018-324/2006 Elektro Maribor, javno podjetje za distribucijo električne energije, d.d.

Številka: 018-324-06-42-2838

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99, 90/99, 110/02, 42/04, 61/05 in 78/06; v nadaljevanju: ZRPJN) v senatu članice Sonje Drozdek šinko kot predsednice senata, člana Jožefa Kocuvana in predsednika Sama Červeka kot članov senata, ob sodelovanju svetovalca Aleksandra Petrovčiča, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za izbiro izvajalca za "dobavo kabelskega pribora" in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil ponudnik VEL KABEL d.o.o., Abramova 17, Ljubljana, ki ga zastopa odvetnica Anka Kenda Oražem, Trdinova ulica 5, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Elektro Maribor, javno podjetje za distribucijo električne energije, d.d., Vetrinjska ulica 2, Maribor (v nadaljevanju: naročnik), dne 12.09.2006 soglasno

ODLOČILA

1. Zahtevek za revizijo za sklop B se zavrne kot neutemeljen.

2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov, nastalih v zvezi z revizijo, se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Naročnik je dne 26.05.2006 sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila po odprtem postopku za izbiro izvajalca za "dobavo kabelskega pribora". Naročnik je javni razpis objavil v Uradnem listu RS, št. 71/06, z dne 07.07.2006, pod št. objave Ob-19165/06, razdeljeno v dva sklopa, in sicer sklop A - kabelski čevlji, tulci in obesni material ter sklop B - kabelske glave in spojke.

