018-380/2006 Javno podjetje Ljubljanski potniški promet, d. o. o.

Številka: 018-380/2006-43-0115

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 95/2005 - ZRPJN-UPB3 in 78/2006; v nadaljevanju: ZRPJN) v senatu članice Nataše Jeršič kot predsednice senata, članice Sonje Drozdek šinko kot članice senata in predsednika Sama Červeka kot člana senata, ob sodelovanju svetovalca Vojka Maksimčuka, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje naročila za nakup 16 mestnih zgibnih avtobusov, 3 primestnih linijskih avtobusov (15m), 3 primestnih linijskih avtobusov in 2 nadstandardnih linijskih avtobusov ter na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj AC-Intercar, d. o. o., Baragova ulica 5, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj) zoper ravnanje naročnika Javno podjetje Ljubljanski potniški promet, d. o. o., Celovška cesta 160, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), 12. 1. 2007 soglasno

ODLOČILA

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se v celoti razveljavi postopek oddaje naročila za nakup 16 mestnih zgibnih avtobusov, 3 primestnih linijskih avtobusov (15m), 3 primestnih linijskih avtobusov in 2 nadstandardnih linijskih avtobusov, izveden po javnem razpisu, objavljenem v Uradnem listu RS, št. 83/2006 z dne 4. 8. 2006, številka objave Ob-22284/06, in uradnem glasilu Evropskih skupnosti z dne 3. 8. 2006, številka objave 2006/S 146-157767.

2. Naročnik mora povrniti vlagatelju stroške, nastale v zvezi z revizijo, v višini 827,12 eurov.

3. Preostanek založenih sredstev za izvedbo dokaza z mnenjem strokovnjaka v višini 216,11 eurov se vrne vlagatelju na njegov transakcijski račun.

Obrazložitev

Naročnik je 27. 1. 2006 sprejel sklep o začetku postopka oddaje naročila št. 207/KH, 17. 7. 2006 pa popravek sklepa o začetku postopka oddaje naročila št. 1660/KH. Naročnik je javni razpis objavil v Uradnem listu RS, št. 83/2006 z dne 4. 8. 2006, pod številko objave Ob-22284/06, kot tudi uradnem glasilu Evropskih skupnosti z dne 3. 8. 2006, in sicer pod številko objave 2006/S 146-157767.

Vlagatelj je vložil zahtevek za revizijo z dne 5. 8. 2006, v katerem predlaga, da naročnik oziroma Državna revizijska komisija "v celoti razveljavi izpodbijano javno naročilo", poleg tega pa priglaša povrnitev stroškov za vplačano takso v višini 200.000 tolarjev.

Vlagatelj navaja, da je naročnik pripravil razpisno dokumentacijo tako, da neupravičeno diskriminira opremo, ki jo ponuja vlagatelj, glede na opremo, ki jo ponuja konkurenčni ponudnik. Vlagatelj trdi, da je razpisna dokumentacija pripravljena na način, da neupravičeno daje prednost določenemu ponudniku, tehnične zahteve in način priprave javnega razpisa pa so pripravljeni tako, da sam ne more oddati pravilne ponudbe, saj naročilo ni razdeljeno na sklope, kljub temu, da naročnik oddaja različne avtobuse, zaradi česar bi bila vlagateljeva ponudba zaradi dejstva, da imata npr. dve vozili, ki sta sicer drugačni od ostalih 22 vozil, specifične neupravičene tehnične zahteve, ki jih vlagatelj ne izpolnjuje, izločena v celoti, kar je z vidika določb ZJN-1 nedopustno.

Vlagatelj uvodoma navaja, da je naročnik kršil načelo gospodarne porabe javnih sredstev v povezavi s prvim odstavkom 26. člena ZJN-1, po katerem mora naročnik, upoštevaje načelo gospodarnosti, posel razdeliti na smiselno zaključene celote (sklope) tako, da jih je mogoče oddajati ločeno. Vlagatelj navaja, da je naročnik v objavi javnega razpisa in v razpisni dokumentaciji navedel, da "ponudnik lahko odda ponudbo samo za celotno naročilo", s tem pa, ko je naročnik tehnično in po namenu različne tipe avtobusov (nekateri proizvajalci tudi ne proizvajajo vseh vrst avtobusov) s specifičnimi tehničnimi zahtevami združil v eno samo nedeljivo celoto, je neupravičeno diskriminiral nekatere ponudnike (med drugimi tudi vlagatelja), kar je v nasprotju z načelom zagotavljanja konkurence in enakopravnosti med ponudniki, obenem pa je ravnal tudi negospodarno, saj je javni razpis napisan za opremo, ki jo ponuja samo en ponudnik, in sicer proizvajalec avtobusov MAN. Vlagatelj ugotavlja, da bo zaradi tega naročnik prejel samo eno ponudbo, s čimer ne bo zagotovil konkurence in gospodarne porabe javnih sredstev.

Vlagatelj navaja, da naročnik v točki 3.1.7 razpisne dokumentacije (delne ponudbe) navaja, da delnih ponudb ne bo upošteval in da mora ponudnik podati ponudbo za celotno količino avtobusov. Da je vlagatelju onemogočena oddaja ponudbe kot celote zaradi neizpolnjevanja ene same tudi cenovno trivialne tehnične zahteve pri določenem tipu avtobusa (npr. da ima 15-palčni namesto 17-palčni LCD zaslon za predvajanje videoposnetkov znotraj vozila) nakazuje tudi zahteva - pogoj iz enajste alinee točke 3.3 navodil ponudnikom (II. izjava ponudnika, da bodo vsi dobavljeni avtobusi iste blagovne znamke), s čimer je vlagatelju zaradi ene same še tako nebistvene tehnične lastnosti pri postavki dveh avtobusov, ki vrednostno ne predstavljata niti 4 % celotnega naročila, onemogočena oddaja ponudbe npr. dveh različnih blagovnih znamk avtobusov. Vlagatelj ugotavlja, da je ta pogoj tehnično in ekonomsko gledano v celoti neupravičen in naročnik z ničimer ne more dokazati, da je omenjena tehnična zahteva ekonomsko ali tehnično kakorkoli upravičena, saj ima v svojem voznem parku vsaj tri blagovne znamke vozil, kupljenih v zadnjih petih letih (MAN, Irisbus, Mercedes), kar o poenotenju voznega parka z vidike servisiranja, enotnih rezervnih delov ali podobno ni upravičena (in verjetno tudi ne bi bila ekonomsko opravičljiva, če bi naročnik pri takem poenotenju vztrajal). Vlagatelj navaja, da je naročnik ta pogoj v enem izmed dodatnih pojasnil sicer omilil, vendar pa ni spremenil pogoja oziroma zahteve glede izjave, ki vsebinsko še vedno ne ustreza dodatnemu pojasnilu in je zato ponudnik kot take vsebinsko ne more podpisati, če ponuja dve različni blagovni znamki.

Vlagatelj nadalje izpostavlja spornost posameznih tehničnih zahtev, kot izhajajo iz točke 4.4 tehničnih specifikacij (Obvezne minimalne tehnične zahteve za nadstandardna linijska avtobusa) glede hlajenja motorja (točka 4.4.3.3 za nadstandardna linijska avtobusa in primestne linijske avtobuse; in sicer v zvezi z načinom pogona ventilatorja), notranje opreme (4.4.3.25 za nadstandardna linijska avtobusa in primestne linijske avtobuse; in sicer glede zahtevane velikosti LCD zaslonov za predvajanje videoposnetkov - en zaslon 15'', en pa 17'', saj zaslone velikosti 17'' izpolnjuje le proizvajalec MAN, vlagateljev proizvajalec oziroma dobavitelj pa zavrača vgradnjo večjega zaslona, saj je naknadna vgradnja možna, vendar bistveno dražja in estetsko, lahka pa tudi varnostno vprašljiva) in električnih naprav (4.4.3.32 za nadstandardna linijska avtobusa; in sicer v zvezi z zahtevo po vgradnji avtomatskih varovalk, ki jih vlagateljev proizvajalec pri tem modelu ni predvidel, zato njihova vgradnja v tovarni ni možna).

Vlagatelj trdi, da je naročnik storil kršitev s tem, ko v uradnem glasilu Evropskih skupnosti ni objavil javnega razpisa skladno z določili Uredbe, ki se v državah članicah Evropske unije uporablja neposredno (kar je razvidno tudi iz prehodnih in končnih določb Uredbe). Vlagatelj navaja, da je naročnik s tem, ko ni objavil vseh podatkov, ki so zahtevani v navedenih obrazcih, dopustil možnost, da bi poljubni ponudnik v Evropski uniji izpodbijal vlagateljevo ponudbo v primeru, da bi bila izbrana, saj bi bila taka navedba takega ponudnika zaradi pomanjkanja informacij pravočasna, vlagatelj sam pa naročnikove kršitve ne bi mogel izpodbijati drugače kot pred rokom za oddajo ponudbe (torej sedaj), sicer bi bil s takim navajanjem prepozen. Vlagatelj navaja, da bi moral identično besedilo ne glede na podzakonski predpis, ki zahteva objavo starih obrazcev, naročnik objaviti tudi v Uradnem listu RS. Ker je vsak ponudnik dolžan skrbno pregledati vsebino naročila in po potrebi tudi z revizijo opozoriti na kršitve veljavne zakonodaje, z navajanjem te kršitve pa kasneje ne bi bil aktivno legitimiran, zaradi nenavajanja kršitve pa bi mu potencialno lahko nastala škoda, v roku pred oddajo ponudb navaja omenjeno kršitev. Vlagatelj ugotavlja, ker te kršitve ni mogoče sanirati drugače kot s preklicem te objave in s ponovno objavo na pravilnih standardnih obrazcih, predlaga "razveljavitev celotnega javnega naročila". Vlagatelj tudi predlaga, da naročnik oziroma Državna revizijska komisija ugotovi, da "vsebina objave v EU in RS" ni skladna z veljavno evropsko zakonodajo, ki je neposredno uporabljiva, in "razveljavi celotno javno naročilo" ter predlaga, naj da Državna revizijska komisija naročniku navodila za pravilno objavo v obeh glasilih.

Vlagatelj trdi, da je naročnik v razpisni dokumentaciji kršil tudi določila o roku za podajanje dodatnih pojasnil, kot je naveden v direktivi 2004/17/EC, ki je pravna podlaga za izvedbo razpisa (točka 3.1.1), saj je v točki 3.1.3 navedel, da "ponudniki lahko zahtevajo dodatna pojasnila v zvezi z razpisno dokumentacijo najkasneje pet (5) dni pred potekom roka za predložitev ponudb", kar pa je v nasprotju s prej navedeno direktivo, ki predvideva skrajni rok za dodatna pojasnila šest dni pred rokom za oddajo ponudb, kar omogoča pripravo pravilne ponudbe, in je v tem delu zaradi zamude pri implementaciji direktive v slovensko zakonodajo (iz prakse evropskega sodišča, npr. odločitev ES C-76/97, Walter Toegel proti Niederoesterreichische Gebeitskrankenkasse, kjer je sodišče Evropskih skupnosti odločalo o neposrednih učinkih določb direktiv "s področja EU" - sicer starih direktiv, vendar vlagatelj sklepa, da pri novih ne bo sprememb v praksi sodišča) v tem delu neposredno uporabljiva. Ker direktiva v drugem odstavku člena 46 določa, da, "če se dodatne informacije v zvezi s specifikacijami pravočasno zahtevajo, jih naročniki pristojne službe zagotovijo najpozneje šest dni pred skrajnim rokom za sprejemanje ponudb", vlagatelj navaja, da je skrajni rok za dodatna pojasnila šest in ne pet dni, kot po ZJN-l. Vlagatelj navaja, da je torej ocenjeno, da je šest dni pred oddajo tisti rok, ki ponudniku omogoči pripravo pravilne ponudbe brez dodatnih sprememb in pojasnil (krajši rok oddaje bi mu to pravico okrnil, kar bi lahko bil razlog za razveljavitev oziroma tožbo). Glede na navedeno vlagatelj predlaga, da naročnik oziroma Državna revizijska komisija ugotovi neskladno ravnanje naročnika glede na direktivo in zahteva podaljšanje roka oddaje ponudb, objavo ustreznega popravka oziroma podredno razveljavitev celotnega javnega razpisa.

Vlagatelj tudi navaja, da je naročnik kršil 54. člen ZJN-1, saj je zakonsko določeni rok osmih dni neupravičeno omejil na pet dni (točka 3.1.11 razpisne dokumentacije).

