018-268/2006 Snaga, javno podjetje, d. o. o.

Številka: 018-268/2006-33-2554

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 95/2005 - ZRPJN-UPB3 in 78/2006; v nadaljevanju: ZRPJN) v senatu člana Jožefa Kocuvana kot predsednika senata, članice Vide Kostanjevec kot članice senata in članice Nataše Jeršič kot članice senata, ob sodelovanju svetovalca Vojka Maksimčuka, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za dobavo komunalnih vozil in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj Atrik, d. o. o., Litijska cesta 261, Ljubljana - Dobrunje, ki ga zastopa odvetnik Zmago Marovt, Rozmanova 12/I, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Snaga, javno podjetje, d. o. o., Povšetova 6, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), 6. 11. 2006 soglasno

ODLOČILA

1. Zahtevku za revizijo se ugodi tako, da se razveljavi naročnikova odločitev, kot izhaja iz sklepa o oddaji javnega naročila št. JR B 5/06 z dne 8. 6. 2006, v delu, ki se nanaša na odločitev o oddaji javnega naročila za 1. sklop (smetarska vozila).

2. Naročnik mora povrniti vlagatelju stroške, nastale v zvezi z revizijo, v višini 360.000 tolarjev. Višja stroškovna zahteva se zavrne.

3. Preostanek založenega predujma za izvedbo dokaza s strokovnjakom v višini 190.000 tolarjev se vrne vlagatelju na njegov transakcijski račun.

Obrazložitev

Naročnik je 8. 3. 2006 sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila št. JR B5/06, javni razpis pa je objavil v Uradnem listu RS, št. 40/2006 z dne 14. 4. 2006, pod številko objave Ob-10704/06, kot tudi uradnem glasilu Evropskih skupnosti z dne 13. 4. 2006, in sicer pod številko objave 2006/S 72-075339. Naročnik je javno naročilo razdelil na štiri sklope (1. sklop: smetarska vozila, 2. sklop: pralno-smetarsko vozilo, 3. sklop: kotalni prekucnik za prevoz komunalnih odpadkov, 4. sklop: poltovorno vozilo).

Iz zapisnika o odpiranju ponudb št. JR B 5/06 z dne 2. 6. 2006 je razvidno, da je naročnik prejel šest pravočasnih ponudb, izmed teh pa se štiri nanašajo na 1. sklop. Naročnik je po pregledu in ocenjevanju ponudb sprejel sklep št. JR B 5/06 z dne 8. 6. 2006, v katerem je med drugim navedel, da se javno naročilo za 1. sklop odda ponudniku Just, d. o. o., Brnčičeva 13, Ljubljana Črnuče (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Vlagatelj je z dopisom z dne 14. 6. 2006 zahteval dodatno obrazložitev odločitve o oddaji javnega naročila in zaprosil za vpogled v ponudbe drugih ponudnikov za 1. sklop. Naročnik je z dopisom št. JR B 5/06-4196 z dne 15. 6. 2006 vlagatelja obvestil, da je možno vpogledati v zahtevane ponudbe 21. 6. 2006, zahtevano dodatno obrazložitev odločitve o oddaji javnega naročila pa je naročnik izdal 22. 6. 2006. Vlagatelj je v ponudbe vpogledal 21. in 28. 6. 2006.

Vlagatelj je vložil zahtevek za revizijo z dne 5. 7. 2006, v katerem predlaga, da naročnik oziroma Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodi in razveljavi odločitev o oddaji javnega naročila, vsebovano v sklepu o oddaji javnega naročila št. JR B 5/06 z dne 8. 6. 2006, za smetarska vozila, in da naročnik vlagatelju povrne stroške, nastale z revizijo, kakor so priglašeni v stroškovniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve naročnika o zahtevku za revizijo do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Vlagatelj uvodoma navaja, da ponudbe izbranega ponudnika kot tudi vseh drugih ponudnikov za 1. sklop niso pravilne (v smislu 13. točke 3. člena Zakona o javnih naročilih, Uradni list RS, št. 36/2004 âˆ" ZJN-1-UPB1; v nadaljevanju: ZJN-1) in bi morale biti na podlagi prvega odstavka 76. člena ZJN-1 zavrnjene, s tem pa bi nastopila situacija, ko naročniku ne bi ostala nobena pravilna ponudba. Ob tem pa vlagatelj navaja, da je njegova ponudba pravilna in bi morala biti kot takšna izbrana.

Vlagatelj navaja, da je naročnik vlagateljevo ponudbo za 1. sklop zavrnil kot nepravilno, ker je vlagatelj navedel neustrezne reference oziroma reference ne ustrezajo zahtevam iz razpisne dokumentacije, vlagatelj pa naj bi kot reference navedel nadgradnje, ki niso identične ponujenemu tipu.

Vlagatelj meni, da naročnik ni že od samega začetka opredelil meril, ki jih je uporabil v postopku javnega naročanja, saj je pri presoji identičnosti referenčnih nadgradenj uporabil neopisana in neovrednotena merila, s čimer je kršil tretji odstavek 50. člena ZJN-1. Naročnik meril za presojo identičnosti referenčnih nadgradenj v razpisni dokumentaciji ni objavil, je pa v samem postopku javnega naročila uporabil merila, kot je tudi sam jasno navedel v svojem odgovoru na zahtevo za dodatno obrazložitev o oddaji javnega naročila. Teh meril naročnik tudi v odgovoru na zahtevo za dodatno obrazložitev o oddaji javnega naročila ni popolnoma opredelil, saj je navedbo meril zaključil s tremi pikami, iz česar lahko vlagatelj samo sklepa, da obstajajo še druga merila, ki so znana samo naročniku.

Vlagatelj nadalje tudi navaja, da je naročnik z uporabo meril, ki niso bila navedena in opisana v razpisni dokumentaciji, kršil tudi četrti odstavek 50. člena ZJN-1.

Vlagatelj navaja, da je naročnik uporabljena merila za presojo identičnosti referenčnih nadgradenj uporabil na očitno diskriminatoren način, saj je v odgovoru na zahtevo za dodatno obrazložitev o oddaji javnega naročila navedel, da je za presojo identičnosti referenčnih nadgradenj v prvi vrsti in v največji meri uporabil kriterij krmilnega sistema CAN-BUS na nadgradnji, slednji pa âˆ" kot izhaja iz razpisne dokumentacije âˆ" sploh ni pogoj, da se ponudba ugotovi za pravilno, temveč se zgolj dodatno točkuje (je merilo).

Vlagatelj trdi, da je naročnik neupravičeno izločil vlagateljevo ponudbo, saj je ta izpolnil naročnikovo zahtevo po identičnih referenčnih nadgradenj s ponujenim tipom. Vlagatelj navaja, da je iz naročnikove zahteve iz točke 1.3.1.12 Električni sistem (Vse operacije krmiljene prek programobilnega PLC ali CAN-BUS krmilnega modula.) razvidno, da je naročnik alternativno postavil zahtevo, in sicer tako, da so morali ponudniki ponuditi rešitev prek programobilnega modula ali CAN-BUS modula. Vlagatelj trdi, da je izpolnil navedeno zahtevo, saj je ponudil CAN-BUS krmilni modul (vse operacije krmiljene prek CAN-BUS krmilnega modula), v skladu z naročnikovo zahtevo pa je predložil tudi reference za pet nadgradenj istega tipa. Vlagatelj meni, da je osnovni spor med naročnikom in vlagateljem v tem, kaj so identične nadgradnje, kot je ponujeni tip. Vlagatelj navaja, da se kriteriji identičnosti, kot jih naročnik razlaga v obrazložitvi odločitve o oddaji javnega naročila popolnoma razlikujejo od definicije, ki jo je naročnik navedel v podtočki 1.6. Reference razpisne dokumentacije (V Sloveniji prodanih najmanj 5 identičnih nadgradenj, kot je ponujeni tip.). Vlagatelj navaja, da nikjer v razpisni dokumentaciji ni navedeno, da je za presojo identičnosti nadgradenj, kot je ponujeni tip nadgradnje, v prvi vrsti kriterij CAN-BUS. Ravno tako iz tehničnih zahtev ni razvidno, da bi naročnik od tega sistema pričakoval kakršnekoli prednosti v primerjavi s programobilnim PLC krmilnim modulom, saj sta sistema v vseh točkah tehnične dokumentacije, ki so vezane na delovanje krmilnega modula, med seboj tako po varnostnih zahtevah kot funkcionalnosti povsem istovetna. Vlagatelj priznava, da je razvidno, da je naročnik CAN-BUS krmilnemu modulu v merilih namenil veliko število točk očitno zato, ker je ocenil, da krmilni sistem CAN-BUS pomeni bistveno zanesljivejše delovanje nadgradnje. Poleg tega pa naj bi naročnik pri presoji identičnosti nadgradenj, kot je ponujeni tip nadgradnje, upošteval tudi ostale tehnične karakteristike, te pa so karakteristike, ki morajo biti izpolnjene, da je mogoče šteti ponudbo za pravilno, in so natančno opredeljene v tehničnih zahtevah (točka 1.3.8. Osnovne zahtevane karakteristike in lastnosti). Vlagatelj navaja, da glede na to, da v dodatni obrazložitvi odločitve o oddaji javnega naročila kriteriji niso bili vnaprej poznani, si je vlagatelj naročnikovo definicijo referenc razlagal v skladu s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika in podal zadostno število referenc za ponujeni tip nadgradnje Atrik AP z iztresalnim mehanizmom Atrik tip AU, ki so identične oziroma se po lastnostih, značilnostih ujemajo s ponujenim tipom nadgradnje. Obratovalne lastnosti referenčnih nadgradenj so povsem usklajene s Pravilnikom o varnosti strojev (Uradni list RS, št. 25/2006; v nadaljevanju: Pravilnik) in harmoniziranim standardom SIST EN 1501-1:2000 (Vozila za odvoz odpadkov in pripadajoče dvigalne naprave âˆ" Splošne in varnostne zahteve âˆ" 1. del: Vozila z nakladanjem z zadnje strani). Vlagatelj tudi navaja, da so posamezne razlike med referenčnimi nadgradnjami in ponujeno nadgradnjo vezane zgolj na prilagoditev nadgradnje spcificirani šasiji in naročnikovim specifičnim zahtevam, kot to, da se obratovalne lastnosti nadgradnje zaradi zamenjave programobilnega modula z modulom, zasnovanim na CAN-BUS vodilu v ničemer ne spremenijo, saj ostaja delovni program enak, enake so tudi vse ostale komponente krmilnega sistema, in da je CAN-BUS zgolj komunikacijski protokol, v nobenem primeru pa ne pomeni večje zanesljivosti celotnega sistema.

Vlagatelj nadalje navaja, da je iz naročnikovega odgovora na vprašanje, "po katerih kriterijih po mnenju naročnika vlagateljeve nadgradnje niso identične ponujenemu tipu", razvidno, da je pri ugotavljanju identičnih nadgradenj veljal samo en kriterij, tj. krmilni sistem, zasnovan na CAN-BUS vodilu, ki pa ni bil vnaprej definiran. Vlagatelj še enkrat izpostavlja, da CAN-BUS vodilo nima nobenega vpliva na obratovalne lastnosti referenčnih nadgradenj, slednje pa se povsem ujemajo z zahtevami D.1.2. Nadgradnja ter so povsem usklajene in natančno definirane s Pravilnikom in harmoniziranim standardom SIST EN 1501-1:2000.

V zvezi z ugotavljanjem, kako so kriterij identičnosti nadgradenj s ponujenim tipom izpolnili drugi ponudniki v 1. sklopu, je vlagatelj na vpogledu 21. in 28. 6. 2006 ugotovil, da drugi ponudniki v vsaj treh primerih niso navedli identičnih nadgradenj, kot je ponujeni tip. Vlagatelj navaja, da so drugi ponudniki ponudili nadgradnjo proizvajalca Stummer tip Medium z iztresalnim mehanizmom istega proizvajalca tip SK. Vlagatelj navaja, da nobena izmed referenc Snage Maribor za vozila, dobavljena leta 2005, ne ustreza kriteriju identičnih nadgradenj, kot je ponujeni tip, saj je tudi v primeru tipa Medium prigrajen drugačen iztresalni mehanizem od zahtevanega, take reference so tudi reference Komunale Novo mesto (saj gre pri referenčni nadgradnji za model z gabaritno manjšimi zadnjimi vrati, ki je najbolj primeren za šasije pod 18 ton) in Komunale Grosuplje (saj gre za tip Mini High z iztresalnim mehanizmom SK). Vlagatelj nima podatkov za nabavo družbe Saubermacher, ker gre za direktni nakup, referenca Snage Maribor za vozilo, dobavljeno leta 2004, pa naj bi kazala na domnevno edino identično nadgradnjo, za katero ima vlagatelj podatke.

