018-272/2006 Geoplin plinovodi d.o.o.,
Številka: številka:018-272/2006-33-2697Datum sprejema: 11. 9. 2006
Sklep
Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99, 90/99, 110/02, 42/04, 61/05 in 78/2006; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN) v senatu člana Jožefa Kocuvana, kot predsednika senata ter članic Vide Kostanjevec in Nataše Jeršič, kot članic senata, ob sodelovanju višje svetovalke Tatjane Falout, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za "storitev mobilne telefonije in nakup mobilnih aparatov ter storitev prenosa podatkov GPRS in SMS sporočil z uporabo omrežja mobilnega operaterja" in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj Si.mobil d.d., šmartinska cesta 134b, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Geoplin plinovodi d.o.o., Cesta Ljubljanske brigade 11, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 11.09.2006 soglasno
odločila:
1. Zahtevku za revizijo se ugodi tako, da se delno razveljavi postopek oddaje javnega naročila za "storitev mobilne telefonije in nakup mobilnih aparatov ter storitev prenosa podatkov GPRS in SMS sporočil z uporabo omrežja mobilnega operaterja" (objava v Uradnem listu RS, št. 67-68/2006, z dne 30.06.2006, pod številko objave Ob-18339/06), in sicer se razveljavita pogoja, ki sta navedena v točki 2 (Minimalne tehnične specifikacije) - "sprotni (on-line) nadzor za naročniška razmerja (pregled tekoče porabe in pretekle porabe), ki ga lahko izvaja pooblaščena oseba naročnika" (stran 28 razpisne dokumentacije) in "ločeno obračunavanje službene in zasebne porabe (na eni SIM kartici dve številki)" ter pogoj, ki je naveden v točki 3 (Minimalne tehnične specifikacije) - "možnost dveh številk na eni SIM kartici" (stran 29 razpisne dokumentacije).
2. Naročnik je dolžan plačati vlagatelju stroške, nastale v zvezi z revizijo, v znesku 100.000,00 SIT, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, pod izvršbo.
Obrazložitev:
Naročnik je dne 15.06.2006 sprejel sklep o pričetku postopka oddaje predmetnega javnega naročila (dokument št. P/JN/32/2006/TS-SV). Javni razpis je naročnik objavil v Uradnem listu RS, št. 67-68/2006, z dne 30.06.2006, pod številko objave Ob-18339/06.
Vlagatelj je dne 17.07.2006 (pred potekom roka za oddajo ponudb) vložil zahtevek za revizijo, v katerem navaja, da je ob pregledu razpisne dokumentacije ugotovil, da je javno naročilo oblikovano v nasprotju z načelom gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev (4. člen Zakona o javnih naročilih - Uradni list RS, št. 39/00, 102/00 in 2/04; v nadaljevanju: ZJN-1). Kot navaja vlagatelj bi moralo biti javno naročilo oblikovano v smislu potrebe po zagotavljanju najugodnejšega ponudnika telekomunikacijskih storitev, zaradi česar naročnik ne bi smel postavljati podrobnih zahtev, ki se bodočih uporabnikov ne tičejo, saj določene zahtevane storitve v praksi sploh niso uporabne in zato na kriterij gospodarnosti nimajo učinka. Naročnik je s postavljanjem diskriminatornih pogojev za priznanje sposobnosti dosegel le to, zatrjuje vlagatelj, da vse zahtevane pogoje izpolnjuje le eden od ponudnikov mobilne telefonije, zato do presoje ugodnosti ponudb pod sedanjimi pogoji razpisa ne more priti.
Vlagatelj v nadaljevanju zatrjuje, da je javno naročilo oblikovano v nasprotju z načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki (5. in 50. člen ZJN-1), pri čemer navaja, da obstajajo na trgu mobilnih telekomunikacij v RS trenutno le dva operaterja in en ponudnik. Večina le-teh, zatrjuje vlagatelj, ponujajo raznovrstne storitve, ki zadoščajo vsem potrebam uporabnikov. Izpodbijano javno naročilo je po mnenju vlagatelja oblikovano tako, da je družba Mobitel d.d., Ljubljana edina, ki izpolnjuje vse kriterije za priznanje sposobnosti. Vlagatelj pri tem opozarja, da je javno naročilo v svojem bistvu tesno povezano s konkurenčnim pravom, saj pravila o javnem naročanju tako kot pravila o varstvu konkurence posegajo v delovanje trga. Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence (Uradni list RS, št. 56/99 in 37/94) velja za vse pravne in fizične osebe, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na njihovo pravno obliko in lastninsko pripadnost, ZJN-1 pa zahteva, da morajo biti pogoji in merila objektivno opravičljivi, pri čemer so diskriminatorna merila, ki izločajo ponudbe brez objektivno opravičljivih razlogov, prepovedana.
