018-130/2007 RS, Ministrstvo za finance, Davčna uprava RS

Številka: 018-130/2007-3

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99, 90/99, 110/02, 14/03, 42/04, 61/05 in 78/06; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN) v senatu predsednika Sama Červeka kot predsednika senata in članic mag. Nataše Jeršič in Sonje Drozdek šinko, ob sodelovanju svetovalke Njives Prelog, kot članov senata v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za "600 dostopov do podatkovne baze s področja davkov, financ, računovodstva, pravne ureditve in sodne prakse za leto 2008" in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložilo podjetje Ius Software d.o.o., Tivolska 50, Ljubljana, ki ga zastopa odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki, Barjanska cesta 3, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika RS, Ministrstvo za finance, Davčna uprava RS, šmartinska 55, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 8.5.2007

ODLOČILA

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja po povrnitvi stroškov se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Naročnik je javni razpis za oddajo predmetnega javnega naročila objavil v Uradnem listu RS št. 16 z dne 23.2.2007 pod št. objave Ob-4785/07.

Zoper objavljeno razpisno dokumentacijo je vlagatelj dne 21.3.2007 vložil zahtevek za revizijo, v katerem zatrjuje, da je naročnik v predmetnem postopku kršil drugi odstavek 37. člena Zakona o javnem naročanju (Ur.l. št. 128/06, v nadaljevanju ZJN-2) ter temeljna načela javnega naročanja. Naročnik naj bi namreč po vlagateljevih navedbah tehnične specifikacije v celoti prilagodil portalu Tax-Fin-Lex, s čimer naj bi onemogočil enakopraven dostop vsem ponudnikom. Tehnične specifikacije morajo biti po vlagateljevem mnenju oblikovane na podlagi funkcionalnih zahtev predmeta naročila, vezanih na objektivne potrebe in zahteve naročnika tako, da nedopustno ne omejujejo konkurence. Vlagatelj pri tem opozarja, da so rešitve portala Tax-Fin-Lex tako specifične, da jih ni mogoče najti pri nobenem drugem ponudniku. Da naročnik preferira zgolj tak sistem pa po vlagateljevem mnenju ne obstajajo objektivno opravičljivi razlogi. Pri tem vlagatelj pojasnjuje, da naročnik zahteva točno tisto vsebino s točno takšno funkcionalnostjo, ki jo ima omenjeni sistem, pri tem pa ne zahteva niti enega vsebinskega sklopa, ki ga omenjeni sistem nima. Vlagatelj v nadaljevanju zatrjuje tudi kršenje načela zagotavljanja konkurence. Pri tem se sklicuje na komentar ZJN-2 in opozarja, da je pomembna faza priprave razpisne dokumentacije, ki ne sme biti omejevalna, izključujoča glede konkurence ponudnikov, kot je to zaradi ravnanj naročnika podano v predmetnem postopku. Vlagatelj navaja, da je v obravnavanem primeru mogoče govoriti tudi o prikriti diskriminaciji, saj po njegovem mnenju obstajajo zahteve, ki dajejo prednost