Vlagatelj je dne 27.07.2006 na naročnika naslovil zahtevek za revizijo javnega razpisa za dobavo kabelskega pribora 12AG/JN-26-06 - sklop B, v katerem uvodoma navaja, da je naročnik zagrešil kršitev načela gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev, načela zagotavljanja konkurence med ponudniki in načela enakopravnosti ponudnikov. Podrobnejše ugotovitve in utemeljitve vlagatelja so naslednje:
- V točki 10 razpisne dokumentacije je naročnik kot obvezen dokument ponudnika zahteval certifikat ISO razreda 9000.
Vlagatelj pojasnjuje, da za dejavnost, ki je predmet izvajanja tega javnega razpisa certifikat ISO skupine 9000 ni obvezen in ni zakonsko predpisan;
- V točki 10 razpisne dokumentacije je naročnik od ponudnikov zahteval predložitev listine za ugotavljanje ustreznosti blaga za vgradnjo v slovenski elektroenergetski sistem, to je strokovno mnenje o ustreznosti EIMV za SN opremo in certifikat SIQ za NN opremo.
Vlagatelj pojasnjuje, da je po njegovem pozivu naročniku le-ta odgovoril, da "zaradi občutljivosti narave sistema v katerega bo material vgrajen, želi, da je to mnenje sestavni del dokumentacije". Vlagatelj je prepričan, da je nedopustno in nesprejemljivo, da kljub sprejetim evropskih direktivam in povzetim evropskim standardom, ki jih je Slovenija sprejela ter kljub zakonski ureditvi akreditacije organov, ki lahko preverjajo in izdajajo certifikate oziroma mnenja o skladnosti, naročnik zahteva predložitev listin, izdanih s strani slovenskih organov, in to ne glede na to, da EIMV niti nima pridobljene akreditacije za izdelavo mnenj. Prav tako ni nikakršne zakonske osnove za zahtevo po vgradnji v slovensko elektroenergetsko omrežje. Vlagatelj je tudi prepričan, da so, v kolikor so proizvodi proizvedeni v skladu z v Sloveniji veljavnimi standardi ter preizkušeni po veljavni zakonodaji in s strani naročnika določeni za katero vrsto uporabe in namen so namenjeni, izpolnjeni vsi zakonski pogoji, da se blago lahko da v promet. Vlagatelj še dodaja, da tudi če zanemarimo, da pridobitev tovrstnega mnenja predstavlja dolgotrajen in zamuden postopek, ni zanemariti, da pridobitev takega mnenja predstavlja povsem nepotreben strošek.
- V zvezi s točko 10 razpisne dokumentacije, kjer je naročnik podal specifikacijo blaga, je ponudnik prosil za pojasnilo glede blaga, ki ima drugačno rangiranje - dimenzioniranje od navedenega.
Kot primer vlagatelj navaja spojko za 12/20 kV enožilne kable z umetno maso z veznimi tulci za preseke 70-150 in 120-240, v povezavi s katero je vprašal, ali je veljavna tudi ponudba spojke z rangiranjem 25-70 in 95-240 oziroma ali enak princip velja tudi za ostale artikle. Vlagatelj pojasnjuje, da je v specifikaciji blaga podano dimenzioniranje blaga, ki ga ponuja znani proizvajalec, kar ostale ponudnike postavlja v neenakovreden položaj. Vlagatelj meni, da bi bilo moč doseči primerljivost ponudb tako, da bi naročnik določil preseke tako, da se preseki ne bi pokrivali - na primer 70-120 in 150-240 - v tem primeru bi po mnenju vlagatelja določen ponudnik ponudil eno ceno za 70-150 in drugo za 120-240. V primeru rangiranja, kot ga je izpostavil vlagatelj (25-70 in 95-240) bi postavil enako ceno za oba nivoja. Z drugačnim rangiranjem, kot je določeno, se po mnenju vlagatelja ponudnika oziroma proizvajalca, ki ima drugačno rangiranje proizvodov, ne bi postavilo v diskriminatoren položaj. Vlagatelj nadalje pojasnjuje, da je naročnik v svojem odgovoru zavrnil predlog ponudnika z obrazložitvijo, da bi v tem primeru ponudbe ne bile med seboj primerljive.
- V točki 10 razpisne dokumentacije naročnik navaja, da je zahtevana tehnologija toploskrčna tehnologija.
Vlagatelj se kot ponudnik natične tehnologije za SN kabelski pribor ne strinja s tovrstno zahtevo, saj se natična tehnologija v elektrodistribucijskih podjetjih v Evropi in svetu uporablja že vrsto let in zagotavlja želeni namen in izvedbo zaključevanja, spajanja in priključevanja kablov enakovredno tehnologiji, ki jo zahteva naročnik. Vlagatelj omenja, da so artikli tudi drugih proizvajalcev izvedeni in uporabljeni v hladni tehnologiji, čeravno jih ponudniki in naročnik obravnavajo kot toplokrčne. Vlagatelj navaja, da mu je naročnik v zvezi z vprašanjem o dovolitvi tudi hladne tehnologije odgovoril, da se je glede na pozitivne izkušnje odločil za toplokrčno tehnologijo. Vlagatelj dodaja, da glede na naročnikov dopis, ki ga je prejel 17.07.2006, predvideva, da naročnik blago "drugačne" kot toplokrčne tehnologije naroča po drugačnem postopku - predvidoma po naročilih male vrednosti - takšen drugačen način naročanja pa je za vlagatelja sporen, prav tako je po vlagateljevem mnenju sporno označevanje in omejevanje na toplo in hladno opremo. Vlagatelj dodaja, da lastnosti slovenskega elektroenergetskega sistema niso tako drugačne od lastnosti sistemov drugih evropskih držav, ki že leta uspešno uporabljajo različne tehnologije spajanja in zaključevanja vodnikov, tako toploskrčne kot hladnoskrčne. Vlagatelj dodaja, da je uporaba natične instalacije proizvajalca NKT na področjih in pri artiklih, ki to dopuščajo, varna in zanesljiva ter prinaša prednosti pri instalaciji blaga z vidika hitrosti, zmanjšane uporabe ognja, zmanjšanja možnosti napak zaradi napačne instalacije ter zaradi splošne ekonomičnosti proizvoda in uporabe.
- V skladu z VIII. členom razpisne dokumentacije zahteva naročnik od ponudnika dokazilo - potrjene reference, da je ponudnik od 01.01.2003 dalje naprej dobavil blago, ki je predmet tega javnega razpisa, najmanj za enega pogodbenega partnerja, in sicer v elektrogospodarska podjetja Slovenije, kar vlagatelj ocenjuje kot diskriminatorno. Vlagatelj navaja, da je v zvezi s tem naročniku poslal dne 11.07.2006 in dodatno dne 18.07.2006 vlogo, v kateri je navedel, da se ne strinja, da naročnik sprejema le reference elektrogospodarskih podjetij Slovenije in ne ostalih kupcev v Slovenji in tujini, prav tako pa se ne strinja, da OBR-12 zahteva potrditev referenc dobav, ki so bile izvršene direktno s strani ponudnika, saj gre za blago in ne storitev, zato so po njegovem mnenju bistvene reference proizvajalca blaga. Vlagatelj pojasnjuje, da mu je naročnik v odgovoru navedel, da pri takšni zahtevi vztraja zato, ker je to občutljiv material v EES, s katerim je pogojena ena glavnih nalog, to je zanesljivost. Vlagatelj meni, sklicujoč se na odgovor naročnika, ki omenja občutljiv material (blago), da naročnik želi potrditev kvalitete blaga - le-to pa potrjujejo in dokazujejo skladnosti s predpisanimi in veljavnimi standardi in normami, zaradi česar je zahteva naročnika glede takšnih referenc neprimerna in neustrezna.