Vlagatelj v nadaljevanju navaja, da iz razpisne dokumentacije izhaja, da mora ponudnik zagotoviti določene posebne storitve za nadzor in omejevanje porabe, da zadosti zahtevam razpisa. Te so: omogočiti zaporo klicev za posamezno mobilno številko naročnika (in sicer do najmanj 60 številk v zunanjem omrežju in neomejeno število znotraj skupine), zagotovitev sprotnega (on-line) nadzora za naročniška razmerja (pregled tekoče porabe in pretekle porabe), ki ga lahko izvaja pooblaščena oseba naročnika ter možnost nastavitve alarma za preseganje limita porabe. Za izpolnjevanje navedenih kriterijev, zatrjuje vlagatelj, mora operater zagotoviti izredno specifične storitve, ki z osnovnim zagotavljanjem storitve niso povezani. Vlagatelj še zatrjuje, da za nadzor klicanja ter za nadzor porabe uporablja drugačne rešitve, ki navedenim zahtevam ne ustrezajo, zato meni, da je zahteva po tako konkretno opisanih storitvah neupravičena. Vlagatelj je prepričan, da naročnik v okviru uporabe mobilnih storitev uporablja podoben nabor funkcionalnosti kot velika večina ostalih uporabnikov, slednjim pa vlagateljeve rešitve povsem zadoščajo.
Vlagatelj zatrjuje, da tudi sam omogoča zaporo klicev, vendar ne v predpisani obliki, čeprav funkcionalno omogoča enakovredno kvalitetno opcijo, naročnik pa ni pojasnil, zakaj bi moral ponudnik omogočati zaporo klicev na najmanj 60 številk v zunanjem omrežju ter za neomejeno število znotraj skupine.
Vlagatelj zagotavlja tudi nadzor za naročniška razmerja, ki ga lahko izvaja pooblaščena oseba naročnika, vendar ne v predpisani obliki (sprotni on-line nadzor), naročnik pa ni pojasnil, zakaj bi moral ponudnik omogočati ravno sprotni on-line nadzor in ne kakšne druge vrste nadzora. Vlagatelj še dodaja, da sprotnega on-line nadzora niti ni možno omogočiti, ker tuji operaterji ne podpirajo on-line obračunavanja in se poraba za gostujoče uporabnike v tujini obračuna naknadno, ko si operaterji izmenjajo obračunske podatke, tako, da je ta zahteva popolnoma nesmiselna in je usmerjena zgolj v izločitev ponudnika (ponudnikov).
Vlagatelj še zatrjuje, da tudi on omogoča nastavitev limita porabe, vendar ne v predpisani obliki, naročnik pa ni pojasnil, zakaj bi moral ponudnik omogočati prav spremljanje limita z alarmom in ne na kakšen drugačen način (začasna omejitev klicanja...).
Iz razpisne dokumentacije izhaja, navaja vlagatelj, da mora ponudnik zagotoviti ločeno obračunavanje službene in zasebne uporabe (na eni SIM kartici dve številki) ter možnost uporabe ugodnosti, ki jih imajo zaposleni in njihovi družinski člani vključno z ločenim obračunavanjem službene in zasebne porabe. Za izpolnjevanje izločilnega kriterija ločenega obračunavanja porabe, zatrjuje vlagatelj, mora operater zagotoviti določeno storitev, ki ni povezana z osnovnim zagotavljanjem storitev. Takšna zahteva je, zatrjuje vlagatelj, diskriminatorna, saj jo omogoča zgolj en operater. Vlagatelj za storitev ločenega obračunavanja ponuja drugačne rešitve, ki tako detajlno opisanim zahtevam ne ustrezajo. Vlagatelj navaja, da se je predmetna rešitev izkazala v praksi za povsem neuporabno, zaradi česar jo je iz razpisne dokumentacije umaknilo tudi Ministrstvo za javno upravo. Povsem neskladna s pravili javnega naročanja, še zatrjuje vlagatelj, pa je zahteva po možnosti uporabe ugodnosti za družinske člane zaposlenih, zato vlagatelj zahteva, da se jo iz razpisne dokumentacije umakne.
Vlagatelj pojasnjuje, da tudi sam omogoča ločeno obračunavanje službene in zasebne porabe, vendar ne v predpisani obliki, naročnik pa ni pojasnil, zakaj bi moral ponudnik omogočati ločeno obračunavanje službene in zasebne porabe (na eni SIM kartici dve številki), saj gre za tehnično rešitev, ki jo podpira le strojna oprema proizvajalca Ericsson, ki jo uporablja družba Mobitel d.d., Ljubljana (ne pa tudi strojna oprema proizvajalca Siemens, ki jo uporablja sam). Strojna oprema proizvajalca Siemens omogoča drugačen način ločenega obračunavanja, ki ne temelji na zahtevani metodi, zagotavlja pa podobno funkcionalnost. Zahteva, da je eden izmed kriterijev tudi ponujanje ugodnosti za družinske člane, še ugotavlja vlagatelj, pa je eklatanten primer kršitve načela gospodarne porabe, saj je naročnik dolžan sredstva porabljati gospodarno, za zagotovitev potreb družbe, ne pa skrbeti za ugodne pogoje družinskih članov in ta kriterij celo vezati na izbiro ponudnika storitev.
Vlagatelj v nadaljevanju navaja, da je naročnik glede telefonskih aparatov zahteval, da izpolnjujejo tehnično zahtevo po možnosti dveh številk na eni SIM kartici. Vlagatelj zatrjuje, da funkcijo dveh številk na eni SIM kartici podpira samo Mobitelova oprema (ne deluje pa v veliki večini drugih držav) in je kot takšna diskriminatorna. Vlagatelj navaja, da za storitev ločenega obračunavanja uporablja drugačne tehnične rešitve, ki tako opisanim zahtevam ne ustrezajo. Vlagatelj meni, da je takšna zahteva povsem neupravičena, saj gre pri naročniku za podjetje, katero v okviru uporabe mobilnih storitev uporablja podoben nabor funkcionalnosti kot večina ostalih uporabnikov, le-tem pa vlagateljeve storitve prav tako zadoščajo. Vlagatelj še zatrjuje, da se je predmetna rešitev ločenega obračunavanja izkazala v praksi za povsem neuporabno, zaradi česar jo je iz razpisne dokumentacije umaknilo tudi Ministrstvo za javno upravo.