V zvezi s predložitvijo dokazil, da je vsak od drugih ponudnikov za 1. sklop v Sloveniji prodal najmanj pet identičnih nadgradenj, kot je ponujeni tip, vlagatelj navaja, da si je na vpogledu ogledal tudi predložene potrjene reference izbranega ponudnika, ki jih je ta predložil po naročnikovem pozivu. Vlagatelj navaja, da se reference nanašajo na nadgradnje Stummer. Vlagatelj tudi navaja, da so k tem referencam predložene izjave treh komunalnih podjetij, ki pa so v vseh primerih identične, razlikujejo se zgolj v letnicah dobav in številu dobavljenih nadgradenj. Vlagatelj navaja, da je v izjavi definirano, da gre za nadgradnjo za zbiranje, stiskanje in prevoz komunalnih odpadkov na dvoosnih šasijah s tehničnimi karakteristikami, ki se razen v nekaj točkah povsem ujemajo z zahtevami iz točke D.1.2. Nadgradnja. Vlagatelj ugotavlja, da se spremembe nanašajo predvsem na točko 1.3.8. Osnovne zahtevane karakteristike in lastnosti, kjer je naveden maksimalni previs 2.500 mm, in točko 1.2.12. Električni sistem, kjer je navedeno, da so vse operacije krmiljene prek CAN-BUS krmilnega modula. Ker v teh izjavah ni nikjer naveden tip nadgradnje, vlagatelj meni, da naročnik ni mogel razbrati, da gre za identično nadgradnjo istega tipa. Vlagatelj tudi meni, da sta dve izjavi neresnični oziroma ne odražata resničnega stanja, razen če je Stummer dobavil drugačne nadgradnje od zahtevanih.

Vlagatelj nadalje navaja, da je pri vpogledu ugotovil, da ponudbe drugih ponudnikov (tj. AC-Intercar, d. o. o., Baragova 5, Ljubljana; v nadaljevanju: ponudnik AC-Intercar, in MAN, gospodarska vozila Slovenija, d. o. o., Brnčičeva 35, Ljubljana - Črnuče; v nadaljevanju: ponudnik MAN) vsaj v nekaj točkah ne izpolnjujejo zahtev iz razpisne dokumentacije. Vlagatelj najprej navaja, da je naročnik v točki 1.3.8. Osnovne zahtevane karakteristike in lastnosti zahteval izračun kapacitete nadgradnje 15 m3 Â" 0,5 m3, računano v skladu s SIST EN 1501-1. Naročnik je zahteval tudi grafični prikaz izračuna nadgradnje z vsemi potrebnimi računskimi dimenzijami. Vlagatelj navaja, da so drugi ponudniki te izračune tudi predložili, očitno pa jih naročnik pri ocenjevanju ponudb ni upošteval. Drugi ponudniki so v prilogi 1 (Vse dejanske mere vozila), točka Vs Kapaciteta nadgradnje navedli 14,6 m3 oziroma 14,77 m3. Vlagatelj navaja, da so drugi ponudniki podali približen izračun, ki ne upošteva oblikovnih vboklin v kesonu nadgradnje, ki prostor za smeti zmanjšajo z vsake strani vsaj za 0,1 m3, približno pa je ocenjena tudi bočna površina prostora v vratih nadgradnje in množena s celotno širino kesona in ne s širino vrat, ki je enaka širini korita, kar dodatno znižuje verodostojnost izračuna, ki naj bi bil po standardu računan na eno decimalno mesto natančno. Glede na podani izračun in grafični prikaz nadgradnje, vlagatelj sklepa, da je dejanska ponujena kapaciteta manjša od minimalne zahtevane. Vlagatelj je podal 3D grafični prikaz, izdelan v Pro/ENGINEER-ju, s podatki volumnov, izračunanimi v istem orodju.

Vlagatelj tudi navaja, da je v prilogi 1 (Vse dejanske mere vozila) drugih ponudnikov, v točki Vh Kapaciteta korita navedeno 2,48 m3. Vlagatelj navaja, da je v razpisni dokumentaciji določena kapaciteta korita 2,0 m3 Â" 0,3 m3, kar pomeni, da drugi ponudniki v tej točki ne izpolnjujejo glavnih karakteristik, saj je volumen večji od maksimalno dovoljenega. Vlagatelj tudi navaja, da je iz ponudb drugih ponudnikov razvidno, da ponujajo vozila z vsipnim robom 1.400 mm, kar zmanjšuje kapaciteto korita. Vlagatelj tako ugotavlja, da drugi ponudniki ponujajo zgolj polavtomatski sistem stiskanja, kar ni v skladu z zahtevami iz razpisne dokumentacije oziroma je tak sistem nevaren, kar ni v skladu s Pravilnikom.

Vlagatelj kot slednje navaja, da je naročnik v prilogi 2 zahteval izračun obremenitve osi, podatki, ki so jih dali drugi ponudniki, pa so povsem nerealni in za večkratnik presegajo skupno maso vozila, podano v kN in predvideno v točki 1.3.1. Nosilnost.

Naročnik je 14. 7. 2006 sprejel sklep št. JR B 5/06, s katerim je zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen.

Naročnik navaja, da je merila za nadgradnje v razpisni dokumentaciji jasno opredelil, in sicer v predmetu javnega naročila, kjer je v točki D.1.2. Nadgradnja, podtočka A. navedel zahteve predmeta javnega naročila, ki morajo biti izpolnjene, da se ponudba ugotovi kot pravilna, v podtočki B.2. pa je navedel zahteve javnega naročila, ki niso pogoj, da se ponudbo ugotovi za pravilno, ampak se točkujejo, torej, da ponudba dobi dodatne točke.

V zvezi s spreminjanjem meril po objavi javnega naročila naročnik trdi, da jih ni spreminjal. Naročnik tudi ugotavlja, da vlagatelj v zvezi z domnevno kršitvijo navaja ista merila, ki so že določena v razpisni dokumentaciji. Naročnik tudi navaja, da v dodatni obrazložitvi odločitve o oddaji javnega naročila ni dobesedno navajal oziroma prepisoval meril, ker je bil prepričan, da so ta v razpisni dokumentaciji jasno navedena.

Naročnik tudi trdi, da je pri ocenjevanju ponudb uporabljal izključno merila, določena že v razpisni dokumentaciji.

V zvezi z revizijsko navedbo glede diskriminatornosti uporabe merila "identičnosti referečnih nadgradenj" naročnik navaja, da je bil pogoj identičnosti referenčnih nadgradenj naveden v razpisni dokumentaciji, predmet javnega naročila, točka D.1.2. Nadgradnja, A., podtočka 1.6. Reference (V Sloveniji prodanih najmanj 5 identičnih nadgradenj, kot je ponujeni tip.). Glede na naročnikovo zahtevo, da mora ponujeni tip nadgradnje v celoti izpolnjevati vse zahteve iz predmeta javnega naročila, ki so navedene v točki D.1.2. in točki B.2., so v Sloveniji prodane nadgradnje identične, če izpolnjujejo omenjene zahteve oziroma niso identične, če zahtev ne izpolnjujejo.

Naročnik trdi, da vlagateljeva ponudba pogoja identičnosti ne izpolnjuje najmanj v eni točki. Naročnik navaja, da vlagatelj nudi CAN-BUS krmilni modul, pri tem pa navaja 9 referenčnih nadgradenj, ki naj bi bile identične ponujeni, vendar glede na dejstvo, da je sedem navedenih referenčnih nadgradenj v naročnikovi lasti, naročnik ve, da nimajo CAN-BUS krmilnega modula. Naročnik nadalje navaja, da bi vlagatelj pogoj identičnosti izpolnil le v dveh primerih, in sicer, če bi ponudil PLC krmilni modul, torej rešitev, ki jo ima vlagatelj uporabljeno na najmanj petih nadgradnjah, ki so v naročnikovi lasti, ali če bi ponudil CAN-BUS krmilni modul, pri tem pa navedel najmanj pet referenčnih nadgradenj z omenjeno rešitvijo. Ker vlagatelj v svoji ponudbi nudi obratovalno lastnost CAN-BUS krmilni modul, njegove reference pa te obratovalne lastnosti nimajo, je očitno, da med seboj niso identične, same nadgradnje pa se razlikujejo tudi v obliki in zgradbi, saj CAN-BUS med drugim zahteva tudi določene prilagoditve oziroma zamenjavo komponent hidravličnega in električnega sistema. Naročnik tudi navaja, da tudi v primeru, če upošteva samo vlagateljeve argumente, uporaba krmilnega modula CAN-BUS ne pomeni samo prilagoditve nadgradnje določeni šasiji in specifičnim zahtevam naročnika, temveč tudi razlike v obratovalnih lastnostih ter obliki in zgradbi nadgradenj v primerjavi s tistimi, ki CAN-BUS krmilnega modula nimajo.

Pri ocenjevanju je naročnik uporabil le tista merila, ki so bila objavljena v razpisni dokumentaciji in na način, kot so bila opisana in ovrednotena. Skladno s tem, da merila ne smejo biti diskriminatorna, da morajo biti smiselno povezana z vsebino javnega naročila in da morajo prispevati k nediskriminatornemu razvrščanju ponudb, je naročnik dopustil tudi alternativno rešitev âˆ" PLC krmilni modul in s tem širil krog ponudnikov.

V zvezi z revizijsko navedbo, da nadgradnje drugih ponudnikov ne izpolnjujejo pogoja identičnosti, naročnik trdi nasprotno. Da bi odpravil dvom glede navedenih referenčnih nadgradenj, je naročnik sestavil posebno izjavo in jo še pred sklepom o oddaji javnega naročila poslal referenčnim kupcem v potrditev. Vsi referenčni kupci (uveljavljena slovenska podjetja s področja ravnanja z odpadki), ki jim je bila izjava poslana, so izjavo tudi podpisali, žigosali in jo vrnili naročniku, zato naročnik ni dvomil v njihovo verodostojnost, zlasti zato, ker so podpisniki odgovorne osebe teh podjetij.

Naročnik tudi trdi, da razlike med nadgradnjami Mini, Mini-High in Medium proizvajalca Stummer v nobenem primeru ne pomenijo odstopanja od razpisnih zahtev (D.1.2., A. in B.2.), poleg tega pa vse nadgradnje imajo tudi CAN-BUS krmilni modul.

Kar se tiče iztresalnega mehanizma, je tudi ponujeni tip SK od proizvajalca Zoeller. Vse iztresalne naprave, ki jih izbrani ponudnik navaja kot referenčne, pa zadostujejo zahtevam iz razpisne dokumentacije.

Naročnik navaja, da je prigrajena pralna naprava na nadgradnji v Snagi Maribor samo dodatna lastnost oziroma funkcija, ki pa nikakor ne posega v zahteve iz predmeta javnega naročila.

V zvezi z revizijsko navedbo, da naročnik ne razpolaga z dokazili, da je vsak izmed drugih ponudnikov v 1. sklopu prodal najmanj pet identičnih nadgradenj, naročnik meni, da vlagatelj ni pravilno razumel zahteve iz razpisne dokumentacije. Naročnik navaja, da je pogoj izpolnjen že, če je bilo v Sloveniji prodanih pet identičnih nadgradenj, in sicer ne glede na to, ali jih je prodal ta ali oni ponudnik oziroma nekdo, ki se na razpis sploh ni prijavil.

V zvezi z revizijsko navedbo glede izračuna volumna nadgradnje je naročnik, da bi se izognil dvomom, od ponudnikov zahteval nove oziroma natančnejše izračune, ki bi upoštevali vlagateljeve pripombe, hkrati pa jim je dovolil, da so izračune oziroma grafične prikaze naredili z drugimi orodji in ne samo s Pro/ENGINEER-jem. Naročnik nadalje navaja, da je od izbranega ponudnika, ki je zastopnik družbe Stummer, prejel dva izračuna volumna nadgradnje, pri izračunu pa je upošteval dve različni dolžini kesona (4.150 mm, kar ustreza nadgradnji na podvozju MAN, in 4.200 m, kar ustreza nadgradnji na podvozju Mercedes-Benz). Naročnik navaja, da je izbrani ponudnik opravil izračun s programskim orodjem AutoCAD, upoštevane pa so bile oblikovne vbokline na kesonu, kot tudi dejanska širina in bočna površina zadnjih vrat. Izračun koristnega volumna za nadgradnjo Stummer, zaokrožen na eno decimalno mesto, skladno s SIST EN 1501-1, znaša na podvozju MAN 14,7 m3, na podvozju Mercede-Benz pa 15,0 m3. V vseh primerih je volumen nadgradnje v zatevanih mejah 15 m3 Â" 0,5 m3, razlike med prvotnim "manj" natančnim izračunom in novim "bolj" natančnim izračunom pa so pokazale večjo korist za naročnika, saj je pridobil 0,1 m3 oziroma 0,2 m3.

V zvezi z revizijsko navedbo glede kapacitete korita naročnik navaja, da se zahtevi iz razpisne dokumentacije (druga alinea iz točke 1.3.8. in tabela v prilogi 1) razlikujeta, saj se prvi podatek nanaša na kapaciteto korita po SIST EN 1501-1, drugi pa pomeni dejanski koristni volumen korita oziroma koliko odpadkov dejansko sprejme v m3, kar pa je uporabni in ne teoretični podatek. Naročnik nadalje navaja, da, če bi hotel imeti podatek o volumnu po SIST EN 1501-1, bi podatek v tabeli tudi ustrezno opremil z opombo. Naročnik tudi navaja, da so drugi ponudniki v tabeli navedli dejansko kapaciteto korita 2,48 m3, skladno z zahtevami iz razpisne dokumentacije, poleg tega pa so ponudbi predložili tudi grafični prikaz in izračun, kjer je kapaciteta korita prikazana ločeno, in sicer na del po SIST EN 1501-1 (spodnji del korita), ki znaša 1,72 m3, in preostali koristni del (zgornji del korita), ki znaša 0,76 m3. S tem naročnik dokazuje, da je tudi zahtevana kapaciteta korita po SIST EN 1501-1 v dovoljenih mejah 2,0 m3 Â" 0,3 m3.

V zvezi z revizijsko navedbo glede odstopanja podatkov glede na predhodne razpise naročnik navaja, da ni nikjer v tem javnem razpisu pogojeval, da mora predmet javnega naročila izpolnjevati tudi zahteve iz predhodnih javnih razpisov.

