018-060/2007 Obrtna zbornica Slovenije

Številka: 018-60/2007-3

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99, 90/99, 110/02, 14/03, 42/04, 61/05 in 78/06; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN) po članu Jožefu Kocuvanu, ob sodelovanju svetovalke Njives Prelog, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za " storitev fotokopiranja za potrebe naročnika" na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil ponudnik Zenit Gliha in Likar, Silvo Likar s.p., Na vasi 28, Spodnja Idrija, ki ga zastopa odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki, Barjanska cesta 3, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Obrtna zbornica Slovenije, Celovška 61, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 20.3.2007

ODLOČILA

1. Zahtevek se v delu, ki se nanaša na ugotovitev pravilnosti vlagateljeve ponudbe, zavrne kot neutemeljen.

2. V preostalem delu se vlagateljev zahtevek zavrže.

3. Zahteva vlagatelja po povrnitvi stroškov se zavrne kot neutemeljena.

4. Zahteva naročnika po povrnitvi stroškov se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Naročnik je javni razpis za oddajo predmetnega javnega naročila objavil v Uradnem listu RS št. 98 z dne 22.9.2007 pod št. objave Ob-26205/06.

Naročnik je 15.12.2006 izdal Obvestilo o oddaji javnega naročila, iz katerega izhaja, da se kot najugodnejšega ponudnika izbere podjetje Copis d.o.o., Dunajska 158, Ljubljana (v nadaljevanju izbrani ponudnik), obenem pa se vlagateljeva ponudba kot nepravilna zavrne. Naročnik je vlagatelju na njegovo zahtevo dne 12.1.2007 omogočil vpogled v dokumentacijo.

Vlagatelj je zoper omenjeno določitev dne 15.1.2007 vložil zahtevek za revizijo, v katerem naročniku očita, da podana obrazložitev odločitve o oddaji javnega naročila ne vsebuje natančnih razlogov za nepravilnost vlagateljeve ponudbe. Naročnik po vlagateljevih navedbah namreč ni natančno obrazložil iz katerega razloga priloženo potrdilo poslovne banke oz. bančna garancija ni ustrezna. Vlagatelj meni, da podatki o izkazu poslovnega izida in o bilanci stanja, ki jih je izdal AJPES popolnoma nadomeščajo obrazec BON-1 in BON-2. Vlagatelj prav tako ugovarja naročnikovi ugotovitvi, da izjava banke glede bančne garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti ne ustreza vsem naročnikovim zahtevam. Izjava, ki jo je predložil vlagatelj in jo je potrdila banka, po vlagateljevih navedbah v celoti ustreza besedilu bančne garancije, kot je bila predvidena v sami razpisni dokumentaciji. Pri tem še vlagatelj ugovarja, da je ponudba Biografika Bori nepravilna, saj ta ni pravilno zvezana z vrvico, kot je to zahtevano v razpisni dokumentaciji. Prav tako ponudbeno dokumentacijo ni podpisala oseba, ki ima pravico do zastopanja, kot je to bilo zahtevano. Naročnik je po vlagateljevem mnenju presegel svoja pooblastila, ko je vlagatelju onemogočil vpogled v dele ponudnikove ponudbe, čeprav slednji le-teh ni označil kot zaupne. Prav tako je naročnik prekril oba obrazca BON-1 in BON-2, zaradi česar vlagatelj ni mogel preveriti pravilnost oddanih ponudb. Vlagatelj prav tako ugovarja, da je ponudba izbranega ponudnika nepravilna. Vlagatelj pri tem ponovno opozarja na nepravilno naročnikovo ravnanje, saj je slednji tudi pri izbranem ponudniku prikril vse podatke, ki izhajajo iz obeh omenjenih obrazcev. Vlagatelj v nadaljevanju opozarja, da izbrani ponudnik upoštevaje njegovo krajevno oddaljenost ne more izpolniti naročnikovega pogoja, določenega v 2.2. točki razpisne dokumentacije, in sicer da mora biti odzivni čas od naročila do fotokopiranja do izvedbe za manjše količine takojšen. Pri tem vlagatelj opozarja tudi na ceno, ki je po vlagateljevem mnenju takšna, da ne pokriva vseh naročnikovih stroškov v zvezi s fotokopiranjem. V nadaljevanju vlagatelj še navaja, da iz opravljenega ocenjevanja izhaja, da je naročnik oddal javno naročilo izbranemu ponudniku kljub temu, da slednji ni dosegel najvišjega števila točk, s čimer je naročniki ravnal v nasprotju s 76. člena ZJN-1. Na podlagi navedenega vlagatelj predlaga, da se ugotovi pravilnost njegove ponudbe in nepravilnost ponudb Birografije Bori d.o.o. in izbranega ponudnika ter izbere vlagatelja kot najugodnejšega ponudnika in mu odda predmetno javno naročilo, oz. podrejeno ugotovi, da javni razpis ni uspel. Vlagatelj je priglasil stroške za sestavo revizijskega zahtevka v višini 3.000 točk, za vpogled v ponudbeno dokumentacijo 150 točk, 2% materialnih stroškov, vse povečano 20 % DDV in takso.