Vlagatelj še navaja, da je na 42. strani razpisne dokumentacije, in sicer v prilogi II/1 podana tabela, v katero ponudniki vnesejo ceno posameznih storitev. Kot zatrjuje vlagatelj je tabela glavni kriterij za izbor ponudnika v drugem krogu, s tem da je količina klicev v mobilna omrežja že vnaprej določena, in sicer za omrežje Mobitel 500.000 min, za pogovore znotraj poslovnega omrežja 156.000 min, za pogovore v omrežju Simobil 24.000 min, za pogovore v omrežju Debitel pa 3.000 min. Faktorji za izračun so bili izbrani tako, da cena klicev v Simobil predstavlja le 3,5% vseh klicev v slovenska mobilna omrežja, medtem, ko naj bi klici v Mobitel predstavljali kar 73% vseh klicev, klici v navidezno zasebnih omrežjih (VPN-MPO) pa 23% le-teh. Tovrstni kriterij je, zatrjuje vlagatelj, v nasprotju z dejstvom, da ima Simobil po izračunih Agencije za pošto in elektronske komunikacije več kot 22% tržni delež ter da bi se v primeru uporabe storitev podjetja njegov tržni delež še dodatno spremenil. Tako podane cene, še ugotavlja vlagatelj, se dodatno vrednotijo v poglavju XVII, kjer na 11. strani podan način točkovanja, in sicer cena za pogovore v omrežju Mobitel znaša 40 točk, za pogovore znotraj poslovnega omrežja 40 točk, za pogovore v Simobil in Debitel omrežje 20 točk in za pogovore v stacionarnem omrežju Telekoma 40 točk. Iz navedenih podatkov je po navedbah vlagatelja razvidno, da ugodnejša cena za klice v omrežje vlagatelja predstavlja manj kot 1% vrednosti formule za izbor najugodnejšega ponudnika. Na podlagi navedenih kriterijev je jasno razvidno, da je zmagovalec razpisa tisto podjetje, ki lahko ponudi najugodnejšo ceno za klice v Mobitel omrežju. Ob sedanjem stanju na trgu vlagatelj ne more ponuditi cene za klice v Mobitel omrežju, ki bi bile lahko konkurenčne Mobitelovi ceni. Ker gre za ključno ceno, po kateri naročnik opravlja kar 73% vsega svojega prometa, vlagatelj ne more pripraviti ponudbe, ki bi lahko bila konkurenčna. V zvezi z navedenimm vlagatelj predlaga, da naj se spremeni točkovanje glede ključnega merila v drugem krogu na način, da bo naročnik lahko dejansko izbral zanj najugodnejšega ponudnika.
Vlagatelj predlaga, da se razpisna dokumentacija razveljavi ter se jo uskladi z veljavno zakonodajo. Vlagatelj zahteva povrnitev stroškov v višini vplačane revizijske takse (100.000,00 SIT).
Naročnik je s sklepom, z dne 17.07.2006, zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen. Naročnik navaja, da je pri pripravi razpisne dokumentacije upošteval tako tehnične postavke, ceno in že znane potrebe njegove družbe ter zlasti svojo specifično dejavnost. Naročnik tako meni, da v predmetni razpisni dokumentaciji ni kršil načela gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev.
Naročnik nadalje zatrjuje, da je vsem ponudnikom dana zakonska možnost postavljanja vprašanj glede razpisne dokumentacije. Ker vlagatelj zahteve po dodatnem pojasnjevanju ni postavil, naročniku ni jasno, kako bi lahko na kakršenkoli drugačen način pojasnjeval vsebino razpisne dokumentacije.
Naročnik poudarja, da ni podjetje, ki v okviru porabe mobilnih storitev uporablja podoben nabor funkcionalnih rešitev kot večina uporabnikov. Naročnik zagotavlja, da uporablja storitve mobilne telefonije kot nadomestilo za radijske zveze s terenskimi ekipami (monterji na terenu). Terenski delavci lahko kličejo samo določene številke in sicer najmanj 60 številk v zunanjem omrežju. Poleg teh številk, zatrjuje naročnik, mora biti komunikacija med posameznimi številkami naročnika stalno omogočena, ker terenski delavci oziroma njegove terenske ekipe uporabljajo GMS aparate kot nadomestilo za ukinjene UKV radijske zveze, ki zaradi konfiguracije terena, po katerem poteka plinovodno omrežje, niso delovale iz vseh točk na terenu. Sprotni nadzor nad naročniškimi razmerji s pregledom tekoče porabe in pretekle porabe, je naročnik zahteval iz razloga, ker lahko na ta način nadzoruje porabo stroškov in smer gibanja le-teh. Naročnik ni predpisal tehnične rešitve, ki mora biti dana, temveč je predpisal le zahtevani cilj oziroma končni produkt, ki ga želi dobiti. Navedeno pomeni, zagotavlja naročnik, da ima vsak izmed ponudnikov možnost, da razvije takšno tehnično rešitev, katere produkt bo zahtevana funkcija. V kolikor naročnik ne bi postavil predmetnih zahtev, ne bi mogel opravljati svoje osnovne dejavnosti v skladu s svojim načinom poslovanja in v skladu z varnostnimi zahtevami, ki jih mora pri opravljanju svoje dejavnosti zagotavljati v skladu z veljavno zakonodajo.
