018-390/2006 Pošta Slovenije, d.o.o.

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/1999, 90/1999, 110/2002, 42/2004, 61/2005 ter 78/2006; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN) v senatu predsednika Sama Červeka, kot predsednika senata, ter člana Jožefa Kocuvana in članice Vide Kostanjevec, kot članov senata, ob sodelovanju svetovalca Boruta Smrdela, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila "Izvedba gradbenih, obrtniških in instalacijskih del pri obnovi prostorov na Partizanski 54 v Mariboru" in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj Sortima, d.o.o., Koroška cesta 118, Maribor (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Pošta Slovenije, d.o.o., Slomškov trg 10, Maribor (v nadaljevanju: naročnik), dne 24.10.2006 soglasno

odločila:

Vlagateljevemu revizijskemu zahtevku, z dne 25.09.2006, se ugodi in se razveljavita razpisna dokumentacija in javni razpis postopka oddaje javnega naročila "Izvedba gradbenih, obrtniških in instalacijskih del pri obnovi prostorov na Partizanski 54 v Mariboru" v delu, kjer je v njiju postavljen pogoj, da mora ponudnik podati izjavo, "da bo sam opravil najmanj 50% del za sklop, na katerega se prijavlja".

Obrazložitev:

Naročnik je dne 22.08.2006 sprejel sklep o pričetku postopka oddaje predmetnega javnega naročila, ki se oddaja v odprtem postopku, po sklopih. Javni razpis, pod opisom "Izvedba gradbenih, obrtniških in instalacijskih del pri obnovi prostorov na Partizanski 54 v Mariboru", je naročnik objavil v Uradnem listu RS, št. 96, z dne 15.09.2006, pod številko objave Ob-25486/06, ter v Uradnem listu EU, št. S 172, z dne 09.09.2006, pod številko objave 183327.

Dne 25.09.2006, pred potekom roka za oddajo ponudb, je vlagatelj na naročnika naslovil revizijski zahtevek. V njem kot sporno izpostavlja zahtevo razpisne dokumentacije predmetnega postopka oddaje javnega naročila, skladno s katero morajo ponudniki podati izjavo, da bodo sami opravili najmanj 50% del za sklop, na katerega se prijavljajo. Vlagatelj izpostavlja, da je sam inženiring podjetje, ki dela opravlja s podizvajalci, zato bi bilo navajanje, da bo 50% del opravil sam, neresnično. Vlagatelj navaja, da nobeno gradbeno podjetje teh zahtev ne izpolnjuje, vendar se kljub temu oddajo dela takšnim podjetjem, čeprav ne morejo sami opraviti 50% del za elektro in strojne instalacije. Vlagatelj navaja, da razpis ne omogoča načela enakopravnosti, kar pomeni položaj enakosti pri pridobivanju pravic in uresničevanju obveznosti napram ostalim ponudnikom. Z vidika Republike Slovenije, kot članice EU, je naročnik dolžan pri javnih naročilih poleg pravne zakonodaje upoštevati tudi direktive Sveta Evrope, v okviru teh pa predvsem načelo enakega obravnavanja oziroma nediskriminacije. Pri razpisu se po mnenju vlagatelja pojavljajo pogoji, ki onemogočajo načelo enakopravnosti. Vlagatelj navaja, da je v preteklih letih za investitorja izvedel preko javnih razpisov gradbeno- obrtniška, strojna in elektroinstalacijska dela na adaptiranih in novozgrajenih objektih na poštah po Sloveniji, kar je razvidno iz priložene referenčne liste. Ta dela je vlagatelj izvedel v skladu s pravili stroke, brez pripomb, v zahtevanem roku, kvalitetno, strokovno in cenovno najugodnejše, kot inženiring podjetje. Vlagatelj bi zato želel pojasnilo glede primernosti zahtevane izjave, da bo ponudnik sam opravil najmanj 50% del za posamezen sklop. Glede na to, da naročnik kot investitor koristi proračunska sredstva, naj bi bilo merilo najnižja ponudbena cena. Vlagatelj zahteva, da se preveri pravilnost predmetnega razpisa (domnevno: postopka oddaje javnega naročila- opomba Državne revizijske komisije) in nasploh upravičenost investitorja pri uporabi takšnih pogojev. Vlagatelj ob tem izpostavlja, da bi v primeru ugotovitve o pravilnosti uporabe takšnih pogojev to pomenilo, da se inženirska podjetja (kljub zgrajenim objektom po referenčni listi v preteklosti) ne razpise ne bodo mogla prijavljati, tako pa bi bil vprašljiv obstoj takšnih podjetij kot pravnih subjektov v Republiki Sloveniji. Takšna podjetja bi zato morala preiti v prestrukturiranje in zmanjševanje zaposlenih ali celo v zaprtje. Vlagatelj pričakuje stališče, ki ne bo zanemarilo načela enakopravnosti- enakega obravnavanja in nediskriminacije, ki so temeljne kategorije Evropske skupnosti.