- V zvezi s točko 10 razpisne dokumentacije - tehnična specifikacija - sklop 2 - je vlagatelj naročnika v dopisu dne 18.07.2006 povprašal glede navedbe standarda IEC, in sicer, ali so ponudbe za artikle, preizkušene v skladu z drugimi evropskimi standardi, veljavne. Vlagatelj pojasnjuje, da je dne 24.07.2006 prejel od naročnika odgovor, da ponudnik zraven IEC standarda lahko ponudi tudi SIST standard. Po vlagateljevem mnenju je navedeni odgovor naročnika neprecizen in dvoumen, ker ga je moč različno razumeti, saj ni jasno, ali ponudniki lahko certifikatom, izdanim v skladu s standardi IEC, priložijo tudi certifikate v skladu s SIST standardi, ali pa lahko ponudijo ene ali druge samostojno.
- Na podlagi razpisne dokumentacije in razdelitve blaga na sklopa A - kabelski čevlji, tulci in obesni material ter B - kabelske glave in spojke, je vlagatelj naročnika dne 11.07.2006 in dodatno dne 18.07.2006 seznanil s svojim stališčem glede delitve, in sicer, ali je možno, da se oblikujejo sklopi blaga z razdelitvijo sklopa B na NN in SN pribor. Vlagatelj meni, da je zagotovo smiselno ločevanje kabelskega pribora na 1kV in 20 kV, saj se s tem poveča konkurenčnost usposobljenih in sposobnih ponudnikov. Vlagatelj dodaja, da se mu kot zastopnikom proizvajalca spojne opreme za srednje in visoke napetosti ne zdi primerno, da bi le zaradi oblikovanja sklopov naročnika pričeli z dodatno dejavnostjo. Vlagatelju se ne zdi iz cenovnega in stroškovnega vidika ter strokovne in tehnične podpore, ki jo mora ponudnik nuditi naročniku, smiselno niti upravičeno ponuditi 20 kV opremo ponudniku 1 kV opreme le z razlogom, da bo blago skupno lahko ponujeno naročniku, niti ni to interes proizvajalca, ki ga zastopa. Vlagatelj pojasnjuje, da je naročnik njegov predlog zavrnil brez obrazložitve. Vlagatelj tudi pojasnjuje, da so sklopi v konkretnem postopku oddaje oblikovani tako, da sam (vlagatelj domneva da najverjetneje tudi drugi ponudniki) ne more oddati ponudbe za celoten sklop samo z artikli iz svojega stalnega prodajnega programa. Vlagatelj dodaja, da obstaja večje število ponudnikov, ki ponujajo le spojni pribor nizke napetosti, ponudniki, ki nudijo termoskrčni pribor (cevi, manšete), ponudniki, ki nudijo obesni in spojni pribor za zračne vodnike ter nenazadnje ponudniki, ki se ukvarjajo z dobavo spojnega pribora za srednje in visoko napetostne kable. Vlagatelj še navaja, da žal nima vseh podatkov o številu pravilnih ponudb, ki jih naročnik pridobi na podlagi tako oblikovanega sklopa, zagotovo pa je to število dosti manjše od števila ponudb, ki bi jih pridobil ali jih je morda v preteklosti že dobil z drugače oblikovanimi sklopi.
- V skladu s tehnično specifikacijo - Sklop B - artikel kabelski nastavek T 12/20 kV (400 - 630 A) - je vlagatelj naročnika z dopisom dne 11.07.2006 in dodatno dne 18.07.2006 pozval, da "T adapter, ki ga nudi, ne potrebuje dodatnega končnika za instalacijo, zato prosi za prilagoditev opisa artikla v tej smeri, da bodo ponujeni primerljivi proizvodi". Vlagatelj še dodaja, da je v navedenih dopisih naročnika opozoril, da "artikel, ki ga ponuja, ne potrebuje končnika za izvedbo in torej brez končnika niti ne more ponuditi", medtem ko bo pri ponudbi konkurenčnega artikla potreboval za instalacijo še končnik, in bo zato končna cena priključka v celoti drugačna, kot le kabelski nastavek T. Vsled tega je primerno (zaradi primerljivosti ponudb), da se ponudi izvedba zaključka s T nastavkom v celoti (torej za proizvajalce, ki dodatni končnik potrebujejo za izvedbo, z vključenim končnikom). Vlagatelj pojasnjuje, da mu je naročnik odgovoril, da dodatnega končnika ne potrebuje. Vlagatelj razume tak odgovor, da naročnik predvideva, da bo pridobil samo ponudbe za T adapterje, ki so izvedeni v zaključeni celoti in ne potrebujejo predhodne namestitve kabelskega končnika, oziroma, da so samo take ponudbe pravilne, slednje pa vlagatelju povsem ustreza. Kljub temu pa v izogib morebitne dvoumne interpretacije navedeno vključuje v revizijski zahtevek.
Vlagatelj predlaga razveljavitev postopka oddaje javnega naročila ter na podlagi spremenjene razpisne dokumentacije ponovitev postopka. Vlagatelj tudi priglaša stroške revizijskega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Naročnik je dne 31.07.2006 sprejel sklep, s katerim je vlagateljevemu zahtevku za revizijo ugodil tako, da se ISO standard izloči iz zahtevanih pogojev in ga bo naročnik prenesel v obrazec OBR-7B Kriteriji in merila za ocenitev ponudb, v preostalem delu pa ga je zavrnil kot neutemeljenega.
Glede certifikata SIQ (Slovenski institut za kakovost) naročnik obrazloži, da je SIQ na nizkonapetostnem nivoju institucija, ki izdaja certifikate o primernosti vgradnje določenega blaga v elektroenergetski sistem Republike Slovenije. Glede strokovnega mnenja EIMV (Elektro institut Milan Vidmar) pa naročnik obrazloži, da na srednjenapetostnem področju igra enako vlogo EIMV. Ker so elektroenergetski sistemi v Evropi različni oziroma je v uporabi v Evropi oziroma v svetu različna oprema, je naročnik mnenja, da je zanj kot slovensko podjetje edino primerno in relevantno mnenje SIQ in EIMV o primernosti vgradnje v slovenskem elektroenergetskem sistemu. Naročnik ima tudi zaupanje v ti dve družbi, s čimer se znebi dvomov o primernosti in ustreznosti nakupa opreme iz drugih držav sveta.
V zvezi z očitkom glede rangiranja presekov za spojke naročnik navaja, da drugačno rangiranje za naročnika ni primerno in sprejemljivo za njegovo uporabo. Naročnik dodaja, da je v razpisni dokumentaciji navedel preseke, ki so zanj najbolj uporabni oziroma jih potrebuje pri opravljanju svoje dejavnosti in mu povzročajo najmanjše stroške. V kolikor bi sledil primeru rangiranja kot ga želi vlagatelj (25-75 in 95-240), pa bi lahko drugi ponudniki enako trdili kot trdi vlagatelj, da so rangi postavljeni diskriminatorno.
Glede očitka v zvezi s toploskrčno tehnologijo, naročnik pojasni, da to tehnologijo edino obvladuje, tako strokovno tehnično, kot tudi v fazi montaže, oziroma druge vrste tehnologije ne obvladuje in so pri njemu v fazi spoznavanja in preizkušanja. Ker gre za zelo občutljiv element v elektroenergetskem sistemu, si naročnik na noben način ne more privoščiti drugačne vrste tehnologij kot je toplskrčna, saj drugih tehnologij ne pozna popolno in jih ne obvladuje.
Vezano na očitek glede referenc, naročnik pojasni, da so reference vezane na ponudnika in ne na proizvajalca. Z referencami ponudnik dokaže, je že ponudil določeno blago določenega proizvajalca. Z referencami ponudnik dokazuje tudi, da je usposobljen za prodajo določenega blaga in ima izkušnje (strokovne in komercialne) pri trženju določenega blaga.
Glede očitka v zvezi s standardom IEC naročnik obrazloži, da vztraja pri odgovoru, ki ga je vlagatelj zahtevka prejel z dopisom, št. 12-MP/N-550/06, z dne 21.07.2006, - odgovor na tretje vprašanje.
V zvezi z očitkom glede oblikovanja sklopa B, naročnik pojasni, da z oblikovanjem sklopa B z ničemer ni kršil načel iz določil ZJN-1.
Vezano na očitek glede kabelskega nastavka T 12/20kV (400-630 A) naročnik navede, da vztraja pri odgovoru kot ga je prejel vlagatelj z dopisoma, št. 12-MP/N-526/06, z dne 13.07.2006, in št. 12-MP/N-550/06, z dne 21.07.2006.