Naročnik navaja, da ima na področju Ljubljane, Maribora in Kidričevega organizirano službo pripravljenosti 24 ur na dan. Delavci naročnika se v razporedu te službe tedensko menjajo in za medsebojno komunikacijo uporabljajo GMS aparate. Če slednji omogočajo uporabo ene SIM kartice z dvema številkama, s tem operaterju dajejo možnost ločenega obračunavanja službene in zasebne porabe. Naročnik ni zahteval tehnične rešitve, ki mora biti dana, temveč je predpisal zgolj zahtevani cilj oziroma končni produkt, ki ga želi dobiti, pri čemer ima vsak od ponudnikov možnost, da razvije takšno tehnično rešitev. Naročnik meni, da postavljeni pogoj ni diskriminatoren, saj naročnik pričakuje, da tudi vlagatelj lahko ponudi takšne vrste GMS, če bi sprejel ustrezno poslovno odločitev. Pri tem gre le za vrsto tehnične rešitve, zatrjuje naročnik, ki takšnemu kandidatu, kot je vlagatelj ne bi smelo predstavljati težav. Nadalje naročnik poudarja, da ni postavil zahteve po določeni opremi točno določenega proizvajalca, temveč nasprotno, naročnik s svojo zahtevo pušča ponudniku popolnoma odprto izbiro sistema proizvajalca in bi sprejel katerokoli rešitev - tudi Siemens, le da bi omogočala dve številki na eni SIM kartici.
Naročnik v nadaljevanju navaja, da želi, da imajo zaposleni in njihovi družinski člani možnost, da lahko koristijo ugodnosti pod enakimi pogoji kot jih ima naročnik
Tudi glede zagotavljanja možnosti dveh številk na eni SIM kartici, naročnik poudarja, da ni predpisal, kako naj se tehnično zagotovi postavljeni pogoj, ampak samo, da mora biti dana. Kajti mnogo uporabnikov naročnika ima že sedaj svoje privatne številke istočasno na isti kartici kot službene številke, zaradi česar bi bilo zelo nepraktično in neracionalno, da bi morali uporabniki zaradi uporabe svoje številke poleg službene, uporabljati dva telefonska aparata. Na tržišču namreč obstajajo telefoni, ki nudijo opisano možnost in je torej tehnično izvedljiva za vse kandidate enako. Ob upoštevanju, da predmetna funkcija deluje in se uporablja tudi v drugih državah po mnenju naročnika ne more predstavljati diskriminatorne zahteve. Naročnik (ponovno) poudarja, da ni postavil zahteve po določeni opremi točno določenega proizvajalca, temveč nasprotno, naročnik s svojo zahtevo pušča ponudniku popolnoma odprto izbiro sistema proizvajalca in bi sprejel katerokoli rešitev - tudi Siemens, le da bi omogočala dve številki na eni SIM kartici.
Naročnik še navaja, da je merila določil na osnovi spremljanja in beleženja trajanja pogovorov v zadnjem trimesečnem obdobju (januar-marec 2006). Na osnovi omenjene analize realiziranih pogovorov, zatrjuje naročnik, je njegov strošek odvisen predvsem od števila minut klicev v posamezna omrežja, pri čemer je za končni izračun ključni ravno faktor, ki predstavlja stroške za klice v omrežje Mobitel. Odločitev kandidatov oziroma ponudnikov pa je, kakšno ceno bodo ponudili za klice v posamezna omrežja.
Naročnik se v zvezi z vsemi vlagateljevimi očitki sklicuje tudi na odločitev Državne revizijske komisije št. 018-175/06-33-1673, z dne 13.06.2006.
Vlagatelj je z dopisom, z dne 21.07.2006, obvestil naročnika, da bo postopek nadaljeval pred Državno revizijsko komisijo.
Naročnik je z dopisom, z dne 24.07.2006, ki ga je Državna revizijska komisija prejela še istega dne, na podlagi drugega odstavka 17. ZRPJN, odstopil zahtevek za revizijo skupaj z dokumentacijo o oddaji javnega naročila v odločanje Državni revizijski komisiji.
Državna revizijska komisija je (dne 05.08.2006) v cilju ugotovitve pravilnega dejanskega stanja v predmetni zadevi na podlagi drugega odstavka 21. člena ZRPJN za strokovno mnenje zaprosila strokovnjaka, s področja s področja telekomunikacij, in sicer Igorja Hitija, spec.mngt.univ.dipl.ing., Martina Krpana 31, Ljubljana (v nadaljevanju: strokovnjak). Državna revizijska komisija je strokovnjaka imenovala s sklepom št. 018-272/06-33-2294, z dne 03.08.2006. Z istim sklepom je Državna revizijska komisija od vlagatelja zahtevala, da v roku 3 dni od prejema sklepa založi predujem za izvedbo dokaza s strokovnjakom, in sicer znesek v višini 154.593,53 SIT. Vlagatelj je znesek nakazal dne 04.08.2006.