določenemu ponudniku. Pri tem opozarja, da je razlikovanje med tistimi, ki so v primerljivem položaju, dovoljeno le, če so razlikovanja utemeljena na razlogih objektivne narave, poleg tega pa tudi prekomernost pri postavljanju pogojev po vlagateljevem mnenju ni opravičljiva, saj ima za posledico omejevanje in izključevanje konkurence. Vlagatelj v nadaljevanju ugovarja naročnikovim zahtevam iz razpisne dokumentacije, da mora biti predpis časovno obdelan na nivoju člena, odstavka, točke in alineje in meni da so te v nasprotju z nomotehničnimi pravili in usmeritvami Službe Vlade RS za zakonodajo. Tovrstno razčlenjevanje po vlagateljevih navedbah lahko pomeni trganje vsebine iz potrebnega konteksta posameznega določila, zaradi česar takšno obdelovanje ni strokovno opravičljivo. Glede mini časovnice pa vlagatelj opozarja, da je tovrstno prikazovanje podatkov lastno zgolj sistemu Tax-Fin-Lex in da ločeno prikazovanje podatkov lahko povzroči napačno razumevanje uporabnikov. Vlagatelj v nadaljevanju opozarja, da je v razpisni dokumentaciji priložen vzorec pogodbe, ki ne pokriva vseh potrebnih vsebin, kot bi jih za razpisane storitve naročnik moral vključiti v pogodbo. Tako po vlagateljevih navedbah naročnik v samem vzorcu pogodbe ne določa, ali gre za omejeno ali neomejeno uporabo sistema, pri tem manjka jasna opredelitev obsega, dostopa, morebitnih omejitev uporabe, kakor tudi način uporabe sistema, kot je uporaba gesla, posredovanje gesla tretjim, kar dopušča možne spore, oz. vlagatelju ne zagotavlja varovanja njegovih avtorskih pravic. Naročnik prav tako ni določil možnosti prekinitve pogodbe s strani vlagatelja in morebitnega odpovednega roka. Nadalje vlagatelj opozarja, da zaradi nedefiniranih okoliščin v 6. členu vzorca pogodbe, ki lahko povzročijo odstop od pogodbe s strani naročnika, niso varovani interesi vlagatelja. Vlagatelj meni, da bi moral naročnik glede na 3. člen vzorca pogodbe dopustiti izključitev odgovornosti za škodo, zamudo ali pomanjkljivosti, nastalih zaradi višje sile, pri tem pa opozarja še na pomanjkljivost seznama 600 uporabnikov. Glede 1.4. točke razpisne dokumentacije vlagatelj meni, da bi bilo potrebno ravnanje z uporabniškim imenom in geslom za dostop do vlagateljevega sistema urediti tako, da bi se naročnik zavezal, da bo dodeljeno uporabniško ime in geslo hranil kot poslovno skrivnost in da bo zagotovil, da bodo uporabniško ime in geslo uporabljali le člani razpisne komisije. Prav tako vlagatelj opozarja, da bi moral naročnik odškodninsko odgovarjati vlagatelju za morebitno zlorabo uporabniškega imena oz. gesla s strani nepooblaščenih uporabnikov. Na podlagi navedenega vlagatelj predlaga razveljavitev postopka oddaje javnega naročila in povrnitev stroškov, in sicer za plačano takso in sestavo zahtevka za revizijo v višini 1500 odvetniških točk, 2% materialnih točk, vse povečano za 20% DDV.

