018-481/2006 DARS d.d.

Številka: 018-481/2006-41-237

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99, 90/99, 110/02, 14/03, 42/04, 61/05 in 73/06; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN) v senatu predsednika Sama Červeka kot predsednika senata ter članov Sonje Drozdek šinko in Jožefa Kocuvana kot članov senata, ob sodelovanju svetovalca Andraža Žvana, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za izvedbo elektro in strojne opreme predorov Barnica in Tabor ter pokritih vkopov Rebernice I in II na odseku HC Razdrto - Vipava, Rebrnice in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil ponudnik SCT d.d., Slovenska cesta 56, Ljubljana (v nadaljevanju: prvi vlagatelj), ter na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil ponudnik RIKO industrijski in gradbeni inženiring d.o.o., Bizjanova 2, Ljubljana (v nadaljevanju: drugi vlagatelj) zoper ravnanje naročnika DARS, Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji d.d., Ulica XIV. divizije 4, Celje (v nadaljevanju: naročnik), dne 23.1.2007 soglasno

ODLOČILA

1. Obravnavanje revizijskih zahtevkov prvega vlagatelja (vloga z dne 8.11.2006) in drugega vlagatelja (vloga z dne 13.11.2006) se združi v en revizijski postopek.
2. Zahtevek za revizijo prvega vlagatelja se zavrne kot neutemeljen.
3. Zahtevek za revizijo drugega vlagatelja se zavrne kot neutemeljen.
4. Zahteva prvega vlagatelja za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne kot neutemeljena.
5. Zahteva drugega vlagatelja za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Naročnik je javni razpis za predmetno javno naročilo objavil v Uradnem listu RS, št. 26/06 z dne 10.3.2006, pod št. objave Ob-6840/06. Iz zapisnika o javnem odpiranju ponudb z dne 12.5.2006 je razvidno, da je naročnik prejel pet ponudb. Naročnik je dne 21.6.2006 izdal sklep št. 402-25/06-RPP/12, da se predmetno javno naročilo odda po postopku s pogajanji v skladu s 1. točko tretjega odstavka 20. člena Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/00, 102/00 in 2/04; v nadaljevanju: ZJN-1, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 112. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06)), in sicer zato, ker je ugotovil, da so vse prejete ponudbe nepravilne, pri čemer bo k oddaji ponudbe pozval vse ponudnike, ki so predložili ponudbo v odprtem postopku in katerih ponudbe so bile skladne z zahtevo iz 42. člena ZJN-1.