Vlagatelj očita naročniku tudi kršitev določil, ki urejajo definiranost meril, kot tudi kršitev načela enakopravnosti ponudnikov in omejevanja konkurence zaradi nezmožnosti povezovanja v partnerske ponudbe. Vlagatelj navaja, da je naročnik z objavo finančnega pogoja 6 v točki 3.2, v katerem zahteva finančno solidnost v obliki bonitetnega razreda najmanj 3C za leto 2005, onemogočil povezovanje vlagatelja z drugimi ponudniki (npr. partnersko oddajo ponudbe s tujim ponudnikom, ki teh finančnih kriterijev niti ne more dobiti, zaradi česar bi bila skupna ponudba neprimerljiva in zato lahko izločena). Vlagatelj navaja, da ta pogoj prav tako onemogoča oddaje z domačim ponudnikom, ki bi imel npr. bonitetni razred 1D ali 4A (ne ve se, ali bi bila taka ponudba izločena ali pa bi se seštevala s partnerjem, kar je glede na obseg prometa lahko popolnoma nesprejemljivo - to bonitetno ocenjevanje in uvrščanje namreč ni javno in kot tako temelji na subjektivni presoji organizacije, ki jih izdaja, zaradi česar ponudnik ne more vedeti, kako bi se lahko uvrstil v določen bonitetni razred). Poleg tega naročnik ni z ničimer izkazal, da ponudnik z bonitetnim razredom 1D ali npr. 4A ne bi bil sposoben izvesti tega naročila, zaradi česar so določeni ponudniki ali partnerske povezave nemogoče in jih vlagatelj niti ni mogel zagotoviti niti do nivoja dogovora o vložitvi skupnega zahtevka za revizijo, saj se ob navedenem pogoju potencialni partner niti ni želel pogovarjati o vložitvi ponudbe ali zgolj zahtevka za revizijo, s čimer je vlagatelj neupravičeno diskriminiran.

Vlagatelj naročniku tudi očita kršitev 50. člena ZJN-1 v povezavi s 4. členom ZJN-1 s tem, ko je naročnik določil, da bo negativno vrednotil eno izmed tehničnih zahtev (tj. doseganje norm EURO 4 z dodajanjem kemičnih spojin v izpušne pline), ki daje neupravičeno prednost enemu ponudniku, in sicer proizvajalcu avtobusov MAN, saj vsem drugim ponudnikom odšteje 35 točk, ker ima zgolj ta ponudnik tako tehnično rešitev (EGR), ki pa ekonomsko gledano ne opravičuje takšnega ponderiranja (merila morajo biti ekonomsko gledano sorazmerna glede na ceno, kar pa v konkretnem primeru ni izpolnjeno). Vlagatelj navaja, da sistem SCR, ki ga ima tudi sam, ponuja večina potencialnih ponudnikov, ta sistem pa ima tudi ekonomske prednosti v primerjavi s sistemom EGR. Vlagatelj navaja, da konkreten izračun pri npr. hipotetični ceni avtobusa 80 milijonov tolarjev pokaže, da odštetje 35 točk pri vlagatelju glede na ponudnika MAN pomeni, da bi slednji lahko ponudil posamezno vozilo za (navzdol zaokroženo) cca. 82,5 milijonov tolarjev, kar je 2,5 milijona tolarjev po kosu vozila (za npr. zgolj 16 kosov znaša 40 milijonov tolarjev). Ta razlika v ceni torej ni sorazmerna glede na število dodeljenih negativnih točk, še posebej ob vlagateljevem zatrjevanju, da je glede na prihranek pri gorivu njegova tehnična rešitev tista, ki bi morala biti z vidika števila točk pozitivno sankcionirana, saj je ekonomičnejša od tehnično preferirane (torej bi morala biti utež ravno obratna). Zaradi navedenega vlagatelj navaja, da bi bilo treba to merilo v celoti spremeniti oziroma prilagoditi dejanskim ekonomskim koristim.

Vlagatelj je z dopisom z dne 13. 9. 2006 naročniku posredoval popravek zahtevka za revizijo.

Naročnik je 19. 9. 2006 sprejel sklep št. 1995/KH, s katerim je zahtevku za revizijo delno ugodil, vlagatelju pa je tudi povrnil stroške v višini vplačane takse.

Naročnik uvodoma ugotavlja, da vlagatelj v postopku naročila ni v celoti izrabil možnosti zahtevati od naročnika pojasnila zahtev iz razpisne dokumentacije, kot mu to omogoča ZJN-1, saj trdi oziroma naročniku očita nejasnosti v zvezi z razpisno dokumentacijo, o katerih pa predhodno naročniku ni postavil vprašanj in je tako "ravnal pasivno".

Naročnik navaja, da vlagatelj napačno trdi, da naročnik krši temeljno načelo gospodarne porabe javnih sredstev v povezavi s prvim odstavkom 26. člena ZJN-l, ker naročila ni razdelil v sklope. Naročnik navaja, da je v fazi priprave naročila skrbno pregledal razmere na trgu in ugotovil, da lahko naročilo odda kot celoto, saj na trgu obstajajo najmanj štirje svetovno znani in priznani proizvajalci avtobusov (Mercedes-Benz, lrisbus, Solaris in MAN), ki lahko izpolnijo naročnikove zahteve iz objave in razpisne dokumentacije, zaradi česar vlagateljeva navedba, da je s tem neupravičeno diskriminiral nekatere ponudnike (med drugim tudi vlagatelja) ne drži, saj je mogoče iz tehničnih specifikacij proizvajalcev avtobusov ugotoviti, da pri proizvodnji različnih tipov avtobusov ti uporabljajo pretežno enake komponente (npr. motorje, menjalnike, osovine, ...), s pomočjo mikroprocesorjev pa dosegajo različne performanse. Naročnik navaja, da moderna avtobusna proizvodnja temelji na vgrajevanju čim večjega števila enakih komponent v različne tipe avtobusov, kajti le na tak način je proizvodnja racionalna in konkurenčna, zato je tudi naročnik združil različne tipe avtobusov v en sam sklop, kajti s tem bo dosegel racionalizacijo pri nabavi rezervnih delov, manj bo potrebnega šolanja za vzdrževanje in logističnih problemov. Naročnik tudi pojasnjuje, da je Mercedes-Benz vključen v Evobus, v katerega je vključen tudi proizvajalec avtobusov Setra, ki izdeluje nadstandardne linijske avtobuse, za katere uporablja enake osnovne komponente kot Mercedes-Benz. Naročnik navaja, da vlagatelj torej lahko izpolni naročnikovo zahtevo, da ponudi avtobuse iste blagovne znamke.

V zvezi z revizijsko navedbo, da mu je zaradi trivialne tehnične zahteve (LCD zaslon) onemogočena oddaja ponudbe kot celote, naročnik navaja, da vlagatelj sam negira svojo navedbo o onemogočanju oddaje ponudbe kot celote, saj na strani 4 od 9 zahtevka za revizijo navaja, da "dobavitelj oziroma proizvajalec zavrača vgradnjo večjega monitorja, saj je naknadna vgradnja možna, vendar bistveno dražja in estetsko, lahko pa tudi varnostno vprašljiva", s čimer vlagatelj sam dokazuje, da je njegova trditev o nezmožnosti dobave nadstandardnih linijskih avtobusov neresnična, saj tak avtobus lahko dobavi.

V zvezi z revizijsko navedbo glede zahteve po dobavi avtobusov iste blagovne znamke naročnik ugotavlja, da je svojo zahtevo omilil, vendar ni spremenil tudi potrebne izjave, zato je zahtevku za revizijo v tem delu ugodil in spremenil razpisno dokumentacijo tako, da je vanjo vnesel izjavo z novo vsebino.

Naročnik nadalje navaja, da ima že sedaj v svojem voznem parku avtobuse šestih blagovnih znamk (Mercedes, MAN, lrisbus, Volvo, TAM, Sanos), za vsak avtobus vsake blagovne znamke pa mora zagotavljati zalogo rezervnih delov, strošek zaloge pa bremeni naročnika. Če so avtobusi sestavljeni iz čim večjega števila enakih komponent (npr. enaki motorji, menjalniki, osi, diferenciali, elektronika, ...), je njihovo kasnejše vzdrževanje enostavnejše in cenejše (manjše zaloge, enostavnejša dobava). Glede na to, da je življenjska doba avtobusov pri naročniku do 18 let, je izredno pomembno kolikšni so stroški vzdrževanja, pri koliko dobaviteljih in kje bo naročnik nabavljal rezervne dele, zato je naročnik postavil zahtevo, da morajo ponudniki ponuditi avtobuse za vse štiri sk1ope, ki morajo biti poleg tega še iste blagovne znamke. Naročnik navaja, da tudi v svojih delavnicah sam servisira avtobuse izven garancijske dobe, kar pomeni, da mora usposobiti določeno število delavcev za izvajanje teh opravil, nabaviti diagnostično opremo itd., to vse pa pomeni še dodaten strošek, če ne pridobi avtobusov iste blagovne znamke oziroma vsaj, da so avtobusi sestavljeni iz enakih oziroma podobnih osnovnih komponent. Naročnik navaja, da sledi stalnim priporočilom lastnika po optimizaciji poslovnih procesov in s tem povezanim zmanjševanjem stroškov, kar med drugim tudi pomeni optimizacijo nabavne službe, vključno s kontinuiranim spremljanjem stanja zalog. Glede na navedeno se naročnik ne strinja z vlagateljevo revizijsko navedbo, da ta tehnična zahteva ekonomsko ali tehnično kakorkoli ni upravičena.

V zvezi z revizijsko navedbo glede tehnične zahteve, ki se nanaša na hlajenja motorja naročnik ugotavlja, da je vlagatelj šele v zahtevku za revizijo pojasnil, zakaj ne more izpolniti te tehnične zahteve. Naročnik pa tudi ugotavlja, da na podlagi naknadno posredovanih dejstev, ki jih je sicer naročnik predhodno že sam ugotovil, vlagatelj naročniku ne more očitati negospodarnega ravnanja, saj vlagatelj sam navaja zanemarljivo povečano porabo goriva, drugih dejstev, ki bi bila relevantna in bi dokazovala vlagateljeve očitke o negospodarnosti, pa niti v zahtevku za revizijo niti v popravku zahtevka za revizijo ne navaja. Naročnik še posebej poudarja, da bodo vsi avtobusi proizvedeni po naročilu, zaradi česar bo naročnik ob naročilu plačal tudi avans, ki ga bo lahko proizvajalec v primeru, da naročnik - kupec naročenih avtobusov ne bo prevzel, zadržal (pogodba). Tudi zaradi navedenega razloga naročnik zavrača vlagateljeve očitke o posebnih in nebistvenih naročnikovih zahtevah, saj je naročnik v postavljanju svojih obveznih zahtev tudi na področju tehničnih in tehnoloških rešitev avtonomen vse dotlej, dokler s svojimi zahtevami neupravičeno ne diskriminira katerega od potencialnih ponudnikov. Naročnik navaja, da zaradi naknadno posredovanih dejstev, ki so razvidni iz zahtevka za revizijo in popravka zahtevka za revizijo, spreminja zahteve iz razpisne dokumentacije v točki 4.3.3.3 in 4.4.3.3 Hlajenje motorja tako, da dopušča tudi izvedbo drugačnega hlajenja, in s tem vlagatelju v tem delu zahtevka za revizijo ugodil.

V zvezi z revizijsko navedbo glede velikosti LCD zaslona naročnik navaja, da je vlagateljeva trditev, da ne more oddati pravilne ponudbe, ker ne more izpolniti tehnične zahteve za vgradnjo 17" zaslona, neresnična. V1agatelj eksplicitno ne navaja, da te naročnikove zahteve ne more izpolniti. Vlagatelj celo sam ugotavlja, da je naknadna vgradnja možna, vendar bistveno dražja in estetsko, lahko pa tudi varnostno vprašljiva, kot tudi, da jo proizvajalec zavrača, kar pa ni utemeljen razlog za očitanje kršitve naročniku. Vlagatelj je v zahtevku za revizijo navedel lastno ugotovitev, da je razlika v ceni med 15" in 17" zaslonom le cca. 100 evrov. Naročnik je prepričan, da se lahko pri srednjih vratih vgradi 17" zaslon brez nevarnosti in oviranja potnikov. Vlagatelj z ničimer ne dokazuje, zakaj bi bila vgradnja 17" zaslona varnostno vprašljiva, saj je že iz preteklosti znano, da so bili na mestih današnjih LCD zaslonov včasih montirani zasloni s katodno cevjo, ki so bili mnogo večji, bolj okorni, tudi do petkrat težji, pa kljub temu niso znani primeri, da bi prišlo do varnostnih problemov. Naročnik tudi ugotavlja, da je estetski izgled notranjosti avtobusa naročnikov problem, ne pa vlagateljev. Vlagatelj bi lahko opozoril naročnika, da sicer lahko vgradi zahtevane 17" zaslone, da pa bo moten estetski videz notranjosti avtobusa. Na osnovi takšne pripombe bi se naročnik odločil med estetiko in funkcionalnostjo. Naročnik se je odločil za 17" zaslone iz funkcionalnih raz1ogov, saj je takšen monitor večji in bolje vidljiv iz večje razdalje, torej iz najbolj oddaljenih sedežev. Dejstvo je, da lahko proizvajalci, ki so mnogo manj renomirani kot principal, ki ga zastopa vlagatelj, vgradijo večje zaslone. Naročniku je popolnoma nerazumljivo, da se vlagatelj pritožuje nad to naročnikovo zahtevo, od nje pa ne odstopa.