Naročnik je o vlagateljevem revizijskem zahtevku odločil z dokumentom "Odločitev", z dne 27.09.2006. V obrazložitvi dokumenta je izrazil prepričanje, da je pogoj P 20 (Izjava ponudnika, da bo sam opravil najmanj 50% del za sklop, na katerega se prijavlja) skladen s predmetom naročila in vsemi ostalimi določenimi pogoji. Naročnik navaja, da mora glede na predmet javnega naročila postopati v skladu s pravili, ki jih določa Zakon o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/2000 (102/2000 - popr.), 2/2004, 2/2004; v nadaljevanju: ZJN-1), ter lahko v razpisni dokumentaciji hkrati postavi tudi svoja (avtonomna) pravila za oddajo konkretnega javnega naročila. Odločitev za uvedbo določenih razpisnih pogojev sodi v sfero naročnikove odgovornosti za lastno poslovanje. Naročnik poudarja, da v ničemer ni kršil načela enakopravnosti, kot to navaja vlagatelj. Svobodna konkurenca in enakopraven položaj namreč ne pomenita, da so vsi ponudniki enaki ali da imajo vsi enake možnosti za pridobitev posla. Pravila o javnih naročilih želijo zagotoviti, da je tudi pri poslovanju javnega sektorja izbran ponudnik oziroma ponudbe, ki je objektivno najboljša. V postopkih oddaje javnih naročil se ne izbere ponudba, ki je z ostalimi enaka, ampak tista, ki ni enaka, ki se razlikuje od ostalih, ker je za naročnika ugodnejša. Naročnik torej ni dolžan vsem ponudnikom zagotoviti enakih možnosti za pridobitev javnega naročila. Tega ne zahtevata ne načelo enakopravnosti in ne načelo zagotavljanja svobodne konkurence. Naročnik sme in mora razlikovati med vsemi potencialnimi ponudniki. Ponudnike tako sme diskriminirati, toda diskriminirati jih mora s pogoji in merili, ki so subjektivno opravičljivi. Glede na navedeno je naročnik upravičeno določil vse pogoje in tudi tega, ki ga izpodbija vlagatelj. Interes in dolžnost naročnika je, da si prizadeva za zniževanje stroškov, krajše roke izvedbe in visoko kvaliteto opravljenih gradbenih in drugih del. Naročnik poudarja, da predmetni javni razpis ni oddaja storitve, ampak je predmet razpisa zgolj in izključno neposredna izvršitev gradbenih, obrtniških in instalacijskih del. Za ugotovitev sposobnosti izvršitve taksnega predmeta javnega naročila lahko naročnik uvede tudi določene pogoje, na podlagi katerih ugotovi, da je ponudnik nedvomno sposoben izvršiti to, kar naročnik od njega pričakuje glede na predmet naročila. Za izvajanje kontrole, koordiniranje gradnje in izvajanja posameznih del (med drugim t.im. inženiring storitve, kot jih ponuja vlagatelj) ima naročnik svoj oddelek, v katerem ima zaposlene strokovnjake različnih strokovnih kvalifikacij in to celo več kot jih zaposluje vlagatelj sam. Naročnik nima nobene potrebe in mu gospodarnost porabe sredstev družbe ne dovoljuje, da bi oddajal in plačeval storitve tiste vrste, katere lahko in je sposoben izvajati tudi sam. Naročnik potrebuje le ponudnika/izvajalca za neposredno izvršitev predmeta naročila (in ne posrednika za organiziranje izvajanja del), tako kot se glasi in izhaja iz popisa del, in skladno s tem lahko določi ustrezne pogoje (da ponudnik razpolaga z lastnimi gradbeniškimi kapacitetami, stroji, delavci ipd.). Torej je za ugotavljanje sposobnosti za izvršitev naročila