Prvi vlagatelj je z vlogo z dne 8.11.2006 vložil zahtevek za revizijo, v katerem navaja, da se bodo v skladu s Protokolom z dne 18.10.2006 v postopku s pogajanji upoštevala potrjena navodila iz predhodno izvedenega odprtega postopka. V točki 13.2 - Merilo za ocenitev ponudb je določeno, da bo ponudba, katere višina bo skupaj z DDV presegla vrednost 2.800.000.000,00 SIT, ocenjena kot nesprejemljiva. V Protokolu pa je na strani 7 v drugem odstavku določeno, da je sprejemljiva tista ponudba, katere ponudbena cena ne presega najnižje ponudbene cene, ponujene v predhodno izvedenem postopku, ta pa znaša 2.140.184.801,00 SIT. Prvi vlagatelj meni, da je naročnik z določitvijo nižje cene kot v odprtem postopku bistveno spremenil razpisno dokumentacijo. Vsi ponudniki so bili že v odprtem postopku seznanjeni z merili in so se lahko odločili, ali bodo sodelovali v postopku, temu primerno pa so tudi strukturirali ponudbe. Spremembe meril bi lahko spremenile njihov položaj in odločitve. Po mnenju prvega vlagatelja lahko sprememba merila oz. cene povzroči neupravičeno neenak položaj ponudnikov glede na prej izvedeni postopek, saj zgolj zaradi neuspeha postopka ni mogoče pričakovati, da se spreminja tudi naročnikova presoja o pojmu ekonomsko najugodnejše ponudbe. Cena ni merilo, ki bi bilo nedodelano in bi ga bilo treba spremeniti, ker je naročnik že v razpisni dokumentaciji navedel sprejemljivo ceno v višini 2.800.000.000,00 SIT. Naročnik bi lahko spremenil razpisno dokumentacijo le glede nebistvenih določil, kar pa cena ni, saj je edino merilo za ocenitev ponudb in je poleg sprememb količin ali komercialnih pogojev bistvena sestavina postopka. Prvi vlagatelj meni, da je naročnik z določanjem nove sprejemljive cene kršil tudi načelo gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev in načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki. Naročnik ni preveril primerljive cene na tržišču, ampak je sprejemljivo ceno še dodatno znižal, ker je za osnovo vzel najnižjo ponudbeno ceno iz predhodno izvedenega odprtega postopka, ni pa preveril, ali je v takšnem znesku sploh mogoče zgraditi tako zahteven objekt. Ob upoštevanju prenizke izhodiščne cene je treba upoštevati tudi morebitne popuste, ki tako postavljeno ceno še znižajo. Poleg tega je bila oddaja ponudb v odprtem postopku dne 12.5.2006 in po mnenju prvega vlagatelja ni realno sklepati, da bodo vsi ponudniki ponudili enako ali nižjo ceno, kot jo je ponudil takrat cenovno najugodnejši ponudnik. V skladu z načelom gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev mora naročnik natančno ugotoviti svoje potrebe in izbrati ekonomsko najbolj smotrno pot za njihovo zadovoljitev. Pri tem naj bi se naročnik skušal znotraj postopkov v največji meri približati ponudnikom. V tem primeru naj bi naročnik s postavitvijo tako nizke cene ponudnike silil k oddajanju nekonkurenčnih in neprimerljivih ponudb. Na podlagi navedenega prvi vlagatelj predlaga, da naročnik razpisno dokumentacijo v tem segmentu spremeni in vsem ponudnikom omogoči, da pripravijo pravilne in sprejemljive ponudbe, zahteva pa tudi stroške revizijskega postopka.

Naročnik je dne 5.12.2006 sprejel sklep, s katerim je zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen. Razlogi za zavrnitev zahtevka so razvidni iz zapisnika seje komisije za izvedbo postopka predmetnega javnega naročila. Naročnik navaja, da predmetni postopek izvaja na podlagi 1. točke tretjega odstavka 20. člena ZJN-1. Gre za specifičen postopek, katerega potek avtonomno določi naročnik, načelo zagotavljanja konkurence pa je vezano na krog pozvanih ponudnikov, ki so že sodelovali v predhodnem postopku, ko so se tudi seznanili z razpisnimi pogoji. Naročnik je tako v protokolu določil, da je sprejemljiva tista ponudba, katere ponudbena cena ne presega najnižje ponudbene cene iz predhodno izvedenega odprtega postopka. Prav z opredelitvijo sprejemljivosti ponudb je zagotovljeno spoštovanje načela gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev, še zlasti zaradi omejenega števila ponudnikov v postopku s pogajanji. Pri določitvi limitirane vrednosti je naročnik upošteval najnižjo ponudbeno ceno iz predhodno izvedenega odprtega postopka ter podatke z relevantnega trga, pridobil pa je tudi podatke o ustrezno revaloriziranih cenah iz že izvedenih pogodb za istovrstna dela ter indekse cen materiala, pomembnega za izvedbo predmetnega javnega naročila. Vrednost, na podlagi katere je bila v protokolu opredeljena sprejemljivost ponudb, je bila preverjena tudi po preučitvi in ob upoštevanju gibanja cen za posamezne predračunske postavke, ki so bile predložene v odprtem postopku. Naročnik navaja, da prvi vlagatelj za svojo trditev, da ni bila ocenjena realna vrednost investicije oz. da ni bilo preverjeno, ali je za takšno ceno sploh mogoče zgraditi tako zahteven objekt, tudi sicer ni predložil nobenih dokazov, zato so njegove trditve o opustitvi preverjanja primerljivih cen na tržišču neutemeljene. Naročnik meni, da je z omejitvijo cene spoštoval prav načelo gospodarne porabe javnih sredstev, medtem ko je iz vsebine zahtevka za revizijo prvega vlagatelja mogoče razbrati, da bi moral naročnik za enako storitev ceno povečati glede na najugodnejše cene iz predhodnega postopka, s čimer pa bi dejansko ravnal negospodarno. Pogoji in merila so za vse ponudnike enaki, navaja naročnik, in dodaja, da z določitvijo višine še sprejemljive cene ni v ničemer spremenil predmeta razpisne dokumentacije niti se ni s tem bistveno spremenila vsebina razpisne dokumentacije. Bistvena sprememba razpisne dokumentacije bi bila v primeru, če bi se dodali novi pogoji ali merila oz. bi se obstoječi pogoji in merila izvzeli ali pa bi se spremenil njihov namen. V tem primeru je tako v odprtem postopku kot v postopku s pogajanji edino merilo najnižja cena, za bistveno spremembo pa bi šlo, če bi bilo določeno drugačno merilo, npr. ekonomsko najugodnejša ponudba, ki jo sicer v drugačnem kontekstu omenja prvi vlagatelj. Samega znižanja višine vrednosti istega kriterija, kateremu se s tem ne spreminja njegov namen, pa ne gre šteti za bistveno spremembo razpisne dokumentacije. Naročnik še navaja, da se peti odstavek 20. člena ZJN-1 nanaša na pogodbeno, ne pa na ponudbeno ceno, tudi sicer pa prvi vlagatelj ne navaja, s čim naj bi naročnik kršil to določilo.

