018-097/2007 Elektro Maribor d.d.

Številka: 018-97/2007-2

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99, 90/99, 110/02, 42/2004, 61/05 in 78/06; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN) v senatu predsednika Sama Červeka kot predsednika senata in članic Sonje Drozdek šinko in Vide Kostanjevec kot članic senata, ter ob sodelovanju svetovalke Zlate Jerman, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za "Kablovod 110 kV Koroška vrata - Melje" in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložila družba Elektro Treven d.o.o., Tržaška cesta 331, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Elektro Maribor d.d., Vetrinjska ulica 2, Maribor (v nadaljevanju: naročnik), dne 28.03.2007 soglasno

ODLOČILA

1. Zahtevek za revizijo vlagatelja z dne 26.02.2007 se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih v zvezi z revizijo, se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Naročnik je dne 13.12.2006 sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila po odprtem postopku za dobavo blaga "Kablovod 110 kV Koroška vrata - Melje" in ga objavil v Uradnem listu RS, št. 137-139/06 dne 29.12.2006, pod številko objave Ob-36411/06 in v Uradnem glasilu ES, št. 2006/S 245-263707 dne 23.12.2006 ter popravek v Uradnem listu RS, št. 9/07 dne 02.02.2007, pod številko objave Ob-2602/07 in v Uradnem glasilu ES, št. 2007/S 20-022678 dne 30.01.2007.

Vlagatelj je z vlogo z dne 26.02.2007, še pred potekom roka za oddajo ponudb, vložil zahtevek za revizijo, s katerim zahteva razveljavitev postopka oddaje predmetnega javnega naročila in objavo ponovnega javnega razpisa s spremembami razpisne dokumentacije, oziroma spremembo razpisne dokumentacije in podaljšanje roka za oddajo ponudb. Vlagatelj zatrjuje nejasnost razpisne dokumentacije v delu, ki se nanaša na obvezen ogled lokacije kabelske zveze (projekt za razpis, stran III-4) s točko 2.3 razpisne dokumentacije, ki določa, da ne bo sestanka s ponudniki. Po mnenju vlagatelja je sporno oziroma postavlja v neenakopraven položaj ponudnike tudi določilo točke 4 splošnih razpisnih pogojev, kjer naročnik zahteva ponudbo in vse dokumente v slovenskem jeziku, saj se zahteva vrsta tehnične dokumentacije proizvajalca, ki je obsežna in tako otežuje pripravo pravilne ponudbe. Nadalje vlagatelj meni, da bi bilo smotrno spremeniti zahtevo naročnika po fiksni ceni (točka 4.3), zaradi nestabilne situacije na borznem trgu in dolgega roka dobave, in sicer tako, da bo naročnik dejansko plačal tržno in primerno ceno za dobavljeno blago in posledično izvedel bolj gospodarno porabo javnih sredstev. Vlagatelj se ne more strinjati z določbo razpisne dokumentacije (točka 4.6), da lahko naročnik zahteva od ponudnikov podaljšanje roka veljavnosti ponudb in jih lahko izloči, kolikor le-ti ponudbe ne bi podaljšali, saj ponudnik pripravi ponudbo za določeno obdobje. Nadalje, po mnenju vlagatelja, zahteva naročnika po dokazilu proizvajalca kablov, da ima za ponujene kable tipske ateste v skladu z IEC, ni v skladu s postavljenimi tehničnimi zahtevami iste razpisne dokumentacije, ki dovoljuje tudi uporabo drugih standardov. Vlagatelju je sporno tudi določilo 25. člena pogodbe (točka 9.3), da "nobena odobritev ali privolitev ali odsotnost komentarja s strani naročnika ne zmanjšuje odgovornosti dobavitelja", saj je takšna navedba naročnika neprimerna in v nasprotju z normalno poslovno etiko in temeljnimi načeli javnega naročanja. Kot zadnje, vlagatelj nasprotuje postavljenemu merilu pozitivne reference proizvajalca 110 kV kabla, saj po mnenju vlagatelja ponudba ponudnika, katerega proizvajalec kablov je morebiti proizvedel 10 km več kabla, ni upravičeno bolje ocenjena.

