018-017/2007 Splošna bolnišnica Izola

Številka: 018-17/07-45-427

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/1999, 90/1999, 110/2002, 42/2004, 61/2005, 78/2006; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN), po članici Vidi Kostanjevec, ob sodelovanju svetovalca Andraža Žvana, v postopku revizije oddaje javnega naročila za sukcesivno dobavo papirne konfekcije, začetega na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja SKAT d.o.o., Industrijska cesta 2e, Izola, ki ga zastopa odvetnik mag. Janez Tekavc, Hacquetova 8, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj) zoper ravnanje naročnika Splošna bolnišnica Izola, Polje 35, Izola (v nadaljevanju: naročnik) dne 9.2.2007

ODLOČILA

1. Zahtevek za revizijo se v delu, ki se nanaša na razveljavitev naročnikove odločitve o zavrnitvi vseh ponudb št. 182/BR-06 z dne 26.10.2006, zavrne kot neutemeljen.
2. Zahtevek za revizijo se v delu, ki se nanaša na zahtevo za izbiro vlagateljeve ponudbe kot najugodnejše, zavrže.
3. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Naročnik je dne 21.6.2006 sprejel sklep o začetku postopka oddaje predmetnega javnega naročila male vrednosti in ponudnike s povabilom z dne 27.7.2006 povabil k predložitvi ponudbe. Po prejemu ponudb je naročnik dne 26.10.2006 izdal sklep, s katerim je vse ponudbe zavrnil kot nesprejemljive, in sicer zato, ker presegajo višini zagotovljenih sredstev.

Po prejemu obrazložitve odločitve je vlagatelj z vlogo z dne 8.12.2006 vložil zahtevek za revizijo, v katerem navaja, da je naročnik njegovo ponudbo označil kot pravilno, vendar nesprejemljivo, ker naj bi presegala višino zagotovljenih sredstev za predmetno javno naročilo. Ker je vlagatelj dvomil, da bi bili ocenjena vrednost in znesek zagotovljenih sredstev enaki, je naročnika prosil, da mu pojasni razloge za nesprejemljivost ponudbe. Naročnik je svojo odločitev oprl na pomožno gradivo pri izdelavi Finančnega načrta za leto 2006. Pri tem naj bi bilo razvidno, da je bilo za leto 2006 za papirnato konfekcijo in PVC galanterijo predvidenih 8.400.000,00 SIT. Vlagatelj meni, da je takšna odločitev naročnika nepravilna in nezakonita oz. arbitrarna. Naročnik lahko odločitev o zavrnitvi vseh ponudb sprejme le iz objektivno preverljivih razlogov, zoper odločitev o zavrnitvi pa mora biti zagotovljeno pravno varstvo v enaki meri kot zoper odločitev o dodelitvi naročila. Vlagatelj trdi, da naročnik v navedenem primeru nima nobenih objektivno preverljivih razlogov za takšno ravnanje, in sicer najprej zato, ker obrazloženo obvestilo ne vsebuje prilog, na katere se sklicuje. Dalje vlagatelj opozarja, da mu ni uspelo najti Finančnega načrta iz leta 2006, ki bi bil podlaga za dopustno zavrnitev ponudb. Na podlagi fragmentarnih podatkov, ki jih je imel na voljo, pa opozarja, da naj bi imel naročnik za material za vzdrževanje in potrošni material na voljo 60.691.098,00 SIT, za potrošni material pa na postavki 460.110 46.787.171,00 SIT oz. za pisarniški material 35.735.000,00 SIT. Nadaljnje členitve so vlagatelju neznane, če sploh obstajajo, vlagatelj pa sklepa, da je odločitev o zavrnitvi vlagateljeve ponudbe arbitrarna in brez pravne podlage. Vlagatelj nadaljuje, da je naročnik svojo odločitev oprl tudi na cilj zmanjšati porabo za 10%, kar je nesmiselno. Naročnik je namreč pri bistvenih proizvodih razpisal za več kot 10% večjo količino od povprečja porabe v zadnjih letih. Glede na to in ob upoštevanju rasti cen je argumentacija naročnika o želji po zmanjšanju porabe argument, ki ga je naročnik uporabil zgolj za to, da ne izbere vlagateljeve ponudbe. V predmetnem postopku gre tudi za sukcesivno dobavo, kar pomeni, da lahko naročnik skladno z Zakonom o javnih financah sukcesivno prevzame toliko obveznosti, kot ima zagotovljenih sredstev. Pravilo 15. člena Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/00, 102/00 in 2/04), na katerega se brez dejanske podlage sklicuje naročnik, je mnogo strožje od pravil Zakona o javnih financah, ki veljajo za sukcesivno prevzemanje obveznosti. Slednja namreč normirajo prevzemanje obveznosti, Zakon o javnih naročilih pa normira že pričetek postopka oddaje javnega naročila. Gre za dve različni in sorazmerno oddaljeni fazi postopka. Četudi bi naročniku v morebitnem finančnem načrtu grozilo, da utegne porabiti vsa planirana sredstva, novih naročnik več ne bi opravljal. Po mnenju vlagatelja naročnik ni izkazal objektivno preverljivih razlogov, zato predlaga razveljavitev sklepa, s katerim je naročnik vse ponudbe zavrnil kot nesprejemljive, ter izbiro njegove ponudbe kot najugodnejše. Vlagatelj zahteva tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka.