Drugi vlagatelj v zahtevku za revizijo (vloga z dne 13.11.2006) navaja, da je sprejemljiva cena v postopku s pogajanji določena nižje kot v odprtem postopku, saj naj bi se kot najvišja dopustna cena upoštevala najnižja ponudbena cena iz odprtega postopka, to pa je cena, ki jo je ponudil drugi vlagatelj. Zoper to določilo navaja drugi vlagatelj podobne argumente kot prvi. Drugi vlagatelj je to ceno lahko zagotovil le za obdobje, kot je bilo določeno s prejšnjimi razpisnimi pogoji, ne more pa zagotoviti enakih pogojev za predvideni rok izvedbe del v predmetnem postopku. V novem predvidenem obdobju drugi vlagatelj nima vezanega posla v tujini, na podlagi katerega bi lahko v prejšnjem postopku zagotovil izredni popust in s kompenzacijo pridobil določen elektro material po zelo ugodnih cenah. Drugi vlagatelj meni, da je naročnik z novo postavljenim limitom kršil načelo gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev. Naročnik mora v primerih iz 20. člena ZJN-1 preveriti, da pogodbena cena ni višja od primerljive cene na tržišču in skrbno preveriti kakovost predmeta javnega naročila. Iz statističnih podatkov je razvidno, da so se posamezne surovine, uporabljene pri proizvodnji elektro opreme, od priprave ponudbe do danes zelo podražile, nekatere tudi za 50%, zato pogodbena cena ni primerljiva s cenami na tržišču. Po mnenju drugega vlagatelja naročnik ni ocenil realne vrednosti investicije in tudi ni preveril, ali je za takšno ceno sploh mogoče zgraditi tako zahteven objekt. Drugi vlagatelj še navaja, da zahteva naročnik izvajanje del v nerealno kratkih rokih, s čimer ponudnikom onemogoča planiranja in ovrednotenja optimalnih tehnoloških postopkov in ekonomične izrabe virov, temveč jih sili v planiranje pospešenega in s tem dražjega izvajanja določenih aktivnosti. Zato ponudniki tudi ne morejo pripraviti pravilnih, realno ocenjenih in medsebojno primerljivih ponudb. Glede na navedeno drugi vlagatelj predlaga, da naročnik določi novo sprejemljivo ceno glede na razmere na tržišču in nov rok dokončanja del, podrejeno pa, da naročnik razveljavi postopek oddaje javnega naročila ter mu vrne stroške revizijskega postopka.