Državna revizijska komisija je mnenje strokovnjaka prejela dne 24.08.2006 in ga dne 25.08.2006, na podlagi drugega odstavka 7. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999, 96/2002, 58/2003, 2/2004, 69/2005, 90/2005 in 43/2006), posredovala obema strankama ter ju istočasna pozvala naj podata svoja stališča najkasneje v roku 3 (treh) dni od prejema le-tega. Naročnik je na strokovno mnenje Državni revizijski komisiji posredoval svoje stališče, ki ga je Državna revizijska komisija prejela dne 29.08.2006. Vlagatelj svojega mnenja ni posredoval.
Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu, proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika ter ob upoštevanju prejetega strokovnega mnenja je Državna revizijska komisija odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju obrazložitve tega sklepa.
V obravnavanem primeru je med strankama spor v tem, ali so določene zahteve (Minimalne tehnične specifikacije), oblikovane skladno z zahtevami ZJN-1. Vlagatelj namreč oporeka šestim zahtevam, ki jih je naročnik zapisal v Prilogi B3 Minimalnih tehničnih specifikacij, in sicer:
1. omogočiti zaporo klicev za posamezno mobilno številko naročnika in sicer do najmanj 60 v zunanjem omrežju in neomejeno število znotraj skupine
2. sprotni (on-line nadzor) za naročniška razmerja - pregled tekoče in pretekle porabe, ki ga lahko izvaja pooblaščena oseba naročnika
3. možnost nastavitve alarma za preseganje limita porabe
4. ločeno obračunavanje službene in zasebne porabe (na eni SIM kartici dve številki)
5. možnost uporabe ugodnosti, ki jih imajo zaposleni in njihovi družinski člani vključno z ločenim obračunavanjem službene in zasebne porabe
6. možnost dveh številk na eni SIM kartici (opomba Državne revizijske komisije: zahteva v tej točki se nanaša na mobilni telefon)
Poleg tega se vlagatelj tudi ne strinja s kriteriji, ki naj bi vplivali na vrednost formule za izbiro najugodnejšega ponudnika po postavljenih merilih in očita naročniku, da je (bo) zmagovalec razpisa tisto podjetje, ki bo lahko ponudilo najugodnejšo ceno za klice v Mobitelovo omrežje.
Državna revizijska komisija je v obravnavanem delu zahtevka za revizijo najprej presojala ali so zgoraj naštete zahteve skladne s predpisi o javnem naročanju. Državna revizijska komisija se je pri tej presoji oprla predvsem na pridobljeno strokovno mnenje. Državna revizijska komisija sprejema ugotovitve strokovnjaka. Mnenje strokovnjaka je namreč rezultat strokovne preučitve obstoječe razpisne dokumentacije ter temelji na strokovnem znanju s področja predmetnega javnega naročila. Prejeto strokovno mnenje daje po mnenju Državne revizijske komisije dovolj jasne odgovore na, s strani Državne revizijske komisije zastavljena vprašanja o tem, ali je naročnik v spornih segmentih razpisne dokumentacije ravnal diskriminatorno oziroma (kot zatrjuje vlagatelj), ali so sporne zahteve "pisane na kožo zgolj enemu ponudniku", to je družbi Mobitel d.d., Ljubljana. Vlagatelj omenjenemu mnenju ni oporekal, naročnik pa v zvezi z njim poudarja, da terminologija, ki jo je uporabil pri definiranju spornih pogojev zajema splošno znane izraze, ki jih uporablja večina uporabnikov mobilne telefonije in da po njegovem mnenju ni bistveno, kakšne izraze je zapisal v razpisno dokumentacijo, ker ni predpisal, kako naj se tehnično zagotovi postavljene pogoje (temveč le, kako morajo biti dani). Naročnik se ponovno sklicuje tudi na odločitev Državne revizijske komisije št. 018-175/06-33-1673, z dne 13.06.2006.
Državna revizijska komisija se uvodoma strinja z naročnikom v tem, da je odpravljanju morebitnih nejasnosti v razpisni dokumentaciji prvenstveno namenjen tretji odstavek 25. člena ZJN-1. Potencialni ponudnik, ki ob pregledu razpisne dokumentacije ugotovi, da je slednja (zanj) v določeni delih nejasna, ima torej možnost pridobiti pojasnila od naročnika že v fazi do roka za predložitev ponudb, ne da bi pri tem zaustavil potek oddaje javnega naročila, kar je tako v interesu naročnika, ki želi postopek oddaje javnega naročila čim prej zaključiti z izbiro (najugodnejšega) ponudnika, kot tudi v interesu tistega ponudnika, ki želi pridobiti posel.
Ker pa vlagatelj v zvezi z očitki, ki jih je navedel v obravnavanem zahtevku za revizijo ni postavil nobenih vprašanj, mu naročnik nanje tudi ni mogel odgovoriti. Očitek vlagatelja, ki kot kršitev naročnika navaja dejstvo, da naročnik izpodbijanih tehničnih zahtev "ni pojasnil" je torej potrebno zavrniti.
Čeprav navedeno v nadaljevanju ni predmet zahtevka za revizijo in ni vplivalo na odločitev v obravnavani zadevi pa Državna revizijska komisija kljub temu opozarja vlagatelja, da bi lahko, ravno v okviru možnosti, ki mu jo ponuja drugi odstavek 25. člena ZJN-1 (kot bo razvidno tudi iz nadaljnje obrazložitve tega sklepa), vsaj določene očitke iz zahtevka za revizijo razjasnil oziroma odpravil (že) v okviru pojasnjevanja razpisne dokumentacije (na možnost zahtevati dodatna pojasnila je bil izrecno opozorjen v VII. točki razpisne dokumentacije - Dodatna pojasnila).
