018-404/2006 Javno komunalno podjetje Prodnik d.o.o.

Številka: 018-404/06-42-3374

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št.: 78/99, 90/99, 110/02, 14/03, 42/04, 61/05 in 78/06; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN) po članici Sonji Drozdek šinko in ob sodelovanju svetovalke Zlate Jerman, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za "Nakup delovnega vozila z nadgradnjo, ki omogoča čiščenje zbiralnic ločenih frakcij na terenu" in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil ponudnik Atrik d.o.o., Litijska cesta 261, Ljubljana - Dobrunje, ki ga po pooblastilu zastopa Odvetnik Zmago Marovt, Rozmanova 12, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Javno komunalno podjetje Prodnik d.o.o., Savska cesta 34, Domžale (v nadaljevanju: naročnik), dne 08.11.2006

ODLOČILA

1. Zahtevek za revizijo vlagatelja z dne 30.09.2006 se zavrne.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je predmetni javni razpis objavil v Uradnem listu RS, št. 92/2006, z dne 01.09.2006, pod številko objave Ob-24362/06.

Vlagatelj je dne 30.09.2006, še pred potekom roka za predložitev ponudb, vložil zahtevek za revizijo, s katerim predlaga delno razveljavitev razpisne dokumentacije in povrnitev stroškov, nastalih z revizijo. Vlagatelj očita naročniku kršitev 23. člena Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/00, 102/00 in 2/04; v nadaljevanju: ZJN-1), ker predmetna razpisna dokumentacija ne omogoča priprave pravilne ponudbe, kar posledično pomeni kršitev načela enakopravnosti med ponudniki (7. člen ZJN-1). Naročnik je po mnenju vlagatelja kršil tudi načelo gospodarnosti, ker je v razpisni dokumentaciji postavil zahteve po prav določeni tehnični rešitvi, ki neutemeljeno prinaša več točk tistemu ponudniku, ki ponudi tako rešitev, medtem ko vlagatelj zaradi diskriminatornih zahtev naročnik na predmetnem razpisu ne more sodelovati. Navedene razloge vlagatelj utemeljuje v šestih točkah. Kot prvo, vlagatelj meni, da je naročnik neutemeljeno ovrednotil CAN BUS krmilni sistem s 5 točkami, čeprav je med pogoji zahteval izvedbo krmilnega modula s CAN BUS ali PLC sistemom. Vlagatelj meni, da gre za enakovredni rešitvi, pri čemer se sklicuje na izvedensko mnenje dr. Sama Zupana v podobni zadevi, ki se vodi pred Državno revizijsko komisijo (ki ga je tudi priložil zahtevku za revizijo) ter na direktive EU. Nadalje, vlagatelj zatrjuje diskriminatornost naročnikove zahteve po tehnični rešitvi z dvema rezervoarjema za čisto vodo skupnega volumna ca. 1800 l, kot tudi zahteva po dveh rezervoarjih za umazano vodo volumna 1300 l, pri čemer naročnik dopušča tudi rešitev z enim rezervoarjem, kolikor ponudnik zagotavlja delovanje obeh pralnih sistemov. Diskriminatorna je tudi zahteva naročnika po dveh neodvisno delujočih pralnih sistemih, saj vlagatelj ne vidi razlogov, zakaj bi naročnik upravičeno izločil ponudnika, ki ponuja en delujoč pralni sistem. Vlagatelj zatrjuje tudi spornost zahteve za vrtenje pralnih glav v horizontalni in vertikalni smeri, saj meni, da za sistem pranja posod za odpadke ni bistveno, kako se vrtijo pralne glave, ampak kakšna je smer curka vode. Nadalje, vlagatelj meni, da je zahtevo po dveh visokotlačnih črpalkah mogoče enakovredno nadomestiti z eno visokotlačno črpalko in naročnik je tudi v tem delu sporno tehnično zahtevo prilagodil enemu od proizvajalcev. Kot zadnje, vlagatelj nasprotuje merilu, ki da ponudniku, ki ponudi cilindre za pomik drsne plošče, montirane na zunanji strani vrat, 15 točk, saj na trgu obstaja tudi druga tehnična rešitev, ko je cilinder montiran na notranji strani vrat, pri čemer je njegova funkcija enaka, kakor če bi bil montiran na zunanji strani vrat.