Naročnik je dne 2.2.2002 sprejel sklep, s katerim je zahtevek za revizijo vlagatelja zavrgel. V obrazložitvi sklepa o zavrniti zahtevka za revizijo naročnik zavrača vlagateljeve očitke in pojasnjuje, da je BON-2 predvsem informacija o plačilni sposobnosti, zaradi česar podatki o izkazu poslovnega izida in podatki o bilanci stanja ne izkazujejo podatkov, ki jih vsebuje omenjeni obrazec. Pri tem naročnik še opozarja, da tudi izjava banke o izdaji garancije za dobro poslovanje ne ustreza zahtevani izjavi iz razpisne dokumentacije. Vlagateljeva izjava, ki jo je podala banka, po naročnikovih navedbah ni enaka, kot je bila navedena na razpisnem obrazcu 6, saj bi morala podati izjavo brez zadržkov, nepreklicno in brezpogojno, prav tako ni podana na prvi poziv. V zvezi s ponudbo ponudnika Birografija Bori d.o.o. naročnik pojasnjuje, da je ponudba omenjenega ponudnika sicer vpeta v plastično mapo z mehanizmom, vendar pa je ponudba zvezana in zapečatena, s čimer je omenjeni ponudnik izpolnil naročnikove zahteve iz 2.1.12 točke razpisne dokumentacije. Prav tako so po naročnikovih navedbah neutemeljeni vlagateljevi očitki glede podpisa pogodbe. Naročnik ponovno ugotavlja, da so vsi obrazci ožigosani, na njih je naveden Boris šušteršič kot direktor, na vsakem listu pa je odtisnjen tudi faksimile osebe pooblaščene za zastopanje. Iz rednega izpisa iz sodnega registra pa izhaja, da je zastopnik omenjenega ponudnika Boris šušteršič, ki zastopa družbo brez omejitev od 8.7.1991 dalje. Pri tem še naročnik opozarja, da v razpisni dokumentaciji od ponudnikov ni zahteval, da mora zakoniti zastopnik podpisati vsako stran ponudbe, temveč je zgolj v 2.1.7. točki 13. točke zahteval, da morajo potencialni ponudniki predložiti podpisan osnutek pogodbe. V zvezi z vlagateljevimi očitki, da je naročnik prikril določene dele razpisne dokumentacije, pa naročnik pojasnjuje, da so naročniki dolžni varovati tiste dele ponudbe, ki bi lahko glede na določila ZGD in drugih zakonov s področja konkurence potencialnim ponudnikom prinašala določeno konkurenčno prednost. Poleg tega že sami bonitetni obrazci vsebujejo oznako zaupno. Glede vlagateljevih očitkov, da izbrani ponudnik ne more izpolniti pogoja iz razpisne dokumentacije pa naročnik odgovarja, da se je izbrani ponudnik za omenjene storitve zavezal s podpisom obrazca 9. Poleg tega pa bo moral izbrani ponudnik predložiti bančno garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti, ki bo zagotavljala izpolnitev obveznosti. Naročnik v nadaljevanju poudarja, da je izbral ponudbo v skladu s pogoji iz razpisne dokumentacije ter najugodnejšo ponudbo v skladu s predpisanimi merili. Poleg tega nobeden od omenjenih ponudnikov ni vložil zahtevka za revizijo, kar po naročnikovem mnenju kaže na to, da sta se z naročnikovo odločitvijo strinjala: Na podlagi navedenega naročnik ugotavlja, da je vlagateljev zahtevek neutemeljen in priglaša stroške, in sicer sestanek s stranko v višini 100 odvetniških točk, obravnavanje zahtevka za revizijo 2000 odvetniških točk, skupaj povečano za 20% DDV.