Vlagatelj je naročnika z dopisom, z dne 21.08.2006, obvestil, da bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo. Vlagatelj uvodoma navede, da izvzemši prvo točko svojega zahtevka (glede certifikata ISO razreda 9000) pri svojem zahtevku vztraja v celoti.
Vlagatelj v navedenem dopisu pojasni glede certifikata Slovenskega instituta za kakovost, da je ta institut res akreditiran za izvajanje nalog na področju ugotavljanja skladnosti za proizvode nizke napetosti ter kot tak primeren za izdajo certifikatov o skladnosti. Vendar pa po mnenju vlagatelja SIQ ne more biti preferirana in izrecno zahtevana institucija, pač pa zgolj enakovredna drugim akreditiranim institucijam, ki niso nujno institucije s sedežem v Republiki Sloveniji. Elektro institut Milan Vidmar (EIMV) pa ni akreditirana institucija za opravljanje nalog na področju ugotavljanja skladnosti z zakonom za blago po predmetnem javnem razpisu.
Vezano na očitek glede rangiranja presekov spojk vlagatelj pojasni, da naročnik v sklepu, s katerim je odločil o vlagateljevem zahtevku za revizijo, podaja druge in drugačne razloge, kot jih je podajal v prejšnjih odgovorih vlagatelju o nesprejemljivosti drugačnega rangiranja.
Vlagatelj priglaša, poleg prvotnih stroškov v zahtevku za revizijo, še dodatne stroške v zvezi z obvestilom o nadaljevanju postopka.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z dopisom, z dne 21.08.2006, ki ga je slednja prejela 28.08.2006, odstopil dokumentacijo o predmetnem javnem naročilu v odločanje.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija v skladu z 22. in 23. členom ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