lahko med ostalimi, med seboj povezanimi pogoji, določeno tudi, da je ponudnik sposoben vsaj 50% del (gradbenih obrtniških instalacijskih) izvršiti sam. Po mnenju naročnika takšna sposobnost glede na konkretni predmet javnega naročila zagotavlja dovolj velik nivo kakovosti in pravočasnosti izvršitve del. Ob vsem navedenem določanje posameznih pogojev, za katere naročnik oceni, da so nujni za izvedbo predmeta javnega naročila, ni in ne more biti diskriminatorno, saj so pogoji enaki za vse družbe, ki opravljajo takšne vrste gradbenih in drugih del, ki jih potrebuje naročnik. Izpodbijani pogoj je povezan s pogojem P7, ki določa kadrovsko sposobnost ponudnika za izvajanje ponujenih del. Navedba vlagatelja "da nobeno gradbeno podjetje ne izpolnjuje zahtev, da bodo sami opravili najmanj 50% del" je neutemeljena in neresna, glede na razmere na trgu, ne samo do naročnika ampak tudi do vseh gradbenih podjetij v Sloveniji (in navsezadnje v Evropi). Podjetja, ki opravljajo gradbena, obrtniška in instalacijska dela in so za to registrirana, nedvomno izpolnjujejo taksne pogoje, saj imajo zaposlene ustrezne strokovnjake kot tudi izučene delavce za opravljanje posameznih zahtevanih del. Prav v izogib taksnim pomislekom je naročnik določil tudi, da mora vsak ponudnik priložiti tudi (pogoj P7) izjavo, da je kadrovsko sposoben izvesti ponujena dela in priložiti seznam kadrov in referenčno listo tehničnega osebja ter podati tudi (pogoj P6) kapaciteto strojne mehanizacije in opreme. Posamezni pogoji se med seboj tako dopolnjujejo oz. so v medsebojni zvezi in so subjektivno opravičljivi, da lahko naročnik izbere dejansko tistega ponudnika, ki je najbolj usposobljen za izvedbo konkretnega predmeta javnega naročila. Na kakšne razpise se bodo lahko prijavljala inženirska podjetja pa ni v domeni naročnika ampak v organiziranju poslovanja vlagatelja, ki se bo verjetno lahko prijavlja1 na tiste razpise, ko se bo iskala tista vrste storitve, kot jo ponuja vlagatelj in za katero je usposobljen. Naročnik namreč z določitvijo posameznega pogoja pri konkretni oddaji javnega naročila ne omejuje delovanja in možnosti prijave vlagatelja na razpise, ko bo katerikoli naročnik oddajal storitve, za katere je vlagatelj usposobljen in razpolaga z zadostnimi kadrovskimi in tehničnimi zmožnostmi. Naročnik mora zagotavljati uveljavitev tudi drugih načel javnega naročanja, predvsem pa gospodarnosti, učinkovitosti in transparentnosti porabe sredstev. Prav ta načela so privedla k določitvi posameznih pogojev in ne le tega, ki ga izpodbija vlagatelj, saj je predmet naročila lahko le to, česar kot naročnik sami ne moremo izvesti in da je izvedba javnega naročila čimbolj uspešna, učinkovita, skladna s poslovno politiko in vodi k čimbolj uspešnemu vodenju družbe, za kar je naročnik neposredno odgovoren. V zvezi z navedbami vlagatelja, da naročnik porablja proračunska sredstva, slednji odgovarja, da je ta trditev zmotna in verjetno izhaja iz nepoznavanja določil ZJN-1, zakaj je naročnik zavezanec po tem zakonu. Naročnik ni porabnik proračunskih sredstev ampak uporablja za vse investicije svoja lastna sredstva. Iz navedenih razlogov je naročnik vlagateljev revizijski zahtevek zavrnil kot neutemeljen.