Vlagatelj je z dopisom, z dne 14.2.2007, obvestil naročnika, da bo postopek nadaljeval pred Državno revizijsko komisijo. Vlagatelj pri tem še navaja, da faksimile podpisa zakonitega zastopnika ponudnika Birografija Bori d.o.o. ne zadošča zahtevam iz razpisne dokumentacije. V nadaljevanju vlagatelj ponavlja navedbe, navedene v revizijskem zahtevku.

Naročnik je z dopisom, z dne 19.2.2007, ki ga je Državna revizijska komisija prejela dne 19.2.1.2007, na podlagi drugega odstavka 17. člena ZRPJN odstopil zahtevek za revizijo skupaj z dokumentacijo o oddaji javnega naročila v odločanje Državni revizijski komisiji.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija, skladno z določilom 2. alineje 1. odstavka 23. člena ZRPJN, ter skladno z določilom 6. odstavka 22. člena ZRPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

V obravnavnem primeru je med strankama sporno, ali je vlagateljeva ponudba v smislu 13. točke 3 člena Zakona o javnih naročilih (UR. l. RS, št. 39/00,102/00,2/04, v nadaljevanju ZJN-1) pravilna. Omenjena določba namreč določa, da je pravilna ponudba tista ponudba, ki je pravočasna in za katero se po odpiranju ponudb, na podlagi pregleda in ocenjevanja ugotovi, da v celoti izpolnjuje vse zahteve iz razpisne dokumentacije. V obravnavanem primeru Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagateljeva ponudba nepravilna.

Med strankama je v obravnavanem primeru nesporno, da je vlagatelj v skladu s 2.1.7. točko k svoji ponudbi priložil BON-1/SP, sporna pa je predložitev obrazca BON-2. V zvezi s slednjim
Državna revizijska komisija ni sledila vlagateljevim zatrjevanjem, da podatki o izkazu poslovnega izida in podatki o bilanci stanja popolnoma nadomeščajo obrazca BON-2. Pri razrešitvi spornega vprašanja se je Državna revizijska komisija namreč v celoti naslonila na mnenje Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve. Slednja je pojasnila, da je vsebina informacije BON-2 popolnoma drugačna in ni primerljiva s podatki iz izkaza poslovnega izida in s podatki iz bilance stanja, ki jih izda Davčna uprava RS, kar pomeni, da predloženi vlagateljevi dokumenti in njihova vsebina ni enakovredna vsebini zahtevanega obrazca BON-2.

Državna revizijska komisija prav tako ni sledila vlagateljevim očitkom v zvezi z bančno garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti, in sicer da ta v celoti ustreza in vsebuje povsem identično besedilo bančne garancije, določene v razpisni dokumentaciji. Iz 2.1.27 točke razpisne dokumentacije namreč jasno izhaja, da mora biti bančna garancija enaka, kot je napisana na obrazcu, ki je sestavni del razpisne dokumentacije. Državna revizijska komisija v obravnavanem primeru na podlagi vpogleda v vlagateljevo ponudbo ugotavlja, da vlagateljeva bančna garancija, ki je izdana s strani Nove KBM d.d., vsebinsko ni enaka vsebini bančne garancije, vsebovane v obrazcu 6. Kajti vlagateljeva bančna garancija, kot pravilno ugotavlja tudi naročnik, ne vsebuje zaveze banke, da jo bo lahko naročnik garancije pridobil nepreklicno, brezpogojno, marveč banka natančno opisuje pogoje, pod katerimi se zavezuje, da bo znesek tudi izplačala.