Naročnik je dne 19.12.2006 izdal sklep, s katerim je zahtevek za revizijo v delu, ki se nanaša na zahtevo po razveljavitvi sklepa, s katerim je naročnik zavrnil vse ponudbe kot nesprejemljive, zavrnil, v delu, ki se nanaša na zahtevo po izbiri vlagateljeve ponudbe kot najugodnejše, pa zavrgel. V obrazložitvi sklepa navaja, da iz ZJN-1 ne izhaja, da bi bil dolžan dodatni obrazložitvi priložiti dokazila, na katera se nanaša njegova odločitev. Naročnik ne razume vlagateljevih očitkov o višini zagotovljenih sredstev za vzdrževanje in potrošni material, saj vzdrževanje ni bilo predmet javnega naročila. Predmet javnega naročila je papirna konfekcija, ki se skupaj z ostalim pisarniškim in potrošnim materialom nahaja na kontih 460.130 in 460.110, pri čemer je za papirno konfekcijo vključno z DDV namenjeno 8.400.000,00 SIT (7.000.000,00 brez DDV) od skupnih 82.522.972,00 SIT. 7.000.000,00 SIT je bila tudi ocenjena vrednost tega javnega naročila. Za zmanjšanje finančnih sredstev se je naročnik odločil zaradi izgube in v skladu s sanacijskim načrtom. Za pridobivanje sredstev je naročnik za poslovno leto 2006 pridobil dodatni program dela, kar pomeni tudi večjo porabo pisarniškega in potrošnega materiala. Za naročnika zato ni druge možnosti, kot da poišče ponudnike, ki bodo razpisani material ponudili po nižjih cenah. Naročnik se ne strinja z vlagateljem, da ne bi opravljal novih sredstev, če bi mu v finančnem načrtu grozilo, da utegne porabiti vsa planirana sredstva, saj že v tem trenutku ve, da sredstev za artikle po s strani vlagatelja ponujeni ceni nima, zaradi česar bi lahko npr. ostal brez toaletnega papirja za bolnike in brez drugih artiklov že pred koncem poslovnega leta. Naročnik opozarja, da so vlagateljevi podatki glede primerjave letošnjih in predvidenih količin napačni, in ponovno ugotavlja, da je vlagateljeva ponudba nesprejemljiva, saj ponudbena cena presega višino zagotovljenih sredstev za predmetno javno naročilo. Naročnik še navaja, da je zahtevek za revizijo v delu, ki se nanaša na zahtevo za izbiro vlagateljeve ponudbe, zavrgel, saj ZRPJN določa, da naročnik o zahtevku za revizijo odloči tako, da v celoti ali delno razveljavi postopek oddaje javnega naročila ali zavrne zahtevek za revizijo, ne predvideva pa, da v revizijskem postopku izbere ponudnika.