Naročnik je dne 07.03.2007 sprejel sklep, št. 12-MP/JN-163/07, s katerim je zahtevek za revizijo vlagatelja zavrnil. Naročnik v obrazložitvi sklepa navaja, da je v interesu ponudnika oziroma proizvajalca in montažerja kabla, da si ogleda traso in odloči o načinu izvedbe in polaganju kabla, sestanka s ponudniki pa naročnik ni predvidel, ker smatra, da so podatki v razpisni dokumentaciji zadostni za pripravo ponudbe. V zvezi z zahtevo naročnika po pripravi ponudbe v slovenskem jeziku in zahteva za podaljšanje roka veljavnosti ponudb naročnik meni, da z navedeno zahtevo ni postavil ponudnike v neenak položaj, saj navedeni zahtevi veljata za vse ponudnike enako. Glede znižanja cen naročnik poudarja, da se bo trend naraščanja cen surovin nadaljeval vsaj v naslednjih 8-9 mesecih, kar je tudi običajen rok dobave predmeta tega naročila. Zahteva naročnika po dokazilu proizvajalca kablov, da ima za ponujene kable tipske ateste v skladu z IEC v ničemer ne omejuje ponudnikov, saj navedeno zahtevo izpolnjujejo vsi svetovno priznani oziroma vodilni proizvajalci zahtevane tehnološke opreme. V zvezi s sporno določbo 25. člena pogodbe naročnik meni, da navedena dejanja, v kontekstu z ostalimi členi pogodbe, ne zmanjšujejo odgovornosti dobavitelja. Glede spornega merila pa naročnik ni omejeval ponudnikov, saj so vsi zahtevani pogoji vezani na proizvajalce opreme s ciljem pridobitve kakovostne in zanesljive tehnološke opreme.

Vlagatelj je dne 15.03.2007 naročnika obvestil o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo.

Naročnik je z dopisom z dne 16.03.2007 odstopil zahtevek za revizijo in dokumentacijo v predmetnem postopku v odločanje Državni revizijski komisiji.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

(1) Državna revizijska komisija je presodila trditev vlagatelja pod točko 4.1.) zahtevka za revizijo, da naj bi naročnik kršil načelo enakopravnosti ponudnikov skladno s 7. členom Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/00, 102/00 in 2/04; v nadaljevanju: ZJN-1), ker si mora ponudnik obvezno ogledati lokacijo predvidene kabelske zveze ter razjasniti eventuelne nejasnosti, zaradi česar se vlagatelju postavlja vprašanje, ali je naročnik morda s katerim od ponudnikov sodeloval na tak način in podal dodatna pojasnila razpisne dokumentacije, ki pa jih ni posredoval vsem ponudnikom. Navedena zahteva pa naj bi bila tudi v nasprotju z zahtevo naročnika iz točke 2.3 razpisne dokumentacije, kjer navaja, da sestanka s ponudniki ne bo.

Državna revizijska komisija na tem mestu poudarja, da skladno z določilom drugega odstavka 19. člena ZRPJN odloča v mejah postavljenega zahtevka za revizijo, in sicer o vseh očitanih kršitvah v postopku oddaje javnega naročila. Iz določila 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 10/04, 69/05, 90/05 in 43/06; v nadaljevanju: ZPP), ki se v povezavi z določilom petega odstavka 3. člena ZRPJN smiselno uporablja v revizijskem postopku, izhaja pravilo o trditveno-dokaznem bremenu, v skladu s katerim mora vlagatelj zatrjevati dejstva, iz katerih izvirajo domnevne kršitve, ponuditi pa mora tudi dokaze, na podlagi katerih je taka dejstva mogoče ugotoviti oziroma preveriti. Navedbam, iz katerih ni mogoče jasno razbrati kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila oziroma katerih namen je zgolj ugibanje o določenih dejstvih, v revizijskem postopku ni mogoče slediti.