Kar zadeva druge vlagateljeve očitke, ki se nanašajo na domnevne nepravilnosti v postopku oddaje javnega naročila, Državna revizijska komisija ugotavlja, da (celo v primeru, če bi se izkazali za utemeljene) vlagatelju ni bila in mu ne bi mogla biti povzročena škoda, zaradi česar mu v preostanku zahtevka za revizijo ni mogoče priznati aktivne legitimacije za nadaljnjo vodenje postopka revizije. Državna revizijska komisija je v zvezi s tem dne 12.3.2003 na občni seji sprejela sledeče stališče.

ZRPJN v 1. odstavku 9. člena jasno določa, da zahtevek za revizijo lahko vloži vsaka oseba, ki ima ali je imela interes za dodelitev naročila in ki verjetno izkaže, da ji je bila ali bi ji lahko bila povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila.

Za to, da bi se določenemu subjektu priznalo upravičenje za vodenje postopka revizije, tako zakon zahteva dvoje: (1.) (dejanski) interes za dodelitev naročila in (2.) realna stopnja verjetnosti nastanka škode, ki jo je mogoče pripisati naročnikovemu ravnanju, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev (obstajati mora torej vzročna zveza med realno stopnjo verjetnosti nastanka škode in zatrjevano naročnikovo kršitvijo). Tudi v obravnavanem primeru gre ugotoviti, da vlagatelju sicer ni mogoče odrekati dejanskega interesa za pridobitev predmetnega javnega naročila, vendar pa mu tudi tokrat drugega pomembnega elementa aktivne legitimacije, in sicer realne stopnje verjetnosti nastanka škode, ni uspelo izkazati. Kajti kot je že ugotovil naročnik v fazi formalnega pregleda vsebine vlagateljeve ponudbe (naročnikove ugotovitve pa so potrdili tudi zgornji zaključki Državne revizijske komisije v tem postopku revizije), te zaradi ugotovljenih nepravilnosti ni mogoče obravnavati kot "pravilno ponudbo" v smislu 13. točke 3. člena ZJN-1, zaradi česar jo je v skladu s 1. odstavkom 76. člena ZJN-1 potrebno zavrniti. Kar pomeni, da vlagatelj (celo v primeru, če bi se njegove navedbe glede drugih kršitev v postopku oddaje javnega naročila izkazale za utemeljene) dejansko nima nobenih možnosti, da bi bil v predmetnem postopku oddaje javnega naročila izbran kot najugodnejši ponudnik, zaradi česar mu zaradi zatrjevanih domnevnih nepravilnosti v zvezi s predmetnim postopkom oddaje javnega naročila, ki se ne nanašajo na utemeljenost izločitve njegove ponudbe zaradi nepravilnosti, ni nastala in mu tudi ne bi mogla nastati nikakršna škoda. Takšnemu vlagatelju se aktivna legitimacija za izpodbijanje ostalih ponudb tudi na podlagi argumenta, da se realna stopnja verjetnosti nastanka škode kaže predvsem v možnosti nadaljnjega sodelovanja v postopku s pogajanji, ne more priznati. Potrebno je namreč poudariti, da iz zadeve Stadt Halle C-26/03 jasno izhaja, da se pravno varstvo vlagatelja nanaša zgolj na konkretni postopek oddaje javnega naročila, ki se konča z izbiro najugodnejšega ponudnika ali z zavrnitvijo vseh ponudb. Postopek s pogajanji tako predstavlja nov postopek, v katerem je potrebno obstoj aktivne legitimacije vedno znova presojati in ne predstavlja zgolj nadaljevanje predhodnega postopka (zadeva 018-285/04). Naročnik ima namreč kljub temu, da se postopek konča brez izbire (ker so npr. vse ponudbe nepravilne) možnost drugačne odločitve, in sicer da se ne gre v postopek s pogajanji, ampak da se javnega naročila preprosto ne odda in njegovo izvajanje prenese na notranje na novo ustanovljene organizacijske enote. Vlagatelj, ki je predložil ponudbo, ki je bila oz. bi bila zakonito zavrnjena kot nepravilna, pa prav tako ne more izkazati nastanka škode v obstoječem postopku oddaje javnega naročila celo v primeru, če bi se naročnik po nastopu pravnomočnosti odločitve iz postopka oddaje javnega naročila odločil izpeljati razpis samo za del predmeta iz tokratnega postopka oddaje javnega naročila v nekem drugem postopku oddaje javnega naročila. Z zahtevkom za revizijo namreč vlagatelj uveljavlja varstvo svojih pravic in interesov (gl. 1. člen ZRPJN, ki govori o tem, da ZRPJN ureja pravno varstvo ponudnikov), uveljavljanje kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila, ki pa ne morejo vplivati na vlagateljev položaj, se pa nanašajo na kršitve ZJN-1, bi lahko subsumirali kot varstvo v javnem interesu, za katerega pa vlagatelj kot posameznik po ZRPJN ni aktivno legitimiran. Namreč, varstvo v javnem interesu lahko uveljavljajo zgolj subjekti iz 2. odstavka 9. člena ZRPJN.