Vlagatelj je naročnika z vlogo z dne 8.1.2007 obvestil, da nadaljuje postopek pred Državno revizijsko komisijo. V vlogi navaja, da zoper del naročnikove odločitve o zahtevku za revizijo uveljavlja pravno varstvo v pritožbi, v preostalem delu pa nadaljuje postopek v smislu nadaljevanja postopka po ZRPJN. Tudi če bi namreč Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo zoper 1. alinejo ugodila, bi 2. alineja postala pravnomočna in neizpodbojna. Vlagatelj meni, da naročnik ni zavrnil njegovih očitkov o arbitrarnosti odločitve o zavrnitvi ponudbe, niti ni pojasnil, zakaj je ex post kot mejo sprejemljivosti postavil znesek 8.400.000,00 SIT z DDV. Naročnik po eni strani navaja razloge za večjo porabo, po drugi strani pa razloge za zmanjševanje sredstev, ne pojasni pa, zakaj je vlagateljeva ponudba nesprejemljiva. Vlagatelj Državni revizijski komisiji predlaga, da razveljavi sklep, s katerim je naročnik zavrnil vse ponudbe kot nesprejemljive in da naročniku naloži povrnitev stroškov revizijskega postopka, hkrati pa naj mu poda tudi napotke v zvezi z vlagateljevo 2. točko pravovarstvenega predloga.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija ugotovila, da zahtevek za revizijo v delu, ki se nanaša na razveljavitev naročnikove odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, ni utemeljen.

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da je naročnik predmetno javno naročilo izvajal po postopku za oddajo naročil male vrednosti, torej po postopku, ki je namenjen oddaji naročil, katerih ocenjena vrednost je nižja od vrednosti, določene v zakonu. Če je vrednost konkretnega naročila nižja od z zakonom določenega vrednostnega praga, se naročilo ne odda po splošnih pravilih Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/00, 102/00 in 2/04; v nadaljevanju: ZJN-1), ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 112. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06), ampak po pravilih, določenih v poglavju 3.5. ZJN-1 (Oddaja naročila male vrednosti). Pri oddaji naročil male vrednosti ZJN-1 načeloma ne posega v notranja razmerja naročnikov oz. ta razmerja ureja le toliko, kolikor je to nujno potrebno zaradi varstva javnih koristi. Zakon dopušča, da naročnik prilagodi postopek oddaje naročil male vrednosti specifičnosti javnega naročanja na svojem področju ter ocenjeni vrednosti naročila in njegovi zahtevnosti. 125. člen ZJN-1 v zvezi z naročili male vrednosti zahteva le, da mora naročnik sprejeti notranji akt, s katerim določi način oddaje javnega naročila, pri čemer je dolžan upoštevati temeljna načela zakona (gospodarnost in učinkovitost porabe javnih sredstev, zagotavljanje konkurence med ponudniki, transparentnost porabe javnih sredstev in enakopravnost ponudnikov). V postopkih oddaje javnih naročil male vrednosti zato ni mogoče zagovarjati dosledne smiselne uporabe določb ZJN-1, saj je namen posebne ureditve opustitev določenih formalnosti, ki jih določa ZJN-1, in prepustitev ureditve postopka v sfero naročnika. Pri pripravi notranjega akta in izvajanju postopkov male vrednosti naročniki niso neposredno vezani na določbe ZJN-1, pač pa le na njegova temeljna načela.