Naročnik je dne 16.10.2006 izdal sklep, s katerim je vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen. V obrazložitvi sklepa naročnik navaja, da je razpisna dokumentacija pripravljena skladno z ZJN-1 in omogoča pripravo pravilne ponudbe. Tehnične zahteve so pripravljene skladno s potrebami naročnika in so potrebne za optimalno in kvalitetno opravljanje javne gospodarske službe. Naročnik meni, da ponudnikov ne postavlja v neenakopraven položaj, ampak da več točk tistemu, ki ponudi bolj učinkovito tehnično rešitev. Naročnik se je v nadaljevanju opredelil do vlagateljevih očitkov pri posameznih zahtevah oziroma merilih. V zvezi s krmilnim sistemom CAN BUS naročnik navaja, da pomeni zanj pomembno tehnično prednost, zaradi česar ga je dodatno točkoval. Trditev vlagatelja, da je navedeni sistem enakovreden PLC sistemu, ne drži, kar izhaja tudi iz njune osnovne namembnosti. Naročnik v nadaljevanju pojasnjuje tehnične prednosti CAN BUS krmilnika, in sicer se z navedenim sistemom zmanjša kabelske povezave na vozilih, učinkovitejše povezuje sisteme in omogoča nastavitev funkcij za povezavo med vozilom in nadgradnjo brez poseganja v električni sistem vozila. Predloženo izvedensko mnenje s strani vlagatelja je po mnenju naročnika zapisano po vlagateljevih argumentih, pri čemer se naročnik z izvedenskim mnenjem strinja le v določenih segmentih, predvsem pa poudarja, da si lahko kriterij identičnosti naročnik razlaga drugače kot vlagatelj in izvedenec. Sporno merilo po mnenju naročnika ni diskriminatorno, saj gre za tehnologijo, ki je v svetu široko uporabljena in obstaja širok krog potencialnih ponudnikov, ki lahko ponudijo v razpisni dokumentaciji zahtevano rešitev. Prav iz predloženega izvedenskega mnenja pa izhaja, da tudi vlagatelj proizvaja izvedenko nadgradnje s CAN BUS krmilnim sistemom, zaradi česar lahko ponudi tako rešitev, zaradi česar je trditev vlagatelja o omejevanju konkurence neutemeljena. Nadalje, glede rezervoarjev za čisto in umazano vodo, naročnik meni, da vlagatelj očitno ni razumel naročnikovega odgovora z dne 22.09.2006, saj je v njem zapisal, da dopušča rešitev z enim rezervoarjem za čisto vodo in z enim rezervoarjem za umazano vodo, pri čemer pa je vztrajal pri dveh neodvisno delujočih pralnih sistemih. Naročnik pojasnjuje smiselnost dveh pralnih sistemov s tem, da je omogočeno pranje enega zabojnika kapacitete od 500 do 1100 l, hkratno pranje dveh zabojnikov kapacitete od 80 do 390 l ter posamično pranje zabojnika kapacitete od 80 do 390 l, bodisi na levi strani bodisi na desni strani stresalne naprave. Neodvisno delujoč pralni sistem je potreben tudi zaradi zanesljivosti pranja, predvsem v poletnih mesecih, ko je pranje posod nujno po vsakem praznjenju in kolikor en pralni sistem odpove, še vedno deluje drugi. V zvezi z vrtenjem pralnih glav v horizontalni in vertikalni smeri naročnik poudarja, da je zelo bistveno, kako se vrtijo pralne glave , saj ni vseeno, če vodni curek doseže celotni volumen zabojnika v enem obratu ali pa v več obratih. Cilj ni le kvalitetno oprana posoda, ampak tudi čas, v katerem je to doseženo. Diskriminacija ponudnikov naj bi bila izločena s tem, da navedeno rešitev ponujajo številni ponudniki, kot npr. Faun, Ochsner, Brivio, Farid, Bekker, MUT, Stummer, Holzmann. Pralne glave proizvajajo različni specializirani proizvajalci in se jih da kupiti na prostem tržišču. Tudi vlagatelj lahko kupi takšno glavo in jo priključi na ponujeni pralni sistem. V zvezi z zahtevo po dveh visokotlačnih batnih vodnih črpalkah naročnik navaja, da je navedena tehnična rešitev pogojena z zahtevo po neodvisnem delovanju dveh pralnih sistemov. Dejstvo je, da je učinek pranja odvisen od pritiska in pretoka vode na črpalki in posledično na pralnih glavah. Tudi visokotlačne črpalke so tržno blago in kot take dosegljive vsakemu ponudniku oziroma proizvajalcu pralnih sistemov. Kot zadnje, naročnik v zvezi z merilom, ki ponudniku, ki ponudi cilindre za pomik drsne plošče, montirane na zunanji strani vrat, da 15 točk, našteva prednosti take rešitve in se sklicuje na sklep Državne revizijske komisije, št. 018-115/05-32-864, s katerim je bil vsebinsko identičen zahtevek v tem delu že zavrnjen .