Pri tem pa velja opozoriti, da ustava RS v 22. členu jasno določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi. Pri čemer je potrebno predvsem poudariti enako varstvo pravic v smislu, da mora biti slednje zagotovljeno vsem ponudnikom enako pod enakimi pogoji tudi v postopku revizije. Poleg tega je tudi sodišče ES je v zadevi C-249/01 HackermĂĽller zoper Bundesimmobiliengesellschaft mbH (BIG) in Wiener Entwicklungsgesellschaft mbH fĂĽr den Donauraum AG (WED) na vprašanje, ali je za začetek postopka revizije aktivo legitimirana že vsaka oseba, ki je pokazala interes za dodelitev javnega naročila, jasno odgovorilo, da države članice niso zavezane priznati aktivne legitimacije za začetek postopka revizije vsaki osebi, ki želi pridobiti javno naročilo, temveč lahko od vlagatelja zahtevajo, da mora slednji za njeno priznanje izkazati nastanek škode, ki je posledica naročnikovega protipravnega ravnanja (točke 17-19 sodbe). Prav tako pa tudi same revizija nima namena sankcionirati vseh naročnikovih kršitev (Aleksij Mužina: Pravno varstvo v postopkih oddaje javnega naročila, Odin, 2002, str. 235). Dosedanja praksa Državne revizijske komisije je vprašanje aktivne legitimacije vlagateljev po roku za predložitev ponudb razlagala široko in tako priznavala aktivno legitimacijo ne le ponudnikom, ki so z zahtevkom za revizijo uveljavljali varstvo lastnega interesa (in ko so vsaj verjetno izkazali škodo), ampak tudi tistim ponudnikom, ki so ob ali kljub ugotovitvi nepravilnosti svoje ponudbe v zahtevku za revizijo z uveljavljanjem nepravilnosti ponudb drugih ponudnikov želeli doseči razveljavitev tistih naročnikovih odločitev o oddaji javnega naročila, ki kot take ne bi mogle pomeniti niti možnosti nastanka škode v vlagateljevi sferi. Državna revizijska komisija je tako v dosedanji praksi v bistvu vlagateljem podeljevala aktivno legitimacijo tudi v smislu uveljavljanja varstva javnega interesa. Namen širšega tolmačenja aktivne legitimacije se je z uveljavljanjem izrazito partikularnih interesov vlagateljev, iz katerih pa ni bilo mogoče razbrati kakšnega (širšega ali utemeljenega) varstva javnega interesa, izrodil in omogoča, da se izraziteje izpostavljajo zasebni interesi pred javnimi interesi (in tudi interesi izbranega ponudnika). Državna revizijska komisija se je tako pri priznavanju aktivne legitimacije najprej ukvarja z materialnopravno upravičenost zahtevka in šele nato s samimi procesnimi okoliščinami, ki predstavljajo glavne predpostavke za vložitev zahtevka (sodba ustavnega sodišča Up-165/03). Zoženje aktivne legitimacije zgolj na primere, ko vlagatelj v konkretnem primeru izkaže nezakonitost naročnikove odločitve o zavrnitvi vlagateljeve ponudbe, je po oceni Državne revizijske komisije z vidika tehtanja interesov in temeljnih načel, ki veljajo v postopkih revizije (zlasti načela hitrosti in učinkovitosti) in oddaje javnih naročil, utemeljen. Pri tem se pravica do pravnega varstva vlagateljev ne ukinja, ampak se jo upošteva v obsegu, ki je v skladu z načelom sorazmernosti, kar pomeni da je taka omejitev potrebna in nujna za dosego ustavno legitimnega cilja ter v sorazmerju s pomembnostjo tega cilja. Na dopustnost takšne razlage vprašanja aktivne legitimacije kaže tudi razlaga Sodišča ES, ki pravovarstvenih direktiv ne razlaga na način, da je vsakemu vlagatelju absolutno zagotovljeno pravno varstvo.