Kljub temu, da je naročnik sklep, s katerim je vse ponudbe zavrnil kot nesprejemljive, izdal na podlagi 76. člena ZJN-1, ravnanja naročnika ni mogoče presojati z vidika navedene določbe ali Pravilnika o ugotovitvi, kdaj šteje ponudba za nepravilno, neprimerno ali nesprejemljivo (Uradni list RS, št. 33/04), saj za uporabo teh predpisov v postopkih oddaje naročil male vrednosti, glede na zgoraj zapisano, ni podlage. Vprašanje, ali in pod kakšnimi pogoji lahko naročnik zaključi postopek oddaje javnega naročila male vrednosti brez izbire najugodnejše ponudbe, je zato treba presojati z vidika temeljnih načel javnega naročanja, naročnikovih internih pravil ter morebitnih določb razpisne dokumentacije. Ker so naročniki v skladu s sodno prakso Sodišča ES (prim. npr. zadevo C-59/00) tudi pri javnih naročilih pod vrednostnim pragom EU dolžni upoštevati temeljna načela in pravila Pogodbe o Evropski skupnosti (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 7/04; v nadaljevanju: PES), je treba pri presoji naročnikovega ravnanja upoštevati tudi temeljna načela prava ES, posledično pa tudi pravila, ki jih je pri interpretaciji temeljnih načel PES v postopkih oddaje javnih naročil izoblikovalo Sodišče ES. Evropsko sodišče je v več primerih potrdilo, da imajo naročniki možnost zaključiti postopek oddaje javnega naročila brez izbire najugodnejše ponudbe in začeti nov postopek (T-203/96, C-27/98, C-92/00, C-244/02). Pri tem je izrecno navedlo, da naročniki ob sprejemu takšne odločitve uživajo širok preudarek (pooblastilo, upravičenost) - pri čemer pravo ES o oddaji javnih naročil ne zahteva, da bi jo smeli sprejeti le v izjemnih primerih in/ali na podlagi posebej upravičenih razlogov (C-27/98 - tč. 23 in 25; C-244/02 - tč. 29). Je pa sodišče opozorilo, da morajo naročniki pri tem (kljub temu, da evropske smernice s področja javnega naročanja, razen dolžnosti obveščanja, ne določajo nobenih posebnih pravil, ki bi se nanašala na vsebinske ali formalne pogoje za njen sprejem) spoštovati temeljna pravila prava ES - še posebej načela, vsebovana v PES, ki zadevajo svobodno ustanavljanje podjetij in svobodo izvajanja storitev na območju ES (C-92/00 - tč. 42). Iz navedenih primerov Sodišča ES je torej razvidno, da sme naročnik vedno prekiniti postopek oddaje javnega naročila in ga zaključiti brez izbire najugodnejšega ponudnika - celo v primeru, če je do nemožnosti izbire prišlo zaradi napake naročnika - pod pogojem, da je takšna odločitev sprejeta ob spoštovanju temeljnih pravil skupnostnega prava o javnem naročanju, zlasti načela enake obravnave (C-244/02 - tč. 36).

V obravnavanem primeru naročnik niti v Navodilu o načinu oddaje javnega naročila male vrednosti z dne 21.3.2005 niti v povabilu k oddaji ponudbe ni določil nobenih pravil v primeru zaključka postopka brez izbire najugodnejše ponudbe. Glede na to, da 77. člen ZJN-1 določa možnost zavrnitve vseh ponudb, pri čemer pa ne določa nobenih razlogov (vsebinskih pogojev), ki sprejem takšne odločitve opravičujejo, temveč (podobno kot pravila smernic) eksplicitno zahteva le pojasnitev razlogov, ki so narekovali takšno odločitev, ter nekatera formalna ravnanja, ki se nanašajo na obveščanje določenih subjektov, ni razlogov, da naročnik tudi postopka oddaje javnega naročila male vrednost ne bi smel zaključiti brez izbire najugodnejšega ponudnika. V tem primeru je treba njegovo ravnanje presojati na enak način, kot to sicer velja za postopke, ki se izvajajo na podlagi določb ZJN-1. Navedeno pomeni, da bo presoja (ne)zakonitosti naročnikovih ravnanj v takšnih primerih omejena na kontrolo (ne)spoštovanja relevantnih določb ZJN-1, naročnikovih internih pravil ter morebitnih določb razpisne dokumentacije, kot tudi temeljnih načel javnega naročanja. Nedvomno mora naročnik v primeru, ko v postopku oddaje javnega naročila male vrednosti zavrne vse ponudbe, ravnati v skladu s temeljnim načelom transparentnosti postopka, kar pomeni, da mora o zaključku postopka obvestiti vse ponudnike in pri tem navesti razloge za zavrnitev, obenem pa mora naročnik zagotoviti, da s sprejemom takšne odločitve ne ustvarja okoliščin, ki bi pomenile neupravičeno diskriminacijo oz. neenakopravno obravnavo ponudnikov.