Kar se skladnosti s standardi tiče, naročnik navaja, da se v okviru skupine Zoeller, katere članica je tudi družba Stummer, letno proizvede 500 nadgradenj, od tega 90 % tržišča predstavlja Evropska unija, približno 10 nadgradenj pa se letno proda v Sloveniji. Naročnik nadalje navaja, da proizvajalci, ki nadgradnje prodajajo na tem področju, morajo upoštevati vse veljavne standarde, med drugim tudi EN 1501-1 (oziroma harmonizirani SIST EN 1501-1, ki ga povzema). Vsaka nadgradnja Stummer je opremljena z znakom CE in izjavo o skladnosti, pooblaščena organizacija (TĂśV) pa jih tudi vzorčno pregleda. Isto velja tudi za nadgradnje, ki bodo izdelane oziroma prodane.

V zvezi z revizijsko navedbo glede nerealnih podatkov o skupni masi vozila v kN, naročnik ugotavlja, da gre za računsko napako, ki jo v 54. členu dopušča tudi ZJN-1. Naročnik je v prilogi 2 predpisal tabelo, v katero so morali ponudniki vpisati zahtevane podatke o osnih obremenitvah. Naročnik pojasnjuje preračun teh podatkov (1 kN â"ˆ 100 kg) in ugotavlja, da je šlo očitno za računsko napako pri preračunavanju kg v kN, saj je izbrani ponudnik v svoji ponudbi v glavi tabele poleg simbola kN navedel še "= kg".

Vlagatelj je naročnika z dopisom z dne 20. 7. 2006 obvestil, da zahteva nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo.

Naročnik je kot prilogo dopisu št. JR B 5/06-5116 z dne 24. 7. 2006 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo. Naročnik je Državni revizijski komisiji posredoval še dodatno zaprošeno dokumentacijo kot prilogo dopisu št. JR B 05/06 5856 z dne 23. 8. 2006.

Ker je Državna revizijska komisija ugotovila, da je treba za meritorno presojo dejstev, ki jih navaja vlagatelj, opraviti izvedbo dokaza z mnenjem strokovnjaka, je s sklepom št. 018-268/2006-33-2415 z dne 11. 8. 2006 imenovala strokovnjaka in pozvala vlagatelja, naj založi znesek za predujem za izvedbo dokaza z mnenjem strokovnjaka. Vlagatelj je navedeni predujem tudi založil in Državni revizijski komisiji posredoval dokazilo kot prilogo dopisu z dne 14. 8. 2006. Imenovani strokovnjak je Državno revizijsko komisijo naknadno z dopisom z dne 28. 8. 2006 obvestil, da zaradi nespremenljivosti svoje ponudbe ne bo izdelal strokovnega mnenja. Zaradi navedenega dejstva je Državna revizijska komisija s sklepom 018-268/2006-33-2631 z dne 1. 9. 2006 imenovala novega strokovnjaka za pripravo strokovnega mnenja. Državna revizijska komisija je strokovno mnenje prejela 21. 9. 2006 in ga posredovala naročniku in vlagatelju, da nanj podata svoj odgovor oziroma svoje pripombe. Naročnik je svoj odgovor oziroma svoje pripombe posredoval z dopisom št. JR B 5/06 6886 z dne 26. 9. 2006, medtem ko vlagatelj svojega odgovora oziroma svojih pripomb ni posredoval. Državna revizijska komisija je strokovnjaku posredovala naročnikov odgovor oziroma naročnikove pripombe in ga pozvala, naj v okviru na novo podanih naročnikovih navedb Državni revizijski komisiji poda svoj odgovor, kar je strokovnjak storil z dopisom z dne 2. 10. 2006. Državna revizijska komisija je ta strokovnjakov dopis prejela 5. 10. 2006.

Državna revizijska komisija je v skladu z naročnikovim predlogom preverila tudi posamezne navedbe v zvezi z morebitno nepristranskostjo strokovnjaka, in sicer tako pri strokovnjaku kot vlagatelju.

Strokovnjak je v svojem odgovoru z dne 2. 10. 2006 med drugim navedel, da je zaposlen na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani, poleg tega pa je pojasnil, da z vlagateljevo kontaktno osebo kot sicer vlagateljem ne sam ne katedra oziroma laboratorij, v katerih dela, nikoli niso sodelovali.

Državna revizijska komisija je 3. 10. 2006 prejela vlagateljevo prvo pripravljalno vlogo, ki jo je Državni revizijski komisiji posredoval vlagateljev odvetnik. V tej prvi pripravljalni vlogi vlagatelj pojasnjuje, da je bila vlagateljeva kontaktna oseba res zaposlena na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani, vendar je od takrat že minilo približno 10 let, s strokovnjakom pa vlagateljeva kontaktna oseba ni nikoli sodelovala, ker je bila zaposlena na drugem oddelku fakultete, zato po vlagateljevem mnenju nekdanja zaposlitev vlagateljeve kontaktne osebe po nobenem zakonu ne more vplivati na to, da bi bilo strokovno mnenje pristransko. V prvi pripravljalni vlogi vlagatelj uveljavlja nov stroškovnik: 2.000 odvetniških točk, povečanih za 20 % DDV za pripravo zahtevka za revizijo, taksa za vložitev zahtevka za revizijo, znesek založenega predujma, materialni stroški v višini 2 % in 50 odvetniških točk za sestavo zahteve za nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo. K prvi pripravljalni vlogi je bilo tudi predloženo pooblastilo z dne 5. 7. 2006, iz katerega izhaja, da je vlagatelj pooblastil odvetnika tudi za pripravo zahtevka za revizijo in zastopanje v postopku revizije postopka oddaje obravnavanega javnega naročila.

Državna revizijska komisija je strokovnjaka dodatno zaprosila pojasnila. Navedena dodatna pojasnila je Državna revizijska komisija prejela 25. 10. 2006 in 27. 10. 2006.

Po pregledu dokumentacije, proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika ter mnenja in pojasnila strokovnjaka je Državna revizijska komisija v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da je naročnik v sklepu o oddaji javnega naročila št. JR B 5/06 z dne 8. 6. 2006 v delu, ki se nanaša na odločitev o oddaji javnega naročila za sklop 1 (smetarska vozila), vlagateljevo ponudbo označil kot nepravilno, "ker je ponudnik navedel neustrezne reference oz. reference ne ustrezajo zahtevam iz razpisne dokumentacije. Naročnik je v zahtevah v razpisni dokumentaciji zahteval kot reference vsaj 5 prodanih identičnih nadgradenj kot je ponujeni tip. Ponudnik je kot reference navedel nadgradnje, ki niso identične ponujenemu tipu." Vlagatelj tej naročnikovi ugotovitvi oporeka in v zahtevku za revizijo trdi, da je predložena ponudba pravilna. Vlagatelj tudi trdi, da so ponudbe drugih treh ponudnikov v tem sklopu nepravilne. Državna revizijska komisija tako ugotavlja, da je temeljni spor med vlagateljem in naročnik v tem, ali je naročnik ravnal pravilno, ko je vlagateljevo ponudbo kot nepravilno zavrnil in je ni vključil v postopek ocenjevanja, zato je najprej obravnavala zahtevek za revizijo v tistem delu, ki vsebuje revizijske navedbe glede pravilnosti vlagateljeve ponudbe.

Državna revizijska komisija najprej izpostavlja, da mora naročnik pripraviti tako razpisno dokumentacijo, da bo ponudnik na njeni osnovi lahko pripravil pravilno ponudbo (prvi odstavek 23. člena ZJN-1). Državna revizijska komisija pa nadalje izpostavlja, da se je že v več primerih izrekla, da nejasnih določil iz razpisne dokumentacije ni mogoče interpretirati v škodo ponudnikov. Ali je neko določilo iz razpisne dokumentacije takšno, da dopušča več različnih interpretacij, se ugotavlja v vsakem posameznem primeru posebej.

V postopku oddaje obravnavanega javnega naročila Državna revizijska komisija ugotavlja, da v zvezi z referencami oziroma zahtevo iz razpisne dokumentacije v zvezi z referencami noben izmed sodelujočih ponudnikov ni naročniku postavil morebitnega vprašanja (tretji odstavek 25. člena ZJN-1), noben izmed ponudnikov pa v razpisni fazi ni niti vložil zahtevka za revizijo (prvi odstavek 12. člena ZRPJN).

Državna revizijska komisija je v nadaljevanju vpogledala v sporno naročnikovo zahtevo iz podtočke 1.6. Reference (točka D.1.2., A.; stran 22 razpisne dokumentacije) in ugotovila, da je naročnik (kot zahtevo, na podlagi katere bo ponudbo posameznega ponudnika spoznal za pravilno) določil "v Sloveniji prodanih najmanj 5 identičnih nadgradenj, kot je ponujeni tip". Iz te podtočke ne izhaja morebitna obrazložitev pomena te naročnikove zahteve oziroma vseh za razrešitev spora med vlagateljem in naročnikom relevantnih pojmov, ki sestavljajo to zahtevo. Pri pregledu razpisne dokumentacije Državna revizijska komisija sicer tudi ni ugotovila, da bi naročnik kakorkoli podrobneje obrazložil pomen te svoje zahteve. Pri pregledu razpisne dokumentacije pa je Državna revizijska komisija ugotovila, da je naročnik v drugi alinei točke 1.3. Tehnične zahteve (točka D.1.2., A., stran 19 razpisne dokumentacije) opredelil, da je ''tip nadgradnje'' "nadgradnja z nakladanjem z zadnje strani", ''nadgradnja'' pa "je sestavljena iz dveh osnovnih delov: kesona in vrat. Vrata so opremljena z iztresalnim mehanizmom." (četrta alinea točke 1.3. Tehnične zahteve, točka D.1.2., A., stran 19 razpisne dokumentacije). Pri pregledu naročnikovih dokumentov Državna revizijska komisija ni ugotovila, da bi se naročnik kakorkoli skliceval na drugo alineo točke 1.3. Tehnične zahteve (točka D.1.2., A., stran 19 razpisne dokumentacije). Državna revizijska komisija sicer tudi ugotavlja, da med strankama ni spora tudi o tem, da bi vlagatelj ne ponudil "nadgradnje z nakladanjem z zadnje strani", saj naročnik izpostavlja zgolj to, da je večina vozil, ki jih vlagatelj navaja kot referenčna, v naročnikovi lasti, ta pa nimajo CAN-BUS krmilnega modula (gl. stran 3 dodatne obrazložitve odločitve o oddaji javnega naročila št. JR B 5/06 z dne 22. 6. 2006).

V zvezi z revizijsko navedbo, da "naročnik ni že od samega začetka opredelil kriterijev/meril, ki jih je uporabil v postopku oddaje javnega naročila, saj je pri presojanju identičnosti referenčnih nadgradenj uporabil neopisana in neovrednotena merila", s čimer naj bi naročnik kršil tretji odstavek 50. člena ZJN-1, je Državna revizijska komisija najprej vpogledala v razpisno dokumentacijo in ugotovila, da je naročnik na straneh 8âˆ"9 razpisne dokumentacije določil merila za 1. sklop: 1. cena âˆ" 60 točk, 2. dobavni rok âˆ" 5 točk, 3. preseganje osnovnih tehničnih zahtev (pri šasiji in nadgradnji) âˆ" 30 točk in 4. servis v razdalji 10 km od sedeža podjetja âˆ" 5 točk. Državna revizijska komisija tako ugotavlja, da je naročnik določil merilo ekonomsko najugodnejše ponudbe (51. člen ZJN-1). Državna revizijska komisija tudi ugotavlja, da je naročnik v tem delu razpisne dokumentacije ta merila tudi natančneje ovrednotil oziroma je določil, kako bo dodeljeval točke znotraj vsakega merila, kar pomeni, da je naročnik tudi določil, kako bo točkoval preseganje osnovnih tehničnih zahtev pri nadgradnji (CAN-BUS krmilni sistem na nadgradnji âˆ" 10 točk, previs nadgradnje do 2.500 mm âˆ" 5 točk). Državna revizijska komisija je nato vpogledala tudi v tisti del razpisne dokumentacije, na katerega se sklicujeta naročnik in vlagatelj, in sicer v poglavje 3. Predmet naročila, ter ugotovila, da je v tem poglavju naročnik navedel "zahteve predmeta naročila, ki morajo biti izpolnjene, da se ponudba ugotovi kot pravilna", in sicer tako za šasijo (točka D.1.1., A.; strani 16âˆ"18 razpisne dokumentacije) kot za nadgradnjo (točka D.1.2., A.; strani 19âˆ"22 razpisne dokumentacije), poleg tega pa je naročnik določil "zahteve predmeta naročila za šasijo, ki niso pogoj, da se ponudbo ugotovi kot pravilno, ampak se točkujejo" (točka D.1.1., B.1.; stran 18 razpisne dokumentacije) in za nadgradnjo "zahteve predmeta naročila, ki niso pogoj, da se ponudbo ugotovi kot pravilno, ampak se točkujejo" (točka D.1.2., B.2.; stran 22 razpisne dokumentacije). Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik pri nadgradnji določil, da bo kot dodatno točkoval le dve zahtevi (karakteristiki), ki sicer nista pogoj, da naročnik ponudbo označi kot pravilno, ti dve zahtevi (karakteristiki) pa sta tudi ovrednoteni, in sicer je to razvidno na strani 9 razpisne dokumentacije.