Pogoj je v skladu z 10. točko 3. člena ZJN-1 element, ki mora biti v ponudbi v celoti izpolnjen na način, kot je predviden v razpisni dokumentaciji in je izključne narave. V skladu z 41. členom ZJN-1 mora naročnik v objavi javnega razpisa in razpisni dokumentaciji navesti pogoje, ki jih mora v času oddaje ponudbe izpolnjevati ponudnik, da lahko sodeluje v postopku. Naročnik je (razen v primeru obveznih pogojev iz prvega odstavka 42. člena ZJN-1) avtonomen pri odločanju, katere pogoje bo navedel in kakšne vrednostne pragove bo določil. Zlasti pa je naročnik (z vidika pravil javnega naročanja) avtonomen pri opredeljevanju samega predmeta javnega naročila oziroma pri določanju tehničnih specifikacij, s katerimi ponudnikom predstavi, kakšne so njegove potrebe. Predstavitev naročnikovih potreb sodi torej prvenstveno v sfero naročnika, saj z njimi navede zahteve, ki izvirajo iz potreb njegovega poslovanja ter so povezane z odgovornostjo za njegovo delovno področje. Namen slednjih je ponudnikom čim bolj jasno predstaviti naročnikove zahteve v zvezi s poslom, ki ga bo moral zanj opraviti bodoči sopogodbenik. Pravila javnega naročila pa naročnika pri tem zavezujejo, da pogoje oziroma tehnične zahteve določi na način, ki zagotavlja gospodarno porabo javnih sredstev, konkurenco med ponudniki in njihovo enakopravno obravnavo (4., 5. in 7. člen ZJN-1), hkrati pa morajo biti zahteve določene v obsegu, ki je potreben in sorazmeren z naravo, vsebino, namenom in obsegom javnega naročila. V skladu s prvim odstavkom 32. člena ZJN-1 naročnik ne sme uporabiti ali navajati takšnih tehničnih specifikacij, ki omenjajo blago, storitev ali gradnjo določene izdelave, izvora ali določenega postopka izvedbe, če bi s takim navajanjem dajal prednost določenim ponudnikom ali jih s takim navajanjem neupravičeno izločil. Naročnik v razpisni dokumentaciji ne sme zapisati določila, ki bi pomenilo prednost ali izključitev za določene ponudnike, razen če predmet javnega naročila takšno določilo opravičuje (drugi odstavek 32. člena ZJN-1).
Zahteva oziroma pogoj ponudnike razvršča na tiste, ki določeno zahtevo izpolnjujejo in je zato njihovo ponudbo mogoče obravnavati kot pravilno (v smislu 13. točke 3. člena ZJN-1) ter na tiste, ki te zahteve ne izpolnjujejo in zato ne morejo sodelovati v postopku oddaje javnega naročila. Takšno razlikovanje (oziroma izločanje) ponudnikov mora biti objektivno opravičljivo. Dejstvo, da določen ponudnik izpolnjuje pogoje in lahko sodeluje v postopku oddaje javnega naročila, medtem ko drugi ponudnik tega ne more, mora biti posledica objektivnih okoliščin, ki se na eni strani nanašajo na objektivno utemeljene in opravičljive potrebe naročnika, na drugi strani pa na prednosti, ki jih konkurenčno pravo dopušča in do katerih ponudniki pridejo z vlaganjem v razvoj, investicijami, raziskavami, izobraževanjem, pridobivanjem referenc itdâ?? Ni pa dopustno razlikovanje ponudnikov glede na kriterije, ki niso objektivno opravičljivi in pomenijo zlasti krajevno, predmetno ali osebno diskriminacijo, s čimer je določen ponudnik bodisi postavljen v bistveno slabši položaj bodisi je privilegiran, ne da bi za to obstajali utemeljeni razlogi.
Glede na navedeno je bilo potrebno v predmetni revizijski zadevi ugotoviti, ali je imel naročnik objektivno opravičljive razloge za postavitev zgoraj naštetih spornih zahtev.
Državna revizijska komisija je v zvezi s slednjim, strokovnjaku zastavila konkretna vprašanja in sicer, ali je naročnik (kot zatrjuje) s predmetnimi zahtevami predpisal le zahtevan cilj oziroma končni produkt, ki ga želi dobiti (in ne tudi tehničnih rešitev, ki morajo biti dane) in ali vlagatelj (tudi ob upoštevanju naročnikove specifične dejavnosti) razpolaga s storitvami, s katerimi je mogoče (enakovredno) nadomestiti sporne zahteve.
Glede naročnikove zahteve po "omogočanju zapore klicev za posamezno mobilno številko naročnika, in sicer do najmanj 60 številk v zunanjem omrežju in neomejenega števila znotraj skupine" (v nadaljevanju: prva zahteva) in po "možnosti nastavitve alarma za preseganje limita porabe" (v nadaljevanju: druga zahteva), je strokovnjak zapisal, da vlagatelj razpolaga z obema storitvama, ki sta naročnikovima zahtevama ustrezni.