Naročnik je 11.4.2007 sprejel sklep, št. 430-13/2007 (01111-00), s katerim je zahtevek za revizijo zavrnil. V obrazložitvi sklepa naročnik poudarja, da je vse tehnične specifikacije opisal v 3. točki razpisne dokumentacije in da so vse za naročnika bistvene, kajti uporabnikom naročnika se lahko le na način, da je predpis obdelan do nivoja člena, odstavka, točke ali alineje, in sicer na način, da uporabnik dobi takojšen vpogled v spreminjanje določil predpisa v vsej njegovi zgodovini in veljavnost predpisa v vsaki poljubni časovni točki, omogoči maksimizacijo delovnega časa, kvaliteten, natančen ter sproten pregled dela predpisa, ki ga naročnik v danem trenutku uporablja oz. ga potrebuje za svoje delo. Pri tem naročnik pojasnjuje, da zakon v 2. odstavku 37. člena ZJN-2 naročniku nalaga dolžnost, da tehnične specifikacije oblikuje glede na svoje objektivne potrebe. Pri tem morajo po naročnikovih navedbah naročniki zaradi spoštovanja načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti iz 6. člena ZJN-2 poskrbeti, da dovolj natančno, konkretno ter stvarno opredelijo svoje potrebe in tehnične zahteve. Naročnik še opozarja, da pri opredeljevanju svojih potreb ni vezan na storitve, ki so v danem trenutku dostopne na trgu, temveč lahko svoje potrebe opredeli na način, ki vzpodbuja napredek, inovativnost ter izboljševanje obstoječih storitev, če to opravičuje naročnikove potrebe. Omenjena določba po naročnikovem mnenju torej ne pomeni, da mora naročnik svoje potrebe prilagoditi ponudbi na trgu, marveč zakon določa ravno nasprotno, da morajo biti tehnične specifikacije oblikovane na podlagi funkcionalnih zahtev predmeta naročila, vezane na objektivne potrebe in zahteve naročnika. Pri tem naročnik še opozarja, da nobena od zahtev v tehničnih specifikacijah ni vezana na izključne pravice, pridobljene licence, koncesije ali druga dovoljenja, prav tako naročnik v razpisni dokumentaciji ni navajal nobenih blagovnih znamk ali kako drugače pogojeval tehničnih specifikacij z določenim ponudnikom. Dejstvo, da imajo določeni ponudniki svoje spletne portale bolj dodelane, tehnično bolj izpopolnjene, zaradi česar bolj odgovarjajo naročnikovim objektivnim potrebam kot spletni portali drugih ponudnikov, ne more predstavljati razloga, ki bi omejeval konkurenco med ponudniki. Naročnik nadalje pojasnjuje, da predmetno naročilo naročniku ne nalaga, da mora pri opredeljevanju določb razpisne dokumentacije skrbeti za to, da bodo vsi potencialni ponudniki lahko sodelovali pri oddaji javnega naročila, temveč mora naročnik skrbeti za to, da je javno naročilo lahko dostopno vsem potencialnim ponudnikom ob predpostavki, da tudi potencialni ponudniki svoje storitve razvijajo v skladu s podjetniško iniciativo, pravili konkurence ter da ponudniki lahko izkoriščajo vse dodatne možnosti razvoja, napredka ter razvoja informacijskega sistema. Naročnik nadalje opozarja, da v tehničnih specifikacijah ni opredelil sistema Tax-Fin-Lex, temveč je zahteval le določene operativne in uporabne funkcije, ki jih vsak ponudnik lahko razvije znotraj lastnega sistema, na način, ki si ga ponudniki lahko sami izberejo. Pri tem naročniku sistem, ki omogoča dostop do dokumentov in pravnih aktov, pri katerem mora primerjavo ter povezavo opraviti naročnik sam, ne zadošča, zaradi česar je naročnik opredelil tehnične specifikacije na način, ki je njemu primeren, vendar še dovolj splošno, da bi potencialni ponudniki lahko ponudili različne rešitve. Pri tem naročnik pojasnjuje, da omenjena nomotehnična pravila nimajo nikakršne zveze s predmetnim javnim naročilom, temveč se nanašajo zgolj na pripravo predpisov, predmetno javno naročilo pa naročniku omogoča seznanitev. Naročnik še navaja, da ravno primerjava na časovni lestvici ter primerjave med predpisi in drugimi dokumenti onemogočajo iztrganje relevantnih vsebin iz konteksta. V zvezi z vlagateljevimi navedbami, da vzorec pogodbe naj ne bi pokrival vseh potrebnih vsebin, pa naročnik poudarja, da ZJN-2 naročniku ne nalaga, kakšna naj bo konkretna vsebina pogodbe, tako da velja na tem področju pogodbena svoboda v skladu s pravili obligacijskega prava. Pri tem naročnik še opozarja, da je pogodba vezana na razpisno dokumentacijo v predmetnem postopku, tako da je pogodbo pripravil v skladu z zahtevami iz razpisne dokumentacije, kar je navedel tudi v 1. členu pogodbe. Naročnik v nadaljevanju še navaja, da je popolnoma avtonomen tudi pri določanju razlogov za prekinitev pogodbe, kot pri določitvi odpovednega roka. Glede izključitve odgovornosti izbranega ponudnika za škodo, zamudo ali pomanjkljivost, ki nastanejo kot posledica višje sile ali dogodkov, pa naročnik meni, da se slednja presojajo po splošnih pravilih obligacijskega prava, ter da dikcija 3. člena vzorca pogodbe v ničemer ne posega v pravico izbranega ponudnika. Naročnik nadalje pojasnjuje, da bo seznam 600 uporabnikov določil naknadno in da bo geslo za dostop do sistema uporabljal v skladu s splošnimi pogoji poslovanja ponudnika, ki mu bo uporabniško ime in geslo dal začasno v uporabo, zaradi česar naročnik podrobnosti v zvezi z uporabo ni definiral. Na podlagi navedenega je naročnik vlagateljev zahtevek zavrnil.