Državna revizijska komisija izpostavlja, da je v 9. točki 3. člena ZJN-1 merilo opredeljeno kot "element za vrednotenje, primerjanje ali presojanje ponudb". Državna revizijska komisija nadalje izpostavlja, da naročnik merilo uporabi šele v primeru, če ugotovi, da je ponudba pravilna (kot sicer tudi primerna in sprejemljiva) (gl. 76. člen ZJN-1). V skladu s 13. točko 3. člena ZJN-1 je pravilna ponudba "tista ponudba, ki je pravočasna in za katero se po odpiranju ponudb, na podlagi pregleda in ocenjevanja ugotovi, da v celoti izpolnjuje vse zahteve iz razpisne dokumentacije". V primeru, da naročnik ugotovi, da ponudba ni pravilna (kot tudi sicer, da ni primerna ali sprejemljiva), jo mora zavrniti (prvi odstavek 76. člena ZJN-1), take ponudbe pa naročnik v skladu z ZJN-1 ne more kot sicer niti ne sme vrednotiti. V 10. točki 3. člena ZJN-1 je opredeljen pogoj, in sicer kot "element, ki mora biti v ponudbi v celoti izpolnjen na način, kot je predviden v razpisni dokumentaciji in je izključne narave". V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZJN-1 tehnične specifikacije pomenijo tehnične zahteve, ki so obvezni sestavni del razpisne dokumentacije, kjer so določene značilnosti sklopov del, materialov, izdelkov, blaga ali storitev. Naročnikove zahteve glede predmeta javnega naročila oziroma tehnične specifikacije pa je mogoče opredeliti kot pogoj v smislu določb ZJN-1. Nadalje je treba tudi ugotoviti, da pomeni naročnikova zahteva po predložitvi referenc pogoj za priznanje sposobnosti v smislu 42.a člena ZJN-1, in sicer tehnični pogoj za priznanje sposobnosti. Naročnik lahko namreč v skladu s prvim odstavkom 42.a člena ZJN-1 za izpolnjevanje tehničnih (kot sicer tudi ekonomsko-finančnih in kadrovskih pogojev) določi raven in druge okvire te sposobnosti v obsegu, ki je potreben in sorazmeren z naravo, vsebino, namenom in obsegom javnega naročila. Za dokazovanje izpolnjevanja tehničnih pogojev za priznanje sposobnosti lahko naročnik zahteva, da morajo ponudniki predložiti reference (gl. podtočko a) 2. točke drugega odstavka 42.a člena ZJN-1). V primeru, da naročnik določi, da mora ponudnik izkazati tudi izpolnjevanje teh pogojev, mora naročnik izločiti iz postopka ponudbo ponudnika, ki ne dokaže, da je ekonomsko-finančno sposoben ali da ne razpolaga z zadostnimi tehničnimi ali kadrovskimi zmogljivostmi (prvi odstavek 42.a člena ZJN-1).

Iz razpisne dokumentacije je razvidno, da je naročnik sporno zahtevo v zvezi s predložitvijo referenc vnesel v točko D.1.2. Nadgradnja, A., ki govori o "zahtevah predmeta naročila, ki morajo biti izpolnjene, da se ponudba ugotovi kot pravilna", vendar pa je iz točke Priloga B âˆ" dokumentacija za ugotavljanje sposobnosti (stran 7 razpisne dokumentacije) pravzaprav razvidno, da predložitev "referenc ponudnika" (1. točka) predstavlja naročnikovo zahtevo za priznanje sposobnosti ponudnika, in sicer v smislu tehnične sposobnosti, kot je to navedeno v 42.a členu ZJN-1, ne pa zahteve predmeta javnega naročila. Za izkazovanje pogoja razpolaganja z referencami je naročnik predpisal tudi obrazec, kot je razviden iz priloge B1, in sicer je naročnik v obrazcu predpisal tabelo, v katero so morali ponudniki vpisati podatke o naročniku, imenu in priimku predstavnika naročnika, letu dobave in številu komunalnih vozil. Izpolnjen obrazec so morali ponudniki tudi podpisati in nanj odtisniti svojo štampiljko.

Kot je razvidno iz vlagateljevih in naročnikovih dokumentov, vlagatelj in naročnik v teh svojih dokumentih uporabljata pojme kriterij, merilo, karakteristika in zahteva, vendar teh pojmov ni mogoče enačiti. Iz tehničnih specifikacij (točka D.1.2., A.; strani 19âˆ"22 razpisne dokumentacije) so razvidne zahteve predmeta javnega naročila (glede nadgradnje), kot to zahteva prvi odstavek 34. člen ZJN-1, poleg tega je v tem poglavju razpisne dokumentacije zapisana tudi zahteva glede referenc, ki pa jo je treba razumeti kot pogoj v smislu 42.a člena ZJN-1. Pojem zahteve predmeta javnega naročila bi bilo mogoče v tem konkretnem primeru enačiti s pojmom karakteristike predmeta javnega naročila (oba pa bi bilo mogoče âˆ" gledano skozi določbe ZJN-1 âˆ" označiti kot pogoj), ne pa tudi s pojmom merilo, kot je njegov pomen v skladu s 50. členom ZJN-1. Pojma kriterij ZJN-1 ne pozna, po razlagi Slovarja slovenskega knjižnega jezika (v nadaljevanju: SSKJ) pa predstavlja sopomenko pojma merilo, vendar se v bistvenem razlikuje od pomena po ZJN-1, saj je merilo po ZJN-1 namenjeno le vrednotenju, primerjanju ali presojanju ponudb (poudarila Državna revizijska komisija). V obravnavanem postopku oddaje javnega naročila je razvidno, da stranki pojmu kriterij dajeta pomen, ki ga ne v zahtevi za dodatno obrazložitev ne v dodatni obrazložitvi ni mogoče enačiti s pojmom merilo, kot je njegov pomen po ZJN-1. V primeru, da ponujeno blago ne izpolnjuje zahtev iz razpisne dokumentacije, torej nima zahtevanih karakteristik. Tako blago torej ne izpolnjuje pogojev, ki jih je postavil naročnik. Ponudba je nepravilna, če se po odpiranju ponudb na podlagi pregleda in ocenjevanja ugotovi, da ne izpolnjuje v celoti vseh zahtev iz razpisne dokumentacije (13. točka 3. člena ZJN-1), ponudba pa je neprimerna, če njena vsebina ni povezana s predmetom javnega naročila in zato v celoti ne odgovarja zahtevam naročnika, določenim v razpisni dokumentaciji, ki so vezane na predmet javnega naročila (3. člen Pravilnika o ugotovitvi, kdaj šteje ponudba za nepravilno, neprimerno ali nesprejemljivo; Uradni list RS, št. 33/2004). Nepravilno oziroma neprimerno (kot sicer nesprejemljivo) ponudbo mora naročnik zavrniti (prvi odstavek 76. člena ZJN-1). Naročnik pa mora ponudbo izločiti iz postopka (tj. zavrniti; gl. prvi odstavek 42.a člena ZJN-1) tudi v primeru, če ponudnik ne dokaže, da razpolaga z zadostnimi tehničnimi zmogljivostmi. Ker mora naročnik ponudbo v teh primerih v skladu s prvim odstavkom 76. člena ZJN-1 zavrniti, ponudbe torej tudi ne more kot sicer ne sme vrednotiti, primerjati ali presojati (v smislu uporabe meril, kot je njihov pomen v skladu z ZJN-1).

Državna revizijska komisija je vpogledala v zahtevo za dodatno obrazložitev, pri tem pa je ugotovila, da je vlagatelj naročniku postavil vprašanje, "katere kriterije je naročnik upošteval pri presoji identičnosti referenčnih nadgradenj s ponujenimi tipi in obrazložitev uporabe teh kriterijev". Naročnik je vlagatelju odgovoril, pri tem pa je uporabil tako pojme kriterij, kot merilo, kot tudi karakteristike (Naročnik je pri presoji identičnosti referenčnih nadgradenj s ponujenimi tipi v prvi vrsti in največji meri uporabil kriterij krmilnega sistema na nadgradnji âˆ" CAN-BUS, kateremu je tudi pri merilih namenil veliko število točk. Naročnik je namreč ocenil, da krmilni sistem ... Poleg navedenega je naročnik upošteval tudi ostale za naročnika pomembnejše tehnične karakteristike, kot so: previs nadgradnje, kapaciteta nadgradnje, kapaciteta korita, maximalna višina vozila, ciklus stiskanja ...). Glede na to, da predstavljata programobilni PLC ali CAN-BUS krmilni modul (tehnično) zahtevo predmeta javnega naročila (tretja alinea točke 1.3.12. Električni sistem, stran 21 razpisne dokumentacije), naročnikovega odgovora v dodatni obrazložitvi âˆ" čeprav je po mnenju Državne revizijske komisije deloma nejasno zapisan âˆ" ni mogoče razumeti, da je naročnik ocenjeval (v smislu določb ZJN-1) nadgradnjo, ki jo ponuja vlagatelj. Iz naročnikovega odgovora v dodatni obrazložitvi je mogoče razumeti, da je naročnik ugotavljal razlike med referenčnimi in ponujenimi nadgradnjami, in sicer, ali referenčne nadgradnje izpolnjujejo enake zahteve predmeta javnega naročila iz tehničnih specifikacij, kot jih imajo ponujene nadgradnje. Naročnik je tako torej ugotavljal izpolnjevanje (tehničnih) zahtev predmeta javnega naročila. Iz naročnikovega odgovora v dodatni obrazložitvi je mogoče razumeti, da je naročnik âˆ" glede na to, da je v postopku oddaje javnega naročila ugotovil, da vsi štirje ponudniki pri nadgradnji ponujajo CAN-BUS krmilni modul âˆ" preveril, ali iz predloženih referenc tudi izhaja, da CAN-BUS krmilni modul predstavlja sestavni del referenčnih nadgradenj. Iz podanega naročnikovega odgovora je mogoče razumeti, da naročnik šteje ponujeni modul za sestavni del nadgradnje, zato ga identičnega mora vsebovati tudi referenčna nadgradnja. Iz nadaljnjega naročnikovega odgovora je razvidno, da je naročnik ugotavljal identičnost referenčnih nadgradenj s ponujenimi nadgradnjami tako, da je ugotavljal, ali so izpolnjene tudi druge (tehnične) zahteve (karakteristike) predmeta javnega naročila, kot so bile določene v razpisni dokumentaciji (ali kot navaja naročnik "tudi ostale za naročnika pomembnejše tehnične karakteristike"). Naročnik je namreč v dodatni obrazložitvi navedel, da je upošteval "za naročnika pomembnejše tehnične karakteristike, kot so: previs nadgradnje, kapaciteta nadgradnje, kapaciteta korita, maximalna višina vozila, ciklus stiskanja ...", torej je naročnik pri ugotavljanju izpolnjevanja zahteve po identičnosti referenčnih nadgradenj upošteval (tehnične) zahteve predmeta javnega naročila, določene v točki D.1.2., A. na straneh 19âˆ"22 razpisne dokumentacije. Ker je naročnik ugotavljal izpolnjevanje (tehničnih) zahtev predmeta javnega naročila (oziroma tehničnih karakteristik, kot v dodatni obrazložitvi navaja naročnik), te pa niso merila v smislu ZJN-1, navedba treh pik ne pomeni, da "obstajajo še druga merila, ki so znana zgolj naročniku" (tj. da gre še za kakšna druga merila, kot je njihov pomen določen v ZJN-1). Ob tem Državna revizijska komisija ugotavlja, da nenazadnje celo sam vlagatelj v zahtevku za revizijo (stran 6) ugotavlja, da so to "karakteristike, ki morajo biti izpolnjene, da se ponudba ugotovi kot pravilna in jih natančno opredeljuje v tehničnih zahtevah razpisa, točka 1.3.8. Osnovne zahtevane karakteristike in lastnosti", kar že samo po sebi zanika vlagateljeve argumente, da gre za merila oziroma da so to merila (s pomenom, kot je določen v ZJN-1).

Iz navedenega je razvidno, da je naročnik zgolj preverjal (tehnične) zahteve (karakteristike) predmeta javnega naročila, zato ob tako ugotovljenem dejanskem stanju naročniku ni mogoče očitati kršitve tretjega odstavka 50. člena ZJN-1, ki se nanaša na določitev meril. Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagateljeva revizijska navedba ni utemeljena.

Vlagatelj nadalje naročniku očita tudi kršitev četrtega odstavka 50. člena ZJN-1, ki določa, da mora naročnik pri ocenjevanju ponudb uporabiti le tista merila, ki so bila objavljena v razpisni dokumentaciji, in na način, kot so bila opisana in vrednotena, ter da naročnik ne sme uporabiti nobenega merila, ki ni bilo navedeno v razpisni dokumentaciji. Kot je že Državna revizijska komisija predhodno pojasnila, ni mogoče enačiti pojmov merilo in zahteva (karakteristika; ki sicer smiselno predstavlja pogoj). Glede na to, da vlagatelj ne trdi in ne dokazuje, da bi naročnik spreminjal merila, določena na straneh 8âˆ"9 razpisne dokumentacije, kot tudi ne, da bi v razpisni dokumentaciji postavljal druga(čna) merila od že postavljenih (strani 8âˆ"9 razpisne dokumentacije) in objavljenih, Državna revizijska komisija ugotavlja, da tudi ta vlagateljeva revizijska navedba ni utemeljena. Vlagateljevo poimenovanje (tehničnih) zahtev (karakteristik) predmeta javnega naročila kot meril ne more vplivati na drugačno odločitev Državne revizijske komisije, saj vsebinsko ne gre za merila v smislu ZJN-1.