S sklepom z dne 30.11.2006 je naročnik zavrnil tudi zahtevek za revizijo drugega vlagatelja. V zapisniku seje komisije za izvedbo postopka predmetnega javnega naročila, v katerem so navedeni podobni argumenti kot v sklepu, s katerim je naročnik zavrnil zahtevek za revizijo prvega vlagatelja, naročnik navaja, da je postopek s pogajanji specifičen postopek, v katerem so bili k oddaji ponudbe pozvani le tisti ponudniki, ki so že predložili ponudbe v predhodnem odprtem postopku in poznajo vse relevantne podatke. Drugi vlagatelj se je z razpisanimi roki, ki so relativno kratki, seznanil že v odprtem postopku in se je z njimi strinjal. V prejšnjem revizijskem zahtevku je drugi vlagatelj zagovarjal prav pravilnost svoje ponudbe v povezavi z razpisanimi roki izvedbe, s katerimi se je strinjal in ki se v dokumentaciji postopka s pogajanji niso spremenili. Drugi vlagatelj ni pojasnil, zakaj naj bi bilo z limitirano ceno kršeno načelo gospodarnosti in učinkovite porabe javnih sredstev, navaja le, da so se podražile surovine, ni pa razvidno, v čem naj bi ta podražitev vplivala na učinkovitost porabe javnih sredstev. Iz zahtevka za revizijo je razvidno, da bi moral naročnik povečati ceno javnega naročila glede na predhodne cene iz odprtega postopka, prav v tem primeru pa bi ravnal negospodarno. Naročnik kot neutemeljene zavrača navedbe drugega vlagatelja, da bi lahko enako ceno zagotovil le v obdobju, ki je bilo določeno v odprtem postopku, saj so roki za dokončanje del identični, ter navaja, da pri opredelitvi sprejemljivosti ponudb ni mogel upoštevati vseh subjektivnih razlogov na strani drugega vlagatelja. Naročnik je pri tem upošteval podatke iz relevantnega trga, podatke o revaloriziranih cenah iz že izvedenih pogodb za istovrstna dela ter indekse cen materiala, in sicer podatke Statističnega urada RS za slovenski trg. Porast cen je bil minimalen, tudi sicer pa je odstotek vrednosti del, kjer so uporabljene barvne kovine, razmeroma majhen in ne vpliva bistveno na končno ceno razpisanih del.

Po prejemu obvestil prvega in drugega vlagatelja (vlogi z dne 11.12.2006 in 5.12.2006) je naročnik z dopisoma z dne 8.12.2006 in 15.12.2006 odstopil zahtevka za revizijo skupaj z dokumentacijo v odločanje Državni revizijski komisiji.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi navedb prvega in drugega vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija ugotovila, da zahtevka za revizijo prvega in drugega vlagatelja nista utemeljena.

Skladno z določili prvega odstavka 300. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 58/03, 2/04; v nadaljevanju: ZPP), ki se na podlagi petega odstavka 3. člena ZRPJN v reviziji postopkov oddaje javnih naročil in v drugih postopkih, urejenih s tem zakonom, smiselno uporablja glede vprašanj, ki jih ta zakon ne ureja, se lahko v primeru, kadar teče pred istim sodiščem več pravd med istimi osebami ali več pravd, v katerih je ista oseba nasprotnik raznih tožnikov ali raznih tožencev, vse te pravde s sklepom senata združijo za skupno obravnavanje, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. O vseh združenih pravdah lahko izda sodišče skupno sodbo.