V zvezi z revizijsko navedbo glede vgradnje avtomatskih varovalk naročnik navaja, da vztraja pri svoji zahtevi, ker je takšna rešitev varovanja električnih naprav modernejša in boljša za uporabnika. V primeru, da pride do okvare oziroma stika v kateri od električnih naprav ali napeljav, se talilna varovalka stali, avtomatska varovalka pa izklopi okvarjeni tokokrog. Ko se okvara odstrani, se pri avtomatski varovalki samo potisne stikalo v položaj "vklopljeno" ali "on", talilno varovalko pa je treba zamenjati. Če voznik slučajno nima pri sebi rezervnih varovalk, ne more vklopiti tokokroga. Naročnik meni, da v tem primeru ni vprašljiva ekonomika, ampak praktičnost reševanja problema. Naročnik tudi meni, če proizvajalec avtobusov Mercedes-Benz ni predvidel avtomatskih varovalk, to še ne pomeni, da jih ne more vgraditi ob minima1nih stroških. Če je problem vgradnje pri proizvajalcu Mercedes-Benz, ker ima serijsko proizvodnjo, bi lahko avtomatske varovalke vgradil vlagatelj sam v svojih delavnicah. Naročnik tudi izpostavlja, da oba, proizvajalec in vlagatelj, vedno zatrjujeta, da je proizvodnja avtobusov strogo namenska, za znanega kupca in da so avtobusi narejeni v skladu z zahtevami kupca, zato naročnik znova poudarja, da bodo dejansko vsi avtobusi proizvedeni po naročilu, zaradi česar bo naročnik ob naročilu plačal tudi avans, ki ga lahko proizvajalec v primeru, da naročnik - kupec naročenih avtobusov ne prevzame, zadrži (pogodba). Tudi zaradi navedenega razloga naročnik zavrača vlagateljeve očitke o posebnih in nebistvenih naročnikovih zahtevah, saj je naročnik v postavljanju svojih obveznih zahtev tudi na področju tehničnih in tehnoloških rešitev avtonomen vse dotlej, dokler s svojimi zahtevami neupravičeno ne diskriminira katerega izmed potencialnih ponudnikov. Ker vlagatelj ponuja mestne nizkopodne in primestne nizkopodne avtobuse z avtomatskimi varovalkami, je naročnik še toliko bolj prepričan, da bi proizvajalec Mercedes-Benz lahko vgradil avtomatske varovalke tudi v nadstandardna linijska avtobusa in to ob minimalnih stroških, zato naročnik ne odstopa od svoje zahteve.

Naročnik meni in upa, da je pri izdelavi tehničnega opisa avtobusov avtonomen in da se mu ni treba prilagajati na sposobnosti in zmožnosti proizvajalca avtobusov. Naročnik navaja, če bi sledili vlagateljevi logiki, potem naročnik sploh ne bi smel zahtevati npr. vgradnje monitorjev, če jih ponudnik ne bi imel v svojem programu. Ob avtonomnosti pri izdelavi tehničnega opisa avtobusov je naročnik dolžan upoštevati le temeljna načela javnega naročanja iz 5. člena ZJN-l, ki pa jih naročnik ni kršil, vlagatelj pa svojih očitkov naročniku ni utemeljil niti jih ne dokazuje. Analogno velja za vso ostalo opremo, ki je ponudnik "ne more" vgraditi. V razpisni dokumentaciji so podane tehnične zahteve za avtobuse, ki predstavljajo zadnje stanje tehnike v proizvodnji avtobusov, in na razpis se lahko prijavijo vsi ponudniki, ki izpolnjujejo zahteve. Po informacijah, dostopnih naročniku, lahko najmanj štirje ponudniki izpolnijo naročilo v zahtevanem obsegu.

V zvezi z revizijsko navedbo glede objave javnega razpisa naročnik navaja, da je odposlal zahtevo za objavo obvestila o naročilu 31. 7. 2006 na standardnih obrazcih, kot so predvideni in tudi dostopni na spletni strani uradnega glasila Evropskih skupnosti in kjer so natančno določena polja, ki jih naročnik mora izpolniti, da se obvestilo sploh lahko odda v objavo. Naročnik je vse potrebne in zahtevane rubrike izpolnil. Dejstvo je, da Slovenija še vedno ni uskladila zakonodaje na področju javnega naročanja z evropsko zakonodajo in tako tudi ne podzakonskega predpisa, ki ureja objave in standardne obrazce za objavo oddaje javnega naročila v Uradnem listu RS (Pravilnik o enotnih obrazcih za vse vrste objav, ki jih morajo naročniki objaviti po Zakonu o javnih naročilih, Uradni list RS, št. 44/2004; v nadaljevanju: Pravilnik). Naročniku je bilo onemogočeno drugačno ravnanje oziroma uporaba drugih obrazcev, saj v nasprotnem primeru sploh ne bi mogel obvestila o naročilu objaviti v Uradnem listu RS. Glede na to, da se obrazca, ki sta potrebna za objavo v Uradnem listu RS in uradnem glasilu Evropskih skupnosti, vsebinsko bistveno ne razlikujeta oziroma vsebujeta vse bistvene informacije, ki so potrebne, da lahko potencialni ponudnik pripravi pravilno ponudbo, je naročnik ravnal v skladu z veljavno zakonodajo in v nobenem primeru ne bi mogel ravnati drugače, zato vlagateljevi zahtevi ni ugodil.

V zvezi z revizijsko navedbo glede kršitve določila o roku za podajanje dodatnih pojasnil, kot je naveden v direktivi 2004/17/ES, naročnik navaja, da je vlagateljeva trditev neutemeljena, saj navedeno določilo direktive določa skrajni rok, do katerega mora naročnik potencialnim ponudnikom zagotoviti dodatne informacije v zvezi s specifikacijami, vendar pod pogojem, da potencialni ponudnik dodatna pojasnila zahteva pravočasno. To določilo direktive tako ne določa skrajnega roka, do katerega morajo potencialni ponudniki zahtevati pojasnila v zvezi s specifikacijo, temveč rok, do katerega mora naročnik pojasnila zagotoviti. Direktiva pa ne določa pravočasnosti oziroma roka. do katerega lahko potencialni ponudniki zahtevajo pojasnila. Vlagatelj tako svoje trditve, da je skrajni rok za dodatna pojasnila šest in ne pet dni, kot to predvideva ZJN-l, s citiranim določilom direktive ni utemeljil. To določilo namreč ne ureja roka, do katerega potencialni ponudnik lahko vloži zahtevo za pojasnila, kar je tudi predmet vlagateljevega očitka, temveč rok, do katerega mora naročnik pojasnila zagotoviti.

Naročnik tudi navaja, da vlagateljeve navedbe "skrajni rok za dodatna pojasnila je tako 6 in ne 5 dni, kot po ZJN-l" tudi ne morejo biti predmet meritornega preverjanja skladnosti z zakonodajo, kajti iz njih ni razvidno, kaj je vlagatelj pod "skrajni rok za dodatna pojasnila" smatral. Ali gre za skrajni rok za postavitev zahtevka za pridobitev pojasnil, za skrajni rok za zagotovitev oziroma za prejem pojasnil ali pa za spremembo razpisne dokumentacije. Naročnik ob tem tudi ugotavlja, da navedeno določilo direktive prav tako eksplicitno navaja informacije v zvezi s specifikacijami, nikjer pa direktiva ne navaja informacij o razpisni dokumentaciji. Naročnik tudi izpostavlja, da je v razpisni dokumentaciji v točki 3.1.4 Sprememba razpisne dokumentacije opredelil rok, do katerega si naročnik pridržuje pravico spremeniti razpisno dokumentacijo. Glede na vlagateljeve očitke naročnik ugotavlja, da je naročnik upošteval usmeritev direktive, kot jo interpretira vlagatelj, saj je z določitvijo skrajnega roka za spremembo razpisne dokumentacije (tj. šest dni pred rokom za oddajo ponudbe) zadostil vlagateljevim navedbam in izpodbil njegove očitke o prekratkem roku za pripravo ponudb, zato vlagateljevi zahtevi v tem delu ni ugodil.

V zvezi z revizijsko navedbo glede neupravičenega omejevanja roka iz 54. člena ZJN-1 naročnik ugotavlja, da vlagateljeva trditev ni upravičena, saj 54. člen ZJN-1 opredeljuje najdaljši rok, ne pa najkrajšega. Naročnik pa tudi ponovno ugotavlja, da vlagatelj pred vložitvijo zahtevka za revizijo ni izkoristil možnosti dodatnega pojasnila v zvezi z razpisno dokumentacijo. Tudi v tem delu zahtevka za revizijo naročnik vlagatelju ni ugodil.

V zvezi z revizijsko navedbo glede bonitetnih razredov naročnik citira posamezne določbe iz razpisne dokumentacije, iz katerih izhaja, da mora obrazec BON 1/P predložiti le ponudnik oziroma nosilec posla. Naročnik navaja, da je iz tega razvidno, da naročnik ni kršil načela enakopravnosti ponudnikov in omejevanja konkurence zaradi nezmožnosti povezovanja v partnerske ponudbe, saj je napotil ponudnike na ravnanje v primeru oddaje skupnih ponudb. Naročnik je tudi natančno opredelil, katere dokumente mora tako ponudnik - nosilec posla kot tudi soizvajalec v tem primeru predložiti. Naročnik pa v nobenem primeru ne navaja, kateri pravni subjekt mora biti nosilec posla in kateri soizvajalec. Naročnik navaja, da je to predmet prostega dogovora soizvajalcev, mora pa biti to razvidno iz pogodbe o skupnem nastopanju. Vlagatelj ni zahteval pojasnila, ki se tiče vprašanja skupnega nastopanja in povezovanja, prav tako pa ni zahteval pojasnila o uvrščanju v bonitetne razrede v primeru take ponudbe. Zaradi navedenega naročnik vlagatelju očita pasivnost. Naročnik tudi ugotavlja, da vlagatelj z ničimer niti ne dokazuje pa tudi ne navaja, da tega obveznega pogoja ne more izpolniti. Vlagatelj namreč le pavšalno navaja, kaj bi bilo v primeru, če kateri od potencialnih ponudnikov tega obveznega pogoja na bi mogel izpolniti, s čimer pa vlagatelj ne izkazuje legitimiranosti za vložitev zahtevka za revizijo v tej točki. Zgolj pavšalnim navedbam, katerih namen je ugibanje o določenih dejstvih, v skladu s pravilom o trditvenem in dokaznem bremenu v revizijskem postopku ni mogoče slediti. ZJN-l v 42.a členu določa, da lahko naročnik za izpolnjevanje ekonomsko-finančnih, tehničnih in kadrovskih pogojev določi raven in druge okvire ekonomsko-finančne, tehnične in kadrovske sposobnosti v obsegu, ki je potreben in sorazmeren z naravo, vsebino, namenom in obsegom javnega naročila. Ker je predmet naročila nakup 24 avtobusov, kar predstavlja zelo velik finančni zalogaj, je obvezni pogoj o povprečni poslovni uspešnosti in dobri finančni stabilnosti potreben in sorazmeren z naravo, vsebino, namenom in obsegom javnega naročila, zato ga je kot takega naročnik upravičen postaviti oziroma ga z vidika gospodarnosti tudi mora zahtevati. Naročnik je izpolnil tudi obveznost iz drugega odstavka 42.a člena ZJN-l, saj je od ponudnikov zahteval pisne dokaze. Ker ZJN-1 sam napotuje ponudnike, da v primeru, če ponudnik iz kateregakoli utemeljenega razloga zahtevanih dokazov ne more predložiti, lahko ekonomsko-finančno sposobnost dokaže tudi na drug način, ki ustreza dokazovanju posameznega pogoja in katerega naročnik oceni za primernega. Tudi v tem delu naročnik ni ugodil zahtevku za revizijo.

V zvezi z revizijsko navedbo glede negativnega vrednotenja doseganja norme EURO 4 pri izpušnih plinih s pomočjo dodajanja kemičnih spojin v izpušne pline, kar naj bi kazalo na to, da naročnik daje neupravičeno prednost enemu ponudniku, in sicer proizvajalcu avtobusov MAN, naročnik navaja, da vlagatelj zgolj pojasnjuje, vendar z ničimer ne dokazuje, temveč le hipotetično izračunava prednosti svoje rešitve. Naročnik navaja, da sta mu znana dva načina za doseganje norme EURO 4 pri izpušnih plinih dizelskih motorjev, in sicer sistema EGR in SCR. Pri sistemu EGR je mogoče doseči normo EURO 4 norme brez dodajanja kakršnihkoli aditivov v sistem, saj je sistem skonstruiran tako, da se polni samo rezervoar z gorivom, drugo pa je nespremenjeno. Pri sistemu SCR pa mora biti na avtobusu montiran dodatni rezervoar za tekočino AdBlue, ki se vbrizgava v vroče izpušne pline, da nastopi redukcija dušikovega oksida v dušik. V razpoložljivi literaturi je navedena poraba AdBlue približno 3 % do 5 % porabljenega dizelskega goriva (vlagatelj pa navaja 2 % do 3 %, kar je popolnoma razumljivo, saj hvali sistem, ki ga prodaja), torej je treba od časa do časa napolniti tudi tekočino AdBlue. Naročnik ugotavlja, da vlagatelj navaja, da imajo motorji s sistemom SCR tudi do 10 % manjšo porabo goriva v primerjavi s sistemom EGR, vendar z ničimer ne dokazuje svojih trditev. Ker vlagatelj ne prilaga meritev pooblaščenih neodvisnih institucij, naročnik ne more upoštevati navedenih podatkov za merodajne in so iz tega razloga tudi hipotetični izračuni o morebitnih prihrankih dvomljivi. Vendar je nesporno dejstvo, da bi moral naročnik v primeru, da bi nabavil avtobuse s sistemom SCR, kupovati tekočino AdBlue, kar pomeni, da bi to pomenilo dodaten strošek v življenjski dobi avtobusa. Zaradi povečanih stroškov pri uporabi vozila se je naročnik odločil za negativno vrednotenje avtobusov s sistemom SCR, saj bi le nižja nabavna cena avtobusov kompenzirala povečane stroške pri uporabi vozila v njegovi življenjski dobi. Pri tem pa naročnik izpostavlja, da sploh ni upošteval stroškov za postavitev dodatne črpalke za tekočino AdBlue (cca. 7.000 evrov), dodatnih instalacij in povečanih stroškov dela. Glede na vse navedeno naročnik tudi v tem delu zahtevku za revizijo ni ugodil.