Ob navedenem pa je treba tudi izpostaviti, da je naročnik ugotavljal izpolnjevanje (tehničnih) zahtev predmeta javnega naročila, zato v fazi ugotavljanja ustreznosti referenc ne moremo govoriti o vrednotenju teh referenc v skladu s postavljenimi merili. Nenazadnje pa je treba tudi izpostaviti, da med merili (strani 8âˆ"9 razpisne dokumentacije) reference sploh niso (bile) določene kot merilo. Naročnik je namreč zahtevo po razpolaganju z referencami smiselno uvrstil med pogoje. Tudi glede na to, da reference ne predstavljajo merila, nadgradenj ni mogoče ocenjevati v smislu ZJN-1, zato je vlagateljeva revizijska navedba neutemeljena. Poleg tega pa je treba tudi ugotoviti, da glede na to, da je naročnik vlagateljevo ponudbo smatral za nepravilno, je ni niti mogel oziroma smel ocenjevati, kot to določa drugi odstavek 76. člena ZJN-1.

V zvezi z revizijsko navedbo, da je "naročnik uporabljena merila za presojo identičnosti referenčnih nadgradenj uporabil na očitno diskriminatoren način", Državna revizijska komisija znova izpostavlja, da ni mogoče enačiti pojma merilo in zahteva (karakteristika). Naročnik ni določil meril (v smislu ZJN-1) za ocenjevanje identičnosti nadgradenj, ampak je preverjal (tehnične) zahteve predmeta javnega naročila, kot so določene v razpisni dokumentaciji. Ker se merila (kot je njihov pomen po ZJN-1) ne uporabljajo pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev, Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagateljeva revizijska navedba ni utemeljena.

Čeprav je Državna revizijska komisija vlagateljeve revizijske navedbe v zvezi z neskladjem naročnikovega ravnanja v tem delu zahtevka za revizijo označila kot neutemeljene, je treba izpostaviti, da je vlagateljeve revizijske navedbe označila kot neutemeljene zgolj v tistem delu, v katerem vlagatelj argumentira svoje revizijske navedbe kot kršitev 50. člena ZJN-1. Namreč, v tem primeru naročnik ni mogel storiti očitanih kršitev 50. člena ZJN-1, saj - kot je že bilo predhodno zapisano - teh revizijskih navedb oziroma vlagateljeve argumentacije v obravnavanem delu zahtevka za revizijo ni mogoče subsumirati kot kršitev 50. člena ZJN-1.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da med strankama ni sporno to, da je vlagatelj ponudil CAN-BUS krmilni modul. Vlagatelj v zahtevku za revizijo to dejstvo tudi izrecno priznava (Nesporno je vlagatelj izpolnil naročnikovo prej navedeno zahtevo, saj je ponudil CAN-BUS krmilni modul â??; stran 5 zahtevka za revizijo). Med strankama tudi ni sporno, da je CAN-BUS krmilni modul sestavni del nadgradnje, oziroma vlagatelj temu dejstvu ne oporeka. Vlagatelj temu dejstvu ni oporekal niti, ko je imel možnost izjasniti se o strokovnem mnenju, saj odgovora na strokovno mnenje ni podal. Na vprašanje Državne revizijske komisije "ali je treba šteti, da sta PLC ali CAN-BUS krmilni modul sestavni del nadgradnje" je strokovnjak namreč odgovoril, da je "pri smetarskem vozilu PLC ali CAN-BUS krmilni modul nadgradnje sestavni del te nadgradnje". Državna revizijska komisija pa ugotavlja, da vlagatelj zatrjuje, da "je naročnik neopravičeno izločil vlagatelja, saj je le ta nesporno izpolnil naročnikovo zahtevo po identičnosti referenčih nadgradenj s ponujenim tipom", "priložil pa je tudi reference za 5 nadgradenj istega tipa". Državna revizijska komisija nadalje tudi ugotavlja, da vlagatelj naročnikovi navedbi iz dodatne obrazložitve odločitve o oddaji javnega naročila, da referenčna vozila "nimajo krmilnega sistema na nadgradnji - CAN-BUS", ne oporeka, torej dejstvo, da vozila, dobavljena naročniku v letih 2003 in 2005, nimajo CAN-BUS krmilnega modula, med strankama ni sporno. Naročnik je Državni revizijski komisiji po pozivu naknadno predložil dokazila (vlagateljeva ponudba z dne 11. 9. 2003 ter Navodila za uporabo in vzdrževanje vozila za zbiranje odpadkov AP z dne 24. 2. 2005) za vozila oziroma nadgradnje, ki jih vlagatelj navaja kot referenčna (in so bila dobavljena naročniku). Iz slednjih dokumentov, je razvidno, da je vlagatelj naročniku v preteklih letih dobavil smetarska vozila, katerih nadgradnja je opremljena s programobilnim PLC krmilnim modulom.

Iz odgovora na zahtevek za revizijo (stran 16) je razvidno, da naročnik šteje, da so "v Sloveniji prodane nadgradnje ''identične''", če "ponujeni tip nadgradnje v celoti izpolnjuje vse zahteve iz predmeta naročila, ki so navedene v točki D.1.2., A. in točki B.2. (če jih je ponudnik ponudil in s tem dobil dodatne točke)". Naročnik tako šteje, da referenčna nadgradnja ni identična nadgradnji, kot je ponujeni tip, če referenčna nadgradnja ne vsebuje tudi takega modula, kot ga je ponudnik ponudil v svoji ponudbi. Iz navedenega je razvidno, da je razrešitev tega vprašanja odvisna tudi od interpretacije posameznih pojmov, ki sestavljajo to zahtevo iz razpisne dokumentacije, kot tudi od tega, ali je iz drugih delov razpisne dokumentacije mogoče nedvoumno ugotoviti, da je naročnikova razlaga edina, ki je možna. Glede na navedeno je Državna revizijska komisija morala presoditi, ali je razpisna dokumentacija pripravljena tako, da omogoča tudi tako razlago, kot jo ponuja vlagatelj. V zvezi z razrešitvijo tega vprašanja je Državna revizijska komisija zaprosila strokovnjaka, naj poda svoje mnenje o tem, ali nadgradnja, ki vsebuje PLC krmilni modul, izpolnjuje kriterij identičnosti, če v tokratni ponudbi ponudnik ponuja nadgradnjo s CAN-BUS krmilnim modulom.

V strokovnem mnenju z dne 18. 9. 2006 je strokovnjak navedel, da pojem identično po SSKJ pomeni enako, popolno enakost pa je pri tehničnih sistemih, ki jih proizvajajo različni neodvisni proizvajalci, težko oziroma nemogoče doseči (npr. patentne zaščite). Različne nadgradnje je mogoče ločevati oziroma primerjati na osnovi parametrov velikosti, delovanja, varnosti, porabe energije itd. Ker kriterij identičnosti v takih primerih ni splošno določen, strokovnjak pa tudi navaja, da ne pozna strokovne osnove, standarda ali predpisa, ki bi to določal, zato meni, da je pomembno, ali je naročnik pojem identičnosti dovolj dobro določil, ko je zahteval pri točki o referencah identičnost tipa. Strokovnjak meni, da mora ponujeni tip vsekakor izpolniti zahteve iz razpisne dokumentacije (in jih po ponudbenih specifikacijah tudi izpolnjuje pri vseh ponudnikih), in ugotavlja, da naročnikove zahteve še ne določajo nujno posebnega ali novega tipa nadgradnje. Pojem tip pri različnih ponudnikih lahko pomeni različno in lahko opredeljuje še kaj drugega, kakor same zahteve razpisa. Prav tako pojem tip ne določa popolne identičnosti dveh izdelkov, sistemov ipd., kar je razvidno že iz osnovne definicije pojma tip v SSKJ in še bolj pa iz široke tehnične prakse. Tip praviloma določa samo identičnost glavnih oziroma za uporabnike na splošno najbolj pomembnih lastnosti izdelka. Vlagatelj je glede na zahteve ponudil tip nadgradnje z oznako AP, vsi drugi ponudniki pa nadgradnjo proizvajalca Stummer tip Medium. Vlagatelj se je očitno odločil, da bo izvedenko nadgradnje s CAN-BUS krmilnim modulom označeval z enako oznako tipa (AP), kakor izvedenko s PLC krmilnim modulom. Določitev tipa izdelka je v prvi vrsti stvar proizvajalca, ki se odloči, do katere mere različnosti bo izdelke označeval z isto oznako tipa in kako bo ločil podrobnosti, ki so za osnovne lastnosti izdelka manj pomembne. Zaradi navedenega nadgradnja, ki vsebuje CAN-BUS namesto PLC krmilnega modula lahko izpolnjuje kriterij identičnosti tipa. Glavne funkcije nadgradnje zaradi tega ne bodo drugačne in prav tako ne bodo drugačni zahtevani parametri delovanja nadgradnje smetarskega vozila. CAN-BUS ali PLC krmilni modul lahko zagotavljata popolnoma enako funkcijo - krmiljenje izvršilnih elementov (mehanizmov) nadgradnje. Strokovnjak tudi navaja, da je v končni fazi mogoče nadgradnje ločevati tudi po tem, kakšen krmilni sistem je vgrajen, podobno kot jih lahko ločujemo po barvi ali čem drugem, čeprav vse to ne vpliva na osnovne funkcije nadgradnje ali na parametre delovanja nadgradnje. To bi bilo smiselno, če bi npr. naročnik predvideval, da bo sam skrbel za servisiranje nadgradenj ali bi imel kakšne druge namene s krmilnimi sistemi na vozilih. Strokovnjak tudi navaja, da sta oba krmilna modula lahko oblikovana v skladu s standardom EN 60204-1. S tem lahko tudi električni sistem, zasnovan na enem ali drugem krmilnem modulu, v celoti ustreza standardu EN 60204-1. Prav tako lahko električni sistem s PLC krmilnim modulom ali CAN-BUS krmilnim modulom ustreza Pravilniku o elektromagnetni združljivosti EMC âˆ" Uradni list RS, št. 61/2000 (EMC Directive 89/336 EEC, 92/31 EEC, 93/68 EEC, 98/13 EC). Celotna nadgradnja z enim ali drugim električnim sistemom lahko izpolnjuje vse varnostne zahteve standarda EN 1501-1 in tudi dodatne zahteve naročnika, ki so izven standarda. Tako izdelana nadgradnja, montirana na ustrezno šasijo, lahko tudi izpolnjuje vse zahteve Pravilnika o varnosti strojev (Uradni list, RS, št. 25/2006, Machinery Directive 98/37 EC, 98/79 EC). Na nadgradnji bo lahko ne glede na vgrajen električni sistem v skladu s točko 6.12.4.1 standarda EN 1501-1 jasno označen isti tip nadgradnje in izjava o skladnosti bo ravno tako lahko identična. Poleg tega strokovnjak tudi ugotavlja, da naročnik proizvajalcem nadgradenj sam prepušča izbiro tehnologije krmilnika, kar po njegovem mnenju pomeni, da naročnik nima posebnih razlogov ali namenov, ki bi terjali uporabo točno določene tehnologije. Če naročnik take razloge ali namene vseeno ima, pa po strokovnjakovem mnenju niso bili dovolj dobro izraženi v razpisni dokumentaciji.

Naročnik je 26. 9. 2006 v odgovoru na strokovno mnenje navedel, da se s strokovnjakovim mnenjem le delno strinja, izpostavlja pa, da, če mora ponujeni tip nadgradnje v celoti izpolniti zahteve iz razpisne dokumentacije, za ponujeni CAN-BUS krmilni modul pa ponudnik dobi dodatne točke, in sicer 10 od 30 možnih (največ v okviru točkovanja preseganja naročnikovih zahtev), potem je očitno, da je CAN-BUS krmilni modul ena najpomembnejših lastnosti za naročnika. Če mora biti referenčna nadgradnja identična nadgradnji ponujenega tipa (torej s CAN-BUS krmilnim modulom), potem mora, glede na definicijo po SSKJ, vsebovati tudi identično lastnost, tj. CAN-BUS krmilni modul. Glede na subjektivnost in nedoločenost omenjenega kriterija naročnik meni, da odgovora ni mogoče iskati samo v definiciji pojma identičnosti in primerjati med seboj oba krmilna sistema z vidika funkcionalnosti, češ da oba sistema krmilita nadgradnjo, da ta opravlja svojo funkcijo, torej sta identična in vseeno je, kateri krmilnik je vgrajen. Naročnik izpostavlja, da je odgovor treba iskati tudi v posledici, ki jo ima takšna ali drugačna odločitev za naročnika.