V konkretnem primeru sta prvi in drugi vlagatelj v istem postopku oddaje javnega naročila vložila vsebinsko podobna revizijska zahtevka zoper ravnanja istega naročnika, zato je zaradi pospešitve obravnavanja senat Državne revizijske komisije obravnavanje revizijskih zahtevkov obeh vlagateljev združil v en revizijski postopek, v katerem je odločil z enim, to je predmetnim sklepom.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Tako prvi kot drugi vlagatelj naročniku očitata, da je s tem, ko je v postopku s pogajanji znižal sprejemljivo ceno na najnižjo ceno iz predhodno izvedenega odprtega postopka, kršil pravila javnega naročanja. Med strankami ni sporno, da je naročnik v protokolu (razpisni dokumentaciji) za postopek s pogajanji (dokument z dne 18.10.2006) določil, da je sprejemljiva ponudba tista, katere ponudbena cena ne presega najnižje ponudbene cene, ponujene v predhodno izvedenem odprtem postopku, ki znaša 2.140.184.801,90 SIT. Uvodoma velja ugotoviti, da navedeno določilo razpisne dokumentacije predstavlja pogoj, ne pa merila. Gre namreč za element, ki mora biti v ponudbi v celoti izpolnjen na način, kot je predviden v razpisni dokumentaciji, in je izključne narave (10. točka 3. člena ZJN-1), saj predložitev ponudbe, katere vrednost znaša več kot 2.140.184.801,90 SIT, predstavlja razlog za nesprejemljivost ponudbe, zaradi katerega se kandidat v nadaljevanju ne more udeležiti pogajanj. Merilo kot element za vrednotenje, primerjanje ali presojanje ponudb (9. točka 3. člena ZJN-1) je naročnik določil na 8. strani protokola, kjer je zapisal: "Strokovna komisija za izvedbo postopka oddaje javnega naročila po postopku s pogajanji bo v postopku s pogajanji upoštevala merilo za ocenitev ponudbe, kot je navedeno v točki 13.2 Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe: "Edino merilo za ocenitev ponudb je najnižja cena ob izpolnjevanju ostalih pogojev razpisa"." Iz navedenega je razvidno, da naročnik samega merila v primerjavi s predhodno izvedenim odprtim postopkom ni spreminjal, temveč je spremenil le mejo, od katere dalje šteje ponudbeno ceno za nesprejemljivo. Razlaga prvega vlagatelja, da pomeni sprememba cene kot edinega merila za ocenitev ponudb spremembo bistvenih sestavin razpisa, ki jih naročnik ne bi smel spreminjati, izhaja zato iz napačnega razumevanja narave določbe o omejitvi ponudbene cene, saj, kot je bilo ugotovljeno, omejitev cene ne predstavlja merila, temveč pogoj. S tega vidika zato ni mogoče slediti prvemu vlagatelju, ki navaja, da so se ponudniki z merili seznanili že v odprtem postopku in da sprememba meril vpliva na njihov položaj, pri čemer naj cena ne bi bilo merilo, ki bi bilo nedodelano in bi ga bilo treba spremeniti.

Glede na zgoraj navedeno je treba v tem revizijskem postopku odgovoriti na vprašanje, ali je naročnik s tem, ko je določil zgornjo mejo zanj še sprejemljive ponudbene cene kot pogoj, oz. ko je to mejo v postopku s pogajanji znižal na raven najnižje ponudbene cene iz predhodno izvedenega odprtega postopka, kršil pravila javnega naročanja.