Naročnik dodaja, da je pri oblikovanju tehničnih pogojev sledil tehničnemu napredku in visokim pričakovanjem uporabnikov, zato tudi njegove zahteve v 4. poglavju razpisne dokumentacije Tehnična specifikacija avtobusov - obvezne minimalne tehnične zahteve sledijo tehničnemu napredku. Naročnik tudi poudarja, da je kot naročnik avtonomen pri postavljanju obveznih pogojev, ki pa morajo biti v obsegu, ki je potreben in sorazmeren z naravo, vsebino, namenom in obsegom naročila. Naročnik je zahteve iz 42.a člena ZJN-l tudi upošteval. Naročnik tudi ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo ni dokazal oziroma zadovoljivo pojasnil, kako in zakaj naj bi bile naročnikove zahteve iz 4. poglavja razpisne dokumentacije favorizirale določenega proizvajalca. Prav tako vlagatelj ne dokazuje, da naročnikove tehnične zahteve lahko v celoti izpolni le en sam ponudnik, zato naročniku ni mogoče očitati neupravičenega omejevanja konkurence in neenakopravnega obravnavanja ponudnikov iz razlogov, ki jih zatrjuje vlagatelj. Naročnik poudarja, da vlagatelj ni izkoristil možnosti, ki mu jo nudi 25. člen ZJN-1, da bi naročnika zaprosil za pojasnila v zvezi z razpisno dokumentacijo. Na takšen način bi lahko vlagatelj hitreje prišel do odgovorov, hkrati pa ne bi prišlo do zadržanja postopka oddaje naročila.

Vlagatelj je naročnika z dopisom z dne 25. 9. 2006 obvestil, da želi nadaljevati postopek pred Državno revizijsko komisijo, v tem dopisu pa tudi navaja, da v celoti prereka vse naročnikove navedbe, razen v delih, kjer je naročnik že v celoti ugodil vlagateljevim navedbam.

Naročnik je kot prilogo dopisu št. 2044/KH z dne 27. 9. 2006 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo.

Ker je Državna revizijska komisija ugotovila, da je treba za meritorno presojo dejstev, ki jih navaja vlagatelj, opraviti izvedbo dokaza z mnenjem strokovnjaka, je s sklepom št. 018-380/2006-43-3099 z dne 6. 10. 2006 imenovala strokovnjaka in pozvala vlagatelja, naj založi znesek za predujem za izvedbo dokaza z mnenjem strokovnjaka. Vlagatelj je navedeni predujem tudi založil in Državni revizijski komisiji posredoval dokazilo kot prilogo dopisu z dne 12. 10. 2006. Državna revizijska komisija je mnenje prejela 6. 11. 2006 in ga z dopisom št. 018-380/2006-43-3322 z dne 6. 11. 2006 posredovala naročniku in vlagatelju, da nanj podata odgovor oziroma svoje mnenje. Naročnik je svoje pripombe posredoval z dopisom št. 2372 z dne 10. 11. 2006. Državna revizijska komisija je ta naročnikov dopis prejela 13. 11. 2006. Državna revizijska komisija je z dopisom št. 018-380/2006-43-3477 z dne 17. 11. 2006 pozvala strokovnjaka, da v tehničnem delu poda svoje stališče na naročnikove pripombe. Državna revizijska komisija je strokovnjakovo stališče prejela 29. 11. 2006. Strokovnjak je z dopisom z dne 4. 12. 2006, ki ga je Državna revizijska komisija je prejela 11. 12. 2006, posredoval dopolnjen stroškovnik. Državna revizijska komisija je sklepom št. 018-380/2006-43-3818 z dne 13. 12. 2006 pozvala vlagatelja, naj založi dodatna sredstva in Državni revizijski komisiji posreduje dokazilo o njihovi založitvi. Vlagatelj je dodatna sredstva tudi založil in Državni revizijski komisiji posredoval dokazilo kot prilogo dopisu z dne 18. 12. 2006. Državna revizijska komisija je navedeni dopis prejela 19. 12. 2006. Državna revizijska komisija je 27. 12. 2006 prejela nekatere zaprošene podatke o avtobusih znamke Solaris od zastopnika iz Italije, saj po pregledu razpoložljivih podatkov Državna revizijska komisija ni ugotovila, da bi v Sloveniji ta znamka avtobusov imela zastopnika. Pri pregledu spletnih strani proizvajalca Solaris pa Državna revizijska komisija sicer tudi ni ugotovila, da bi bilo zastopstvo tega proizvajalca za Slovenijo morda v tujini.

Po pregledu dokumentacije ter proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da je naročnik s sklepom št. 1995/KH z dne 19. 9. 2006 zahtevku za revizijo delno ugodil, in sicer v delu, v katerem je vlagatelj navajal, da je izjava pod točko 6.5 neusklajena s spremenjenim pogojem, in v delu, v katerem je vlagatelj oporekal tehnični zahtevi glede hlajenja motorja (točki 4.3.3.3 in 4.4.3.3 razpisne dokumentacije). Glede na dejstvo, da navedeni naročnikovi zahtevi med strankama nista več sporni, se Državna revizijska komisija do vlagateljevih revizijskih navedb glede teh dveh naročnikovih zahtev ni meritorno opredeljevala.

"Pogoj" je v skladu z 10. točko 3. člena ZJN-1 element, ki mora biti v ponudbi v celoti izpolnjen na način, kot je predviden v razpisni dokumentaciji in je izključne narave. V skladu z 41. členom ZJN-1 mora naročnik v objavi javnega razpisa in razpisni dokumentaciji navesti pogoje, ki jih mora v času oddaje ponudbe izpolnjevati ponudnik, da lahko sodeluje v postopku. Pri tem so v prvem in tretjem odstavku 42. člena ZJN-1 navedeni obvezni pogoji, torej pogoji, ki jih naročnik mora navesti v objavi javnega razpisa in razpisni dokumentaciji, v 42.a členu ZJN-1 pa ekonomsko-finančni, tehnični in kadrovski pogoji, katerih raven in druge okvire lahko naročnik določi v obsegu, ki je potreben in sorazmeren z naravo, vsebino, namenom in obsegom javnega naročila. S tehničnimi specifikacijami, ki so v skladu s prvim odstavkom 31. člena ZJN-1 obvezni sestavni del razpisne dokumentacije, naročnik opredeli predmet javnega naročila in ga objektivno predstavi, hkrati pa s tem postavi zahteve, ki jih mora izpolnjevati ponujeno blago, da bi zadostilo naročnikovim potrebam.

Naročnik je (razen v primeru obveznih pogojev iz prvega in tretjega odstavka 42. člena ZJN-1) avtonomen pri odločanju, katere pogoje bo navedel in kakšne vrednostne pragove bo določil, zlasti pa je naročnik (z vidika pravil javnega naročanja) avtonomen pri opredeljevanju predmeta naročila oziroma določanju tehničnih specifikacij, s katerimi ponudnikom predstavi, kakšne so njegove potrebe. Identifikacija potreb je nedvomno prvenstveno v domeni naročnika, ki pozna svoje delovanje in specifične zahteve, ne pa v domeni ponudnikov. Z identifikacijo in opredeljevanjem potreb naročnik prevzame tudi odgovornost za svoje poslovanje oziroma izvrševanje nalog, zaradi katerih je ustanovljen. Ob navedenem pa je treba zlasti izpostaviti, da pravila javnega naročanja naročnika pri tem zavezujejo, da pogoje oziroma tehnične zahteve določi na način, ki zagotavlja gospodarno porabo javnih sredstev, konkurenco med ponudniki in njihovo enakopravno obravnavo (4., 5. in 7. člen ZJN-1), hkrati pa morajo biti zahteve določene v obsegu, ki je potreben in sorazmeren z naravo, vsebino, namenom in obsegom naročila. V skladu s prvim odstavkom 32. člena ZJN-1 naročnik ne sme uporabiti ali navajati takšnih tehničnih specifikacij, ki omenjajo blago, storitev ali gradnjo določene izdelave, izvora ali določenega postopka izvedbe, če bi s takim navajanjem dajal prednost določenim ponudnikom ali jih s takim navajanjem neupravičeno izločil. Naročnik v razpisni dokumentaciji ne sme zapisati določila, ki bi pomenilo prednost ali izključitev za določene ponudnike, razen če predmet javnega naročila takšno določilo opravičuje. Naročnik ne sme navajati posameznih blagovnih znamk, patentov, tipov ali posebnih izvorov ali izdelave (drugi odstavek 32. člena ZJN-1).

Pogoje za sodelovanje oziroma tehnične zahteve torej postavi naročnik, vendar upoštevajoč temeljna načela javnega naročanja, zlasti načelo enakopravnosti. Zgolj dejstvo, da naročnik z določeno zahtevo razlikuje ponudnike, še ne pomeni, da bi bila takšna zahteva že sama po sebi (tudi) diskriminatorna. V naravi samega pogoja oziroma zahteve je namreč, da ponudnike razvršča na tiste, ki določeno zahtevo izpolnjujejo in je zato njihovo ponudbo mogoče obravnavati kot pravilno, in tiste, ki te zahteve ne izpolnjujejo in zato ne morejo sodelovati v postopku oddaje naročila. Že iz same definicije pogoja (10. točka 3. člena ZJN-1) je torej razvidno, da gre za izključujoči element. Takšno razlikovanje oziroma izločanje ponudnikov mora biti objektivno opravičljivo. Dejstvo, da določen ponudnik izpolnjuje pogoje in lahko sodeluje v postopku oddaje naročila, medtem ko drugi ponudnik tega ne more, mora biti posledica objektivnih okoliščin, ki se na eni strani nanašajo na objektivno utemeljene in opravičljive potrebe naročnika, na drugi strani pa na prednosti, ki jih konkurenčno pravo dopušča in do katerih ponudniki pridejo z vlaganjem v razvoj, z investicijami, z raziskavami, z razvijanjem novih produktov, z izboljšavami, s pridobivanjem referenc itd. Ni pa dopustno razlikovanje ponudnikov glede na razloge, ki niso objektivno opravičljivi in pomenijo zlasti krajevno, predmetno ali osebno diskriminacijo, s čimer je določen ponudnik bodisi postavljen v bistveno slabši položaj bodisi je privilegiran, ne da bi za to obstajali utemeljeni razlogi. V zvezi s presojo posamezne zahteve je treba še opozoriti, da je lahko morebitna njena diskriminatornost vedno le konkretna oziroma povezana s konkretnimi okoliščinami vsakega posameznega primera.

V zvezi z vprašanjem diskriminacije je treba tudi izpostaviti, da se v pravu javnih naročil glede diskriminacije izpostavlja njuni dve podvrsti, in sicer t. i. odkrito diskriminacijo in t. i. prikrito diskriminacijo, torej diskriminacijo, ko so pogoji za vse ponudnike enaki, vendar ti formalno enaki pogoji za vse ponudnike, dajejo prednost določenemu ponudniku oziroma določenim izmed njih. Da lahko govorimo o prikriti diskriminaciji, pa mora biti poleg prve predpostavke, tj. obstoja pogoja, ki potencialno dajejo prednost določenemu ponudniku, podana tudi druga predpostavka, tj. neobstoj objektivnih razlogov za takšno razlikovanje. V primeru, če je izpolnitev formalno enakih pogojev s strani različnih ponudnikov različno težavna, ni mogoče govoriti o diskriminaciji, če so postavljeni pogoji rezultat objektivnih razlogov. Pravni sistem in znotraj njega pravo javnih naročil namreč varuje enakopravnost ponudnikov pri ponujanju blaga in storitev. Enakopravnost pa ne pomeni, da je treba vsem ponudnikom omogočiti dejansko enak položaj, nasprotno, pravo praviloma ne sme neposredno vplivati na razmerja na trgu z ukrepi, ki bi povzročala ekonomsko ali dejansko enakopravnost. Zaradi različnih ekonomskih, tehničnih, kadrovskih, naravnih in drugih danosti je dejanski položaj ponudnikov in njihovih ponudb različen. Prednosti, ki jih te dajejo, je pa dovoljeno in pogosto celo gospodarno upoštevati.