Vlagatelj je z dopisom, z dne 19.4.2007, obvestil naročnika, da bo postopek nadaljeval pred Državno revizijsko komisijo. Pri tem vlagatelj navaja, da je obrazložitev naročnika v celoti pavšalna, brez ustreznih dokazil, ki bi potrjevala navedbe naročnika, mestoma sama s seboj v nasprotju. Naročnik po vlagateljevem mnenju napačno tolmači tudi zakonska določila. Pri tem vlagatelj opozarja na določene naročnikove nedoslednosti.

Naročnik je z dopisom, z dne 23.4.2007, ki ga je Državna revizijska komisija prejela dne 23.4.2007, skladno z 2. odstavkom 17. člena ZRPJN odstopil zahtevek za revizijo skupaj z dokumentacijo o oddaji javnega naročila v odločanje Državni revizijski komisiji.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija, skladno z določilom 2. alineje 1. odstavka 23. člena ZRPJN, ter skladno z določilom 6. odstavka 22. člena ZRPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

V obravnavnem primeru je Državna revizijska komisija presojala zakonitost naročnikovega ravnanja, in sicer v okviru določitve tehničnih elementov javnega naročanja in zakonitosti vsebine razpisne dokumentacije.

Določba 2. odstavka 32. člena ZJN-2 določa, da morajo tehnične specifikacije omogočati enakopraven dostop vsem ponudnikom in ne smejo ustvarjati ovir za dostop javnih naročil konkurenčnim gospodarskim subjektom. Tehnične specifikacije morajo biti oblikovane na podlagi funkcionalnih zahtev predmeta naročila, vezanih na objektivne potrebe in zahteve naročnika tako, da nedopustno ne omejujejo konkurence med ponudniki.

Državna revizijska komisija v obravnavani zadevi ni sledila vlagateljevim zatrjevanjem, da je naročnikova tehnična zahteva po časovni obdelavi predpisa na nivoju člena, odstavka, točke in alineje ter po "mini časovnici", v nasprotju z določbo 2. odstavka 32. člena ZJN-2 in temeljnimi načeli javnega naročanja. Državna revizijska komisija namreč ugotavlja, da vlagatelj, ki zgolj zatrjuje, da so omenjene zahteve tako specifične, da jih ni mogoče najti pri nobenem drugem ponudniku kot pri Tax-Lex-Finu, v obravnavani zadevi ni uspel izkazati razlogov, zakaj naj bi bile takšne naročnikove zahteve nezakonite. Na podlagi zgoraj omenjene določbe ZJN-2 gre najprej ugotoviti, da je naročnik pri postavljanju tehničnih specifikacij sicer popolnoma avtonomen, vendar pri tem ne sme postavljati zahtev, ki niso objektivno opravičljive in bi lahko dajale neupravičeno prednost določenim ponudnikom, ali bi jim onemogočale udeležbo.