V zvezi z očitkom vlagatelja glede certifikata ISO razreda 9000, Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, glede na dejstvo, da je naročnik vlagatelju v tem delu ugodil s sklepom, s katerim je odločil o zahtevku za revizijo, ter upoštevajoč vlagateljevo obvestilo o nadaljevanju postopka, da o tem med strankama ni več spora.

Državna revizijska komisija se je najprej opredeljevala do vlagateljevega očitka, da je zahteva po predložitvi listine za ugotavljanje ustreznosti blaga za vgradnjo v slovenski elektroenergetski sistem, to je strokovnega mnenja o ustreznosti EIMV za SN opremo in certifikata SIQ za NN opremo, v nasprotju z načelom gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev, načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki in načelom enakopravnosti ponudnikov.
Naročnik upravičuje takšno zahtevo s tem, da so elektroenergetski sistemi v Evropi različni oziroma je v uporabi v Evropi oziroma v svetu različna oprema, zato je zanj kot slovensko podjetje edino primerno in relevantno mnenje SIQ in EIMV o primernosti vgradnje v slovenskem elektroenergetskem sistemu. Naročnik tudi obrazloži, da ima zaupanje v ti dve družbi, s čimer se znebi dvomov o primernosti in ustreznosti nakupa opreme iz drugih držav sveta.
Na drugi strani pa vlagatelj v kontekstu utemeljevanja predmetnega očitka navaja pavšalno, sklicujoč se na "evropske direktive in povzete evropske standarde, ki jih je Slovenija sprejela, ter na zakonsko ureditev akreditacije organov, ki lahko preverjajo in izdajajo certifikate oziroma mnenja o skladnosti", da je nedopustno in nesprejemljivo, da naročnik zahteva predložitev listin, izdanih s strani slovenskih organov, o vgradnji v slovensko elektroenergetsko omrežje. Vlagatelj tudi zapiše, da pridobitev mnenja predstavlja nepotreben strošek in da naročnik ponudnike, ki takega potrdila v preteklosti niso pridobili, postavlja v neenakovreden položaj.
Državna revizijska komisija poudarja, da je naročnik pri definiranju zahtev oziroma pogojev, vezanih na posamezno javno naročilo, avtonomen oziroma je pri tem vezan na temeljna načela javnega naročanja. 42.a člen ZJN-1 daje naročniku v zvezi s pogoji (ekonomsko-finančni, tehnični in kadrovski pogoji) možnost določitve ravni in drugih okvirov le-teh, pri čemer mora naročnik pri določitvi tovrstnih pogojev slediti obsegu, ki je potreben in sorazmeren z naravo, vsebino, namenom in obsegom posameznega javnega naročila. Naročnik mora torej pri določanju pogojev slediti načelu sorazmernosti oziroma proporcionalnosti s predmetom posameznega javnega naročila po obsegu, vsebini in zahtevnosti, s čimer se (posledično) sledi (uravnoteženo) tudi načelu gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev, načelu zagotavljanja konkurence med ponudniki in načelu enakopravnosti ponudnikov.
Navedba vlagatelja, da naročnik ponudnike, ki takega potrdila v preteklosti niso pridobili, postavlja v neenakovreden položaj, ne pomeni, da je ostal samo en ponudnik, ki lahko izpolni citirano zahtevo, temveč lahko domnevno sporno citirano zahtevo naročnika izpolni nekaj ponudnikov. Vlagatelj tudi ne zatrjuje, da sam morebiti poseduje strokovno mnenje oziroma certifikat, izdan s strani drugega subjekta, kot to zahteva naročnik v razpisni dokumentaciji. Nenazadnje pa je naročnik dovolj argumentirano pojasnil, zakaj zahteva certifikat SIQ in strokovno mnenje EIMV o ustreznosti blaga za vgradnjo v slovenski elektroenergetski sistem, zato naročnikovi predmetni zahtevi ni mogoče oporekati.
Vsled gornjih dejstev je Državna revizijska komisija presodila, da je vlagateljev predmetni očitek neutemeljen.