Strokovnjak je 2. 10. 2006 v dodatnem odgovoru na naročnikov odgovor ponovno poudaril, da je glede na zahteve in formulacije iz razpisne dokumentacije vlagatelj lahko upravičeno sklepal, da njegove reference ne bodo sporne. Vlagatelj namreč trdi, da je nadgradnja s CAN-BUS krmilnim modulom zanj enakega tipa, kakor nadgradnja s PLC krmilnim modulom. Strokovnjak meni, da je takšna vlagateljeva odločitev mogoča in ni sporna. Vse glavne funkcijske lastnosti in parametri nadgradnje, kar je najbolj pomembno za določitev tipa nadgradnje smetarskega vozila, ostajajo namreč popolnoma enake. Naročnik po drugi strani v razpisni dokumentaciji ni jasno definiral, kaj pomeni za njega pojem tip. Razpisne zahteve namreč še ne določajo tipa izdelka. Naročnik v svojem izvajanju celo sam utemeljuje, da njegove zahteve lahko izpolnijo različni tipi nadgradenj (ko je govora o Medium in Mini oziroma Mini-High nadgradnjah proizvajalca Stummer). Strokovnjak meni, da ima naročnik pravico zahtevati tudi to, kakšna mora biti tehnologija krmilnika v ponujenih nadgradnjah, vendar naročnik tokrat tega ni storil. CAN-BUS krmilni modul sploh ni bil pogoj oziroma izločitveni kriterij. Da je naročnik pri ocenjevanju ponudb CAN-BUS krmilni modul dodatno točkoval, je po strokovnjakovem mnenju samo jasen namig, da si takšen krmilnik bolj želi in nič več. Ob tem pa naročnik v razpisni dokumentaciji ni dovolj jasno povedal, da pri ponujenih nadgradnjah ne sme biti prav nobenih odstopanj od že prodanih referenčnih nadgradenj. To bi sicer naročnik lahko storil že s pravilno formulacijo enega stavka glede referenc. Strokovnjak navaja, da je logično, da so celo pri identičnem tipu možne spremembe v podrobnostih (funkcija in glavni parametri ostajajo pri tem enaki), sicer bi vsaka najmanjša sprememba zahtevala definicijo novega tipa, kar se v tehnični praksi ne dogaja celo pri bolj očitnih spremembah. Druga možna posledica, če bi bilo navedeno razmišljanje naročnika logično in uveljavljena praksa, bi bila, da bi s tem v bistvu onemogočili vsak razvoj. Prav tako nima s tem vprašanjem ničesar opraviti naročnikovo namigovanje o nezaupanju glede kvalitete, če bi bila določena izvedba prva s strani izvajalca. O tem se je mogoče pogovarjati pri vprašanju splošne garancije proizvajalca komponent in nadgradnje. Ni mogoče na splošno trditi, da so CAN-BUS komponente bolj ali manj kvalitetne kot PLC komponente. Prav tako ni mogoče na splošno trditi da je uporaba CAN-BUS tehnologije bolj ali manj zahtevna od uporabe tehnologije PLC. Za usposobljene strokovnjake bistvene razlike glede tega ni. Strokovnjak tudi meni, da je poimenovanje in ločevanje tipov stvar proizvajalca. Če je naročnik želel pri vprašanju referenc ločiti nadgradnje tudi po tehnologiji krmilnika, bi to moral drugače in bolj določeno izraziti.

Državna revizijska komisija je strokovnjaka naknadno zaprosila še za nekaj pojasnil, in sicer v smislu definicije pojma "tip nadgradnje", kot izhaja iz druge alinee točke 1.3. Tehnične zahteve (točka D.1.2., A., stran 19 razpisne dokumentacije). Strokovnjak je pojasnil, da, če bi naročnik v razpisni dokumentaciji res natančno definiral "svoj tip" nadgradnje, bi bilo nekatere odgovore potrebno preučiti v tej luči oziroma spora po strokovnjakovem mnenju sploh ne bi bilo. Navedena alinea po strokovnjakovem mnenju pomeni samo to (oziroma jo tako razume), da mora biti ponujeni tip nadgradnje tak, da se vanjo smeti nalagajo z zadnje strani oziroma skozi zadnja vrata, naročnik pa s tem še ni definiral svojega tipa. Če pa bi to bila definicija naročnikovega tipa, je to zelo ohlapna definicija, saj z njo zajame samo eno tipično in res eno bistvenih lastnosti smetarske nadgradnje. Tej zahtevi pa ustrežejo vsi ponudniki s ponujenimi nadgradnjami in prav tako bi lahko ustregli z drugimi svojimi tipi nadgradenj (normalno so definicije tipa stvar proizvajalca), ki sicer ne ustrezajo razpisnim zahtevam. Strokovnjak tudi navaja, da sporne alinee ne razume tako, da vse karakteristike, ki ji sledijo, spadajo pod definicijo naročnikovega tipa. Postavitev razpisnih tehničnih zahtev še ni sama po sebi definicija tipa proizvoda, razen, če bi naročnik to jasno eksplicitno zapisal. Običajno tehniki, ko nekaj naročajo, tudi ne počnejo tega na tak način, da bi vsakič definirali poseben tip proizvoda, ampak postavijo tehnične zahteve, ki jim ponudniki lahko ustrežejo z enim tipom proizvoda, lahko pa tudi z več, po njihovem pojmovanju, različnimi tipi proizvodov. Odvisno je od tega ali so zahteve bolj ali manj podrobne. To se sklada tudi s splošnim pojmovanjem pojma "tip", ki je takšno, da pojem določa predvsem nekatere glavne značilnosti, nikakor pa ne vseh značilnosti proizvoda. "Tehničnih zahtev" zato ni mogoče kar na splošno enačiti z "definicijo tipa". Če pa bi privzeli to predpostavko, bi moralo veljati, da je vseeno, kateri od dveh krmilnikov je ponujen, in da se smatra ponudba s PLC ali CAN-BUS krmilnikom kot isti tip, čeprav naročnik nadgradnje s PLC krmilnikom ne priznava, če mu ponudnik ponudi nadgradnjo s CAN-BUS krmilnikom. V tej točki pa ima naročnik še eno definicijo tipa ("ponujeni tip"), ki ni jasna oziroma je zavajajoča.

Strokovnjak je v dodatnem odgovoru z dne 2. 10. 2006 Državni revizijski komisiji tudi pojasnil, da "nadgradnji s CAN-BUS krmilnim sistemom in PLC krmilnim sistemom seveda nista popolnoma identični, če jih gledamo do sleherne podrobnosti. Sta pa lahko enakega ali identičnega tipa. Menim, da je poimenovanje in ločevanje tipov stvar proizvajalca. Če je naročnik želel pri vprašanju referenc ločiti nadgradnje tudi po tehnologiji krmilnika, bi to moral drugače in bolj določeno izraziti." Strokovnjak je Državni revizijski komisiji naknadno z dopisom z dne 27. 10. 2006 še enkrat navedel, da "PLC in CAN-BUS krmilni modul seveda nista identična, če jih gledamo v sleherno podrobnost v tehničnem in tehnološkem smislu. V tem smislu (fizična izvedba, programsko okolje, ki ga uporablja proizvajalec aplikacije, ...) celo PLC ali CAN-BUS krmilniki različnih proizvajalcev niso identični ..."

Na podlagi prej navedenih argumentov in pojasnil Državna revizijska komisija ugotavlja, da nadgradnja, ki vsebuje PLC krmilni modul, ni identična nadgradnji, ki vsebuje CAN-BUS krmilni modul. Državna revizijska komisija pa ugotavlja, da je mogoče sprejeti vlagateljevo argumentacijo, da je nadgradnja, ki vsebuje PLC krmilni modul, po tipu identična nadgradnji, ki vsebuje CAN-BUS krmilni modul. Državna revizijska komisija namreč ugotavlja, da sta v obravnavanem primeru možni dve situaciji, ki sta si v bistvenem različni. Če izhajamo iz pojma "identična nadgradnja", je mogoče ugotoviti, da v tej besedni zvezi pojem "identičen" nakazuje, da mora referenčna nadgradnja vsebovati vse (in identične, torej enake) tehnične zahteve, kot jih ima ponujena nadgradnja. Ker PLC in CAN-BUS krmilni modul nista identična, toliko bolj to velja za nadgradnji, ki vsebujeta različna krmilna modula. Če pa izhajamo iz pojma "identična nadgradnja, kot je ponujeni tip" (kar je zahteva iz razpisne dokumentacije), je treba pri ugotavljanju pomena pojma "identična nadgradnja" upoštevati še pomen pojma "tip" oziroma "ponujeni tip". Glede na to, da bi zgolj izhajajoč iz pomena tip, kot je določen v drugi alinei točke 1.3. Tehnični podatki za nadgradnjo (točka D.1.2., A., stran 19 razpisne dokumentacije), bile vse ponudbe pravilne, saj naročnik ni nobene ponudbe zavrnil kot neprimerne, ker bi vlagatelj (kot sicer kateri izmed drugih treh ponudnikov) ne ponudil "nadgradnje z nakladanjem z zadnje strani", je treba ugotoviti, da naročnik pojmu tip očitno pripisuje še pomen, ki pa ga ni mogoče nedvoumno razbrati iz razpisne dokumentacije. Sicer pa vlagatelj trdi, da je izpolnil naročnikovo zahtevo, ko je ponudil nadgradnje tipa AP in je predložil tudi reference za te nadgradnje, ki se po lastnostih, značilnostih ujemajo s ponujenim tipom nadgradnje.

V obravnavanem primeru, ko so bile ponudbe že predložene, naročnik pa je tudi že izbral najugodnejšo ponudbo, je pravilnost (primernost) vlagateljeve ponudbe treba presojati glede na naročnikovo zahtevo, kot je bila zapisana v razpisni dokumentaciji. Ta namreč sama po sebi ne nasprotuje določilom predpisov s področja javnih naročil, kot sporno pa je ne ocenjuje niti sam vlagatelj (slednji pa utemeljuje, da jo je izpolnil). Ob presoji pravilnosti ponudbe izbranega ponudnika pa tudi ni mogoče izhajati iz namena, ki naj bi ga imel naročnik. Čeprav je iz nadaljnjih naročnikovih dokumentov (npr. zlasti referenčno potrdilo, ki pa sicer ni bilo sestavni del razpisne dokumentacije) sicer razvidno, da je naročnik pravzaprav predvideval, da morajo referenčne nadgradnje v vseh elementih (tj. zahtevah, karakteristikah) izkazovati, da so enake (tj. identične) ponujenim nadgradnjam, naročnikovega namena, ko ta ni hkrati tudi jasno zapisan v razpisno dokumentacijo, ni mogoče upoštevati, saj, kot je Državna revizijska komisija odločila že večkrat, presoja (ne-)pravilnosti (neprimernosti) ponudb ne more biti prepuščena arbitrarni presoji naročnika, temveč mora temeljiti na obstoječi razpisni dokumentaciji oziroma naročnik od ponudnika v fazi pregleda in ocenjevanja ponudb ni upravičen zahtevati izpolnjevanja zahtev, ki jih vnaprej ni izrecno in nedvoumno zapisal v razpisno dokumentacijo in/ali da od ponudnikov v nobenem primeru ni mogoče zahtevati več (ali drugače) kot je od njih terjala vnaprej pripravljena razpisna dokumentacija.

Glede na dejstvo, da je v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZJN-1 naročnikova dolžnost pripraviti tako razpisno dokumentacijo, da bo ponudnik na njeni osnovi lahko pripravil pravilno ponudbo, sama razpisna dokumentacija pa dopušča več možnih razlag (in ne zgolj vlagateljeve razlage) te naročnikove zahteve, nejasnih določb pa ni mogoče razlagati v škodo ponudnikov, Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik ni ravnal v skladu s 76. členom ZJN-1, ko je vlagateljevo ponudbo iz izpodbijanega razloga zavrnil kot nepravilno, zato je v tem delu vlagateljevo revizijsko navedbo ocenila kot utemeljeno.

Državna revizijska komisija je v nadaljevanju presojala utemeljenost vlagateljevih revizijskih navedb glede pravilnosti ponudb drugih ponudnikov.

Vlagatelj izbranemu ponudniku ter ponudnikoma AC-Intercar in MAN očita, da so njihove ponudbe nepravilne: 1. ker bi naj bila kapaciteta ponujenih nadgradenj ob upoštevanju natančnejšega izračuna dejansko manjša od minimalne zahtevane, 2. ker kapaciteta korita presega postavljeno naročnikovo zahtevo, 3. ker ti trije ponudniki glede na podatke, s katerimi razpolaga vlagatelj iz prejšnjih razpisov, lahko ponudijo zgolj polavtomatski sistem stiskanja, ne morejo pa zagotoviti avtomatskega sistema stiskanja (ki je bil postavljen kot naročnikova zahteva), 4. ker so vsi trije ponudniki podali podatke glede izračunov obremenitev osi (priloga 2), ki so povsem nerealni, in 5. ker glede na predložene reference ti ponudniki v vsaj treh primerih niso navedli identičnih nadgradenj, kot je ponujeni tip. Vlagatelj tudi navaja, da iz referenčnih potrdil, ki jih je predložil izbrani ponudnik, ni nikjer naveden tip, zato naročnik ni mogel razbrati, da gre za identične nadgradnje istega tipa.

Ker vlagatelj v delu zahtevka za revizijo (III. točka) z vsebinsko enakimi argumenti izpodbija pravilnost naročnikove ugotovitve, da so ponudbe izbranega ponudnika ter ponudnikov AC-Intercar in MAN pravilne, je Državna revizijska komisija najprej preverila utemeljenost teh revizijskih navedb (torej tistih revizijskih navedb, s katerimi vlagatelj sočasno oziroma enotno izpodija naročnikovo ugotovitev, da so vse tri druge ponudbe pravilne).