Vlagatelj v tej točki zahtevka za revizijo zatrjuje kršitev 7. člena ZJN-1 (načela enakopravnosti ponudnikov), vendar zgolj iz razloga, ker se mu postavlja vprašanje oziroma dvom, ali je naročnik morebiti s katerim od ponudnikov sodeloval na tak način in podal dodatna pojasnila razpisne dokumentacije, ki pa jih ni posredoval vsem ponudnikom. Vlagatelj pa ne ponuja nikakršnih dokazov, ki bi utemeljeno potrdili njegov dvom. Glede na to, da vlagatelj svojih trditev ni oblikoval tako, da bi jih lahko Državna revizijska komisija ustrezno vsebinsko preizkusila oziroma domnevne naročnikove kršitve ni konkretiziral (tj., iz katerega dejanja v postopku je razviden, pa tudi s čim oziroma katerim konkretnim naročnikovim ravnanjem oziroma dejanjem je mogoče v obravnavanem postopku oddaje javnega naročila utemeljiti kršitev načela enakopravnosti ponudnikov), kot tudi ni predložil nobenih dokazov, Državna revizijska komisija na tem mestu ni mogla ugotoviti morebitnih kršitev s strani naročnika.

V zvezi z nadaljnjo navedbo vlagatelja, da naj bi zahteva naročnika po predhodnem obveznem ogledu predvidene kabelske zveze ter razjasnitev eventuelnih nejasnosti bila v nasprotju z zahtevo naročnika iz točke 2.3 Navodil ponudnikom, kjer navaja, da sestanka s ponudniki ne bo, Državna revizijska komisija po vpogledu v razpisno dokumentacijo ugotavlja, da ne gre za med seboj nasprotujoči si zahtevi naročnika, saj obvezen ogled ne pomeni nujno tudi sestanka s ponudniki. Predhoden ogled lokacije, kakor to pojasnjuje naročnik v sklepu z dne 07.03.2007, je namenjen temu, da se ponudniki izognejo morebitni napačni določitvi kablov in neustreznemu načinu montaže. Razjasnitev eventuelnih nejasnosti pa je pravica ponudnikov, ki je določena že v zakonu (tretji odstavek 25. člena ZJN-1), skladno s katerim lahko katerokoli ponudnik v zvezi z razpisno dokumentacijo v zvezi s pripravo ponudbe od naročnika zahteva kakršnokoli dodatno obvestilo ali pojasnilo. Enako možnost je naročnik določil v točki 2.4 Navodil ponudnikom, "Pojasnjevanje in dodatki k razpisu", na podlagi česa je mogoče zaključiti, da razjasnitev eventuelnih nejasnosti med ponudnikom in naročnikom ni v nasprotju z navedbo naročnika, da sestanka s ponudniki ne bo.

(2) Vlagatelj zatrjuje kršitev 7. člena ZJN-1 tudi v točki 4.2.) zahtevka za revizijo, zaradi zahteve naročnika po pripravi ponudbe in vseh dokumentov v slovenskem jeziku.

Določba 7. člena ZJN-1 določa, da mora naročnik zagotoviti, da med ponudniki v vseh elementih in fazah postopka oddaje javnega naročila ni razlikovanja. Naročnik mora zagotoviti, da ne ustvarja okoliščin, ki pomenijo krajevno, predmetno ali osebno diskriminacijo ponudnikov ali diskriminacijo, ki izvira iz klasifikacije dejavnosti, ki jo opravlja ponudnik.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik s sporno zahtevo ne postavlja ponudnikov v neenakopraven položaj, saj zahteva velja za vse ponudnike enako in bodo morali vsi pripraviti ponudbo in dokumente v slovenskem jeziku, zaradi česar v tem delu ni mogoče ugotoviti kršitve načela enakopravnosti s strani naročnika.

(3) Državna revizijska komisija je nadalje presojala trditev vlagatelja (točka 4.3.) zahtevka za revizijo), da naj bi naročnik kršil 4. člen ZJN-1 (načelo gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev), ker je zahteval fiksno ceno za blago (točka 4.3), katerega cena je podvržena borznim spremembam cen za surovine.

Določba 4. člena ZJN-1 določa, da mora naročnik z izvedbo javnega naročila in izborom ponudbe zagotoviti, da je poraba sredstev za naročnika najbolj gospodarna glede na namen javnega naročila in na predmet javnega naročila.

Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da vlagatelj tudi na tem mestu ni dokazal, zakaj bi sporna zahteva naročnika predstavljala kršitev načela po 4. členu ZJN-1, zaradi česar trditev vlagatelja ni bilo mogoče presoditi.

Iz vlagateljeve argumentacije pa je razvidno, da vlagatelj pri oblikovanju ponudbene cene upošteva tudi določene okoliščine (predvidevanja). Kot je Državna revizijska komisija že večkrat poudarila, je oblikovanje ponudbene cene avtonomna pravica vsakega ponudnika, ki ponudbeno ceno oblikuje v skladu s svojimi poslovnimi odločitvami tako, da doseže tržno konkurenčno ponudbeno ceno, ki zagotavlja kakovostno izvedbo javnega naročila, ponudnik pa je sicer tudi samostojen pri odločitvi, ali bo na javnem razpisu sodeloval s predložitvijo ponudbe. Predmet javnega naročila je blago na trgu, torej je zagotovljena konkurenca. Vlagatelj ima kot avtonomen subjekt na trgu možnost v ponudbeno ceno vkalkulirati tudi tveganja, ki presegajo predvidevanja, in s tako ceno konkurirati z drugimi ponudniki na javnem razpisu, vlagatelj pa sicer, če meni, da bi ne mogel predvideti vseh možnih tveganj, ki presegajo predvidevanja, zaradi česar bi morda z oblikovanjem določene ponudbene cene prevzel preveliko breme, na javnem razpisu ne sodeluje. Ker ZJN-1 nima nobenih posebnih določb, ki bi naročniku nalagale, da mora naročnik "uporabiti merilo ponudbene cene tako, da upošteva objektivno spreminjanje cene", naročniku ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju z ZJN-1. Naročnik je (najnižjo) ponudbeno ceno upošteval kot enega izmed meril, ki pa je najpomembnejše, s čimer bo lahko pridobil tudi cenovno ugodno ponudbo, v tem primeru pa skladno s tretjim odstavkom 51. člena ZJN-1 po sklenitvi pogodbe dobavitelju tudi ne bo smel priznavati naknadnega povišanja cen, zaradi česar je zahteva po fiksni ceni tudi iz tega razloga nujno potrebna.

Državna revizijska komisija pa poudarja, da kolikor bi naročnik spremenil sporno zahtevo in navedel, da bo dejansko plačal tržno in primerno ceno za dobavljeno blago, (kakor predlaga vlagatelj), bi s tem lahko tvegal povišanje cen in morebitno nezmožnost plačila dobavljenega blaga, kar pa bi bilo popolnoma v nasprotju z gospodarno porabo javnih sredstev. Vlagatelj sicer omenja teoretični primer (padec cen na svetovnem trgu), zaradi česar bi bila podana neracionalna raba javnih sredstev in kršeno splošno načelo iz 4. člena ZJN-1. Vendar pa je potrebno ugotoviti, da vlagatelj navaja teoretičen primer in da takĂł ex ante vzpostavlja domnevo o kršitvi tega načela. Državna revizijska komisija še ugotavlja, da vlagatelj ne utemeljuje oziroma izkazuje, da bi v primeru uresničitve teoretičnega primera domnevno sporni pomen določitve fiksne cene kakorkoli posegel v njegov pravni položaj in da bi mu zaradi tega nastala škoda, zaradi česar se Državna revizijska komisija do te vlagateljeve revizijske navedbe tudi iz tega razloga ni opredeljevala.

(4) Naročnik v točki 4.4.) zahtevka za revizijo zatrjuje kršitev vseh temeljnih načel javnega naročanja v skladu z ZJN-1, zaradi določila v točki 4.6, da naročnik lahko zahteva od ponudnikov podaljšanje roka veljavnosti ponudb.

Državna revizijska komisija tudi pod to točko uvodoma ugotavlja enako, kakor pod točko (1) obrazložitve tega sklepa, saj vlagatelj niti ne zatrjuje niti ne dokazuje, v čem naj bi sporna zahteva naročnika predstavljala kršitev temeljnih načel ZJN-1.

