iz 2. odstavka 9. člena ZRPJN.

Pri tem pa velja opozoriti, da ustava RS v 22. členu jasno določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi. Pri čemer je potrebno predvsem poudariti enako varstvo pravic v smislu, da mora biti slednje zagotovljeno vsem ponudnikom enako pod enakimi pogoji tudi v postopku revizije. Poleg tega je tudi sodišče ES je v zadevi C-249/01 HackermĂĽller zoper Bundesimmobiliengesellschaft mbH (BIG) in Wiener Entwicklungsgesellschaft mbH fĂĽr den Donauraum AG (WED) na vprašanje, ali je za začetek postopka revizije aktivo legitimirana že vsaka oseba, ki je pokazala interes za dodelitev javnega naročila, jasno odgovorilo, da države članice niso zavezane priznati aktivne legitimacije za začetek postopka revizije vsaki osebi, ki želi pridobiti javno naročilo, temveč lahko od vlagatelja zahtevajo, da mora slednji za njeno priznanje izkazati nastanek škode, ki je posledica naročnikovega protipravnega ravnanja (točke 17-19 sodbe). Prav tako pa tudi sama revizija nima namena sankcionirati vseh naročnikovih kršitev (Aleksij Mužina: Pravno varstvo v postopkih oddaje javnega naročila, Odin, 2002, str. 235). Dosedanja praksa Državne revizijske komisije je vprašanje aktivne legitimacije vlagateljev po roku za predložitev ponudb razlagala široko in tako priznavala aktivno legitimacijo ne le ponudnikom, ki so z zahtevkom za revizijo uveljavljali varstvo lastnega interesa (in ko so vsaj verjetno izkazali škodo), ampak tudi tistim ponudnikom, ki so ob ali kljub ugotovitvi nepravilnosti svoje ponudbe v zahtevku za revizijo z uveljavljanjem nepravilnosti ponudb drugih ponudnikov želeli doseči razveljavitev tistih naročnikovih odločitev o oddaji javnega naročila, ki kot take ne bi mogle pomeniti niti možnosti nastanka škode v vlagateljevi sferi. Državna revizijska komisija je tako v dosedanji praksi v bistvu vlagateljem podeljevala aktivno legitimacijo tudi v smislu uveljavljanja varstva javnega interesa. Namen širšega tolmačenja aktivne legitimacije se je z uveljavljanjem izrazito partikularnih interesov vlagateljev, iz katerih pa ni bilo mogoče razbrati kakšnega (širšega ali utemeljenega) varstva javnega interesa, izrodil in omogoča, da se izraziteje izpostavljajo zasebni interesi pred javnimi interesi (in tudi interesi izbranega ponudnika). Zoženje aktivne legitimacije zgolj na primere, ko vlagatelj v konkretnem primeru izkaže nezakonitost naročnikove odločitve o zavrnitvi vlagateljeve ponudbe, je po oceni Državne revizijske komisije z vidika tehtanja interesov in temeljnih načel, ki veljajo v postopkih revizije (zlasti načela hitrosti in učinkovitosti) in oddaje javnih naročil, utemeljen. Pri tem se pravica do pravnega varstva vlagateljev ne ukinja, ampak se jo upošteva v obsegu, ki je v skladu z načelom sorazmernosti, kar pomeni da je taka omejitev potrebna in nujna za dosego ustavno legitimnega cilja ter v sorazmerju s pomembnostjo tega cilja. Na dopustnost takšne razlage vprašanja aktivne legitimacije kaže tudi razlaga Sodišča ES, ki pravovarstvenih direktiv ne razlaga na način, da je vsakemu vlagatelju absolutno zagotovljeno pravno varstvo.

Izhajajoč iz tega, da so natančnost in skrbnost pri pripravi ponudbene dokumentacije ter njena skladnost z vsemi naročnikovimi zahtevami v postopku oddaje javnega naročila temeljni interes in dolžnost vsakega ponudnika za oddajo pravilne ponudbe in da ZJN-1 pod pogoji iz 54. člena opravičuje zgolj popravo računskih napak, druge napake, nastale bodisi zaradi površnosti ali pa iz špekulativnih razlogov, pa imajo lahko za posledico zgolj nepravilnost same ponudbe (zadeva št. 018-013/2004), ne more vlagatelj s ponudbo, ki je bila zakonito spoznana za nepravilno, uveljavljati več pravic od tistega ponudnika, čigar ponudba je bila spoznana za pravilno. Ob tem velja opozoriti tudi na stališče generalnega pravobranilca iz točke 62 v zadevi C-249/01 HackermĂĽller zoper Bundesimmobiliengesellschaft mbH (BIG) in Wiener Entwicklungsgesellschaft mbH fĂĽr den Donauraum AG (WED), ki izpostavlja, da ponudniku, ki je tudi sam prekršil razpisne pogoje ali pravila javnega naročanja, ne more biti dodeljeno javno naročilo. Poleg tega pa tudi samo dejstvo, da so morebiti tudi ponudbe drugih ponudnikov nepravilne, na njegov položaj ne more vplivati.