Vlagatelj je z vlogo z dne 18.10.2006 naročnika obvestil o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo.

Naročnik je z dopisom z dne 23.10.2006 odstopil vlagateljev zahtevek za revizijo skupaj z dokumentacijo o predmetnem postopku oddaje javnega naročila v odločanje Državni revizijski komisiji.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija v skladu s prvim odstavka 23. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

V konkretnem primeru vlagatelj izpodbija razpisno dokumentacijo predmetnega postopka oddaje javnega naročila v določenih pogojih in dveh merilih.

1. "Pogoj" je v skladu z 10. točko 3. člena Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/00, 102/00 in 2/04; v nadaljevanju: ZJN-1) element, ki mora biti v ponudbi v celoti izpolnjen na način, kot je predviden v razpisni dokumentaciji in je izključne narave. V skladu z 41. členom ZJN-1 mora naročnik v objavi javnega razpisa in razpisni dokumentaciji navesti pogoje, ki jih mora v času oddaje ponudbe izpolnjevati ponudnik, da lahko sodeluje v postopku. Pri tem so v prvem in tretjem odstavku 42. člena ZJN-1 navedeni obvezni pogoji, torej pogoji, ki jih naročnik mora navesti v razpisni dokumentaciji, v 42.a členu ZJN-1 pa ekonomsko-finančni, tehnični in kadrovski pogoji, katerih raven lahko naročnik določa v obsegu, ki je potreben in sorazmeren z naravo, vsebino, namenom in obsegom javnega naročila. S tehničnimi specifikacijami, ki so v skladu s prvim odstavkom 31. člena ZJN-1 obvezni sestavni del razpisne dokumentacije, naročnik opredeli predmet javnega naročila in ga objektivno predstavi, hkrati pa s tem postavi zahteve, ki jih mora izpolnjevati ponujeno blago oz. storitev, da bi zadostilo naročnikovim potrebam.

Naročnik je (razen v primeru obveznih pogojev iz prvega in tretjega odstavka 42. člena ZJN-1) avtonomen pri odločanju, katere pogoje bo navedel in kakšne vrednostne pragove bo določil. Zlasti pa je naročnik (z vidika pravil javnega naročanja) avtonomen pri opredeljevanju predmeta javnega naročila oz. določanju tehničnih specifikacij, s katerimi ponudnikom predstavi, kakšne so njegove potrebe. Identifikacija potreb je nedvomno prvenstveno v domeni naročnika, ki pozna svoje delovanje in specifične zahteve, ne pa v domeni ponudnikov. Z identifikacijo in opredeljevanjem potreb pa naročnik prevzame tudi odgovornost za svoje poslovanje oz. izvrševanje nalog, zaradi katerih je ustanovljen. Pravila javnega naročila naročnika pri tem zavezujejo, da pogoje oz. tehnične zahteve določi na način, ki zagotavlja gospodarno porabo javnih sredstev, konkurenco med ponudniki in njihovo enakopravno obravnavo (4., 5. in 7. člen ZJN-1), hkrati pa morajo biti zahteve določene v obsegu, ki je potreben in sorazmeren z naravo, vsebino, namenom in obsegom javnega naročila. V skladu s prvim odstavkom 32. člena ZJN-1 naročnik ne sme uporabiti ali navajati takšnih tehničnih specifikacij, ki omenjajo blago, storitev ali gradnjo določene izdelave, izvora ali določenega postopka izvedbe, če bi s takim navajanjem dajal prednost določenim ponudnikom ali jih s takim navajanjem neupravičeno izločil. Naročnik v razpisni dokumentaciji ne sme zapisati določila, ki bi pomenilo prednost ali izključitev za določene ponudnike, razen če predmet javnega naročila takšno določilo opravičuje (drugi odstavek 32. člena ZJN-1).