V zvezi z revizijsko navedbo glede kapacitete nadgradnje je Državna revizijska komisija najprej vpogledala v razpisno dokumentacijo, in sicer prvo alineo točke 1.3.8. Osnovne zahtevane karakteristike in lastnosti, kjer je navedeno "kapaciteta nadgradnje 15 m3 Â" 0,5 m3 računano v skladu s SIST EN 1501-1". Iz navedene naročnikove zahteve je razvidno, da mora kapaciteta oziroma volumen ponujene nadgradnje znašati neko vrednost iz razpona med 14,5 m3 in 15,5 m3, pri tem pa je treba pri izračunu kapacitete oziroma volumna nadgradnje upoštevati tudi zahteve, ki jih nalaga standard. Državna revizijska komisija je nato vpogledala v predložene ponudbe, in sicer v prilogo 1 (Dimenzije), rubrika Vs (Kapaciteta nadgradnje). Državna revizijska komisija je vpogledala v vlagateljevo ponudbo in ugotovila, da vlagatelj navaja podatek 14,93 m3, nato pa je vpogledala v ponudbo izbranega ponudnika, ki je navedel podatek 14,6 m3, ponudbo ponudnika MAN, ki je tudi navedel podatek 14,6 m3, in ponudbo ponudnika AC-Intercar, ki je navedel podatek 14,77 m3. Vsi ponudniki so predložili tudi zahtevan grafični prikaz izračuna kapacitete nadgradnje (sedma alinea podtočke 1.3.8. Osnovne zahtevane karakteristike in lastnosti; stran 20 razpisne dokumentacije).

Iz navedenih podatkov je mogoče ugotoviti, da vse štiri nadgradnje številčno izpolnjujejo naročnikovo zahtevo glede minimalne kapacitete, vendar vlagatelj trdi, da so konkurenti "podali približen izračun, ki ne upošteva oblikovnih vboklin v kesonu nadgradnje, ki prostor za smeti zmanjšajo z vsake strani vsaj za 0,1 m3, približno je ocenjena tudi bočna površina prostora v vratih nadgradnje in množena s celotno širino kesona in ne s širino vrat, ki je enaka širini korita, kar dodatno zmanjšuje verodostojnost izračuna", zato "upravičeno sklepa, da je dejanska ponujena kapaciteta manjša od minimalne zahtevane".

Naročnik je pri odločanju o zahtevku za revizijo "od ponudnikov zahteval nove oz. natančnejše izračune, ki bi upoštevali prej navedene pripombe vlagatelja. Hkrati je ponudnikom ''dovolil'', da so izračune oz. grafične prikaze napravili tudi z drugimi orodji in ne samo v Pro/ENGINEER-ju, kot je to storil vlagatelj." K odločitvi o zahtevku za revizijo je naročnik predložil tudi dva nova grafična prikaza izračuna kapacitete nadgradnje, ki ju je pripravil proizvajalec nadgradenj Stummer, pri tem pa je upošteval vlagateljeve pripombe. Iz novih grafičnih prikazov izračuna je razvidno, da ima nadgradnja upoštevajoč dolžino podvozja MAN (4.150 mm) volumen 14,7 m3, upoštevajoč dolžino podvozja Mercedes-Benz (4.200 mm) pa volumen 15 m3. Naročnik ugotavlja, da je z natančnejšim izračunom celo "pridobil" na volumnu nadgradenj. Tudi iz teh novih izračunov je razvidno, da nadgradnje izpolnjujejo naročnikovo zahtevo glede minimalnega volumna.

V dani situaciji Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da iz podatkov, podanih v ponudbah izbranega ponudnika in drugih dveh ponudnikov, izhaja, da ponujene nadgradnje izpolnjujejo naročnikovo zahtevo glede minimalne kapacitete oziroma volumna ter da so vsi trije ponudniki predložili tudi zahtevani grafični prikaz izračuna kapacitete nadgradenj in navedli vse pomembne računske dimenzije. Uporabljeno metodo izračuna kapacitete po standardu pri drugih ponudnikih kot zadostno ocenjuje tudi strokovnjak. Strokovnjak tudi ocenjuje, da izračunana oziroma ponujena kapaciteta nadgradnje pri drugih ponudnikih ni manjša od minimalne zahtevane v razpisni dokumentaciji. Ponudbe vseh treh ponudnikov glede teh zahtev torej same po sebi niso nepravilne (oziroma neprimerne). Vlagatelj pa nenazadnje z zahtevkom za revizijo neposredno ne napada tudi morebitne pravilnosti grafičnega prikaza kot tudi ne navedb posameznih dimenzij. Državna revizijska komisija nadalje ugotavlja, da je vlagatelj kot problematično izpostavil "dejansko kapaciteto ponujenih nadgradenj". Državna revizijska komisija pa tudi ugotavlja, da vlagatelj spornih parametrov (elementov izračuna), ki naj bi jih drugi trije ponudniki ne uporabili pri izračunu kapacitete nadgradnje, ne utemeljuje na standardu oziroma da vlagatelj ne utemeljuje, da je treba sporne parametre v skladu z zahtevami standarda tudi upoštevati. Namreč, naročnik je v razpisni dokumentaciji postavil zahtevo, da mora kapaciteta nadgradnje dosegati določeno vrednost, to vrednost pa je treba izračunati v skladu s standardom. Državna revizijska komisija tako izpostavlja, da je vlagateljeva dolžnost svoje navedbe ustrezno argumentirati. V zvezi s tem je relevantna 5. točka tretjega odstavka 12. člena ZRPJN, ki določa, da je mora vlagatelj v zahtevku za revizijo navesti poleg drugih podatkov tudi "dejstva in dokaze, s katerimi se kršitve dokazujejo", poleg tega pa Državna revizijska komisija tudi izpostavlja, da ni mogoče od ponudnikov zahtevati več ali drugače, kot je zahtevala razpisna dokumentacija. Državna revizijska komisija pa tudi ugotavlja, da je sicer strokovnjak v svojem mnenju podal ugotovitev, da bi ob upoštevanju nekaterih dejstev "kapaciteta nadgradnje očitno ne dosegla minimalne zahtevane vrednosti 14,5 m3 oziroma bi bila pri drugih treh ponudnikih manjša", vendar Državna revizijska komisija ugotavlja, da strokovnjak v mnenju ni utemeljil, da upoštevanje parametrov, ki jih navaja vlagatelj, pri izračunu predvideva tudi standard. Glede na navedeno Državna revizijska komisija ob upoštevanju trditvenega in dokaznega bremena ni mogla ugotoviti utemeljenosti te vlagateljeve revizijske navedbe, saj vlagatelj ni uspel zadostno izkazati, da je treba sporne parametre (elemente izračuna) uporabiti že na podlagi standarda.

V zvezi z revizijsko navedbo glede kapacitete korita je Državna revizijska komisija najprej vpogledala v razpisno dokumentacijo, in sicer drugo alineo točke 1.3.8. Osnovne zahtevane karakteristike in lastnosti, kjer je navedeno "kapaciteta korita 2,0 m3 Â" 0,3 m3 računano v skladu s SIST EN 1501-1", in prilogo 1 (Dimenzije), kjer pri rubriki "kapaciteta korita" (Vh) ni navedena nobena opomba, kot sicer utemeljeno navaja naročnik. Iz naročnikove zahteve iz druge alinee točke 1.3.8. je razvidno, da mora kapaciteta oziroma volumen korita znašati neko vrednost iz razpona med 1,7 m3 in 2,3 m3, pri tem pa je treba pri izračunu kapacitete oziroma volumna korita upoštevati tudi zahteve, ki jih nalaga standard. Državna revizijska komisija je nato vpogledala v predložene ponudbe, najprej v vlagateljevo ponudbo, ki navaja podatek 2,28 m3, nato pa še v ponudbo drugih ponudnikov, vsi pa navajajo podatek 2,48 m3. Vsi ponudniki so predložili tudi grafični prikaz izračuna kapacitete korita.

Vlagatelj trdi, da drugi ponudniki ne izpolnjujejo naročnikove zahteve, saj je volumen korit, ki jih ponujajo drugi ponudniki, večji od maksimalno dopustnega. Naročnik temu oporeka in navaja, da je iz razpisne dokumentacije razvidno, da je postavil dve različni definiciji kapacitete korita.

Državna revizijska komisija je strokovnjaka zaprosila za pojasnilo, ta pa je v strokovnem mnenju z dne 18. 9. 2006 navedel, da je po definiciji standarda EN 1501-1 (točka 3.8.3) kapaciteta korita enaka efektivnemu volumnu vode, ki ga korito teoretično lahko vsebuje in mora biti navedena v m3. To je v standardu edina definicija kapacitete korita in ne obstajata dve različni definiciji kapacitete korita, kot navaja naročnik oziroma druga definicija kapacitete korita, kot naj bi jo naročnik pričakoval v prilogi 1, ni nikjer določena. Strokovnjak tudi navaja, da se vsebina lista priloge 1 ujema z vsebino 34. strani standarda EN 1501-1, ki je sicer označena z "Annex B (informative)", vključno z oznakami in nazivi zahtevanih dimenzij. Strokovnjak ugotavlja, da imenska vrednost kapacitete korita pri vseh treh ponudnikih ni znotraj zahtevanih meja (2,0 m3 Â" 0,3 m3), postavljenimi v razpisni dokumentaciji, ampak je večja.

Naročnik v odgovoru na strokovno mnenje z dne 26. 9. 2006 najprej navaja podatke o imenski vrednosti kapacitete korita, kot so jih drugi trije ponudniki navedli v svojih ponudbah, nato pa se sprašuje, "kateri podatek torej ustreza definiciji kapacitete korita po standardu EN 1501-1 - torej efektivnemu volumnu vode, ki ga korito lahko vsebuje in mora biti naveden v m3". V zvezi s tem naročnik navaja, da korito ni telo pravilne oziroma enostavne geometrijske oblike, da je korito nastalo kot sad dolgotrajnega tehnološkega procesa, kakršnekoli spremembe v smislu dimenzij in oblik pa so na kratek rok nemogoče. Nadgradnja Medium ima praktično enako korito že 30 let. Edino, kar se pri koritu lahko spreminja in prilagaja naročnikovim željam, je vsipni rob. Višina vsipnega roba pa je bistvena za definicijo kapacitete korita. Višina korita se šteje do vsipnega roba. Višji je vsipni rob, višje je korito, večja je kapaciteta. In obratno. Če je korito enakih dimenzij in oblik, opravljeni izračuni pa so korektni, potem so razlike v podatkih lahko samo posledica različne višine vsipnega roba. Pri istih nadgradnjah so možne različne višine vsipnega roba tako, da je vsipni rob po višini nastavljiv. Vsipni rob pri nadgradnjah Medium je izdelan iz posebne gumi pregrade in je po višini poljubno nastavljiv. Ko je pregrada v spodnjem položaju in je vsipni rob najnižji, skladno z izračunom in grafično prilogo drugih ponudnikov, kapaciteta korita znaša 1,72 m3, in je torej v okviru tolerance. Navedenih 2,48 m3 pa pomeni samo največjo možno kapaciteto korita oziroma potencial, ki ga naročnik lahko izkoristi ali pa ne.

Strokovnjak je v dodatnem odgovoru z dne 2. 10. 2006 pojasnil, da razlaga kapacitete korita, kot jo podaja naročnik, nima podlage v standardu niti v neki definiciji v razpisni dokumentaciji, je pa iz razpisne dokumentacije razvidno, da mora biti kapaciteta korita računana v skladu s SIST EN 1501-1 standardom. Definicija po standardu govori o volumnu vode, ki jo korito lahko vsebuje do vsipnega roba. V skladu s to definicijo so vsi drugi ponudniki izračunali in navedli kapaciteto korita 2,48 m3. Na sliki v prilogi 1 ponudbenih dokumentacij je vsipni rob kotiran z višino 1.400 mm. Prav tako ni s strani naročnika v razpisni dokumentaciji podane nobene drugačne definicije kapacitete korita, kot je v standardu EN 1501-1. Strogo formalno trije ponudniki ne izpolnjujejo naročnikovih zahtev.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da med vlagateljem in naročnikom ni spora o tem, da bi razpisna dokumentacija ne zahtevala, da je kapaciteta korita 2,0 m3 Â" 0,3 m3, računano v skladu s standardom SIST EN 1501-1, kot tudi ni spora o tem, da je ta zahteva tista zahteva, ki pomeni izpolnitev naročnikove (tehnične) zahteve predmeta javnega naročila, ki mora biti izpolnjena, da se ponudba ugotovi kot pravilna. Med strankama je spor o tem, ali so navedeno zahtevo, kot jo je v razpisni dokumentaciji postavil naročnik, izpolnili tudi drugi ponudniki.

Državna revizijska komisija se je pri svoji odločitvi oprla na ugotovitev strokovnjaka, da je v standardu podana zgolj ena definicija kapacitete korita. Naročnik v odgovoru na strokovno mnenje z dne 26. 9. 2006 sicer izpostavlja, da je pri izračunu kapacitete korita relevanten vsipni rob, v ponudbah drugih treh ponudnikov pa je ponujena nadgradnja, ki ima po višini nastavljiv vsipni rob, zato pomeni navedba volumna 2,48 m3 potencialni volumen korita, ne pa tudi efektivnega volumna korita, saj je ta 1,72 m3, vendar Državna revizijska komisija hkrati ugotavlja, da naročnik v odgovoru na zahtevek za revizijo navaja, da se podatka v razpisni dokumentaciji razlikujeta, saj eden pomeni "efektivni volumen vode, ki ga korito teoretično lahko drži", drugi pa pomeni "dejanski koristen volumen korita oziroma koliko odpadkov dejansko sprejme". Iz navedenih definicij je razvidno, da naročnik razlikuje med efektivnim in dejanskim volumnom. Po SSKJ pojem "efektiven" pomeni "dejanski" (tudi "resničen"), zato Državna revizijska komisija ni mogla ugotoviti, v čem se navedeni besedi oziroma besedni zvezi razlikujeta. Glede na vse navedeno je Državna revizijska komisija sledila vlagateljevi revizijski navedbi, saj je presodila, da je vlagateljeva argumentacija po izvedbi dokaza s strokovnjakom prepričljivejša od naročnikove argumentacije.