Naročnik pravilno ugotavlja, da je postopek s pogajanji urejen v 20. členu ZJN-1, pri čemer zakon določa le pogoje za začetek postopka, medtem ko njegova vsebina ni natančneje normirana in je potemtakem (ob upoštevanju temeljnih načel javnega naročanja in kogentnih določb ZJN-1) prepuščena naročnikovi avtonomiji. Prva točka tretjega odstavka 20. člena ZJN-1, na podlagi katere je naročnik začel predmetni postopek s pogajanji, določa, da se prvotno določen predmet javnega naročila in vsebina razpisne dokumentacije ne smeta bistveno spremeniti. Bistvenost sprememb je treba presojati zlasti z vidika vpliva spremembe na število potencialnih ponudnikov, ki bi glede na spremembo sodelovali v odprtem postopku, ob upoštevanju konkretnih okoliščin posameznega primera in položaja na relevantnem trgu. Tako je bistvena sprememba razpisne dokumentacije nedvomno takšna sprememba predmeta javnega naročila ali vsebine razpisne dokumentacije, zaradi katere bi naročnik v odprtem postopku lahko pričakoval večjo konkurenco oz. širši krog ponudnikov. Kot je bilo ugotovljeno zgoraj, naročnik v predmetnem postopku ni spreminjal meril niti ni spreminjal predmeta in obsega javnega naročila. Spremenil je le zahtevo glede najvišjega dovoljenega zneska ponudbenih cen, pri čemer je pogoj kot takšen obstajal že v odprtem postopku in se je sprememba nanašala le na znižanje vrednostnega praga ob upoštevanju ponudbenih cen, pridobljenih v odprtem postopku. Po mnenju Državne revizijske komisije v tem primeru ni mogoče govoriti o bistveni spremembi vsebine razpisne dokumentacije, saj se je glede na predhodno ugotovljene ponudbene cene spremenila le limitacija, in sicer na nižji znesek, zaradi takšne spremembe pa v odprtem postopku ne bi bilo mogoče pričakovati širšega kroga ponudnikov.

V zvezi z očitki obeh vlagateljev, da naročnik ni ustrezno ocenil vrednosti predmetnega javnega naročila, kar naj bi bilo v nasprotju s petim odstavkom 20. člena ZJN-1, gre ugotoviti, da se slednji ne nanaša na fazo priprave razpisne dokumentacije, temveč na fazo preverjanja pogodbene cene, torej cene tistega ponudnika, katerega namerava naročnik izbrati kot najugodnejšega. Ni namreč mogoče pričakovati, da bo naročnik preveril pogodbeno ceno v trenutku, ko ponudbe v postopku s pogajanji sploh še niso predložene. Tudi sicer se določba petega odstavka 20. člena ZJN-1 nanaša na naročnikovo dolžnost preveriti, da ponudbena cena iz ponudbe, ki jo namerava izbrati, ni višja od primerljive cene na tržišču, kar preprečuje prav limitacija najvišje še sprejemljive ponudbene cene. Ne glede na to pa gre ugotoviti, da je naročnik nedvomno dolžan oceniti vrednost javnega naročila. To je razvidno že iz prvega odstavka 15. člena ZJN-1, v skladu s katerim sme naročnik pričeti s postopkom oddaje javnega naročila, če je le-to predvideno v načrtu nabav in so v proračunu zagotovljena predvidena sredstva, pri čemer sredstva za posamezno javno naročilo ne smejo presegati zneska, določenega s predpisom, ki ureja izvrševanje proračuna in javno financiranje. Če je javno naročilo investicijskega značaja, mora naročnik pripraviti investicijski program po enotni metodologiji za izdelavo programov investicijskega značaja in v skladu z načrtom razvojnih programov (tretji odstavek 15. člena ZJN-1). Navedene določbe od naročnika terjajo izvajanje določenih aktivnosti, ki so opredeljene predvsem v predpisih s področja javnih financ. Pri pripravi proračunov, finančnih načrtov ter načrtov nabav in gradenj so naročniki dolžni izvajati tržne analize, na podlagi katerih je v skladu s pravili s področja javnih financ mogoče oceniti prihodnje izdatke, ki jih bodo naročniki imeli pri naročanju blaga, storitev ali gradenj. Vendar pri tem od naročnika ni mogoče zahtevati, da oceni natančno realno tržno vrednost investicije, saj so tržne analize praviloma zgolj simulacije, medtem ko se lahko s pravimi in natančnimi primerljivimi tržnimi cenami naročnik seznani šele po dejansko izvedenem postopku odpiranja ponudb. Pri tem nosi naročnik tveganje, da je višino investicije (tudi v obliki določitve limitacije ponudbene cene kot pogoja v smislu 10. točke 3. člena ZJN-1) določil napačno - če jo je ocenil previsoko, tvega pridobitev višjih ponudbenih cen, če pa jo je ocenil prenizko, tvega neuspeh postopka oddaje javnega naročila zaradi nesodelovanja zainteresiranih ponudnikov. Zgolj morebitna napačna ocena investicije pa po mnenju Državne revizijske komisije ne more biti razlog, ki ga lahko ponudnik uveljavlja v revizijskem postopku, saj ne gre za vprašanje, ki bi ga urejali predpisi s področja javnih naročil, temveč gre za vprašanje, ki ga urejajo javnofinančna pravila. Z vidika postopka oddaje javnega naročila je lahko v primeru, če naročnik vrednost investicije oceni prenizko, posledica le neuspeh postopka, pri čemer stroške postopka nosi naročnik sam.