Ob navedenem pa Državna revizijska komisija tudi opozarja na prvi odstavek 5. člena ZJN-1 (načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki), ki določa, da "naročnik ne sme omejevati konkurence med ponudniki, zlasti ne sme omejevati možnih ponudnikov z neupravičeno uporabo omejitvenega postopka ali z uporabo diskriminatornih meril in mora pri tem ravnati skladno s predpisi o varstvu konkurence". Iz navedene določbe ZJN-1 so razvidna nekatera izrecno prepovedana naročnikova ravnanja oziroma omejitve naročnikovih ravnanj, poleg tega je mogoče tudi ugotoviti, da so omejitve iz te določbe ZJN-1 naštete zgolj primeroma (razvidno iz besede "zlasti"), zaradi česar je mogoče šele v vsakem konkretnem primeru iz opisa posameznega dejanskega stanja razbrati, ali neko naročnikovo ravnanje pomeni ali pa bi lahko pomenilo nedopustno omejitev.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je "naročnik v postopku priprave razpisne dokumentacije le-to pripravil na način, ki opremo, ki jo ponuja, neupravičeno diskriminira glede na opremo, ki jo ponuja konkurenčni ponudnik. Vlagatelj zatrjuje, da je razpisna dokumentacija pripravljena na način, da neupravičeno daje prednost določenemu ponudniku, tehnične zahteve in način priprave javnega razpisa pa je pripravljen tako, da sam ne more oddati pravilne ponudbe, saj javno naročilo ni razdeljeno na sklope kljub temu, da se oddaja različne avtobuse, zaradi česar bi bila vlagateljeva ponudba zaradi dejstva, da imata npr. dve vozili, ki sta sicer drugačni od ostalih 22 vozil, specifične neupravičene tehnične zahteve, ki jih vlagatelj ne izpolnjuje, izločena v celoti, kar je z vidika določil Zakona o javnih naročilih v celoti nedopustno." Vlagatelj v nadaljevanju natančneje razlaga naročniku očitane kršitve, iz citiranega dela besedila pa je sicer razvidno, da vlagatelj zatrjuje naročnikovo neupravičeno diskriminacijo opreme, ki jo ponuja vlagatelj, saj naj bi naročnik postavil "specifične neupravičene tehnične zahteve, ki jih vlagatelj ne izpolnjuje". V zvezi s tem Državna revizijska komisija izpostavlja, da postavljeni pogoji ali zgolj dejstvo, da naročnik postavi tehnične zahteve, ki jih blago nekega izmed potencialnih ponudnikov ne izpolnjuje, ali da potencialni ponudnik ne ponuja dela predmeta naročila, ne morejo že a priori pomeniti neupravičeno diskriminacijo ali neupravičenost zahteve.

Državna revizijska komisija tudi ugotavlja, da vlagatelj izpostavlja kot sporna tudi "pripravo razpisne dokumentacije" in "način priprave javnega razpisa", iz česar je mogoče razbrati, da vlagatelj izpostavlja posamezne omejitve, ki jih je postavil naročnik, in dejstvo, da "sam ne more oddati pravilne ponudbe". Državna revizijska komisija ugotavlja, da tudi v tem primeru posamezne omejitve oziroma njihova kumulacija in/ali kombinacija s pogoji in z zahtevami same po sebi ne morejo že a priori pomeniti neupravičeno diskriminacijo ali nedopustno naročnikovo ravnanje. Ne glede na zapisano pa velja sicer tudi ugotoviti, da kumuliranje in/ali kombinacija v okoliščinah nekega konkretnega primera sicer dopustnih naročnikovih ravnanj lahko pravzaprav ob upoštevanju dejanskega stanja nekega drugega primera privede do položaja, ki ima (lahko) značilnosti prepovedanega ravnanja oziroma nedopustnih omejitev, če za tako ravnanje (strukturo) ne obstajajo upravičeni razlogi. Namreč, če vsako izmed zahtev oziroma vsakega izmed postavljenih pogojev in zahtev oziroma določene kumulacije in/ali kombinacije sicer lahko izpolni več potencialnih ponudnikov, iz česar tudi izhaja konkurenca med potencialnimi ponudniki, vendar pa celoto oziroma vse zahteve in pogoje in celotno kumulacijo in/ali kombinacijo lahko izpolni le eden izmed potencialnih ponudnikov, ne da bi za to obstajali upravičeni razlogi, je razvidno, da v takem primeru naročniku ne bi mogli pripisati ravnanja v skladu z ZJN-1. Naročnik bi namreč v takem primeru s svojimi (v sicer drugačnih okoliščinah in upoštevajoč dejansko stanje takšnega primera) dopustnimi ravnanji pravzaprav sledil oblikovanju nedopustnega stanja.

Prvi odstavek 26. člena ZJN-1 določa, da "naročnik, ob upoštevanju načela gospodarnosti, predmet javnega naročila lahko oblikuje v smiselno sklenjene celote (v nadaljnjem besedilu: sklope) tako, da jih je mogoče oddajati ločeno. Naročnik ne sme izbrati načina določitve vrednosti tako, da bi se zaradi nižje ocenjene vrednosti izognil uporabi tega zakona glede na mejne vrednosti predmeta javnega naročila." Iz te določbe ZJN-1 je tako razvidno, da je naročnik pri odločitvi o tem, ali bo predmet naročila razdelil na sklope ali pa ga bo oddajal kot celoto, svoboden; skladno z določili prvega odstavka 26. člena ZJN-1 namreč naročnik lahko, ob upoštevanju načela gospodarnosti, predmet naročila oblikuje v smiselno sklenjene celote tako, da jih je mogoče oddajati ločeno, ni pa tega dolžan storiti.

V obravnavanem primeru je iz tretjega odstavka 2. točke razpisne dokumentacije (Kratek opis predmeta javnega naročila) razvidno, da je naročnik določil, da lahko ponudniki predložijo ponudbo le za celotno količino razpisanega blaga (torej le za vse razpisane avtobuse). Glede na dejstvo naročnikove svobode glede oblikovanja sklopov se Državna revizijska komisija, ne da bi bila v takšnem naročnikovem ravnanju podana ali morebiti prikrita še kakšna druga(čna) omejitev, ne strinja z vlagateljevo revizijsko navedbo, da bi moral naročnik predmet naročila, ki obsega "tehnično in po namenu različne tipe avtobusov s specifičnimi tehničnimi zahtevami", zgolj zaradi različnosti tipov avtobusov ali specifičnosti tehničnih zahtev razdeliti v sklope. Taka obveznost iz prvega odstavka 26. člena ZJN-1 sama po sebi še ne izhaja. Ob tem Državna revizijska komisija tudi ugotavlja, da nerazdelitev naročila na sklope tudi sama po sebi v določenih okoliščinah še ne pomeni ravnanja v nasprotju z načeloma zagotavljanja konkurence ali enakopravnosti ponudnikov. Ravno tako pa dejstvo nerazdelitve predmeta naročila v sklope samo po sebi še tudi ne pomeni kršitve načela gospodarnosti.

Vlagatelj tudi navaja, da ne more predložiti pravilne ponudbe, ker naročnik zahteva, da mora biti v primestnih in nadstandardnih linijskih avtobusih montiran en monitor 15'' in en monitor 17''. Vlagatelj zatrjuje, da gre pri zahtevi za monitor 17'' za "cenovno trivialno tehnično zahtevo", "nebistveno tehnično lastnost" oziroma "tehnično popolnoma trivialno specifično zahtevo" avtobusa, poleg tega pa tudi navaja, da "dobavitelj oziroma proizvajalec zavrača vgradnjo večjega monitorja, saj je naknadna vgradnja možna, vendar bistveno dražja in estetsko, lahko pa tudi varnostno vprašljiva". Iz vlagateljeve argumentacije je razvidno, da "je naknadna vgradnja [večjega monitorja] možna", zaradi česar je iz same vlagateljeve argumentacije razvidno, da kljub postavitvi take tehnične zahteve vlagatelj lahko prilagodi ponujeno blago naročnikovim zahtevam oziroma ponudi blago z zahtevanimi lastnostmi. Vlagatelj sicer izpostavlja vprašanja cene take izvedbe, kot tudi estetiko in varnost, vendar iz te njegove navedbe ne izhaja dejstvo, da bi zaradi te tehnične zahteve tudi ne mogel predložiti ponudbe. Glede na navedeno Državna revizijska komisija ni nadalje presojala utemeljenosti te vlagateljeve revizijske navedbe.

Vlagatelj tudi izpodbija zahtevo po avtomatskih varovalkah pri dveh nadstandardnih linijskih avtobusih, ker naj bi šlo za "tehnično in funkcionalno nebistveno zahtevo". Vlagatelj navaja, da proizvajalec Mercedes-Benz ni predvidel avtomatskih varovalk, zaradi česar njihova vgradnja ni možna v tovarni. Naročnik je v odločitvi o zahtevku za revizijo zapisal, da bi take varovalke lahko vgradil vlagatelj sam v svojih delavnicah. Državna revizijska komisija je v zvezi s to revizijsko navedbo zastavila vprašanji strokovnjaku, in sicer "Ali je res, da v nadstandardne linijske avtobuse znamke Mercedes-Benz ni možna vgradnja avtomatskih varovalk, oziroma ali bi bila možna vgradnja avtomatskih varovalk naknadno, tj. da bi jih ponudnik vgradil sam"" in "Ali avtobuse, kot jih zahteva naročnik, proizvajalci izdelajo serijsko, ali pa po točno določenih specifikacijah in je zato mogoče prilagoditi (serijska) vozila kupčevim zahtevam (v tem primeru naročnikovim zahtevam)"", saj je želela ugotoviti, ali je mogoče avtobuse znamke Mercedes-Benz prilagoditi postavljeni sporni naročnikovi tehnični zahtevi. Strokovnjak je v svojem odgovoru z dne 24. 10. 2006 pojasnil, da v sporno vrsto avtobusa znamke Mercedes-Benz ni možna vgradnja avtomatskih električnih varovalk pri proizvajalcu, prav tako pa ni možna naknadna vgradnja v režiji ponudnika, saj bi tak poseg pomenil izgubo proizvajalčeve garancije. Strokovnjak je tudi navedel, da proizvajalci izdelujejo vozila serijsko in prilagoditev naročnikovim zahtevam ni možna, če te presegajo spremembe, ki jih predvideva oziroma dopušča proizvajalec. Proizvajalec bi se rekonstrukcije električnega sistema na avtomatske varovalke z izvenserijsko preureditvijo lotil le v primeru, ko bi šlo za prodajo velikega števila vozil (več sto) in če bi konstrukcija vozila tako preureditev dopuščala. Državna revizijska komisija je od naročnika prejela obsežen odgovor z dne 10. 11. 2006, v katerem naročnik med drugim izpostavlja nepripravljenost vlagateljevega principala prilagoditi se zahtevam kupca oziroma trga, poleg tega pa prilaga mnenje drugega strokovnjaka, iz katerega naj bi izhajalo, da vgradnja avtomatskih varovalk ne predstavlja nikakršnega tehničnega problema. Strokovnjak je v dopolnjenem odgovoru z dne 27. 11. 2006 navedel, da sta odgovora z dne 24. 10. 2006 jasna.

Iz tega gradiva sicer izhajata domnevno nasprotujoči si stališči strokovnjakov glede vgradnje avtomatskih varovalk, vendar Državna revizijska komisija tudi ugotavlja, da je naročnikov strokovnjak podal nepogojni pritrdilni odgovor glede vgradnje avtomatskih varovalk, vendar iz podanega odgovora ni mogoče ugotoviti, da bi se naročnikov strokovnjak konkretno skliceval na znamko Mercedes-Benz, saj izpostavlja "druge dobavitelje avtobusov" (Drugi dobavitelji avtobusov opremijo po želji celo serijski avtobus z avtomatskimi varovalkami v skladu z željami kupca, stroški so všteti v ceni avtobusa, vgradnja pa ne predstavlja tehničnega problema.), pri teh pa vgradnja avtomatskih varovalk ne predstavlja tehničnega problema. Ob tem pa velja sicer tudi ugotoviti, da iz uporabljenega pojma "drugi dobavitelji avtobusov" ni razvidno, na katere vse druge blagovne znamke avtobusov je pravzaprav mogoče aplicirati to trditev. Iz odgovora strokovnjaka, ki ga je postavila Državna revizijska komisija, pa izhaja pogojni pritrdilni odgovor glede znamke avtobusov Mercedes-Benz, saj ta strokovnjak izpostavlja proizvajalčeve omejitve. Glede na navedeno je mogoče ugotoviti, da si stališči strokovnjakov nista v nasprotju. V povzetku je mogoče ugotoviti, da je (naknadna) vgradnja avtomatskih varovalk v avtobuse (na splošno) sicer mogoča, vendar ob upoštevanju proizvajalčevih omejitev vgradnja avtomatskih varovalk v nadstandardne linijske avtobuse znamke Mercedes-Benz ni možna. Iz navedenega tako izhaja, da vlagatelj ne more predložiti ponudbe, ki bi izpolnjevala vse naročnikove zahteve, zaradi česar mu ta naročnikova tehnična zahteva omejuje možnost uspešnega sodelovanja v postopku oddaje naročila s ponudbo avtobusov znamke Mercedes-Benz. Ne glede na nemožnost uspešnega vlagateljevega sodelovanja s predložitvijo ponudbe z avtobusi znamke Mercedes-Benz pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da zgolj dejstvo, da vlagatelj ne more ponuditi blaga z zahtevano lastnostjo, ne more še pomeniti neupravičene diskriminacije, zlasti pa ne gre zaradi vlagateljeve nemožnosti vgraditve avtomatskih varovalk v nadstandardne linijske avtobuse zgolj zaradi tega šteti, da gre pri naročnikovi zahtevi po vgradnji avtomatskih varovalk za "tehnično in funkcionalno nebistveno zahtevo".