V predmetnem postopku oddaje javnega naročila med strankama ni sporno, da je naročnik ponudnike obvestil o zaključku postopka brez izbire najugodnejše ponudbe ter da je pri tem (tudi na posebno zahtevo vlagatelja) natančno pojasnil razloge za svoje ravnanje. Pač pa vlagatelj (smiselno) zatrjuje, da je naročnik argumente (razloge), s katerimi je utemeljil svojo odločitev o zavrnitvi vseh ponudb "â?? uporabil zgolj za to, da ne izbere vlagateljeve ponudbe" (ki bi bila med vsemi prejetimi ponudbami sicer cenovno najugodnejša). Če bi dejansko stanje v obravnavani zadevi utemeljevalo takšen zaključek, bi bilo vlagatelju potrebno pritrditi v tem, da je izpodbijana odločitev sprejeta v nasprotju z načelom enake obravnave. Vendar pa Državna revizijska komisija po pregledu predložene dokumentacije o oddaji predmetnega javnega naročila v revizijskem postopku ni mogla ugotoviti nobenih razlogov, ki bi narekovali takšen zaključek. Kot je razvidno iz spisovne dokumentacije, je naročnik predmetni postopek oddaje javnega naročila male vrednosti pričel s sprejemom sklepa o pričetku postopka oddaje javnega naročila JN MV 15a/BR-06 z dne 21.6.2006. Iz navedenega dokumenta izhaja, da je naročnik že na samem začetku predmetnega postopka oddaje javnega naročila pričakovano vrednost predmeta javnega naročila ocenil na 7.000.000,00 SIT (brez DDV). To vrednost je naročnik navedel tudi v povabilu k oddaji ponudbe (obrazec A) ter predračunu (obrazec C), kar pomeni, da so bili z okvirno vrednostjo predmetnega javnega naročila vsi potencialni ponudniki seznanjeni že pred rokom za predložitev ponudb. Kot je naročnik pojasnil že v obrazložitvi izpodbijane odločitve štev. 182/BR-06 z dne 26.10.2006, je v nadaljevanju postopka na podlagi povabila k oddaji ponudb z dne 27.7.2006 prejel štiri pravilne ponudbe, ki pa so vse presegle predhodno ocenjeno vrednost predmetnega javnega naročila, zaradi česar se je (kot je zapisal naročnik: na podlagi Pravilnika o ugotovitvi, kdaj šteje ponudba za nepravilno, neprimerno ali nesprejemljivo) odločil sprejeti odločitev o tem, da vse štiri ponudbe zavrne kot nesprejemljive. Državna revizijska komisija ugotavlja, da takšna naročnikova odločitev ni bila sprejeta v nasprotju s pravili Navodila o načinu oddaje javnega naročila male vrednosti z dne 21.3.2006, niti v nasprotju z načeli transparentnosti postopka in enakopravne obravnave ponudnikov, zaradi česar je ni mogoče označiti kot nezakonito. Naročnik je namreč vsem sodelujočim pisno pojasnil razloge za svojo odločitev, s takšno odločitvijo pa tudi ni nikogar od sodelujočih ponudnikov postavil v neupravičeno boljši oziroma slabši položaj. Zgolj dejstvo, ki je razvidno iz predložene dokumentacije, in sicer da je vlagatelj izmed vseh ponudnikov ponudil najnižjo ceno, zaradi česar bi bila njegova ponudba pri merilu "cena" ocenjena z najvišjim številom točk, pa samo po sebi še ne more zadostovati za ugotovitev, da je bil vlagatelj v postopku oddaje javnega naročila obravnavan na neenakopraven način oz. da je bila odločitev naročnika o zavrnitvi vseh ponudb prav posledica ugotovitve o ugodnosti vlagateljeve ponudbe. Prav nasprotno - na podlagi dejstva, da je naročnik ocenjeno vrednost v višini 7.000.000,00 SIT navedel že v sklepu o začetku postopka in da je z njo v povabilu k oddaji ponudbe predhodno seznanil tudi vse sodelujoče ponudnike, je mogoče sklepati, da je naročnik odločitev o zavrnitvi ponudb dejansko sprejel zaradi preseganja vnaprej določene ocenjene vrednosti javnega naročila, ne pa zaradi naknadne ugotovitve o ugodnosti vlagateljeve ponudbe in ex post (kot to vlagatelj očita naročniku v obvestilu o nadaljevanju revizijskega postopka) določene meje sprejemljivosti ponudb.