Glede prve zahteve je strokovnjak navedel, da (tudi) vlagatelj omogoča storitev omejevanja oziroma dovoljevanja odhodnih klicev (oziroma zapore), in sicer v okviru storitve s komercialnim imenom VPN. Vlagateljeva storitev omogoča, pojasnjuje strokovnjak, omejevanje odhodnih in dohodnih govornih, podatkovnih in faksimile klicev. Naročnik VPN storitve lahko z dodeljevanjem pravic posameznim uporabnikom VPN ustvarja poljubne podskupine uporabnikov VPN. Vsakemu uporabniku znotraj določene podskupine uporabnikov lahko pooblaščena oseba naročnika določi seznam poljubnega števila mobilnih in fiksnih številk, ki jih lahko kliče. Profili dovoljevanja odhodnih klicev delujejo znotraj omrežja Si.mobil - Vodafone in v omrežjih, kjer deluje VPN na osnovi CAMEL.
Glede druge zahteve je strokovnjak zapisal, da (tudi) vlagatelj omogoča določanje limita porabe, in sicer s storitvijo VPN. Le-ta omogoča naročniku funkcionalnost opozarjanja v primeru, če je uporabnikov limit presežen tako, da uporabnik (ali uporabnik in pooblaščena oseba) prejme SMS sporočilo o preseženem limitu. V primeru preseženega limita pa se preseženi znesek zaračuna zaposlenemu kot fizični osebi (račun prejme na svoj naslov). Strokovnjak je še navedel, da družba Mobitel d.d., Ljubljana v okviru razpisane storitve, uporabnika o prekoračitvi limita prav tako opozarja s poslanim SMS.
Ker vlagatelj, kot jasno izhaja iz zgoraj navedenega strokovnega mnenja, obe obravnavani zahtevi izpolnjuje (vlagatelj pa mnenju strokovnjaka tudi ni oporekal), Državna revizijska komisija ni sledila njegovim očitkom o tem, da ga slednji diskriminirata oziroma nezakonito izločata iz postopka oddaje predmetnega javnega naročila.
V zvezi z zahtevo naročnika po "sprotnemu (on-line) nadzoru za naročniška razmerja (pregled tekoče porabe in pretekle porabe), ki ga lahko izvaja pooblaščena oseba naročnika" je strokovnjak zapisal, da vlagateljeva storitev, ki bi jo lahko ponudil v ta namen, ustreza zahtevanemu cilju, ki ga je želel dobiti naročnik (oziroma ustreza zahtevi naročnika po funkcionalnosti to je po pregledovanju tekoče in pretekle uporabe) ne ustreza pa opisani tehnični rešitvi (oziroma zahtevanemu načinu "on line").
Kot pojasnjuje strokovnjak, vlagatelj svojim strankam omogoča pregled tekoče in pretekle porabe, ki ga izvaja pooblaščena oseba, in sicer tako, da pooblaščena oseba (ki se mora ustrezno izkazati), pokliče na vlagateljevo telefonsko številko (dostopno 24 x 7) in od agenta pridobi želene podatke. Na zahtevo pooblaščene osebe agent slednji pošlje zahtevane podatke v elektronski obliki (pregled vsebuje podatke po posameznih klicih v obdobju, ki ga opredeli pooblaščena oseba naročnika, in sicer podatke o klicanih številkah, času klica in trajanju klica ter strošku za klic), pooblaščena oseba pa lahko prejete podatke obdeluje naprej (npr. s programom Excel).
Strokovnjak je podal svoje mnenje tudi glede naročnikove zahteve po "ločenem obračunavanju službene in zasebne uporabe (na eni SIM kartici dve številki)". Strokovnjak je pojasnil, da vlagatelj razpolaga s storitvijo, ki omogoča ločevanje obračunavanja službene in zasebne porabe, ne omogoča pa takšne storitve, ki bi omogočala dve številki na eni SIM kartici. Kot navaja strokovnjak, vlagatelj omogoča ločevanje stroškov poslovne in zasebne uporabe mobilnega telefona v okviru storitve VPN. Ta omogoča naročniku ločevanje stroškov poslovne in zasebne uporabe mobilnega telefona glede na izbiro kriterija ali kombinacijo kriterijev, in sicer ločevanje poslovne in zasebne porabe mobilnega telefona bodisi glede na čas uporabe bodisi glede na znesek denarja (limit) ali glede na opredeljene sezname mobilnih in fiksnih številk za vsako posamezno naročniško razmerje. Strokovnjak je še zapisal, da je ločeno obračunavanje zasebne in poslovne porabe mogoče v celoti zagotoviti z zgoraj navedenimi storitvami v povezavi s storitvijo, ki omogoča pridobitev podrobnih podatkov o tekoči in pretekli porabi v elektronski obliki (podatki po posameznih klicih v obdobju, ki ga opredeli pooblaščena oseba naročnika, in sicer podatki o klicanih številkah, času klica in trajanju klica ter strošku za klic). Strokovnjak je nadaljevanju navedel, da je naročnik s predmetno zahtevo opredelil tako zahtevano funkcionalnost kot tudi tehnično rešitev (tehnologijo oziroma način), ki omogoča zahtevano funkcionalnost in navedel, da se v obeh primerih uporablja (torej tako v primeru naročnikove zahteve kot tudi v primeru vlagateljeve storitve, ki bi jo lahko ponudil v ta namen) le en GSM aparat. Slednje je pojasnil z ugotovitvijo, da je naročnik s spornim pogojem zahteval, da se zaposlenim vsi klici preko zasebne številke (v Sloveniji) brezpogojno obračunavajo kot zasebni klici, vlagatelj pa (v ta namen) omogoča funkcionalnost ločenega obračunavanja na podlagi zgoraj opisanih kriterijev oziroma kombinacije le-teh, vendar ne na način, ki ga je zahteval naročnik.