Sicer pa je potrebno na tem mestu poudariti, da samega vprašanja podaljšanja ponudbe pravila javnega naročanja ne urejajo, zato ga je treba presojati s pomočjo uporabe splošnih pravil obligacijskega prava. V obligacijskem pravu načelno velja, da je lahko sprejeta le ponudba, ki je veljavna. To pomeni, da mora naslovnikova izjava o sprejemu prispeti k ponudniku do poteka veljavnosti ponudbe oziroma do takrat, ko ponudba ponudnika veže. Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/01 - v nadaljevanju: OZ) v prvem odstavku 26. člena določa, da ponudba, v kateri je določen rok, do katerega mora biti sprejeta, veže ponudnika do izteka tega roka. Položaj ponudbe, katere rok veljavnosti je pretekel, je urejen v 31. členu OZ (Zapozneli sprejem in zapoznela vročitev izjave o sprejemu). OZ v prvem odstavku 31. člena določa, da se z zamudo sprejeta ponudba šteje za novo ponudbo naslovnika, razen če ponudnik naslovniku takoj sporoči, da velja pogodba za sklenjeno po prvi ponudbi. S citiranim pravilom je zakon določil poseben pogoj, pod katerim ima lahko zapozneli sprejem enake učinke kot pravočasni sprejem ponudbe. Pogoj za to je, da ponudnik naslovniku izrecno izjavi, da velja pogodba za sklenjeno po njegovi prvotni ponudbi. Na ta način dobi ponudnik, ki je od naslovnika prejel izjavo o sprejemu svoje ponudbe šele potem, ko je ponudbi že potekel rok veljavnosti v smislu prvega odstavka 26. člena OZ, v skladu z določbo prvega odstavka 31. člena OZ možnost sanirati naslovnikovo zamudo in s tem ohraniti svojo ponudbo v veljavi. Ponudnik pa mora zato, da bi saniral naslovnikovo zamudo pri sprejemu njegove ponudbe, naslovniku le izrecno sporočiti, da velja pogodba za sklenjeno po prvi ponudbi.

Iz navedenega je razvidno, da je sprejem ponudbe, katere rok veljavnosti je že potekel, načeloma odvisen od ravnanja strank. Tudi vprašanje, ali bo naročnik dopustil podaljšanje veljavnosti ponudb, katerih rok veljavnosti je že iztekel, je načeloma odvisno od naročnika in ponudnikov, saj lahko na eni strani naročnik zahteva podaljšanje veljavnosti ponudb, če pri tem spoštuje načelo enakopravnosti, na drugi strani pa se ponudnik sam odloči, ali bo rok veljavnosti svoje ponudbe podaljšal. Za določbo naročnika, da bo v primeru, da bi nastopile nepredvidljive okoliščine ali v primeru vloženega zahtevka za revizijo postopka javnega naročila, zahteva od ponudnikov podaljšanje roka veljavnosti ponudbe, Državna revizijska komisija tako ni mogla ugotoviti, da bi bila v neskladju s temeljnimi načeli javnega naročanja.

(5) Vlagatelj nadalje zatrjuje neskladnost razpisne dokumentacije v zahtevi naročnika po dokazilu proizvajalca kablov, da ima za ponujene kable tipske ateste v skladu z IEC, s tehničnimi zahtevami naročnika, ki dovoljujejo tudi uporabo drugih standardov, s čimer naj bi bila kršena temeljna načela javnega naročanja (točka 4.5.) zahtevka za revizijo).

Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj ni dokazal, zakaj bi naročnik s postavitvijo sporne zahteve kršil temeljna načela ZJN-1, oziroma, da bi s tem postavljal določene (katere) ponudnike v neenakovreden položaj oziroma omejeval konkurenco, ampak zgolj zatrjuje kršitev temeljnih načel, zaradi česar Državna revizijska komisija zatrjevane kršitve ni mogla ustrezno vsebinsko preizkusiti. Poleg tega vlagatelj ne navede, katere naj bi bile postavljene tehnične zahteve iste razpisne dokumentacije, ki dovoljujejo uporabo drugih standardov (v katerem delu razpisne dokumentacije).