Izhajajoč iz tega, da so natančnost in skrbnost pri pripravi ponudbene dokumentacije ter njena skladnost z vsemi naročnikovimi zahtevami v postopku oddaje javnega naročila temeljni interes in dolžnost vsakega ponudnika za oddajo pravilne ponudbe in da ZJN-1 pod pogoji iz 54. člena opravičuje zgolj popravo računskih napak, druge napake, nastale bodisi zaradi površnosti ali pa iz špekulativnih razlogov, pa imajo lahko za posledico zgolj nepravilnost same ponudbe (zadeva št. 018-013/2004), ne more vlagatelj s ponudbo, ki je bila zakonito spoznana za nepravilno, uveljavljati več pravic od tistega ponudnika, čigar ponudba je bila spoznana za pravilno. Ob tem velja opozoriti tudi na stališče generalnega pravobranilca iz točke 62 v zadevi C-249/01 HackermĂĽller zoper Bundesimmobiliengesellschaft mbH (BIG) in Wiener Entwicklungsgesellschaft mbH fĂĽr den Donauraum AG (WED), ki izpostavlja, da ponudniku, ki je tudi sam prekršil razpisne pogoje ali pravila javnega naročanja, ne more biti dodeljeno javno naročilo. Poleg tega pa tudi samo dejstvo, da so morebiti tudi ponudbe ostalih ponudnikov nepravilne, na njegov položaj ne more vplivati.

Glede na podane argumente Državna revizijska komisija ocenjuje, da ožja razlaga vprašanja aktivne legitimacije ne posega v pravice vlagateljev, ampak daje temu institutu le tiste okvire, ki izhajajo že iz ZRPJN. Državna revizijska komisija pa ob tem tudi opozarja, da v primeru naročnikove odločitve, da je vlagateljeva ponudba nepravilna, vlagatelju ne bo avtomatsko odvzela aktivno legitimacijo (in s tem pravico do pravnega sredstva), temveč bo to storila šele takrat, ko se bodo v končanem postopku revizije potrdile naročnikove ugotovitve o nepravilnosti vlagateljeve ponudbe. šele s tem dejanjem oziroma trenutkom bo Državna revizijska komisija vlagatelju lahko odvzela aktivno legitimacijo za izpodbijanje pravilnosti ponudb drugih ponudnikov. To tudi pomeni, da bodo morali naročniki v primeru vložitve zahtevka za revizijo, ko bo vlagatelj izpodbijal nezakonitost naročnikove odločitve o zavrnitvi vlagateljeve ponudbe, ob ustrezni podaji drugih procesnih predpostavk svojo odločitev tudi zagovarjati v postopku revizije. Taka razlaga določb ZRPJN tudi ne posega v pooblastila, ki jih imajo aktivno legitimirane osebe iz 2. odstavka 9. člena ZRPJN.