Pogoje za sodelovanje oz. tehnične zahteve torej postavi naročnik, upoštevajoč temeljna načela javnega naročanja, zlasti načelo enakopravnosti. Vendar že zgolj dejstvo, da naročnik z določeno zahtevo razlikuje ponudnike, še ne pomeni, da bi bila takšna zahteva že sama po sebi diskriminatorna. V naravi samega pogoja oziroma zahteve namreč je, da ponudnike razvršča na tiste, ki določeno zahtevo izpolnjujejo in je zato njihovo ponudbo mogoče obravnavati kot pravilno (ustrezno), ter tiste, ki te zahteve ne izpolnjujejo in zato ne morejo sodelovati v postopku oddaje javnega naročila. Že iz same definicije pogoja (10. točka 3. člena ZJN-1) je torej razvidno, da gre za izključujoči element. Takšno razlikovanje oziroma izločanje ponudnikov mora biti objektivno opravičljivo. Dejstvo, da določen ponudnik izpolnjuje pogoje in lahko sodeluje v postopku oddaje javnega naročila, medtem ko drugi ponudnik tega ne more, mora biti posledica objektivnih okoliščin, ki se na eni strani nanašajo na objektivno utemeljene in opravičljive potrebe naročnika, na drugi strani pa na prednosti, ki jih konkurenčno pravo dopušča in do katerih ponudniki pridejo z vlaganjem v razvoj, investicijami, raziskavami, razvijanjem novih produktov, izboljšavami, pridobivanjem referenc itd. Ni pa dopustno razlikovanje ponudnikov glede na kriterije, ki niso objektivno opravičljivi in pomenijo zlasti krajevno, predmetno ali osebno diskriminacijo, s čimer je določen ponudnik bodisi postavljen v bistveno slabši položaj bodisi je privilegiran, ne da bi za to obstajali utemeljeni razlogi. V zvezi s presojo posamezne zahteve gre še opozoriti, da je lahko morebitna njena diskriminatornost vedno le konkretna oziroma povezana s konkretnimi okoliščinami posameznega primera.

V predmetnem postopku oddaje javnega naročila so za vlagatelja sporni oziroma diskriminatorni naslednji pogoji oziroma zahteve: 1. dva rezervoarja za čisto vodo skupnega volumna ca 1800 l in dva rezervoarja za umazano vodo skupnega volumna ca 1300 l v povezavi z zahtevo po dveh neodvisno delujočih pralnih sistemih, 2. vrtenje pralnih glav v horizontalni in vertikalni smeri ter 3. dve visokotlačni batni vodni črpalki, pritisk min. 100 bar, pretok vode min. 35 l/min. Navedene pogoje je naročnik opisal v razpisni dokumentaciji, točki 6. "Popis tehničnih zahtev".

Vlagatelj pri vseh spornih zahtevah zatrjuje, da so diskriminatorne in onemogočajo enakopravno obravnavanje ponudnikov, ker gre zgolj za eno od tehničnih rešitev, ki obstajajo na trgu, medtem, ko na trgu obstajajo druge enakovredne tehnične rešitve z istim ciljem, to je kvalitetno oprana posoda za odpadke. Vlagatelj meni, da ni razlogov, da bi naročnik upravičeno izločil ponudnika, ki ponudi enakovredno tehnično rešitev oziroma postavlja vlagatelja v neenakopraven položaj. Vlagatelj tudi zatrjuje, da je naročnik sporne zahteve prilagodil enemu od proizvajalcev, zaradi česar je vlagatelju sodelovanje v predmetnem postopku oddaje javnega naročila onemogočeno in mu nastaja škoda.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz dokumentacije ter navedb strank ni razvidno, da bi bilo vlagatelju onemogočeno sodelovanje v postopku in da bi mu posledično nastajala škoda niti ni razvidno, da bi bil privilegiran zgolj eden od ponudnikov oziroma proizvajalcev. Hkrati po mnenju Državne revizijske komisije ni razvidno, da naročnik ne bi imel objektivno opravičljivih razlogov za določitev takšnih zahtev, katere je izrecno navedel in pojasnil v sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo z dne 16.10.2006.