V nadaljevanju je Državna revizijska komisija presojala očitek vlagatelja, da so naročnikove zahteve v specifikaciji blaga po rangiranju - dimenzioniranju le-tega v nasprotju z načelom gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev, načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki in načelom enakopravnosti ponudnikov.
Naročnik upravičuje takšno zahtevo z argumentom, da drugačno rangiranje zanj ni primerno in sprejemljivo za njegovo uporabo, oziroma, da so v razpisni dokumentaciji navedeni preseki, ki so zanj najbolj uporabni oziroma jih potrebuje pri opravljanju svoje dejavnosti in mu blago s takšnimi preseki povzroča najmanjše stroške.
Kot primer vlagatelj izpostavlja spojko za 12/20 kV enožilne kable z umetno maso z veznimi tulci za preseke 70-150 in 120-240 oziroma v povezavi s to spojko navaja drugačen razpon presekov, in sicer 25 - 70 in 95 - 240 oziroma tudi razpon presekov 70 - 120 in 150 - 240.
Državna revizijska komisija je vpogledala v razpisno dokumentacijo in ugotovila, da iz točke 10 Tehnična specifikacija za sklop B - kabelske glave in spojke izhaja zahteva (ki jo je primeroma izpostavil vlagatelj) po "spojki kabelski za 12/20kV kable enožilne z umetno maso z veznimi tulci, za preseke" "1. 70 - 150 mm2" in "2. 150 - 240 mm2".
Glede na ugotovljeno in predlog vlagatelja Državna revizijska komisija poudarja, da s takšnim rangiranjem presekov za spojke, kot ga predlaga vlagatelj, naročnik sploh ne bi dobil spojk za vse preseke, ki jih očitno želi oziroma potrebuje. Naročnik namreč potrebuje spojke za preseke 70 - 150 in 120 - 240, z rangiranjem presekov, kot ga predlaga vlagatelj (25 - 70 in 95 - 240) pa naročniku izpadejo preseki 71 - 94 oziroma v primeru vlagateljevega predloga 70 - 120 in 150 - 240 izpadejo naročniku preseki 121 - 149. Ob tem je Državna revizijska komisija vlagateljevo navedbo, da je v specifikaciji blaga podano dimenzioniranje blaga, ki ga ponuja znani proizvajalec, ocenila kot zgolj pavšalno in z ničemer izkazano. Nenazadnje gre dodati, da naročniku vlagatelj ne more vsiljevati izdelkov oziroma blaga, ki ga ne potrebuje.
Glede na navedeno je Državna revizijska komisija vlagateljev predmetni očitek spoznala kot neutemeljen.
V povezavi s predmetnim očitkom vlagatelj v obvestilu o nadaljevanju revizijskega postopka pred Državno revizijsko komisijo smiselno ponovi na primerih možnosti ponudnika glede rangiranja, pri čemer doda primer 2 - "spojka kabelska za 12/20kV pasovne kable, enojni svinčeni plašč, za preseke" "razpisano 70 - 150 3 kose in 150 - 240 3 kose; možnost ponudnika 70 - 240".
Na osnovi vpogleda v poglavje 10 Tehnična specifikacija razpisne dokumentacije za sklop B Državna revizijska komisija ugotavlja, da razpisanega primera v slednji ni najti, zato je (naknadno) naveden primer 2, kot ga navaja vlagatelj v obvestilu o nadaljevanju revizijskega postopka, nemogoče preizkusiti.
Zatem je Državna revizijska komisija presojala očitek vlagatelja glede zahtevane toploskrčne tehnologije, kar naj bi bilo v nasprotju z načelom gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev, načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki in načelom enakopravnosti ponudnikov.
Vlagatelj omenja, da so artikli tudi drugih proizvajalcev izvedeni in uporabljeni v hladni tehnologiji, čeravno jih ponudniki in naročnik obravnavajo kot toplokrčne. Hkrati pa vlagatelj zatrjuje, da se v elektroenergetskih sistemih drugih evropskih držav že leta uspešno uporabljajo različne tehnologije spajanja in zaključevanja vodnikov, tako toploskrčne kot hladnoskrčne. V tem zatrjevanju je vlagatelj kontradiktoren, saj po eni strani zatrjuje, da so artikli tudi drugih proizvajalcev izvedeni in uporabljeni v hladni tehnologiji, čeravno jih ponudniki in naročnik obravnavajo kot toplokrčne, po drugi strani pa priznava obstoj tako toploskrčne kot hladnoskrčne tehnologije.
Naročnik pojasni svojo zahtevo po toploskrčni tehnologiji z argumentom, da to tehnologijo edino obvladuje, tako strokovno tehnično, kot tudi v fazi montaže, oziroma druge vrste tehnologije ne obvladuje in so pri njemu v fazi spoznavanja in preizkušanja. Ker gre za zelo občutljiv element v elektroenergetskem sistemu, si naročnik na noben način ne more privoščiti drugačne vrste tehnologij kot je toplskrčna, saj drugih tehnologij ne pozna popolno in jih ne obvladuje.
Državna revizijska komisija poudarja, da je naročnik pri definiranju zahtev, vezanih na posamezno javno naročilo, avtonomen oziroma je pri tem vezan na temeljna načela javnega naročanja. Naročnik je v konkretnem primeru dovolj jasno navedel razloge, zakaj dopušča zgolj toploskrčno tehnologijo, zato mu ni mogoče oporekati ravnanja v nasprotju z zakonom.
Glede na navedeno je Državna revizijska komisija vlagateljev predmetni očitek presodila kot neutemeljen.
V kontekstu predmetnega očitka gre izpostaviti navedbo vlagatelja, da "glede na naročnikov dopis, ki ga je prejel 17.07.2006, predvideva, da naročnik blago ''drugačne'' kot toplokrčne tehnologije naroča po drugačnem postopku - predvidoma po naročilih male vrednosti - takšen drugačen način naročanja pa je za vlagatelja sporen". Predmetna navedba je pavšalna, po drugi strani pa naročniku ni apriori prepovedano naročati blago drugačne tehnologije po drugačnem ustreznem postopku (sploh pa gledano v kontekstu preizkušanja drugačne tehnologije).