Državna revizijska komisija je na podlagi vsega navedenega o zahtevku za revizijo v delu, ki se ne nanaša na ugovor pravilnosti preostalih ponudb, skladno s 1. alinejo 1. odstavka 23. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa. Državna revizijska se namreč do vlagateljevih revizijskih navedb, ki se nanašajo na domnevne nepravilnosti ponudbe ponudnika in izbranega ponudnika, ter na domnevno nezakonito omejevanje pravice do vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika, ni opredeljevala, saj tudi v primeru pozitivne razrešitve tega vprašanja to ne bi moglo vplivati na vlagateljev položaj v konkretnem postopku oddaje javnega

Vlagatelj je skladno z določilom 22. člena ZRPJN zahteval povračilo stroškov, nastalih z revizijo. Državna revizijska komisija je zahtevek za revizijo zavrnila, zato je potrebno, skladno z določilom 3. odstavka 22. člena ZRPJN, ki povrnitev potrebnih stroškov nastalih z revizijo, veže na utemeljenost zahtevka za revizijo, zavrniti tudi vlagateljevo zahtevo za povračilo stroškov, nastalih z revizijo.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Iz določil 4. odstavka 22. člena ZRPJN izhaja, da mora vlagatelj zahtevka za revizijo v primeru, če zahtevek za revizijo ni utemeljen, naročniku na njegovo pisno zahtevo povrniti potrebne stroške, nastale z revizijo. Naročnik je v revizijskem postopku zahteval povrnitev stroškov, nastalih v zvezi z revizijo, in sicer stroške sestanka s stranko v višini 100 odvetniških točk, obravnavanje zahtevka za revizijo 2000 odvetniških točk, skupaj povečano za 20% DDV. Državna revizijska komisija naročnika na tem mestu opozarja, da iz določil 4. odstavka 12. člena, 2. odstavka 13. člena ter 1. odstavka 16. člena ZRPJN izhaja, da o vloženem zahtevku za revizijo najprej odloča naročnik. Ob odločanju o zahtevku za revizijo naročnik ne nastopa kot enakopravna pogodbena stranka, temveč na podlagi zakonsko (z ZRPJN) podeljenega pooblastila za odločanje o zahtevku za revizijo, to je za odločanje o pravici vlagatelja do zagotovitve pravnega varstva v postopku oddaje javnega naročila. Ob tem ZRPJN ne določa, da bi se lahko pooblastilo za odločanje o zahtevku za revizijo s pravnim poslom preneslo na drugo osebo javnega ali zasebnega prava (kot je to sicer v 1. odstavku 22. člena ZJN-1 predvideno (zgolj) za vodenje postopkov oddaje javnih naročil). Navedeno sicer ne pomeni, da naročnik (zlasti v primeru, ko sam ne razpolaga z ustreznim pravnim znanjem) za pomoč pri odločanju o zahtevku za revizijo ne bi smel najeti pravnega strokovnjaka, vendar niti ZRPJN niti kakšen drug zakon ne predvideva, da bi lahko naročnik za zastopanje pri samem aktu izdaje odločitve o zahtevku za revizijo pooblastil drugo fizično ali pravno osebo. Vsled navedenemu Državna revizijska komisija ugotavlja, da stroški, katere je naročnik imel zaradi odvetniškega zastopanja in pravnega svetovanja, niso potrebni stroški, nastali z revizijo. Naročnik pa tudi ni specificiral materialnih stroškov, ki naj bi bili potrebni, zaradi česar se naročnikova zahteva za povrnitev stroškov zavrne kot neutemeljena.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.

POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

Ljubljana, 20.3.2007

Jožef Kocuvan, univ. dipl. ekon.
član Državne revizijske komisije


Vročiti:
- Obrtna zbornica Slovenije, Celovška 61, Ljubljana
- Miro Senica in odvetniki, Barjanska cesta 3, Ljubljana
- Copis d.o.o., Dunajska 158, Ljubljana
- Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, Ljubljana
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, Ljubljana