(6) Vlagatelju je sporno določilo 25. člena vzorca pogodbe (točka 4.6.) zahtevka za revizijo), skladno s katerim Nobena odobritev ali privolitev ali odsotnost komentarja s strani naročnika ne zmanjšuje odgovornosti dobavitelja, katero naj bi bilo v nasprotju z normalno poslovno etiko in temeljnimi načeli javnega naročanja.

Državna revizijska komisija se glede zatrjevane kršitve sklicuje na ugotovitve pod točko (1) obrazložitve tega sklepa, saj vlagatelj ne obrazloži, kaj naj bi predstavljala normalna poslovna etika in v čem je kršitev temeljnih načel javnega naročanja.

(7) Kot zadnje, vlagatelj pod točko 4.7.) zahtevka za revizijo nasprotuje merilu "pozitivne reference proizvajalca 110 kV kabla do 5 točk", katero naj bi bilo v nasprotju z ZJN-1, saj po mnenju vlagatelja ni upravičeno, da se bolje oceni ponudba, katerega proizvajalec kablov je morda proizvedel 10 km več kabla, ne glede na to, da je ponudbena cena nižja. Vlagatelj tudi navaja, da je naročnik v razpisni dokumentaciji tudi določil pogoj, da je proizvajalec proizvedel vsaj 900 km proizvedenih kablov napetostnega nivoja 110 kV ali več v zadnjih treh letih, zaradi česar je dodatno merilo po mnenju vlagatelja sporno in krši temeljna načela javnega naročanja.

Skladno s tretjim odstavkom 50. člena ZJN-1 mora naročnik v razpisni dokumentaciji navesti, opisati in ovrednotiti vnaprej vsa merila za oddajo, ki jih bo uporabil, v vrstnem redu od najpomembnejšega do najmanj pomembnega. Merila ne smejo biti diskriminatorna in morajo biti smiselno povezana z vsebino javnega naročila in morajo prispevati k nediskriminatornemu razvrščanju ponudb. Merilo za ocenitev ponudb je lahko skladno z 51. členom ZJN-1 ekonomsko najugodnejša ponudba ali najnižja cena. Ekonomsko najugodnejša ponudba je ponudba, ki ustreza različnim merilom, odvisno od predmeta javnega naročila. Državna revizijska komisija na tem mestu poudarja, da je naročnik pri določanju meril relativno samostojen; skladno z drugim odstavkom 50. člena ZJN-1 mora paziti le, da so le-ta natančno opisana in ovrednotena, da niso diskriminatorna, da so smiselno povezana z vsebino javnega naročila in da prispevajo k nediskriminatornemu razvrščanju ponudb.

Pogoj se od merila razlikuje po tem, da ne vpliva na uvrstitev na ocenjevalni lestvici, je element, ki mora biti v ponudbi v celoti izpolnjen na način, kot je predviden v razpisni dokumentaciji in je izključujoče narave (10. točka 3. člena ZJN-1). Pogojev torej ni mogoče enačiti z merili, saj se lahko le tista ponudba, ki izpolnjuje vse v razpisni dokumentaciji zahtevane pogoje, ocenjuje na podlagi meril (merilo je element za vrednotenje, primerjanje ali presojanje ponudb - 9. točka 3. člena ZJN-1). Razpisna dokumentacija je torej strukturirana tako, da če posamezno merilo ni (oziroma ni v celoti) "izpolnjeno", je kljub temu ponudba še vedno pravilna in se kot takšna tudi ocenjuje. Lahko pa naročnik v razpisni dokumentaciji določi, da mora biti posamezna zahteva izpolnjena v točno določenem obsegu in da bo presežek nad tem vrednotil v okviru merila. V takšni obliki pomeni ista okoliščina v zahtevanem oziroma točno določenemu obsegu pogoj, presežek le-te pa merilo (npr. naročnik za pravilnost ponudbo zahteva eno referenco v zahtevani obliki in višini ter hkrati napove, da bo več takšnih izkazanih referenc vrednotil v okviru merila).