Po drugi strani Državna revizijska komisija ugotavlja, da ne drži vlagateljeva trditev, da je naročnik sporne tehnične zahteve prilagodil enemu od proizvajalcev, ob upoštevanju, da vlagatelj niti ne navede, kateremu proizvajalcu. Kot prepričljivo navaja naročnik, je na trgu namreč več ponudnikov, ki lahko ponudijo zahtevane tehnične rešitve (tako npr. za pralne glave, ki se vrtijo v horizontalni in vertikalni smeri: Faun, Ochsner, Brivio, Farid, Bekker, MUT, Stummer, Holzmann), poleg tega se take rešitve lahko kupijo na prostem trgu in so torej dostopne vsakemu ponudniku. Vlagatelj lahko v svoj pralni sistem vgradi zahtevane rešitve in bo s tem izpolnil zahteve iz razpisne dokumentacije in na podlagi tega pripravil pravilno ponudbo.

Zgolj navedba vlagatelja, da na trgu obstajajo enakovredne tehnične rešitve, ki zagotavljajo isti cilj, ki naj bi ustrezali vsem tehničnim standardom in bi jih lahko vlagatelj ponudil naročniku, še ne zadostuje za ugotovitev, da bi bile takšne zahteve diskriminatorne. Kot je bilo že zapisano, je identifikacija potreb in (tehnična) opredelitev predmeta javnega naročila v domeni naročnika, pri čemer lahko Državna revizijska komisija preverja le, ali ima naročnik za način oblikovanja predmeta javnega naročila objektivno utemeljene in opravičljive razloge. Naročnik je po mnenju Državne revizijske komisije prepričljivo pojasnil, kakšne so objektivne tehnične prednosti zahtevanih tehničnih rešitev, zaradi česar je nakup delovnega vozila s takšnimi karakteristikami tudi ekonomsko upravičen. Državna revizijska komisija zato ni mogla ugotoviti, da sporne zahteve ne bi bile objektivno opravičljive in utemeljene na podlagi naročnikovih dosedanjih izkušenj. Vlagatelj sicer navaja, da na trgu obstajajo enakovredne rešitve, vendar, kot že zapisano, je definicija potreb prvenstveno v domeni naročnika, ki z nabavo opreme z določenimi tehničnimi lastnostmi prevzame tudi odgovornost za izvrševanje svojih nalog.

Ker je Državna revizijska komisija ugotovila, da je naročnik navedel prepričljive objektivne razloge za določitev spornih tehničnih zahtev, po drugi strani pa ni ugotovila, da bi bil vlagatelj v nesorazmerno slabšem položaju v primerjavi z ostalimi ponudniki na relevantnem trgu, je vlagateljev zahtevek za revizijo v tem delu zavrnila kot neutemeljenega.

2. ZJN-1 v prvem odstavku 51. člena določa, da je lahko merilo za ocenitev ponudbe bodisi ekonomsko najugodnejša ponudba ali najnižja cena. Iz navedenih določb razpisne dokumentacije gre ugotoviti, da je naročnik kot merilo za ocenitev ponudb izbral ekonomsko najugodnejšo ponudbo.

Vlagatelj očita naročniku, da je neutemeljeno ovrednotil s 5 točkami CAN BUS krmilni sistem in s 15 točkami, kolikor so cilindri za pomik drsne plošče montirani na zunanji strani vrat. Naročnik je navedeni merili uvrstil v okviru merila "Izpolnjevanje dodatnih tehničnih zahtev".

Glede vlagateljevega očitka, da postavljeni merili za naročnika ne predstavljajo gospodarnega ravnanja, Državna revizijska komisija opozarja, da je naročnik pri določanju meril relativno samostojen; skladno z drugim odstavkom 50. člena ZJN-1 mora paziti le, da so le-ta natančno opisana in ovrednotena, da niso diskriminatorna, da so smiselno povezana z vsebino javnega naročila in da prispevajo k nediskriminatornemu razvrščanju ponudb. Državna revizijska komisija v konkretnem primeru ocenjuje, da naročnik zgolj s postavitvijo spornih meril ni ravnal v nasprotju z določili 50. in 51. člena ZJN-1.