Vlagatelj tudi trdi, da je pogoj št. 11 (da so vsi dobavljeni avtobusi iste blagovne znamke) tehnično in ekonomsko gledano v celoti neupravičen, saj ima naročnik v svojem voznem parku vsaj tri blagovne znamke, kupljene v zadnjih treh letih. Naročnik je pogoj št. 11 omilil (na vlagateljev predlog oziroma v skladu z vlagateljevim vprašanjem), saj je v pojasnilu z dne 25. 8. 2006 zapisal, da je dopustna ponudba v primeru, da proizvajalec prodaja dve blagovni znamki, če so vozila sestavljena iz enakih osnovnih komponent. Državna revizijska komisija ugotavlja, da tudi tak pogoj sam po sebi še ne pomeni, da bi bil "tehnično in ekonomsko gledano v celoti neupravičen" zgolj zaradi tega, ker ima naročnik v svojem voznem parku že avtobuse več različnih blagovnih znamk. Naročnik pa je sicer tudi navedel, da taka zahteva omogoča kasnejše enostavnejše in cenejše vzdrževanje (manjše zaloge, enostavnejša dobava), da bo naročnik avtobuse po izteku garancijske servisiral v svojih delavnicah itd. Naročnik je tako navedel posamezne prednosti zaradi navedenega pogoja.

Vlagatelj trdi, da je naročnik javni razpis napisal na opremo, ki jo ponuja samo en ponudnik, in sicer proizvajalec MAN, in da nekateri proizvajalci tudi ne proizvajajo vseh vrst avtobusov. Naročnik tej vlagateljevi navedbi ugovarja in navaja, da "je v fazi priprave javnega naročila skrbno pregledal razmere na trgu in ugotovil, da lahko javno naročilo odda kot celoto, saj na trgu obstajajo najmanj štirje svetovno znani in priznani proizvajalci avtobusov, ki lahko izpolnijo naročnikove zahteve iz objave in razpisne dokumentacije", to pa naj bi bili Mercedes-Benz, Irisbus, Solaris in MAN. Strokovnjak, ki ga je postavila Državna revizijska komisija, ugotavlja, da "na slovenskem trgu avtobuse ponujajo proizvajalci MAN, Mercedes, Irisbus - Iveco, Scania in Temsa. Uporabljajo se tudi vozila proizvajalcev Volvo â??" V zvezi z vlagateljevo revizijsko navedbo, da nekateri proizvajalci ne proizvajajo vseh vrst avtobusov, Državna revizijska komisija ugotavlja, da je strokovnjak v dopolnitvi svojega odgovora z dne 27. 11. 2006 navedel, da proizvajalec Temsa "ne more sodelovati v razpisu, ker je izločen iz razloga, ker nima mestnih zgibnih avtobusov". Iz dosedanjih podatkov, zbranih v postopku, ne izhaja, da bi bile podane omejitve glede vrste avtobusov pri še katerem drugem (v Sloveniji zastopanem) proizvajalcu avtobusov. Državna revizijska komisija je pridobila tudi podatke o avtobusih znamke Solaris, ki jih v odločitvi o zahtevku za revizijo omenja naročnik, pri tem pa podatkov ni mogla dobiti od slovenskega zastopnika, saj tega ni, ampak je podatke dobila od zastopnika iz Italije in proizvajalca s Poljske. Proizvajalec Solaris naj bi imel v svojem proizvodnem programu vse vrste razpisanih avtobusov. Ob tem pa Državna revizijska komisija zgolj pripominja, da je naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo omenil proizvajalca Solaris, ki pa ga v nadaljevanju postopka revizije več niti ne omenja in ga niti ne izpostavlja kot enega izmed tistih proizvajalcev, ki izpolnjuje vse naročnikove zahteve.

Glede drugih proizvajalcev je strokovnjak, ki ga je postavila Državna revizijska komisija, v svojem mnenju z dne 24. 10. 2006 tudi navedel, da avtomatskih varovalk ne morejo ponuditi Mercedes-Benz (pri nadstandardnih avtobusih), Irisbus - Iveco (pri modelih mestni zgibni Citelis in nadstandardnih modelih avtobusov Domino), Scania in Volvo, ponudi pa jih lahko le proizvajalec MAN. Naročnik je tem navedbam oporekal in navedel, da je možna vgradnja avtomatskih varovalk pri mestnih in nadstandardnih avtobusih znamke Irisbus - Iveco, kot tudi pri avtobusih znamk Temsa in Scania. Strokovnjak je v dopolnitvi svojega odgovora z dne 27. 11. 2006 zapisal, da imajo nadstandardni linijski avtobusi Scania vgrajene avtomatske varovalke, nadstandardni luksuzni avtobus Domino proizvajalca Irisbus - Iveco takih varovalk nima, ima pa avtomatske varovalke primestni linijski avtobus Crossway. Strokovnjak, ki ga je postavila Državna revizijska komisija, je predložil tudi prospektne materiale. Po podatkih, ki jih je dobila Državna revizijska komisija, ima turistični avtobus model Vacanza proizvajalca Solaris stikala.

Iz do sedaj podanih odgovorov je razvidno, da tehnično zahtevo glede vgradnje avtomatskih varovalk pri nadstandardnih linijskih avtobusih lahko izpolnita proizvajalca avtobusov MAN in Scania, zaradi česar (upoštevajoč, da Državna revizijska komisija ne razpolaga s podatki, da bi tudi Scania ne razpolagala s katerim izmed zahtevanih vrst avtobusov, kot tudi to, da tudi Scania vgrajuje 17'' monitorje, kar je razvidno iz strokovnega mnenja z dne 24. 10. 2006, kot sicer dejstva, da med naročnikom in vlagateljem ni več spora glede načina hlajenja motorja), Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz teh podatkov tako sicer ne izhaja, da bi glede na tehnične zahteve, ki jih je vlagatelj izpostavljal kot sporne v zahtevku za revizijo, naročilo lahko izpolnil le proizvajalec MAN.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo navedel dejstva, ki sicer prepričljivo argumentirajo postavitev pogojev oziroma zahtev kot posamičnih, vendar pa Državna revizijska komisija ob tem tudi izpostavlja, da je ugotovila, da v delu, ki je med strankama sporen, lahko naročilo izpolnita res dva proizvajalca avtobusov (MAN in Scania) in ne najmanj štirje, kot navaja naročnik (Mercedes-Benz, Irisbus, Solaris in MAN), vendar pa je izmed vseh ugotovljenih proizvajalcev le sporni proizvajalec tisti, ki se pojavlja tako v naročnikovih ugotovitvah kot ugotovitvah Državne revizijske komisije. Državna revizijska komisija pri tem ni ugotavljala, ali bi bilo obema proizvajalcema res omogočeno, da izpolnita naročnikovo zahtevo po oddaji naročila kot celote oziroma če ta proizvajalca res "lahko izpolneta naročnikove zahteve iz objave in razpisne dokumentacije". Kljub navedenemu pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da je zahtevku za revizijo v tem delu treba slediti. Namreč, Državna revizijska komisija ugotavlja, da je iz celote vseh zahtev in pogojev, ki izhajajo iz razpisne dokumentacije (naročnik namreč oddaja naročilo zgolj kot celoto), razvidno, da je naročnik z njihovo kumulacijo in kombinacijo ustvaril pogoje, kjer je konkurenca neupravičeno zožena. Iz tako ustvarjenega položaja pa je razvidno, da posamezne potencialne ponudnike, med njimi pa je tudi vlagatelj, naročnik prikrito diskriminira. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v obravnavanem primeru s takšno kumulacijo in kombinacijo zahtev in pogojev dal premajhen poudarek na zagotavljanju načela konkurence in načela enakopravnega obravnavanja ponudnikov. Ker je Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodila tudi iz drugih razlogov, navedenih v nadaljevanju obrazložitve odločitve Državne revizijske komisije, v obravnavanem primeru ni razveljavljala konkretnih delov razpisne dokumentacije, ampak napotuje naročnika, da v primeru, če bo ponovil postopek oddaje naročila, pri ponovni izvedbi postopka oddaje naročila na ustrezen način upošteva tudi načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki in načelo enakopravnosti ponudnikov, saj jima je v tokratnem postopku dal premajhno težo.

V zvezi z vlagateljevo revizijsko navedbo glede objave javnega razpisa Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik javni razpis objavil tako v Uradnem listu RS kot uradnem glasilu Evropskih skupnosti, navedeno dejstvo med strankama pa sicer ni sporno. V 1. členu Uredbe je določeno "od datuma začetka veljavnosti ustreznih nacionalnih predpisov za prenos Direktive 2004/17/ES in najkasneje do 1. februarja 2006 naročniki za objavo obvestil iz členov 41 do 44 in 63 navedene direktive v Uradnem listu Evropske unije uporabljajo standardne obrazce, določene v prilogah IV do IX, XII in XIII k tej uredbi". Pri vpogledu v spisno dokumentacijo je Državna revizijska komisija ugotovila, da je naročnik podatke za javni razpis posredoval v objavo na "standardnem obrazcu 5 âˆ" SL", ki določa "obvestilo o naročilu âˆ" gospodarske javne službe", ta obrazec pa je sicer določen kot priloga V Uredbe. Naročnik je torej glede same objave v uradnem glasilu Evropskih skupnosti sledil Uredbi, saj je objavo opravil s pomočjo predpisanega obrazca. Vlagatelj pa trdi, da "naročnik ni objavil vseh podatkov, ki so zahtevani v navedenih obrazcih", vendar hkrati ne konkretizira, katerih "podatkov, ki so zahtevani v navedenih obrazcih", naročnik ni objavil. V zvezi s tem Državna revizijska komisija izpostavlja, da mora vlagatelj, skladno z določili 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP-UPB2, 69/2005 - odl. US: U-I-145/03, 90/2005 - odl. US: Up-258/03, 43/2006 âˆ" odl. US: U-I-55/04; v nadaljevanju: ZPP), v povezavi petega odstavka 3. člena ZRPJN, zatrjevati dejstva, iz katerih izvirajo domnevne kršitve, ponuditi pa mora tudi dokaze, na podlagi katerih je taka dejstva mogoče ugotoviti. Gre za t. i. pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, v zvezi s katerim posledice nedokazanosti nekega dejstva prizadenejo tisto stranko, ki mora dejstvo, glede na normo materialnega prava, zatrjevati in dokazati. Ker vlagatelj za dokaz svoje trditve ni ponudil konkretnih podatkov (npr. primerjava zahtevanih podatkov po Uredbi in domnevno manjkajočih obveznih podatkov), ki bi omogočili Državni revizijski komisiji ugotoviti, ali je vlagateljeva revizijska navedba utemeljena, saj nenazadnje tudi iz posameznih delov obrazca izhaja fakultativnost vnosa nekaterih podatkov oziroma njihova pogojnost (npr. ... če ...), zaradi česar ni mogoče preveriti navedbe o "pomanjkljivosti informacij", Državna revizijska komisija v tem primeru vlagateljevi revizijski navedbi ni mogla slediti.

Vlagatelj tudi trdi, da bi moral naročnik "identično besedilo ne glede na podzakonski predpis, ki zahteva objavo starih obrazcev, objaviti tudi v Uradnem listu RS". Iz odločitve o zahtevku za revizijo je razvidno, da naročnik priznava, da je objavil javni razpis v Uradnem listu RS z uporabo obrazca, kot ga predpisuje Pravilnik. Državna revizijska komisija ugotavlja, da navedeno naročnikovo ravnanje samo po sebi še ne izkazuje dejstva, da so si podatki v eni in drugi objavi različni, oziroma da naročnik v objavi v Uradnem listu RS ni navedel tistih podatkov, ki jih je navedel v obrazcu iz Uredbe oziroma jih takšen obrazec zahteva. Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj sicer opozarja na "dolžnost skrbno pregledati vsebino javnega naročila in po potrebi tudi z revizijo opozoriti na kršitve veljavne zakonodaje", vendar ob tem ne dokazuje, da bi si bili podatki v teh dveh objavah medsebojno dejansko tudi različni. Na tem mestu Državna revizijska komisija vlagatelja znova opozarja na pravilo povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Nenazadnje pa Državna revizijska komisija sicer tudi ugotavlja, da vlagatelj trdi, da bi mu "zaradi nenavajanja [te] kršitve potencialno lahko nastala škoda", vendar vlagatelj ne konkretizira, v čem naj bi bila možnost potencialnega nastanka škode. Glede na navedeno Državna revizijska komisija vlagateljevi revizijski navedbi ni sledila.

Čeprav navedeno v nadaljevanju ni vplivalo na odločitev Državne revizijske komisije, pa Državna revizijska komisija opozarja na naročnikovo dolžnost, ki izhaja iz prvega odstavka 7. člena ZJN-1.