Državna revizijska komisija pa ob tem naročniku predlaga, da glede na to, da se v svojih dokumentih večkrat sklicuje na to, da je bilo nekaj mišljeno v skladu s standardom oziroma da to ni bilo mišljeno, in ker uporablja slikovno gradivo iz standarda (npr. slika iz priloge 1), v primeru novih postopkov oddaje podobnih predmetov javnega naročila zaradi večje jasnosti in v izogib novim nepotrebnim sporom in zapletom svoje zahteve skuša oblikovati na čim bolj jasen način, tudi upoštevajoč naročnikovo dolžnost, kot izhaja iz prvega odstavka 23. člena ZJN-1.

V zvezi z revizijsko navedbo glede varnosti ponujenih nadgradenj je Državna revizijska komisija pridobila mnenje strokovnjaka, nato pa še dopolnjeno mnenje, kjer je strokovnjak med drugim navedel, da "obstaja možnost (in ne gotovost), da je vlagateljeva navedba utemeljena in da velja za vse ponudnike vključno z vlagateljem". Državna revizijska komisija tudi po izvedbi dokaza s strokovnim mnenjem ni mogla ugotoviti utemeljenosti vlagateljeve revizijske navedbe, zato ji v skladu s pravilom o trditvenem in dokaznem bremenu ni sledila.

V zvezi z revizijsko navedbo glede nerealnih podatkov, ki izhajajo iz priloge 2, je Državna revizijska komisija najprej vpogledala v razpisno dokumentacijo in ugotovila, da je naročnik v obrazcu, kot izhaja iz priloge 2, določil tabelo (Izračun obremenitev osi), v šesti alinei točke 1.3.8. Osnovne zahtevane karakteristike in lastnosti (stran 20) pa zapisal navodilo "izračun obremenitev osi podati v prilogi 2". Vlagatelj trdi, da so podatki drugih ponudnikov nerealni in za večkratnik presegajo skupno maso vozila, podano v kN in predvideno v točki 1.3.1. Nosilnost. Kot primer vlagatelj izpostavlja, da je predvidena nosilnost 176,4 kN, drugi ponudniki pa v tabeli navajajo skupno maso vozila 18.000 kN.

Državna revizijska komisija je vpogledala v ponudbo izbranega ponudnika in ugotovila, da je ta kot skupno maso vozila navedel število 18.000, to število pa sta navedla tudi druga dva ponudnika. Vlagatelj je v to rubriko zapisal številko 176,4. Iz teh podatkov je razvidno, da so si podatki v razmerju približno 1 : 100. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v tabeli kot mersko enoto določil kN (sicer pa 1 kg = 9,81 N, torej 100 kg = 981 N). Izbrani ponudnik je v tabeli poleg merske enote kN dopisal "= kg", ponudnik AC-Intercar je nad tabelo zapisal "kg", ponudnik MAN pa ni dodal ničesar. Državna revizijska komisija je pridobila tudi mnenje strokovnjaka, v katerem je med drugim navedel, da "je tehnično izobraženi osebi lahko razumljivo, da gre za napako pri vnosu oziroma pri uporabi enot, saj bi bile stokrat prevelike vrednosti sil za vozila predvidenega tipa povsem nesprejemljive. Poleg tega tudi proizvajalci vozil (šasij) dovoljene obremenitve večinoma podajajo v enotah mase (kg) in zaradi tega lahko hitro pride do nedoslednosti oz. napak pri mešanju različnih podatkov. Menim, da gre za napačno uporabo enot, podatki o obremenitvah pa s tem niso nerealni. S tem pojasnilom v tej točki vsi ponudniki izpolnjujejo postavljene zahteve."

Državna revizijska komisija je pri vpogledu v razpisno dokumentacijo ugotovila, da je naročnik postavil zahtevo vpisa podatkov v tabelo v kN. Tej naročnikovi zahtevi ni sledil noben izmed drugih treh ponudnikov, vendar, ker je vlagatelj izpostavil zgolj dejstvo, da ponudbe drugih ponudnikov ne izpolnjujejo tehničnih pogojev iz razpisne dokumentacije, ni pa navajal v tej točki morebitnih drugih kršitev, je Državna revizijska komisija vlagateljevo revizijsko navedbo presojala le v smislu in okviru, kot je bila oblikovana. Že iz pojasnila strokovnjaka izhaja, da je "napaka" nastala zaradi drugačnih merskih enot od tistih, ki jih je predvidel naročnik, podatki pa zaradi tega niso nerealni. Iz navedenega pojasnila tako sledi, da so ponudniki, ki so navedeni podatek opremili tudi z ustrezno mersko enoto, ne more biti nerealen. Taki ponudbi sta ponudbi izbranega ponudnika in ponudnika AC-Intercar. Ponudnik MAN v to tabelo ni vnesel še podatka o merski enoti v kg, zato je treba izhajajoč iz zgolj navedenih podatkov v tabeli, kjer so kot merska enota določeni kN, pri tem ponudniku podatki pravzaprav nerealni, čeprav gre za identične podatke, kot jih navajata druga dva ponudnika.

Državna revizijska komisija tako ugotavlja, da je vlagateljeva revizijska navedba, kot je bila oblikovana, utemeljena zgolj glede ponudbe ponudnika MAN, ne pa tudi ponudbe izbranega ponudnika in ponudnika AC-Intercar.

Čeprav navedeno v nadaljevanju ni vplivalo na odločitev Državne revizijske komisije, pa Državna revizijska komisija naročnika vseeno opozarja, da se ni mogoče strinjati z njegovo argumentacijo, ko navaja, da gre v obravnavanem primeru za računsko napako, ki jo dovoli tudi 54. člen ZJN-1, saj iz naročnikove spisovne dokumentacije sicer ni niti razvidno, da bi naročnik pozval izbranega ponudnika kot sicer druga ponudnika, da odpravijo domnevno računsko napako. Odprava "računskih napak" pa bi v tem primeru tudi ne bila dopustna, saj sta izbrani ponudnik kot ponudnik AC-Intercar spremenila zahtevo iz razpisne dokumentacije. Pozivanje na pravilno preračunavanje kg v kN bi v takem primeru pomenilo, da bi naročnik dovolil, da izbrani ponudnik kot tudi ponudnik AC-Intercar naredita iz nepravilne ponudbe pravilno ponudbo, kar pa v skladu s 54. členom ZJN-1 ni dovoljeno. Namreč, pri pregledu naročnikove spisovne dokumentacije ni bilo mogoče zaslediti, da je naročnik podal pojasnilo ponudnikom ali dovolil spremembo razpisne dokumentacije z navajanjem kg namesto kN. Razpisno dokumentacijo pa lahko ponudniki spremenijo le v soglasju z naročnikom. Ker pa v obravnavanem primeru vlagatelj ni izpostavil kot sporno tudi to, da sta izbrani ponudnik in ponudnik AC-Intercar spremenila zahtevo iz razpisne dokumentacije glede nenavajanja podatkov v kN, ne pa kg, Državna revizijska komisija tega dejstva v tem konkretnem primeru ni mogla obravnavati kot kršitev.

Ker je Državna revizijska komisija ob presoji vlagateljevih revizijskih navedb ugotovila, da je vlagatelj uspel izkazati utemeljenost vsaj ene svoje revizijske navedbe (tj. prej obravnavane revizijske navedbe), ki se nanaša na nepravilnost drugih treh ponudb (tj. ponudbe izbranega ponudnika ter ponudnikov AC-Intercar in MAN), Državna revizijska komisija ni obravnavala še preostalih revizijskih navedb. Tudi v primeru, če bi Državna revizijska komisija pri presoji preostalih revizijskih navedb ugotovila, da so neutemeljene, to ne bi moglo v ničemer vplivati na ugotovitev, da je vlagatelj uspel izkazati utemeljenost vsaj ene svoje revizijske navedbe, ki se nanaša na izpodbijanje pravilnosti vseh drugih ponudb.

V povzetku zgornjih ugotovitev Državna revizijska komisija zaključuje, da je vlagatelj uspel izkazati neskladje naročnikove odločitve o oddaji obravnavanega javnega naročila s predpisi s področja oddaje javnih naročil, zato je odločila, kot izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa.

V zvezi z morebitno pristranskostjo strokovnjaka je Državna revizijska komisija opravila posamezne poizvedbe in iz pridobljenih podatkov ni mogoče zaključiti, da bi bilo treba zaradi nekdanje zaposlitve vlagateljeve kontaktne osebe pri delodajalcu, pri katerem ima (in je imel) sklenjeno delovno razmerje tudi strokovnjak (tj. fakulteta), šteti, da je strokovnjak pristranski.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Na podlagi tretjega odstavka 22. člena ZRPJN mora naročnik v primeru, če je zahtevek za revizijo utemeljen, na pisno zahtevo vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale z revizijo. Vlagatelj je v zahtevku za revizijo priglasil povrnitev stroškov v višini 200.000 tolarjev za vplačano takso za vložitev zahtevka za revizijo, v prvi pripravljalni vlogi pa poleg povračila teh stroškov tudi povračilo stroškov v višini 2.000 odvetniških točk, povečanih za 20 % DDV za pripravo zahtevka za revizijo, materialnih stroškov v višini 2 %, 50 odvetniških točk za sestavo zahteve za nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo kot tudi povračilo zneska založenega predujma.

Državna revizijska komisija, skladno s šestim odstavkom 22. člena ZRPJN, vlagatelju priznava povračilo potrebnih stroškov, nastalih z revizijo, in sicer povračilo vplačane takse v višini 200.000 tolarjev in zneska za sestavo strokovnega mnenja, kot je razviden iz obračuna, v višini 160.000 tolarjev.

Državna revizijska komisija vlagatelju ne priznava priglašenih stroškov za pripravo zahtevka za revizijo in sestavo zahteve za nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo. V skladu s 15. členom Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93, 24/96 âˆ" odl. US, 24/2001, 48/2001 âˆ" odl. US, 111/2005 âˆ" odl. US) mora odvetnik na vsako vlogo in listino, ki jo sestavi, dati svoj žig in svoj podpis. Pri pregledu zahtevka za revizijo in zahteve za nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo je Državna revizijska komisija ugotovila, da iz teh dveh listin (dokumentov) ni razvidno, da bi ju sestavil odvetnik, saj ne vsebujeta ne odvetnikovega podpisa ne žiga (kot sicer niti morebitne navedbe, da navedena dokumenta vlaga odvetnik po pooblastilu vlagatelja - pravne osebe, ponudnika v postopku oddaje javnega naročila). Iz zahteve za nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo pa je celo razvidno, da je bil dopis pripravljen na dokumentu, ki v glavi in nogi vsebuje izključno podatke o vlagatelju - pravni osebi, ponudniku v postopku oddaje javnega naročila, kuverta, v kateri je bil ta dokument poslan naročniku, pa prav tako nosi žig vlagatelja - pravne osebe, ponudnika v postopku oddaje javnega naročila, ne pa morebitnega odvetnikovega žiga ali odvetnikovih podatkov. Iz obeh navedenih dokumentov pa je tudi razvidno, da ju je podpisala le predsednica uprave vlagatelja - pravne osebe, ponudnika v postopku oddaje javnega naročila, kot tudi to, da je odtisnjen zgolj žig vlagatelja - pravne osebe, ponudnika v postopku oddaje javnega naročila. Ker je iz navedenih dokumentov razvidno, da ju ni sestavil odvetnik, Državna revizijska komisija ugotavlja, da ni izkazan temelj za priznanje povračila navedenih stroškov. Državna revizijska komisija pa vlagatelju ne priznava tudi priglašenih materialnih stroškov. V prvem odstavku 13. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67/2003 in 70/2003 - popr.; v nadaljevanju: Odvetniška tarifa) je določeno, da je stranka dolžna povrniti odvetniku sredstva, ki jih je zanjo založil, v drugem odstavku 13. člena Odvetniške tarife, da je stranka dolžna povrniti odvetniku tudi izdatke za poštne in telefonske storitve, obrazce, za bančne storitve, za fotokopiranje in prepisovanje spisov, listin ter dokumentacije in podobne izdatke, v tretjem odstavku 13. člena Odvetniške tarife pa, da izdatke iz drugega odstavka Odvetniške tarife lahko odvetnik obračuna v dejanski višini ali v pavšalnem znesku. Ta pavšalni znesek je mogoče v skladu z Odvetniško tarifo obračunati od skupne vrednosti storitve. Ker je Državna revizijska komisija ugotovila, da ni izkazan temelj za priznanje povračila stroškov za sestavo zahtevka za revizijo in zahteve za nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo, pavšalnih stroškov v tem primeru ni mogoče obračunati.

Naročnik mora povrniti vlagatelju stroške, nastale v zvezi z revizijo, v višini 360.000 tolarjev. Višja stroškovna zahteva se zavrne.

Ker je vlagatelj za izvedbo dokaza s strokovnjakom založil 350.000 tolarjev, dejanski stroški pa so znašali 160.000 tolarjev, se preostanek založenega predujma v višini 190.000 tolarjev vrne vlagatelju na njegov transakcijski račun.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. in 3. točke izreka tega sklepa utemeljena.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).


V Ljubljani, 6. 11. 2006

Predsednik senata
Jožef Kocuvan, univ. dipl. ekon.
član Državne revizijske komisije









Vročiti:
- Snaga, javno podjetje, d. o. o., Povšetova 6, 1000 Ljubljana,
- odvetnik Zmago Marovt, Rozmanova 12/I, 1000 Ljubljana,
- Just, d. o. o., Brnčičeva 13, 1231 Ljubljana Črnuče,
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, 1000 Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, 1000 Ljubljana.