Državna revizijska komisija v obravnavanem primeru ocenjuje, da je naročnik uspel izkazati, da so tehnične specifikacije oblikovane na podlagi funkcionalnih zahtev predmeta in da so objektivno opravičljive. Državna revizijska komisija je namreč sledila naročnikovim navajanjem, da sporne zahteve uporabnikom naročnika omogočajo učinkovitejšo izrabo delovnega časa, saj omogočajo natančen in sproten pregled predpisa, brez opravljanja potrebnih analiz in medsebojnih primerjav verzij predpisov, ki so veljale ob različnih časovnih obdobjih, ter izčrpen pregled povezav med predpisi ter ostalimi dokumenti. Pri tem gre ugotovit, da se sporne zahteve nanašajo na predmet javnega naročila in da poenostavljajo delovni proces naročnika. Poleg tega je na podlagi vpogleda v razpisno dokumentacijo mogoče ugotoviti, da tehnične specifikacije v 3. členu opisujejo le končne karakteristike zahtevane storitve (in sicer da mora biti predpis časovno obdelan na nivoju člena, odstavka, točke, alineje, na katerih morajo biti mini časovnice, kjer dobi uporabnik takojšen vpogled v spreminjanje določil zakona), medtem ko sta postopek oz. način končne storitve (tehnično rešitev) prepuščena domeni ponudnikov, zaradi česar v obravnavanem primeru o objektivni neupravičenosti in diskriminatornosti zahtev ni mogoče govoriti. Državna revizijska komisija zavrača tudi vlagateljeve navedbe, da omenjene zahteve ne morejo biti opravičljive že iz razloga, ker naj bi bile v nasprotju z nomotehničnimi smernicami. Nomotehnične smernice, ki jih je izdala Služba Vlade RS za zakonodajo leta 2004 (str. 4) niso predpis, zaradi česar odmik od njih tudi ne more pomeniti kršitve predpisa. Poleg tega predstavljajo zgolj podlago za izdelovanje predpisov, medtem ko je predmet javnega naročila dostop do podatkovne baze, ki mora na podlagi naročnikovih tehničnih specifikacij omogočati pregled predpisa v njegovi zgodovini. Upoštevati je potrebno tudi dejstvo, da naročnik spornih zahtev ni vezal na pridobljene licence, koncesije in na blagovne znamke, zaradi česar zgolj okoliščina, da imajo določeni ponudniki svoje portale bolj dodelane kot drugi, s čimer bolj odgovarjajo naročnikovim potrebam (kar zatrjuje naročnik), tudi po presoji Državne revizijske komisije ne more predstavljati ključnega razloga omejevanja konkurence med ponudniki, kar potrjuje tudi praksa Evropskega sodišča ES.
V zadevi C-513/99 Concordia Bus Finland Oy Ab (omenjeni primer se sicer nanaša na spornost meril tehničnih prednosti, ki jih je prav tako dosegalo le določeno podjetje, pa vendar ga je smiselno mogoče uporabiti tudi v obravnavanem primeru) je Advocate General Mischo (151-155 odstavku) namreč pojasnil, da naročniku načeloma ni mogoče preprečiti zahteve po takšni storitvi, ki bi vsebovala zanj najbolj primerne tehnične specifikacije, razen če te ne bi bile postavljene iz objektivno opravičljivih razlogov. Če bi naročniku naložili prilagoditev njegovih zahtev zmožnostmi potencialnih ponudnikov, to ne bi imelo za posledico le znižanje naročnikovih zahtev, marveč bi pomenilo tudi poseganje v naročnikovo avtonomno pravico do njihovega samostojnega oblikovanja. Poleg tega bi naročnikov umik sporne zahteve iz razpisne dokumentacije iz razloga, ker je eden izmed ponudnikov ne more izpolniti, neupravičeno postavil v slabši položaj tistega ponudnika, ki takšno naročnikovo zahtevo lahko izpolnil, zato samo dejstvo, da zahtevo iz razpisne dokumentacije izpolnjuje le določen ponudnik, še ne pomeni kršitve načela enakopravnosti (navedeno stališče je v svoji sodbi (C-513/99) sprejelo tudi Sodišče ES v 82-85 odstavek). Navedenemu stališču je pri presoji predmetne zadeve v celoti sledila tudi Državna revizijska komisija, ki nadalje še ugotavlja, da upoštevaje pravila o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (skladno z določili 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 z nadaljnjimi s spremembami) v povezavi s 5. odstavkom 3. člena ZRPJN), v zvezi s katerim posledice nedokazanosti nekega dejstva prizadenejo tisto stranko, ki mora dejstvo glede na normo materialnega prava zatrjevati in dokazati, vlagatelju v obravnavanem primeru ni uspelo dokazati nezakonitosti naročnikovih zahtev. Vlagatelj namreč ni pojasnil, v čem naj bi bile naročnikove zahteve, vsebovane v tehničnih specifikacijah, diskriminatorne in kaj naj bi naročnik namesto njih lahko od ponudnikov zahteval. Vlagatelj tudi ni pojasnil s kakšnimi tehničnimi rešitvami razpolaga sam in kakšne so v zvezi s tem dejanske razmere na trgu, temveč je zgolj splošno zatrjeval, da so zahteve nezakonite, ker so pisane na kožo drugega ponudnika.