Po mnenju Državne revizijske komisije posamezni ponudnik tudi ne more zgolj na podlagi ocen lastnih izračunov in ocen svojih kapacitet zatrjevati, da je naročnikova limitirana cena prenizka oz. da na trgu ni drugih ponudnikov, ki bi bili sposobni izvesti javno naročilo pod limitirano vrednostjo. Nenazadnje je sam drugi vlagatelj v predhodno izvedenem odprtem postopku ponudil najnižjo ponudbeno ceno, ki jo je naročnik v predmetnem postopku s pogajanji kasneje določil kot najvišjo še sprejemljivo, pri čemer je drugi vlagatelj to ceno v zahtevku za revizijo utemeljil z določenimi (objektivnimi) konkurenčnimi prednostmi (vezani posli, kompenzacija), ki jih je imel v tistem obdobju. Zgolj dejstvo, da drugi vlagatelj v obdobju, za katerega se oddaja predmetno javno naročilo, teh konkurenčnih prednosti nima več, pa še ne pomeni, da tovrstnih ali kakšnih drugih (objektivnih) konkurenčnih prednosti ne bi imeli drugi ponudniki, ki bi bili na tej podlagi sposobni izvesti predmetno javno naročilo pod pogoji, ki jih je določil naročnik. Naročnik je limitirano vrednost določil na podlagi cene iz najugodnejše ponudbe v odprtem postopku in časovna oddaljenost predmetnega postopka sama po sebi še ne pomeni, da bi limitirana vrednost ne izkazovala ustrezno primerljive cene na tržišču, saj je treba poleg gibanja (zviševanja) cen, na katerega se sklicujeta vlagatelja, upoštevati tudi tehnološki napredek in spremenjene pogoje konkurenčnosti. S tega vidika je treba presojati tudi revizijske navedbe prvega vlagatelja, da "ni realno sklepati, da bi vsi ponudniki ponudili enako ali nižjo ceno, kot jo je ponudil takrat cenovno najugodnejši ponudnik". Odločitev, ali bo kateri izmed potencialnih ponudnikov tudi sodeloval v postopku oddaje javnega naročila, je v domeni vsakega posameznega potencialnega ponudnika, torej v domeni ponudnikove poslovne oziroma ekonomske odločitve, zaradi česar je tudi v domeni vsakega potencialnega ponudnika odločitev, ali bo predložil ponudbo, pri kateri mora biti ponudbena cena enaka ali nižja od limitirane vrednosti. Na podlagi navedb prvega in drugega vlagatelja, da vrednost investicije ni ocenjena realno oz. da zaradi povečanja nekaterih cen na relevantnih tržiščih v takšnem znesku ni mogoče zgraditi tako zahtevnega objekta, zato ni mogoče ugotoviti kršitve načela zagotavljanja konkurence iz 5. člena ZJN-1.