V zvezi s kršitvijo glede določila razpisne dokumentacije o roku za podajanje dodatnih pojasnil Državna revizijska komisija ugotavlja, da je med naročnikom in vlagateljem spor o tem, ali je naročnik ravnal zakonito, ko je postavil rok pet dni, vlagatelj pa navaja rok šest dni. Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da je naročnik določil, da je ponudbe mogoče predložiti do 5. 9. 2006 do 12. ure. Državna revizijska komisija tudi ugotavlja, da je vlagatelj vložil zahtevek za revizijo z dne 5. 8. 2006 najprej po telefaksu dne 5. 9. 2006, nato pa še na način, da je naročnik potrdil prejem 5. 9 2006 ob 10.30 na dokumentu, ki ga je pripravil vlagatelj. V obeh primerih je tako razvidno, da je vlagatelj zahtevek za revizijo posredoval naročniku že v času, ki je celo krajši od spornih "pet dni pred potekom roka za predložitev ponudb". Državna revizijska komisija pa v konkretnem primeru tudi ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo ne zatrjuje in ne dokazuje, da je naročnik z domnevno spornim rokom oziroma v dnevu, ki pomeni domnevno neskladje med rokom petih in šestih dni, ali celo še kasneje vlagatelju onemogočil "pripravo pravilne ponudbe z dodatnimi spremembami in pojasnili" in da bi torej "z dodatnimi spremembami in pojasnili", ki bi vplivali na možnost "priprave pravilne ponudbe", posegel v vlagateljev položaj. Državna revizijska komisija tako ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje le objektivno kršitev in ne utemeljuje, da bi mu navedena določba (lahko) povzročila škodo, zaradi česar se Državna revizijska komisija do te vlagateljeve revizijske navedbe ni meritorno opredeljevala.

V zvezi z vlagateljevo revizijsko navedbo, da naročnik vnaprej neupravičeno omejuje rok iz 54. člena ZJN-1, je Državna revizijska komisija najprej vpogledala v točko 3.1.11 razpisne dokumentacije in ugotovila, da je naročnik določil "Naročnik sme zahtevati, da ponudniki v roku, ki ni daljši od pet (5) dni, pojasnijo dokumente, ki so jih predložili." V 54. členu ZJN-1 je določeno, da "Naročnik sme zahtevati, da ponudniki v roku, ki ni daljši od osmih dni, dopolnijo ali pojasnijo dokumente, ki so jih že predložili." Med zakonsko določbo in določbo razpisne dokumentacije je tako razvidna razlika v dolžini roka, ki ga je postavil naročnik za pojasnitev predloženih dokumentov.

Državna revizijska komisija najprej izpostavlja, da zahtevati dodatna pojasnila in dopolnitve ni naročnikova dolžnost, temveč le njegova pravica (ZJN-1 uporablja besedo sme). Ob tem je treba tudi izpostaviti, da je v skladu z zakonom ponudnik tisti, ki je dolžan zagotoviti skrbno pripravljeno ponudbo. Nadalje iz 54. člena ZJN-1 tudi izhaja, da zakon opredeljuje najdaljši dopusten rok zahtevati pojasnila, ne opredeljuje pa najkrajšega roka. Postavitev tega roka je tako v domeni naročnika. Glede na to, da vlagatelj sicer tudi ne pojasnjuje, zakaj bi naj bilo vnaprejšnje skrajšanje tega roka glede na dispozitivno naravo uporabe 54. člena ZJN-1 nedopustno, kot tudi, v čem naj bi bila njegova dolžina neupravičena, Državna revizijska komisija ni mogla ugotoviti, da bi naročnik ravnal v nasprotju s 54. členom ZJN-1.

Vlagatelj očita naročniku tudi kršitev neupravičene postavitve pogojev v povezavi s kršitvami temeljnih načel enakopravnosti ponudnikov in omejevanja konkurence zaradi nemožnosti povezovanja v partnerske ponudbe. Državna revizijska komisija je najprej vpogledala v sporni finančni pogoj 6 v točki 3.2 razpisne dokumentacije in ugotovila, da je naročnik v tretji alinei določil, da se bo štelo, da je ponudnik finančno in poslovno sposoben, če "sodi gospodarska družba najmanj v bonitetni razred 3C za leto 2005". Za dokazovanje izpolnjevanja tega pogoja je naročnik določil, da mora ponudnik predložiti "BON 1/P, samostojni podjetnik pa BON 1/SP. Predloženo dokazilo ne sme biti starejše od trideset (30) dni od datuma oddaje ponudb." Vlagatelj trdi, da ta pogoj vlagatelju onemogoča povezovanje z drugimi ponudniki, tako tujimi kot domačimi. Državna revizijska komisija je vpogledala tudi v določbe razpisne dokumentacije glede oddaje skupne ponudbe (točka 3.3.2 Obvezna dokumentacija za skupno ponudbo), pri tem pa je ugotovila, da mora le nosilec posla predložiti to dokazilo (druga alinea prvega odstavka točke 3.3.2 razpisne dokumentacije) in torej izpolnjevati navedeni pogoj, medtem ko ga tako domačim kot tujim partnerjem (soizvajalcem) ni treba izpolnjevati in dokazovati. Državna revizijska komisija pa tudi ugotavlja, da vlagatelj po eni strani ne zatrjuje in ne dokazuje, da tako postavljenega pogoja ne more izpolniti oziroma ne izpolnjuje, in torej, da zaradi spornega pogoja ne bi mogel biti sam nosilec posla v skupni ponudbi, po drugi strani pa le na abstraktni ravni izpodbija upravičenost tega pogoja, ne da bi pojasnjeval, da tega pogoja naročnik ni določil v obsegu, ki je potreben in sorazmeren z naravo, vsebino, namenom in obsegom javnega naročila (prvi odstavek 42.a člena ZJN-1). Izhajajoč iz pravila o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj ni uspel izkazati, da bi ta določba razpisne dokumentacije konkretno posegala v njegov pravni položaj, zaradi česar Državna revizijska komisija tej revizijski navedbi ni sledila.

Čeprav navedeno v nadaljevanju ni vplivalo na odločitev Državne revizijske komisije, pa Državna revizijska komisija naročnika opozarja, da se morajo v postopkih oddaje naročil zahtevani pogoji pri vseh zainteresiranih ponudnikih uveljavljati enako. Če naročnik v konkretnem postopku kot pogoj postavlja uvrstitev v bonitetni razred 3C sistema BON-1/P, lahko ta pogoj izpolnijo le slovenske gospodarske družbe oziroma družbe, ki so že v določenih slovenskih registrih in evidencah. Tuja gospodarska družba, ki do konkretnega naročila še ni izvajala poslov v Sloveniji, pa bonitetne ocene po sistemu BON-1/P ne more pridobiti. Takšna družba pa seveda lahko predloži ponudbo. Namreč, AJPES je javna agencija (oseba javnega prava), ki izvaja predvsem javna pooblastila. Bonitetne ocene (ocene v smislu bonitetnih informacij sistema BON-1/P) pa ne spadajo med tako imenovana javna pooblastila (ali izključna javna pooblastila), saj bonitetne ocene izdelujejo tudi osebe zasebnega prava - banke, revizijske družbe.

Vlagatelj naročniku očita tudi kršitev 50. člena ZJN-1 v povezavi s 4. členom ZJN-1, ker je naročnik negativno vrednotil eno izmed tehničnih zahtev. Vlagatelj tudi trdi, da je naročnik s tem dal neupravičeno prednost enemu ponudniku, in sicer proizvajalcu MAN, sporna tehnična rešitev pa ekonomsko gledano ne opravičuje takšnega ponderiranja. Vlagatelj v nadaljevanju zahtevka za revizijo navaja ekonomske prednosti sistema, ki ga ponuja, tj. SCR (Selective Catalytic Reduction), in podaja ocene prihrankov zaradi uporabe sistema SCR.

V 9. točki 3. člena ZJN-1 je "merilo" opredeljeno kot element za vrednotenje, (medsebojno; op. Državne revizijske komisije) primerjanje ali presojanje ponudb. Merilo je vnaprej podan razlikovalni znak med ponudbami, katerega izbira odraža naročnikovo presojo pomembnosti posameznih okoliščin, povezanih s predmetom ali izvedbo naročila. Naročnik je sicer avtonomen pri odločitvi, katera in koliko meril bo določil in uporabil, kakšne vrednostne uteži jim bo pripisal in na kakšen način jih bo uporabil, vendar pa merila in način ocenjevanja ne smejo biti v nasprotju z ZJN-1.

ZJN-1 v drugem odstavku 50. člena med drugim določa, da merila ne smejo biti diskriminatorna, da morajo biti smiselno povezana z vsebino javnega naročila in morajo prispevati k nediskriminatornemu razvrščanju ponudb. Kdaj je merilo smiselno povezano z vsebino naročila oziroma kdaj naj naročnik določeno okoliščino v smislu 9. točke 3. člena ZJN-1 opredeli kot merilo, je odvisno od presoje vprašanja, ali bo razlikovanje po določeni okoliščini tudi resnično zagotavljalo prednost pred drugimi ponudbami pri dejanski in konkretni izvedbi naročila. Ob navedenem velja dodati, da skladno z Direktivo 2004/17/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov javnih naročil naročnikov v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev in kot se je izreklo tudi Sodišče Evropskih skupnosti (npr. zadeva C-513/99 Concordia Bus) lahko naročnik upošteva ob izpolnjenih določenih pogojih tudi ekološka merila. Za merilo tako ni nujno, da je izključno ekonomskega značaja. Merila, ki niso popolnoma ekonomska, lahko prav tako vplivajo na vrednost naročila s stališča naročnika, vendar mora biti merilo usmerjeno k ocenjevanju ekonomsko najugodnejše ponudbe.

V obravnavanem primeru oddaje naročila je naročnik v točki 3.4 razpisne dokumentacije (Merili za vrednotenje ponudbe in njuna uporaba) določil, da "bo ponudbe ovrednotil na podlagi ponujene cene in tehnične izvedbe ponujenih vozil". Naročnik je kot merilo postavil torej merilo ekonomsko najugodnejše ponudbe (51. člen ZJN-1). Iz vpogleda v merilo "tehnična izvedba" (točka 3.4.2.2 razpisne dokumentacije) je razvidno, da je naročnik glede vseh razpisanih vrst avtobusov določil, da "ponudnik, ki bo ponudil avtobuse, ki dosegajo pogoje EURO 4 z dodajanjem kemičnih spojin v izpušne pline, prejme 35 negativnih točk (- 35 točk)", čemur pa vlagatelj nasprotuje.

Najprej velja ugotoviti, da je strokovnjak v mnenju z dne 24. 10. 2006 zapisal, da s sistemom EGR ne razpolaga le proizvajalec MAN, kot trdi vlagatelj, ampak s tem sistemom razpolaga tudi proizvajalec Scania, proizvajalec Temsa pa s tem sistemom razpolaga pogojno, in sicer v primeru modelov avtobusov z vgrajenim motorjem proizvajalca MAN. Državna revizijska komisija je pridobila podatke, da avtobusi proizvajalca Solaris v primeru vgradnje motorjev znamke DAF razpolagajo s sistemom SCR. Čeprav tudi pri navedeni tehnični lastnosti očitno obstaja konkurenca na trgu, pa je vendarle treba izpostaviti, da obstoj konkurence sam po sebi ne dopušča razlikovanja ponudnikov glede na kriterije, ki niso objektivno opravičljivi in pomenijo zlasti krajevno, predmetno ali osebno diskriminacijo, s čimer je določen ponudnik bodisi postavljen v bistveno slabši položaj bodisi je privilegiran, ne da bi za to obstajali utemeljeni razlogi. Tako je predvsem na naročniku dolžnost, da pojasni cilje, ki jih zasleduje pri izbiri meril, ki uvajajo neko vrsto diferenciacije.

Nadalje velja opozoriti na dejstvo, da se v postopku revizije ne ugotavlja gospodarnost nekega naročnikovega ravnanja, ampak zakonitost takega domnevno spornega ravnanja. Strokovna literatura navaja stališče, da v postopku revizije ni mogoče razveljaviti razpisa, ker je merilo v nasprotju z načelom gospodarnosti (Tomaž Vesel, Aleksij Mužina, Zakon o javnih naročilih, Zalošniška hiša Primath, 2004, str. 113-114).

V obravnavanem primeru se zato Državna revizijska komisija ni spuščala v ugotavljanje gospodarnega ravnanja, ampak je ugotavljala, ali navedeno merilo oziroma ponderiranje pomeni "ustvarjanje neenakopravnosti ponudnikov (kršite temeljnega načela)" oziroma ali to merilo oziroma ponderiranje "daje neupravičeno prednost enemu ponudniku". Pri tem je Državna revizijska komisija predvsem izhajala iz tega, da je predvsem na naročniku dolžnost, da pojasni cilje, ki jih zasleduje pri izbiri meril, ki uvajajo neko vrsto diferenciacije.

Naročnik je v odgovoru na strokovno mnenje navedel, da "je tudi sam seznanjen z dejstvom, da sta oba sistema medsebojno tehnološko primerljiva in dosegata normativ EURO 4", da ne izloča tehnologije SCR, ampak jo vrednoti z negativnimi točkami v višini ocenjenih stroškov za aditiv v življenjski dobi avtobusov. Naročnik je v odločitvi o zahtevku za revizijo tudi izpostavil povečane stroške pri uporabi vozila s tehnologijo SCR, zaradi česar je po njegovem mnenju utemeljeno negativno točkovanje takšne tehnične rešitve. Iz odločitve o zahtevku za revizijo pa je sicer tudi razvidno, da naročnik utemeljuje, da ne more upoštevati vlagateljevih podatkov o ekonomski prednosti sistema oziroma tehnologije SCR zaradi manjše porabe goriva, ki naj bi kompenzirali nabavo kemikalije AdBlue in spremljajočih stroškov, ker vlagatelj "ne prilaga meritev pooblaščenih neodvisnih institucij".