Ker Državna revizijska komisija na podlagi vlagateljevih revizijskih navedb ni mogla ugotoviti, da bi naročnik pri sprejemu odločitve o zaključku postopka brez izbire najugodnejše ponudbe kršil temeljna načela javnega naročanja oz. PES, je zahtevek za revizijo na podlagi 2. alineje prvega odstavka 23. člena ZRPJN zavrnila kot neutemeljen.

K vsemu navedenemu Državna revizijska komisija dodaja, da v revizijskem postopku ni mogoče presojati morebitne neustreznosti naročnikovih ocen o višini orientacijske vrednosti bodočega javnega naročila, kot je navedena v sklepu o pričetku oddaje javnega naročila. Pri pripravi takšne (finančne) ocene gre namreč za vprašanja, ki sodijo v fazo priprave postopka oddaje javnega naročila, ki (v tem delu) ni neposredno urejena s predpisi o javnem naročanju (razen kolikor gre za pravilo iz prvega odstavka 26. člena ZJN-1 o prepovedi načina določitve ocenjene vrednosti z namenom izogniti se uporabi ZJN-1, česar pa vlagatelj v zahtevku za revizijo niti ne zatrjuje), ampak jo urejajo drugi (finančni) predpisi. Nadzor nad tovrstnimi odločitvami naročnika pa ni v pristojnosti Državne revizijske komisije, temveč je v skladu s predpisi o finančnem poslovanju javnih naročnikov poverjen drugim nadzornim organom.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

V zvezi z vlagateljevo zahtevo, naj se njegova ponudba izbere kot najugodnejša, Državna revizijska komisija ugotavlja, da lahko vlagatelj v skladu s prvim odstavkom 16. člena ZRPJN postavi razveljavitveni (kasatorični) zahtevek, s katerim zahteva razveljavitev postopka oddaje javnega naročila v določenem delu ali v celoti. Naročnik na podlagi presoje utemeljenosti dejstev in dokazov, ki jih vlagatelj navede v zahtevku za revizijo, o zahtevku za revizijo odloči na način, da postopek (delno ali v celoti) razveljavi ali pa vlagateljev zahtevek za revizijo zavrne kot neutemeljen. Pri odločanju o utemeljenosti zahtevka za revizijo naročnik ne more hkrati sprejeti tudi nove odločitve v postopku oddaje javnega naročila, s katero bodisi izbere (novega) najugodnejšega ponudnika bodisi sprejme kakšno drugo vsebinsko odločitev. V skladu s prvim odstavkom 16. člena ZRPJN lahko namreč naročnik o zahtevku za revizijo odloči tako, da v celoti ali delno razveljavi postopek oddaje javnega naročila ali zavrne zahtevek za revizijo. Gre za odločitev o vloženem zahtevku za revizijo, ki je sprejeta v revizijskem postopku kot postopku pravnega varstva in ki učinkuje inter partes, saj jo je naročnik v skladu z določbami ZRPJN dolžan vročiti le vlagatelju zahtevka za revizijo. Novo vsebinsko odločitev v postopku oddaje javnega naročila (npr. izbira novega najugodnejšega ponudnika) pa lahko naročnik sprejme šele po zaključku revizijskega postopka, saj gre za ravnanje naročnika v postopku oddaje javnega naročila, ki je v skladu z določbo prvega odstavka 11. člena ZRPJN zadržano do odločitve Državne revizijske komisije. Navedeno pomeni, da revizijski predlog, s katerim vlagatelj v revizijskem postopku zahteva izbiro njegove ponudbe kot najugodnejše, ni dopusten.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je zahteval tudi povrnitev stroškov, nastalih z revizijo. Ker je Državna revizijska komisija zahtevek za revizijo zavrnila kot neutemeljen, tretji odstavek 22. člena ZRPJN pa povrnitev potrebnih stroškov, nastalih z revizijo, veže na utemeljenost zahtevka za revizijo, je bilo treba zavrniti tudi zahtevo vlagatelja za povračilo stroškov revizijskega postopka.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.

POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, dne 9.2.2007

Vida Kostanjevec, univ. dipl. prav.
članica Državne revizijske komisije





Vročiti:

- Splošna bolnišnica Izola, Polje 35, Izola
- Odvetnik mag. Janez Tekavc, Hacquetova 8, Ljubljana
- RS, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, Ljubljana
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, Ljubljana