Vlagatelj meni, da je naročnik neutemeljeno ovrednotil krmilni sistem CAN BUS s 5 točkami, kljub dejstvu, da je v tehničnih zahtevah navedel, da se bo ponudba štela za pravilno, če ponudnik ponudi krmilni modul nadgradnje CAN BUS ali PLC. Po mnenju vlagatelja sta sistema ekvivalentna, kar vlagatelj dokazuje tudi s predloženim izvedenskim mnenjem. V tem delu Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj napačno zatrjuje enakovrednost sistemov na podlagi izvedenskega mnenja. V izvedenskem mnenju je namreč izrecno navedeno, da so "odgovori glede kriterija identičnosti PLC in CAN BUS krmilnega modula lahko subjektivno obarvani, pri čemer je popolno enakost pri tehničnih sistemih, ki jih proizvajajo različni neodvisni proizvajalci, težko oziroma nemogoče doseči." Naročnik je v razpisni dokumentaciji, ki je predmet izvedenskega mnenja, postavil zahtevo po identičnosti tipa sistemov in ne identičnosti sistemov. Izvedenec nadalje ugotavlja: "Pojem "tip" pri različnih ponudnikih lahko pomeni različno in lahko opredeljuje še kaj drugega, kakor same zahteve razpisa. Prav tako pojem "tip" ne določa popolne identičnosti dveh izdelkov, sistemov, â?? Tip praviloma določa samo identičnost glavnih oziroma za uporabnike na splošno najbolj pomembnih lastnosti izdelka. Ob upoštevanju navedenega je izvedenec tudi podal mnenje, da nadgradnja, ki vsebuje CAN BUS namesto PLC krmilnega modula, lahko izpolnjuje kriterij identičnosti tipa. Razlika med obema moduloma je v bistvu samo v načinu komuniciranja z drugimi krmilnimi moduli in z vhodno izhodnimi moduli (fizična izvedba povezav - konektorji, kabli - in tudi logična izvedba komunikacijskega protokola). Tudi PLC krmilni moduli komunicirajo s CAN BUS modeli preko posebnih CAN BUS vmesnikov (sicer komunikacija poteka med PLC krmilnimi moduli in vhodno izhodnimi moduli običajno poteka na osnovi več komunikacijskih protokolov - Profibus in podobno). Zaradi bolj specializirane prilagojenosti CAN BUS tehnologije k mobilnim aplikacijam bo proizvajalec s tem nekoliko lažje (in ceneje) zagotovil ustrezen nivo delovanja krmilnega sistema in komunikacijo s CAN BUS krmilniki, ki so vgrajeni v osnovno vozilo in si tako olajšal izdelavo in kasnejše servisiranje nadgradnje.

Iz navedenega je mogoče zaključiti, da je šlo v primeru, ki ga zadeva izvedensko mnenje, za sporno vprašanje glede identičnosti tipa nadgradenj, medtem ko je v konkretnem primeru spor, ali predstavlja CAN BUS sistem takšne prednosti za naročnika, da opravičujejo dodatne točke pri merilih. Že iz izvedenskega mnenja izhajajo nekatere prednosti CAN BUS sistema (lažji način komuniciranja z drugimi krmilnimi moduli in z vhodno izhodnimi moduli, bolj specializirana prilagojenost k mobilnim aplikacijam, posledično cenejše delovanje krmičnega sistema in komunikacije), razloge za prednost CAN BUS sistema pa naročnik pojasnjuje tudi v sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo z dne 16.10.2006, in sicer zmanjšanje kabelskih povezav na vozilih, učinkovitejša povezana sistemov in možnost naknadne vgradnje brez dodatnega dela razvojnih inženirjev in programerjev ter omogočanje nastavitev funkcij brez poseganja v električni sistem vozila.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik navedel dovolj objektivnih razlogov, ki pomenijo prednosti CAN BUS sistema in je zato merilo, ki dodeli ponudbi, ki vsebuje CAN BUS krmilni sistem, dodatne točke, objektivno oziroma ni diskriminatorno. Poleg tega vlagatelj nikjer ne izkazuje, da sam ne bi mogel ponuditi CAN BUS krmilnega sistema oziroma da mu zaradi spornega merila nastaja vsaj potencialna škoda.