Državna revizijska komisija ugotavlja, da med naročnikom in vlagateljem tako ni spora o tem, da bi si sistema oziroma tehnologiji SCR in EGR ne bila primerljiva. Iz strokovnega mnenja, ki ga je podal naročnikov strokovnjak, je razvidno, da tudi ta strokovnjak "potrjuje tehnično enakovrednost obeh ponujenih tehničnih rešitev" (sicer s pripombo, da je potrebna dodatna razlaga, ki oba sistema prikaže v bistveno drugačni luči) in da sta "za doseganje predpisov EURO 4 ... tehnično primerna oba predložena sistema".

Iz 50. člena ZJN-1 izhaja prepoved diskriminatorne določitve in uporabe meril, prvi odstavek 7. člena ZJN-1 (načelo enakopravnosti ponudnikov) pa izrecno nalaga, da "mora naročnik zagotoviti, da med ponudniki v vseh elementih in fazah postopka oddaje javnega naročila ni razlikovanja".

Glede na posamezne naročnikove navedbe Državna revizijska komisija ugotavlja, da takšna diferenciacija pri točkah ni posledica neprimerljivosti sistemov v tehničnem smislu, ampak zgolj v tem, da naj bi bil sistem EGR bolj gospodaren (manjši stroški), sistem SCR pa manj. Državna revizijska komisija nadalje ugotavlja, da negativnega točkovanja kot takega ZJN-1 ne prepoveduje, vendar pa v skladu z določbami ZJN-1 o nediskriminatornem obravnavanju ponudnikov in nediskriminatorni določitvi in uporabi meril negativno točkovanje ne more biti upravičeno, ko naročnik ne more takega točkovanja opravičiti. Državna revizijska komisija tudi ugotavlja, da vlagatelj z navajanjem ekonomskih prednosti sistema SCR v bistvu zatrjuje, da naročnik ustvarja položaj neenakopravnosti ponudnikov oziroma njihovo neupravičeno diskriminacijo, saj naročnik ne upošteva tudi prednosti sistema SCR, zaradi česar negativno dodeljevanje točk sistemu SCR ni utemeljeno.

Državna revizijska komisija je 29. 11. 2006 od strokovnjaka pridobila dopolnjeno mnenje, v katerem strokovnjak navaja "V tej točki sem v izvedenskem mnenju odgovoril na postavljeno vprašanje, in sicer: vlagatelj razpolaga s tehnologijo SCR za doseganje normativa EURO 4, ki je primerljiva in najmanj enakovredna tehnologiji EGR, ki jo zahteva naročnik. Naročnikovo mnenje, da tehnologijo SCR vrednoti nižje z negativnimi točkami v višini ocenjenih stroškov za aditiv, je napačno. Negativno vrednotenje tehnologije SCR v višini ocenjenih stroškov za aditiv je glede na to, da naročnik ni na enak način ovrednotil tudi stroškov porabe goriva in stroškov vzdrževanja izpušnega sistema, ki je tehnološko pogojeno pri tehnologiji SCR načeloma nižja, je strokovno težko opravičljivo. Neodvisni testi in članki v strokovni literaturi (priloga) namreč kažejo na to, da SCR tehnologija ravno skozi znižanje stroškov zaradi manjše porabe goriva lahko kompenzira oz. celo preseže dodatne stroške zaradi dodajanja aditiva AdBlue. Dejstvo je, da nekateri proizvajalci z SCR tehnologijo že od leta 2005 prodajajo vozila, ki izpolnjujejo normativ EURO 5, ki bo stopil v veljavo šele v letu 2009. Proizvajalci, ki uporabljajo tehnologijo EGR, take motorje zaenkrat samo napovedujejo (npr. MAN), v ponudbi pa imajo motorje s tehnologijo SCR, kar je razvidno tudi iz dokumentacije naročnika. Torej trditev, da doseganje normativov EURO 5 v tem trenutku s tehnologijo EGR ni možno, drži, s tem pa tudi ocena, da je tehnologija SCR trenutno naprednejša. Napovedovanje prihodnosti pa zaenkrat ne sodi v okvir tega izvedenskega mnenja. Statistični podatki o številu prodanih avtobusov, ki se zbirajo na podlagi prvih registracij vozil na območju EU, potrjujejo mojo trditev, da sta tehnologiji EGR in SCR najmanj primerljivi in enakovredni, saj so se proizvajalci, ki so dosegli v obdobju jan-avg 2006 68 % tržni delež odločili za tehnologijo SCR, proizvajalci, ki pokrivajo 32 % tržni delež pa za tehnologijo EGR. Če pustimo ob strani dejstvo, da je članek iz revije Commercial Motor vzet iz dokumentacije proizvajalca MAN, je dejstvo, da lahko iz tehničnih podatkov testiranih vozil razberemo, da ni šlo za primerjavo vozil z enakimi tehničnimi specifikacijami. Iz podatkov je razvidno, da je imelo vozilo proizvajalca MAN manjšo kabino od konkurentov z SCR tehnologijo, manjšo moč (od MB) oz. manjši navor (od Volvo). Test ne navaja podatkov o vrsti in tlaku v pnevmatikah. Na drugi strani pa lahko v strokovni literaturi najdemo več podobnih testov, kjer so rezultati drugačni in potrjujejo tezo, da SCR tehnologija nudi prihranek pri porabi goriva v primerjavi s tehnologijo EGR. Navedbe naročnikovega strokovnjaka, da je bistvena pomanjkljivost oz. tveganje sistema SCR izpust neočiščenih izpušnih plinov v okolico v primeru okvare na katalitičnem pretvorniku ali ob pomanjkanju sečnine, je pristranska in zavajajoča. Če pustimo ob strani dejstvo, da gre za izredno redek slučaj, ko bi taka okvara nastopila, je dejstvo, da so proizvajalci vozil s tehnologijo SCR dolžni poskrbeti tudi za tak primer. Namreč v skladu z direktivo ES 2005/55/EG in ES 2005/78/EG se od 01.10.2006 na območju EU lahko homologirajo samo vozila, ki imajo za katalitičnim pretvornikom vgrajen senzor za merjenje emisije dušikovih oksidov. V primeru, da zmanjka aditiva AdBlue oz. pride do zmanjšanja katalitičnega pretvornika, se poleg opozorilne lučke v armaturi aktivira tudi elektronska blokada motorja, ki zmanjša navor motorja za 40 % in omogoča samo zasilno delovanje vozila, podobno kot se to zgodi v primeru okvare na sistemu EGR - npr. okvari na ventilu za povratno vodenje izpušnih plinov. Prav tako je napačna navedba naročnikovega strokovnjaka, da izpušni plini pri tehnologiji EGR že na izhodu iz motorja ustrezajo predpisom EURO 4, kar seveda ne drži. Namreč stranski učinek povratnega vodenja ohlajenih izpušnih plinov v zgorevalni prostor je povečanje števila neizgorelih delcev, zaradi česar so proizvajalci s tehnologijo EGR prisiljeni v vozila vgrajevati filtre, v katerih se ti delci počasi nabirajo. Ko se filter do določene meje zamaši, motorna elektronika dovede povečano količino goriva v zgorevalni prostor in s tem ustvari povečano koncentracijo neizgorenih ogljikovodikov v izpuhu, ki dokončno izgorijo v filtru skupaj z delci in na tak način očistijo oz. regenerirajo filter." K svojemu mnenju je strokovnjak predložil članka iz revije Fernfahrer (Pro und Kontra; št. 7/2005) in Trucker (Der Russ muss raus; št. 8/2005), iz katerih je razvidno, da je v primerjavi med tovornjaki znamk MAN, Mercedes in Scania (revija Trucker, str. 20) oziroma primerjavi med tovornjakoma znamk Mercedes in Scania (revija Fernfahrer, str. 86) razvidna nižja poraba goriva pri tovornjakih znamke Mercedes.

Državna revizijska komisija tako ugotavlja, da si navedeni podatki o porabi goriva glede primerjave med naročnikovimi podatki (oziroma podatki iz članka revije Commercial Motor, ki mu jih je predložil ponudnik MAN) in podatki, ki jih je dobila Državna revizijska komisija od strokovnjaka, ki ga je postavila, sicer med seboj razlikujejo oziroma si nasprotujejo o tem, kateri sistem zagotavlja nižjo porabo goriva, vendar pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da kot temeljno med strankami ni spora o tem, da je sistem SCR tehnološko primerljiv sistemu EGR, in da naročnik izpostavlja neenakovrednost sistemov iz stroškovnega vidika. Ob tem Državna revizijska komisija ugotavlja, da je iz spornega merila (točka 3.4.2.2. razpisne dokumentacije) razvidno, da naročnik negativno vrednoti sistem SCR kot tak, za katerega pa sicer tudi sam ugotavlja, da je tehnološko primerljiv sistemu EGR, ne pa, da negativno vrednoti domnevne negativne učinke tega sistema, ki jih sicer navaja v postopku revizije postopka oddaje tega naročila, zaradi česar je v tem delu zahtevku za revizijo sledila. Državna revizijska komisija namreč ugotavlja, da naročnikovo merilo neupravičeno različno obravnava sicer tehnološko primerljiva sistema kot taka, iz spornega merila pa ni razvidno, da so predmet merila pravzaprav domnevni negativni učinki (stroški, vpliv na okolje oziroma okoljski vidik ipd.) zaradi uporabe spornega sistema.

Državna revizijska komisija je ob ugotovitvi utemeljenosti vlagateljevih revizijskih navedb v skladu z drugo alineo prvega odstavka 23. člena ZRPJN odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Čeprav navedeno v nadaljevanju ni vplivalo na odločitev Državne revizijske komisije, pa Državna revizijska komisija naročnika opozarja na to, da iz razpisne dokumentacije izhaja, da naročnik razpisuje tudi nabavo "nadstandardnih linijskih avtobusov", vendar pa v razpisni dokumentaciji (str. 82) govori o "turističnih avtobusih", ki ju bo "naročnik razporejal na turistične prevoze po Sloveniji in Evropi in v redkih primerih tudi izven Evrope", "v redkih (izjemnih) primerih pa bosta avtobusa razporejena na linijo javnega prevoza".

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Na podlagi tretjega odstavka 22. člena ZRPJN mora naročnik v primeru, če je zahtevek za revizijo utemeljen, na pisno zahtevo vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale z revizijo. Vlagatelj je v zahtevku za revizijo priglasil povrnitev stroškov v višini 200.000 tolarjev za vplačano takso za vložitev zahtevka za revizijo, v dopisu z dne 12. 10. 2006 povračilo založenega predujma za izvedbo dokaza z mnenjem strokovnjaka v višini 150.000 tolarjev, v dopisu z dne 18. 12. 2006 pa tudi povračilo dodatno založenih sredstev za izvedbo dokaza z mnenjem strokovnjaka v višini 100.000 tolarjev.

Ker je naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo vlagatelju z dne 19. 9. 2006 že ugodil glede povračila stroškov za vplačano takso, je Državna revizijska komisija odločala samo še o povrnitvi priglašenih stroških za izvedbo dokaza z mnenjem strokovnjaka.

Državna revizijska komisija skladno s šestim odstavkom 22. člena ZRPJN vlagatelju priznava povračilo stroškov, nastalih z revizijo, in sicer povračilo zneska za sestavo strokovnega mnenja v višini 1.700 točk oziroma ob upoštevanju, da je vrednost 1 točke 0,459 eurov, in upoštevajoč prispevke v višini 6 %, preračunano 827,12 eurov.

Naročnik mora povrniti vlagatelju stroške, nastale v zvezi z revizijo, v višini 827,12 eurov.

Ker je vlagatelj za izvedbo dokaza z mnenjem strokovnjaka založil 250.000 tolarjev (upoštevajoč tečaj menjave znaša ta znesek preračunano 1043,23 eurov), dejanski stroški pa so znašali 827,12 eurov, se preostanek založenega predujma v preračunani višini 216,11 eurov vrne vlagatelju na njegov transakcijski račun.

Državna revizijska komisija je pri povračilu stroškov upoštevala tudi določbe Zakona o uvedbi eura (Uradni list RS, št. 114/2006), ki določajo preračunavanje tolarskih zneskov v eure, in tečaj zamenjave tolarja z eurom (1 euro = 239,64 tolarjev), določen z Uredbo Sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11. julija 2006 o spremembi Uredbe (ES) št. 2866/98 o menjalnih razmerjih med eurom in valutami držav članic, ki sprejmejo euro.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. in 3. točke izreka tega sklepa utemeljena.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, 12. 1. 2007

Predsednica senata
Nataša Jeršič, univ. dipl. ekon.
članica Državne revizijske komisije










Vročiti:
- Javno podjetje Ljubljanski potniški promet, d. o. o., Celovška cesta 160, 1000 Ljubljana,
- AC - Intercar, d. o. o., Baragova ulica 5, 1000 Ljubljana,
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, 1000 Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, 1000 Ljubljana.