V zvezi z vlagateljevimi očitki, da priložen vzorec pogodbe ne pokriva vseh potrebnih vsebin, Državna revizijska komisija ugotavlja, da so neutemeljeni.

Določilo 4 točke 1. odstavka 71. člena ZJN-2 določa, da razpisno dokumentacijo, če zakon za posamezno vrsto postopka ne določa drugače, lahko sestavljajo splošni in posebni pogoji, ki bodo sestavni del pogodbe. Zakon tako ne določa vsebine pogodbe, ki jo stranki skleneta, kar je razumljivo, saj gre za obligacijsko razmerje, za katerega velja načelo avtonomije volje oz. prostega urejanja obligacijskih razmerjih. Poleg tega 1. člen vzorca pogodbe določa, da je predmet pogodbe opredeljen v razpisni dokumentaciji, kar pomeni, da je potrebno pri razlagi pogodbe, prav tako upoštevati celotno razpisno dokumentacijo. Upoštevati pa je potrebno tudi sam namen pravil obligacijskega prava, ki so pomembna za urejanje tistih vprašanj, katerih udeleženci obligacijskega razmerja niso uredili sami (N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa in ostali: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba 2003, str 91), kar pomeni, da zagotovo s samo pogodbo ni mogoče zajeti vseh možnih življenjskih primerov, ki se v posameznem primeru lahko pripetijo, zaradi česar je v takšnih primerih potrebna uporaba pravil obligacijskega prava. Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija zavrača vlagateljeve navedbe, da vzorec pogodbe ne vsebuje potrebnih vsebin, kot je uporaba sistema, možnosti prekinitve pogodbe in izključitev odgovornosti za škodo.
Glede vlagateljevih navedb, da razpisna dokumentacija v 1.4. točki ne vsebuje oz. določa vseh potrebnih okoliščin, ki bi zagotovile zaščito vlagateljevega sistema, Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vsebina omenjene točke določena zgolj v namen preveritve tehnične ustreznosti informacijskega sistema. Navedeno pa ne pomeni, da naročnika v s tem zvezi ne zavezujejo kogentne določbe Zakona o avtorski in sorodnih pravicah. Na podlagi navedenega je Državna revizijska komisija odločila tako, kakor izhaja iz prve točke izreka tega sklepa utemeljena.

Vlagatelj je skladno z določilom 22. člena ZRPJN zahteval povračilo stroškov, nastalih z revizijo. Državna revizijska komisija je zahtevek za revizijo zavrnila, zato je potrebno, skladno z določilom 3. odstavka 22. člena ZRPJN, ki povrnitev potrebnih stroškov nastalih z revizijo, veže na utemeljenost zahtevka za revizijo, zavrniti tudi vlagateljevo zahtevo za povračilo stroškov, nastalih z revizijo.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz druge točke izreka tega sklepa utemeljena.

POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

Ljubljana, 8.5.2007


Samo Červek, univ.dipl.prav.
predsednik Državne revizijske komisije



Vročiti:
- odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki, Barjanska cesta 3, Ljubljana
- RS, Ministrstvo za finance, Davčna uprava RS, šmartinska 55, Ljubljana
- Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, Ljubljana
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, Ljubljana