Z vlogo, z dne 06.10.2006 je vlagatelj naročnika obvestil, da želi revizijski postopek nadaljevati pred Državno revizijsko komisijo.

Dne 09.10.2006 je vlagatelj na Državno revizijsko komisijo naslovil vlogo "Nadaljevanje zahtevka za revizijoâ??", v kateri pojasnjuje svoja stališča do zadeve.

V prilogi dopisa, ki ga je Državna revizijska komisija prejela dne 10.10.2006, je naročnik slednji posredoval dokumentacijo o predmetnem postopku oddaje javnega naročila.


Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija, na podlagi 3. alineje prvega odstavka 23. člena ZRPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagateljev revizijski zahtevek utemeljen.

Naročnik je v razpisni dokumentaciji predmetnega postopka oddaje javnega naročila ter v javnem razpisu med pogoji za udeležbo med drugim zapisal tudi za vlagatelja sporno zahtevo po tem, da ponudnik predloži izjavo, "da bo sam opravil najmanj 50% del za sklop, na katerega se prijavlja". Takšno določilo vsebuje omejitev glede ponudnikove (izvajalčeve) upravičenosti (dopustnosti) nastopanja s podizvajalci, v smislu zahteve po tem, da podizvajalci v sklopu, za katerega se prijavlja ponudnik, ne morejo (smejo) opraviti več kot 50% del.

Državna revizijska komisija v zvezi z obravnavanim pogojem uvodoma pojasnjuje, da ZJN-1 izrecnih določil o tem, ali je naročnik v postopkih oddaje javnih naročil upravičen omejiti delež naročila, ki ga lahko izvedejo podizvajalci, oziroma določiti minimalni delež naročila, ki ga mora izvesti izvajalec sam, ne vsebuje. V 46. členu ZJN-1 sicer določa, da lahko naročnik pri ugotavljanju sposobnosti za izvedbo javnega naročila od ponudnikov zahteva, da v ponudbi navedejo, v kolikšnem delu bodo izvedbo javnega naročila oddali podizvajalcu (ureja pa tudi nekatera druga vprašanja v zvezi z nastopanjem podizvajalcev v postopkih oddaje javnih naročil), a omenjeno določilo ZJN-1 odgovora na vprašanje o dopustnosti opisanih naročnikovih omejevanj ne ponuja.

Državna revizijska komisija dalje pojasnjuje, da izrecne določbe o (ne)dopustnosti omejevanja deleža naročila, ki se lahko izvede s podizvajalci, ne vsebuje niti Direktiva 2004/17/ES Evropskega parlamenta in Sveta, o usklajevanju postopkov javnih naročil naročnikov v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev (z dne 31. marca 2004, s spremembami; v nadaljevanju Direktiva 2004/17/ES). Tudi slednja namreč, podobno kot ZJN-1, v 37. členu določa zgolj, da lahko naročnik v razpisni dokumentaciji zahteva, ali pa to od njega zahteva država članica, da ponudnik v svoji ponudbi navede vsak del naročila, ki ga namerava oddati v podizvajanje tretji osebi, ter vse predlagane podizvajalce, pri čemer ta navedba ne sme vplivati na vprašanje osnovne odgovornosti gospodarskega subjekta. Ob razlagi določb Direktive 2004/17/ES pa je hkrati potrebno ugotoviti, da slednja izrecno vzpodbuja vključevanje podizvajalcev v postopke oddaje javnih naročil; v 43. točki preambule tako govori o tem, da je z namenom, da bi spodbudili sodelovanje malih in srednje velikih podjetij na trgu javnih naročil, priporočljivo vključiti določbe o podizvajalcih. V zvezi z obravnavano tematiko je na tem mestu potrebno opozoriti na sodbo Sodišča Evropskih skupnosti, ki je v zadevi C-176/98 (Holst Italia SpA c/a Comune di Caligari) jasno zapisalo (sicer ob razlagi Direktive 92/50 Evropskega parlamenta in Sveta), da ponudnik ne more biti izločen iz postopka oddaje javnega naročila zgolj na podlagi dejstva, da za izvedbo javnega naročila predlaga uporabo zmogljivosti, s katerimi ne razpolaga sam, temveč z njimi razpolagajo tretje osebe, oziroma drugače, da je dopustno, da se ponudnik, ki sam ne izpolnjuje minimalnih zahtev za sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila, v razmerju do naročnika sklicuje na zmogljivosti tretjih oseb, ki jih bo uporabil, v kolikor mu bo javno naročilo dodeljeno. Pri tem pravna narava razmerja med ponudnikom in tretjimi osebami ni pomembna, od ponudnika pa se zahteva izkaz dejstva, da ima zmogljivosti tretjih oseb, potrebne za izvedbo javnega naročila, dejansko na voljo.