Glede na podane argumente Državna revizijska komisija ocenjuje, da ožja razlaga vprašanja aktivne legitimacije ne posega v pravice vlagateljev, ampak daje temu institutu le tiste okvire, ki izhajajo že iz ZRPJN. Državna revizijska komisija pa ob tem tudi opozarja, da v primeru naročnikove odločitve, da je vlagateljeva ponudba nepravilna, vlagatelju ne bo avtomatsko odvzela aktivno legitimacijo (in s tem pravico do pravnega sredstva), temveč bo to storila šele takrat, ko se bodo v končanem postopku revizije potrdile naročnikove ugotovitve o nepravilnosti vlagateljeve ponudbe. šele s tem dejanjem oziroma trenutkom bo Državna revizijska komisija vlagatelju lahko odvzela aktivno legitimacijo za izpodbijanje pravilnosti ponudb drugih ponudnikov. To tudi pomeni, da bodo morali naročniki v primeru vložitve zahtevka za revizijo, ko bo vlagatelj izpodbijal nezakonitost naročnikove odločitve o zavrnitvi vlagateljeve ponudbe, ob ustrezni podaji drugih procesnih predpostavk svojo odločitev tudi zagovarjati v postopku revizije. Taka razlaga določb ZRPJN tudi ne posega v pooblastila, ki jih imajo aktivno legitimirane osebe iz 2. odstavka 9. člena ZRPJN.".

Zgoraj podanemu stališču je sledila tudi praksa Državne revizijske komisije, tako npr. v zadevah 018-74/07, 018-89/07 itd.

V konkretnem primeru, kot je že bilo navedeno, med strankama ni spora o tem, da je vlagatelj v postopku oddaje predmetnega javnega naročila predložil nepravilno ponudbo. To dejstvo je v svojem sklepu, št. 018-317/2006-42-310, z dne 29.01.2007, ugotovila tudi Državna revizijska komisija, vlagatelj pa ga v podanem revizijskem zahtevku ne izpodbija. V svojem revizijskem zahtevku vlagatelj tako navaja zgolj argumente, zaradi katerih naj bi bila nepravilna tudi (edina preostala) ponudba izbranega ponudnika za sklope 13, 18, 26, 30, 34 ter 25.

Državna revizijska komisija upoštevajoč argumente, predstavljene v zgoraj citiranem stališču svoje 2. občne seje, ter prakso Državne revizijske komisije v zgoraj navedenih zadevah ugotavlja, da vlagatelj za vložitev revizijskega zahtevka, z dne 20.04.2007, ni aktivno legitimiran, saj ni uspel izkazati, da mu je bila ali da bi mu lahko bila v predmetnem postopku oddaje javnega naročila povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila.

Izhajajoč iz zgoraj navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja tudi, da je bil naročnik vlagateljev revizijski zahtevek, z dne 20.04.2007, skladno z drugim odstavkom 13. člena ZRPJN, upravičen in dolžan zavrniti. Vlagateljeva pritožba zoper takšno odločitev, kot izhaja iz vlagateljeve vloge "Izjava o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo", z dne 14.05.2007, tako ni utemeljena, zato jo je Državna revizijska komisija, na podlagi 2. alineje drugega odstavka 23. člena ZRPJN, zavrnila.
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz izreka tega sklepa.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).


V Ljubljani, dne 07.06.2007


Predsednica senata:
Sonja Drozdek šinko, univ. dipl. prav.,
Članica Državne revizijske komisije











Vročiti:
- Klinični center Ljubljana, Zaloška cesta 2, Ljubljana,
- Odvetnik Aleš Avbreht, Slomškova ulica 12, Ljubljana,
- Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki, Barjanska cesta 3, Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, Ljubljana,
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, Ljubljana.