Nadalje je Državna revizijska komisija presojala očitek vlagatelja glede referenc.
Vlagatelj se ne strinja z opredelitvijo referenc na najmanj enega pogodbenega partnerja - eno od elektrogospodarskih podjetij Slovenije. Nadalje se tudi ne strinja, da naročnik na OBR-12 zahteva potrditev referenc dobav, ki so bile izvršene direktno s strani ponudnika. Po vlagateljevem mnenju so, glede na to, da gre za blago, pomembne reference proizvajalca blaga.
Državna revizijska komisija na podlagi vpogleda v razpisno dokumentacijo ugotavlja, da je naročnik v točki 09. člena VIII Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe določil med drugim pogoj - "Dokazilo - potrjene reference, da je od 01.01.2003 naprej dobavil blago, ki je predmet razpisa, najmanj za enega pogodbenega partnerja, in sicer v elektrogospodarska podjetja Slovenije (distribucija, prenos, proizvodnja) (OBR-12) ...", v obrazcu OBR-12 pa je med drugim določil rubriko "naročnik (elektrogospodarska podjetja Slovenije - distribucija, prenos, proizvodnja)" ter tekst "Potrjujemo, da je od 01.01.2003 ponudnik dobavil blago: .......".
Državna revizijska komisija poudarja, da bo naročnik sklenil pogodbeno razmerje z dobaviteljem blaga, kar je predmet konkretnega javnega naročila. Ne gre torej zanemariti dejstva, da je naročnik s svojo zahtevo po referencah, ki se nanašajo na dobavitelje in ne na proizvajalce, postavil v skladu s predmetom javnega naročila. Tudi v svoji obrazložitvi sklepa, s katerim je naročnik odločil o zahtevku za revizijo, le-ta navaja, da na trgu nastopa več ponudnikov kot proizvajalcev, kar pomeni, da blago posameznih proizvajalcev ponuja več ponudnikov. Iz takih navedb naročnika jasno izhaja, da je zanj vsekakor pomembna sama referenca s področja dobave blaga in ne referenca proizvajalca. Pri poslovanju subjektov, ki vstopajo v pogodbena razmerja, predstavljajo t.i. ustrezne reference vsekakor določeno stopnjo manjše verjetnosti bodočega poslovnega tveganja. Po drugi strani pa navedeno dopušča tudi podtočka a) 2. točke drugega odstavka 42.a člena ZJN-1, ki določa med drugim, da naročnik lahko zahteva, da morajo ponudniki predložiti seznam najpomembnejših dobav. Glede na zgoraj navedeno, Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik pri svoji zahtevi po potrditvi referenc dobav, ki so bile izvršene direktno s strani ponudnika, ni ravnal diskriminatorno, saj je zahtevo po referencah oblikoval v skladu z namenom, vsebino in obsegom konkretnega javnega naročila. Za tako svojo odločitev pa je v obrazložitvi sklepa, s katerim je odločil o zahtevku za revizijo, navedel tudi logične argumente.
Na zgoraj obravnavano vprašanje se navezuje tudi drugi del vlagateljevega očitka, in sicer v zvezi z opredelitvijo referenc na najmanj enega pogodbenega partnerja - eno od elektrogospodarskih podjetij Slovenije. Na tem mestu je potrebno poudariti, da bi tako zahtevane reference v razpisni dokumentaciji sicer lahko pod določenimi pogoji pomenile diskriminatorno ravnanje naročnika. Vendar pa je tovrstne zahteve razpisne dokumentacije vedno potrebno presojati v vsakem posameznem primeru posebej, upoštevajoč vse okoliščine posameznega primera. Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da so "njegove aktivnosti in prizadevanja na področju trženja spojnega materiala dolgoletne z vso podporo priznanega proizvajalca, ki ima v svetu in Evropi zelo pomembne reference in pomemben tržni delež". Iz take navedbe vlagatelja je mogoče sklepati, da morebiti vlagatelj razpolaga z referencami določenega proizvajalca. Nikakor pa vlagatelj ne zatrjuje, da bi sam imel kakršnekoli reference lastnih dobav (niti slovenskim niti tujim podjetjem), ki jih je sam direktno izvršil, kakor to v razpisni dokumentaciji zahteva naročnik (in je obravnavano v prejšnjem odstavku). Zgolj z nestrinjanjem s tem, da naročnik ne dopušča referenc proizvajalcev, pa vlagatelj tudi še ne more utemeljiti svojega očitka, da je naročnik ravnal diskriminatorno s tem, ko zahteva referenco najmanj enega pogodbenega partnerja - eno od elektrogospodarskih podjetij Slovenije. Kakor že navedeno, vlagatelj v zahtevi za revizijo ne navaja, da sam razpolaga s kakršnimikoli referencami, ki so vezane na samo dobavo, kakor to zahteva naročnik, in to ne glede na to ali gre za dobavo slovenskim ali pa drugim (tujim) podjetjem. Posledično na podlagi gornjih ugotovitev Državna revizijska komisija ugotavlja, da v tem konkretnem primeru z opredelitvijo referenc na najmanj enega pogodbenega partnerja - eno od elektrogospodarskih podjetij Slovenije ni prišlo do posega v vlagateljevo sfero in vlagatelj s svojimi navedbami tega očitka oziroma iz njega izhajajočih domnevnih kršitev ni izkazal. Vsled tega vlagateljevim navedbam, vezanim na reference, ni mogoče pritrditi.
Glede na navedeno je Državna revizijska komisija vlagateljev predmetni očitek spoznala kot neutemeljen.

Zatem je Državna revizijska komisija presojala očitek vlagatelja glede navedbe standarda IEC.
Vlagatelj pojasnjuje, da je dne 24.07.2006 prejel od naročnika odgovor, da ponudnik zraven IEC standarda lahko ponudi tudi SIST standard. Po vlagateljevem mnenju je navedeni odgovor naročnika neprecizen in dvoumen, ker ga je moč različno razumeti, saj ni jasno, ali ponudniki lahko certifikatom, izdanim v skladu s standardi IEC, priložijo tudi certifikate v skladu s SIST standardi, ali pa lahko ponudijo ene ali druge samostojno.
Državna revizijska komisija na podlagi vpogleda v naročnikov odgovor, št. 12-MP/N-550/06, z dne 21.07.2006, ki ga je vlagatelj prejel 24.07.2006, ugotavlja, da je naročnik na vprašanje "Navedba standarda IEC - ali so veljavne ponudbe za artikle, preizkušene v skladu z drugimi evropskimi standardi" Glede na to, da je Slovenija del Evropske unije in je sprejela evropske direktive, ter sprejela in povzela evropske standarde, verjamemo, da ni osnove po kateri bi lahko na našem področju izključili veljavnost drugih evropskih predpisov in standardov oziroma norm." odgovoril "Lahko ponudi zraven IEC standarda tudi SIST standard.".
Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnikov odgovor ni nejasen oziroma dvoumen, saj ga je potrebno brati v kontekstu postavljenega vprašanja. Naročnik torej dopušča poleg standarda IEC tudi standard SIST oziroma dopušča standard IEC ali standard SIST samostojno.
Glede na navedeno Državna revizijska komisija ni sledila predmetnemu očitku vlagatelja in ga je zavrnila kot neutemeljenega.