Osnovno pravilo, ki ga je mogoče izluščiti iz zgoraj navedenega, je torej, da ponudniki v postopkih oddaje javnih naročil praviloma ne smejo biti omejevani glede njihove možnosti nastopanja oziroma izkazovanja sposobnosti izvedbe javnega naročila s podizvajalci.

Ob zapisanem pa je hkrati potrebno pojasniti tudi, da je Sodišče Evropskih skupnosti v zadevi C-314/01 (Siemens AG Österreich ter ARGE Telekom & Partner c/a Hauptverband der österreichischen Sozialversicherungsträger) pojasnilo (tudi v tem primeru ob razlagi Direktive 92/50), da je potrebno razlikovati med omejevanjem pravice nastopanja s podizvajalci v fazi ugotavljanja sposobnosti ponudnika za izvedbo javnega naročila ter omejevanjem v fazi izvajanja naročila, ko je bilo le-to že dodeljeno. Če v prvem primeru izkazovanje sposobnosti za izvedbo naročila z zmogljivostmi tretjih oseb (tako npr. podizvajalcev) ne sme biti omejevano (oziroma ponudba ponudnika, ki sposobnost za izvedbo naročila izkazuje na ta način, zgolj iz tega razloga ne sme biti zavrnjena), pa iz Sodbe hkrati izhaja, da bi takšno omejevanje lahko bilo upravičeno v drugi od omenjenih faz (t.j. v fazi izvajanja pogodbe), in sicer s ciljem preprečiti, da bi bistvene dele javnega naročila izvedli subjekti, katerih zmogljivosti in kvalitet naročnik v času postopka oddaje javnega naročila ne bi mogel preveriti (v tej zvezi glej tudi mnenje generalnega pravobranilca /Advocat General/ Geelhoed v zadevi, z dne 20.11.2003).

Državna revizijska komisija v zvezi z zgoraj zapisanim na tem mestu pojasnjuje, da je ocenjena vrednost predmetnega javnega naročila pod pragovi uporabe, kot jih določa Direktiva 2004/17/ES, kar posledično pomeni, da tega predpisa naročnik, v nasprotju z drugačnim prepričanjem vlagatelja (ki sicer zgolj pavšalno zatrjuje naročnikovo dolžnost upoštevanja "direktiv Sveta Evrope"), ob oddaji predmetnega javnega naročila ni bil dolžan upoštevati. Ob zapisanem pa je potrebno izpostaviti tudi, da so naročniki pri oddaji vseh javnih naročil, t.j. tudi tistih, ki ne dosegajo pragov Direktive 2004/17/ES, dolžni spoštovati temeljna načela javnega naročanja (kot jih npr. določa ZJN-1), kot tudi temeljna določila Pogodbe o Evropski uniji (v zvezi z dolžnostjo spoštovanja slednjih gre omeniti sodbo Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi C-59/00- Bent Mousten Vestergaard c/a Spøttrup Boligselskab). Ob interpretaciji teh načel in določil, izhajajoč pri tem tudi iz na njih temelječih določb Direktive 2004/17/ES ter predstavljene sodne prakse, Državna revizijska komisija ugotavlja, da omejevanje ponudnikovega nastopanja s podizvajalci, v fazi ugotavljanja (priznavanja) sposobnosti za izvedbo javnega naročila, praviloma ni skladno z načeloma zagotavljanja enakopravnosti med ponudniki (7. člen ZJN-1) in konkurence med ponudniki (5. člen ZJN-1); takšno omejevanje namreč ponudnike, ki sami sicer ne razpolagajo z zadostnimi zmogljivostmi za izvedbo javnega naročila, hkrati pa bi uspeli izkazati, da lahko javno naročilo izvedejo z zmogljivostmi tretjih oseb, ki so jim na razpolago, neupravičeno diskriminira in jih v postopkih oddaje javnih naročil brez upoštevnega razloga postavlja v bistveno slabši (neenakopraven) položaj napram ponudnikom, ki lahko javno naročilo v celoti izvedejo s svojimi zmogljivostmi. Omejevanje ponudnikovega nastopanja s podizvajalci pa gre dopustiti npr. v primerih, ko naročnik takšne omejitve postavlja v fazo izvajanja pogodbe, in sicer s ciljem preprečiti, da bi bistvene dele javnega naročila izvedli subjekti, katerih zmogljivosti in kvalitet naročnik v času postopka oddaje javnega naročila ne bi mogel preveriti, kot tudi v drugih primerih, ko bi za takšno ravnanje obstajali objektivno opravičljivi (in v zadevi izkazani) razlogi.