Iz razpisne dokumentacije izhaja, da je naročnik v točki 6.5.2 Navodil ponudnikom določil kot eno izmed meril "pozitivne reference proizvajalca 110 kV kabla do 5 točk", pri čemer maksimalno število 5 točk dobi ponudnik z najdaljšo skupno dolžino proizvedenih referenčnih kablov (110 kV ali več) od 01.01.2003 dalje, ostali ponudniki pa proporcionalno manj.

Naročnik v sklepu z dne 07.03.2007 glede spornega merila pojasni, da je v okviru izbire ekonomsko najugodnejše ponudbe odločilna ponudbena cena (93%) in da je v okviru minimalnih zahtev, katere morajo izpolniti proizvajalci kablov napetostnega nivoja 110 kV ali več, določil količino proizvedenih kablov v treh zadnjih letih; navedeni pogoj pa izpolnjujejo vsi svetovno priznani oziroma vodilni proizvajalci navedene tehnološke opreme. Naročnik še navaja, da z navedenimi pogoji ni omejeval ponudnikov, saj so vsi zahtevani pogoji vezani na proizvajalce opreme s ciljem pridobitve kakovostne in zanesljive tehnološke opreme.

Državna revizijska komisija v konkretnem primeru ocenjuje, da naročnik zgolj s postavitvijo spornega merila reference ni ravnal v nasprotju z določili 50. in 51. člena ZJN-1, saj je merilo natančno opisal in ovrednotil. Nadalje je potrebno opozoriti, da ne gre avtomatično izključiti možnosti, da bi bile reference določene kot merilo; ta možnost je dovoljena, kadar se reference nanašajo strogo na predmet naročila oziroma na samo ponudbo. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v obravnavanem primeru postavil merilo, katerega vsebina je povezana s predmetom naročila, saj se reference nanašajo na dobavo istovrstnega blaga, pri čemer več točk prejme ponudnik, ki je proizvedel večjo dolžino referenčnih kablov, kar pa po mnenju Državne revizijske komisije ne more biti sporno, saj večja proizvodnja določena blaga lahko pomeni večjo izkušenost in posledično boljšo kakovost in zanesljivost dobavljenega blaga, v konkretnem primeru zahtevne tehnološke opreme.

Državna revizijska komisija na podlagi ugotovljenega zavrača utemeljenost zahtevka za revizijo vlagatelja tudi v tem delu. Načelna izbira referenc kot merila ni sporna in je v določenih primerih celo nujna za realizacijo ravnanja z načelom gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev, predvsem v tistih primerih, ko je narava predmeta javnega naročila ali v naročilo vključenih tveganj takšna, da jih naročnik skuša zmanjšati na zanj sprejemljivo raven, kar mu posledično zagotavlja tudi določene pričakovane ekonomske učinke (Zakon o javnih naročilih s komentarjem, Založniška hiša Primath, 2004). Smiselno je sprejeti stališče, da naročnik zmanjšuje tveganja sicer primarno z uporabo pogojev, lahko pa tudi ob uporabi meril, vendar je potrebno ob tem upoštevati, da morebitno neizpolnjevanje takšnega merila ne pomeni nepravilnosti ali nesprejemljivosti ponudbe. Poleg vsega navedenega pa v obravnavanem primeru tudi ne gre prezreti dejstva, da sporno merilo v zelo majhnem obsegu (5%) vpliva na izbiro ekonomsko najugodnejše ponudbe, saj je še vedno kot bistveno in pretežno merilo (93%) določena ponudbena cena.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je zahteval povračilo stroškov, nastalih z revizijo. Ker zahtevek za revizijo ni utemeljen, je Državna revizijska komisija skladno s tretjim odstavkom 22. člena ZRPJN zavrnila tudi vlagateljevo zahtevo za povračilo stroškov revizijskega postopka.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).


V Ljubljani, dne 28.03.2007


Predsednik senata:
Samo Červek, univ.dipl. prav.
Predsednik Državne revizijske komisije










Vročiti:
- Elektro Maribor d.d., Vetrinjska ulica 2, Maribor
- Elektro Treven d.o.o., Tržaška cesta 331, Ljubljana
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, Ljubljana
- Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, Ljubljana