Nadalje je Državna revizijska komisija presojala očitek vlagatelja glede razdelitve sklopa B - kabelske glave in spojke, in sicer na sklop za NN pribor in na sklop za SN pribor.
Vlagatelj meni, da je zagotovo smiselno ločevanje kabelskega pribora na 1kV in 20 kV, saj se s tem poveča konkurenčnost usposobljenih in sposobnih ponudnikov. Vlagatelj dodaja, da se mu kot zastopnikom proizvajalca spojne opreme za srednje in visoke napetosti ne zdi primerno, da bi le zaradi oblikovanja sklopov naročnika pričeli z dodatno dejavnostjo. Vlagatelju se ne zdi iz cenovnega in stroškovnega vidika ter strokovne in tehnične podpore, ki jo mora ponudnik nuditi naročniku, smiselno niti upravičeno ponuditi 20 kV opremo ponudniku 1 kV opreme le z razlogom, da bo blago skupno lahko ponujeno naročniku, niti ni to interes proizvajalca, ki ga zastopa.
Skladno z določbo prvega odstavka 26. člena ZJN-1 je naročnik načeloma avtonomen pri oblikovanju sklopov in jih lahko oblikuje ob upoštevanju načela gospodarnosti v smiselno zaključene celote tako, da jih je mogoče oddajati ločeno. Oblikovanje sklopov torej v skladu s citirano zakonsko normo ni obveznost za naročnika, temveč zgolj možnost. Naročnik ima legitimno pravico oblikovati javno naročilo po vsebini tako, da bo zanj učinek tako oddanega javnega naročila kar največji (tudi) v smislu enostavnejšega upravljanja z bodočimi pogodbami, ki bodo sklenjene na podlagi izvedenega ustreznega postopka oddaje javnega naročila. V nasprotnem primeru se lahko vedno pojavi nek ponudnik ali proizvajalec, ki mu oblikovanje sklopa / sklopov ne ustreza, ker ga / jih sam ne "pokriva" v celoti s svojim prodajnim / proizvodnim programom. Ob tem ni odveč poudariti, da je konkreten prodajni program določenega ponudnika ali proizvajalca zlasti odvisen od njegove lastne poslovne politike oziroma strategije (kakšno pozicijo želi doseči na relevantnem trgu ipd.).
Glede na navedeno je Državna revizijska komisija predmetni očitek vlagatelja zavrnila kot neutemeljen.

Kot zadnjega je Državna revizijska komisija obravnavala očitek vlagatelja glede artikla - kabelski nastavek T 12/20 kV (400 - 630 A).
Iz vlagateljevega zahtevka za revizijo izhaja, da vlagatelj med drugim zatrjuje, da je naročnika z dopisom dne 11.07.2006 in dodatno dne 18.07.2006 pozval, da "T adapter, ki ga nudi, ne potrebuje dodatnega končnika za instalacijo, zato prosi za prilagoditev opisa artikla v tej smeri, da bodo ponujeni primerljivi proizvodi", ter da je v navedenih dopisih naročnika opozoril, da "artikel, ki ga ponuja, ne potrebuje končnika za izvedbo in torej brez končnika niti ne more ponuditi".
Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagatelj s svojim zatrjevanjem kontradiktoren, saj hkrati zatrjuje, da "artikel, ki ga ponuja, ne potrebuje končnika za izvedbo" in da "torej brez končnika niti ne more ponuditi". Citirane trditve oziroma navedbe, ki je sama s sabo v nasprotju, Državna revizijska komisija pri svojem izvajanju ni mogla preizkusiti.
Vsled zapisanega Državna revizijska komisija posledično tudi ni mogla preizkusiti vlagateljevega predmetnega očitka.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je zahteval povračilo stroškov, nastalih z revizijo. Glede na to, da je Državna revizijska komisija zavrnila zahtevek za revizijo kot neutemeljen, je posledično, skladno s tretjim odstavkom 22. člena ZRPJN, morala zavrniti tudi vlagateljevo zahtevo za povračilo stroškov revizijskega postopka.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).


V Ljubljani, 12.09.2006




Predsednica senata:

Sonja Drozdek šinko, univ.dipl.prav.
Članica Državne revizijske komisije




















Vročiti:
- Elektro Maribor, javno podjetje za distribucijo električne energije, d.d., Vetrinjska ulica 2, Maribor,
- Odvetnica Anka Kenda Oražem, Trdinova ulica 5, Ljubljana,
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, Ljubljana,
- Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, Ljubljana.