V konkretnem primeru je naročnik v razpisni dokumentaciji predmetnega postopka oddaje javnega naročila zapisal določilo o tem, najmanj kolikšen delež del sklopa, za katerega oddaja ponudbo, mora izvesti izvajalec sam (in sicer 50%). Takšno določilo, kot že navedeno, vsebuje omejitev glede ponudnikove (izvajalčeve) upravičenosti nastopanja s podizvajalci, v smislu zahteve po tem, da podizvajalci v sklopu, za katerega se prijavlja ponudnik, ne morejo (smejo) opraviti več kot 50% del.

Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da ima zgoraj omenjeni pogoj nedvomno za posledico omejevanje ponudnikov pri njihovi zmožnosti izkazovanja sposobnosti izvedbe javnega naročila; ponudnikom namreč, v neskladju z zgoraj podano interpretacijo načel enakopravnosti med ponudniki in zagotavljanja konkurence med le-temi, brez upoštevnih (ali sploh zatrjevano upoštevnih) razlogov ni dana možnost izkazovanja sposobnosti izvedbe javnega naročila (v deležu nad 50% del sklopa) z zmogljivostmi tretjih oseb- podizvajalcev. Državna revizijska komisija dalje ugotavlja, da naročnik takšne omejitve ponudnikovega nastopanja s podizvajalci ni vezal na "bistvene dele javnega naročila" (glej zgoraj podano razlago sodbe Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi C-314/01), temveč ga je podal v obliki po vsebini in višini neobrazloženega deleža del v sklopu, za katerega ponudnik oddaja ponudbo. Kot slednje Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik za omejevanje ponudnikovega nastopanja s podizvajalci hkrati ni uspel izkazati nobenega drugega objektivno opravičljivega razloga. Iz vseh navedenih razlogov gre obravnavani pogoj označiti za neskladen z načeloma zagotavljanja enakopravnosti med ponudniki in konkurence med le-temi.

V povzetku zgornjih ugotovitev Državna revizijska komisija zaključuje, da je vlagatelj uspel izkazati neskladje zahteve (pogoja) razpisne dokumentacije predmetnega postopka oddaje javnega naročila po tem, da ponudnik predloži izjavo, "da bo sam opravil najmanj 50% del za sklop, na katerega se prijavlja", z nekaterimi temeljnimi načeli javnega naročanja. Državna revizijska komisija je zato, na podlagi 3. alineje prvega odstavka 23. člena ZRPJN, vlagateljevemu revizijskemu zahtevku, z dne 25.09.2006, ugodila in je razveljavila razpisno dokumentacijo in javni razpis postopka oddaje javnega naročila "Izvedba gradbenih, obrtniških in instalacijskih del pri obnovi prostorov na Partizanski 54 v Mariboru" v delu, kjer je v njiju postavljen pogoj, da mora ponudnik podati izjavo, "da bo sam opravil najmanj 50% del za sklop, na katerega se prijavlja".

Državna revizijska komisija o stroških revizijskega postopka ni odločala, ker teh v postopku ni priglasila nobena od strank.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz izreka tega sklepa.








POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, dne 24.10.2006


Predsednik senata:
Samo Červek, univ. dipl. prav.,
Predsednik Državne revizijske komisije







Vročiti:
- Pošta Slovenije, d.o.o., Slomškov trg 10, Maribor,
- Sortima, d.o.o., Koroška cesta 118, Maribor,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, Ljubljana,
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, Ljubljana.

Natisni stran