V obravnavanem primeru je tudi razvidno, da je naročnik določil enotno izhodišče za vse kandidate in da je kot edino merilo za oddajo javnega naročila določena najnižja cena, ki je sicer eno izmed dopustih meril v skladu z 51. členom ZJN-1, zaradi česar ni mogoče trditi, da bodo ponudbe pri ocenjevanju medsebojno neprimerljive. Državna revizijska komisija pa tudi opozarja, da se je že v več primerih (npr. zadeva št. 018-391/2005) izrekla, da merilo najnižja cena ne more biti (neupravičeno) diskriminatorno, nesmiselno povezano z vsebino javnega naročila ipd., zaradi česar ni mogoče ugotoviti, da bi bila določitev tega merila v nasprotju z načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki (5. člen ZJN-1).

Oba vlagatelja tudi navajata, da je naročnik z določitvijo limitirane ponudbene cene kršil načelo učinkovitosti in gospodarne porabe javnih sredstev iz 4. člena ZJN-1. Državna revizijska komisija v zvezi s temi navedbami ugotavlja, da mora naročnik v skladu s 4. členom ZJN-1 z izvedbo javnega naročila in izborom ponudbe zagotoviti, da je poraba sredstev za naročnika najbolj gospodarna glede na namen javnega naročila in na predmet javnega naročila. Gre torej za načelo, ki v postopku oddaje javnega naročila varuje javni interes. Javni interes se v revizijskem postopku varuje z vložitvijo zahtevka za revizijo s strani državnih organov, navedenih v tretjem odstavku 9. člena ZRPJN. Aktivno legitimirane osebe iz prvega odstavka 9. člena ZRPJN z vložitvijo zahtevka za revizijo ne varujejo javnega interesa, pač pa svoj lastni ekonomski interes. Ne glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročniku ni mogoče očitati, da bi z znižanjem limitirane ponudbene vrednosti kršil načelo učinkovitosti in gospodarne porabe javnih sredstev, saj ravno limitacija ponudbene cene ob nespremenjenem obsegu in kvaliteti predmeta javnega naročila preprečuje, da bi se ponudbena cena v postopku s pogajanji glede na cene iz predhodno izvedenega odprtega postopka zvišala.

V zvezi z navedbami drugega vlagatelja, da naročnik zahteva izvajanje del v nerealno kratkih rokih, pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da drugi vlagatelj zgolj splošno navaja, da so roki nerealni, pri čemer svojih navedb ni konkretiziral. Na drugi strani gre slediti naročniku, ki navaja, da se roki v predmetnem postopku s pogajanji niso spremenili in da so ponudniki v predhodno izvedenem odprtem postopku že predložili ponudbe v zahtevanih rokih.

Prvi vlagatelj je predlagal tudi izvedbo dokaza z zaslišanjem stranke. Državna revizijska komisija temu predlogu ni sledila, saj je presodila, da že listinski dokazi predstavljajo zadostno podlago za sprejem odločitve.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. in 3. točke izreka tega sklepa.


Prvi in drugi vlagatelj sta v zahtevkih za revizijo zahtevala tudi povrnitev stroškov, nastalih z revizijo. Ker je Državna revizijska komisija oba zahtevka za revizijo zavrnila kot neutemeljena, tretji odstavek 22. člena ZRPJN pa povrnitev potrebnih stroškov, nastalih z revizijo, veže na utemeljenost zahtevka za revizijo, je bilo treba zavrniti tudi zahtevo prvega in drugega vlagatelja za povračilo stroškov revizijskega postopka.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 4. in 5. točke izreka tega sklepa.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).


Ljubljana, dne 23.1.2007






predsednik senata
Samo Červek, univ.dipl.prav
predsednik Državne revizijske komisije












Vročiti:
- Dars d.d., Ulica XIV. divizije 4, Celje
- SCT d.d., Slovenska cesta 56, Ljubljana
- RIKO industrijski in gradbeni inženiring d.o.o., Bizjanova 2, Ljubljana
- Državno pravobranilstvo RS, šubičeva 2, Ljubljana
- RS, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, Ljubljana