V zvezi z drugim spornim merilom, "Cilindri za pomik plošče montirani na zunanji strani vrat, 15 točk", je Državna revizijska komisija odločila, kakor že v podobnem primeru, na katerega se sklicuje tudi naročnik (018-115/05-32-864). V navedenem primeru je Državna revizijska komisija presojala navedbo vlagatelja, da je zahteva takratnega naročnika, ko je v razpisni dokumentaciji določil, da morajo biti: "â??.cilindri za premik drsne plošče montirani z zunanje strani..", v nasprotju z 32. členom ZJN-1. Takratni vlagatelj v svojem zahtevku za revizijo zatrjuje, da je nedopustno zahtevati izvedbo cilindra za premik drsne plošče na takšen način in hkrati ni nobene opravičljive razlage, zakaj bi taka zahteva takratnega naročnika bolj prispevala k funkcionalnosti; navsezadnje gre v predmetnem postopku za pobiranje odpadkov. Obenem je po mnenju takratnega vlagatelja zahteva naročnika po montiranju cilindrov z zunanje strani v nasprotju z 7. členom ZJN-1, saj diskriminira ponudnike, ki take izvedbe ne izpolnjujejo. Takratni naročnik je v svoji odločitvi pojasnil, da je prednost izvedbe z zunanjimi cilindri ravno v tem, da so na ta način hidravlični cilindri izven območja vsipavanja odpadkov, to pa hkrati pomeni, da ne prihaja do poškodb cilindrov (npr. praske na blatnicah). Posledica teh poškodb je puščanje hidravličnega olja, ki se nenadzorovano steka in meša med odpadke. Po takratnem naročnikovem mnenju pa je izvedba montaže z zunanje strani boljša tudi z vidika lažjega vzdrževanja, saj so cilindri za premik drsne plošče za čiščenje lažje dostopni. Poleg tega takratni naročnik dodaja, da so prav na dnevu odprtih vrat takratnega vlagatelja, tehnologi takratnega vlagatelja sami navajali prednosti izvedbe montiranja z zunanje strani. Naročnik v sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo z dne 16.10.2006 dodatno navaja prednosti, in sicer isti izkoristek pri nižjem tlaku in posledično manjša obraba in s tem daljša življenjska doba, manjša poraba goriva in manj emisij. Državna revizijska komisija tudi v konkretnem primeru opira svojo odločitev na podlagi dokumentacije in argumentacije v revizijskem postopku. Naročnik dovolj jasno in opravičljivo navaja razloge za montiranje cilindrov za premik drsne plošče z zunanje strani, kar posledično opravičuje dodatno točkovanje takšne rešitve. Državna revizijska komisija pa hkrati ugotavlja, da sporno merilo ni v nasprotju z načelom enakopravnosti ponudnikov, določenim v 7. členu ZJN-1, saj ne diskriminira drugih ponudnikov. Kot je že bilo ugotovljeno v citiranem primeru, je nekaj proizvajalcev na trgu, ki ponujajo montiranje cilindrov za premik drsne plošče z zunanje strani. Vsled navedenega Državna revizijska komisija zaključuje, da je navedba vlagatelja tudi v tem delu zahtevka za revizijo neutemeljena.

Ob upoštevanju vsega navedenega je Državna revizijska komisija zahtevek za revizijo v celoti zavrnila kot neutemeljenega.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije pod 1. točko tega izreka.

Vlagatelj je zahteval povračilo stroškov, nastalih z revizijo. Ker zahtevek za revizijo ni utemeljen, je Državna revizijska komisija skladno s tretjim odstavkom 22. člena ZRPJN zavrnila tudi vlagateljevo zahtevo za povračilo stroškov revizijskega postopka.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije pod 2. točko izreka tega sklepa.

POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).



Ljubljana, Â"Â"Â"Â"Â"Â"Â"08.11.2006

Sonja Drozdek šinko, univ.dipl.prav Članica Državne revizijske komisije






Vročiti:
- Javno komunalno podjetje Prodnik d.o.o., Savska cesta 34, Domžale,
- Odvetnik Zmago Marovt, Rozmanova 12, Ljubljana,
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, Ljubljana.