Ob upoštevanju zgoraj navedenega mnenja strokovnjaka je potrebno zaključiti, da naročnik pri zahtevi "sprotni (on-line nadzor) za naročniška razmerja - pregled tekoče in pretekle porabe, ki ga lahko izvaja pooblaščena oseba naročnika" in pri zahtevi "ločeno obračunavanje službene in zasebne porabe - na eni SIM kartici dve številki" (kar smiselno velja tudi za identično zahtevo, ki se nanaša na mobilne telefone, torej na "možnost dveh številk na eni SIM kartici") ni predpisal (zahteval) le zasledovanega cilja oziroma končnega produkta, ki ga je želel dobiti pač pa je predpisal tudi samo tehnično rešitev.
Državna revizijska komisija še ugotavlja, da ob upoštevanju zgoraj navedenega, naročnikova argumentacija, s katero utemeljuje zgoraj navedena pogoja, ne more vzdržati revizijske presoje. Naročnik namreč zahtevo po "sprotnemu (on-line nadzoru) za naročniška razmerja - pregled tekoče in pretekle porabe, ki ga lahko izvaja pooblaščena oseba naročnika" utemeljuje z navedbo, da jo želi imeti v skladu z načelom gospodarnosti, saj naj bi z le-to lahko nadzoroval porabo stroškov in smer gibanja le-teh. Ob upoštevanju strokovnega mnenja pa je potrebno ugotoviti, da bi naročnik vsekakor lahko nadzoroval stroške porabe (in smer gibanja le-teh) ter (posledično) ravnal gospodarno tudi v primeru, če bi tozadevo dopustil možnost tudi vlagatelju, ki ponuja njegovi zahtevi ustrezno (enakovredno) opcijo (le, da v tem primeru podatkov ne bi dobil "on-line" temveč bi se moral obrniti na vlagateljevega, stalno dostopnega agenta, ki bi mu podatke sporočil bodisi po telefonu bodisi v elektronski obliki).
Državna revizijska komisija tudi ni mogla slediti vlagateljevi utemeljitvi zahtevanega "ločenega obračunavanje službene in zasebne porabe (na eni SIM kartici dve številki)" in (v povezavi z le-tem) njegovi argumentaciji zakaj potrebuje ravno telefone "z možnostjo dveh številk na eni SIM kartici". Naročnik je namreč v zvezi s spornima zahtevo zapisal (le), da GMS aparati z zahtevano funkcijo (na eni SIM kartici dve številki) operaterju omogočajo ločeno obračunavanje službene in zasebne porabe in (glede zahteve, ki se nanaša na mobilne telefone), da bi bilo zelo nepraktično in neracionalno, da bi morali njegovi delavci, zaradi uporabe svoje številke poleg službene, nositi oziroma uporabljati dva telefona. Ob upoštevanju prejetega strokovnega mnenja, iz katerega jasno izhaja, da (tudi) vlagatelj omogoča funkcijo ločevanja stroškov poslovne in zasebne uporabe mobilnega telefona (v okviru storitve VPN) in da se tudi v tem primeru uporablja (le) en GMS aparat, je potrebno skleniti, da je naročnik s predmetnima zahtevama, potencialne ponudnike (vlagatelja) postavlja v neenakopraven položaj oziroma, da le-ti negativno vplivata na (že tako skromno) konkurenco na relevantnem trgu.
V zvezi z vlagateljevimi navedbami, ki se nanašajo na zahtevo, ki jo je naročnik zapisal v točki 2 - to je "možnost uporabe ugodnosti, ki jih imajo zaposleni in njihovi družinski člani, vključno z ločenim obračunavanjem službene in zasebne porabe" gre ugotoviti, da jih vlagatelj ni konkretiziral, temveč je njegov očitek le splošne narave. Posamezen pogoj iz razpisne dokumentacije namreč načeloma ne more biti nedopusten sam po sebi, temveč je njegova (morebitna) diskriminatornost odvisna od konkretnih okoliščin posameznega primera. Vlagatelj v zahtevku za revizijo ni navedel nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da je obravnavan pogoj diskriminatoren do njega oziroma, da ga postavlja v neutemeljeno slabši položaj. Konkretno vlagatelj ni (niti) zatrjeval, da zahtevane storitve, ne more ponuditi (kot je to storil za vse preostale storitve, katerim je oporekal v zahtevku za revizijo). Vlagatelj je v zvezi s tem navedel zgolj, da je naročnik dolžan sredstva porabljati gospodarno, za zagotovitev potreb družbe, ne pa skrbeti za ugodne pogoje družinskih članov in ta kriterij celo vezati na izbiro ponudnika storitev. Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v tem delu ni izkazal, da bi mi zaradi domnevne kršitve naročnika lahko nastala škoda, zaradi česar njegovih revizijskih navedb v tem delu tudi ni vsebinsko presojala.
Sicer pa je potrebno vlagatelja še opozoriti, da v skladu z ureditvijo po drugem odstavku 9. člena ZRPJN lahko v primeru, če je bil ali bi lahko bil, zaradi ravnanja naročnika ogrožen javni interes, vložijo zahtevek za revizijo tudi Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ministrstvo, pristojno za finance, ali urad pristojen za varstvo konkurence. Ti organi lahko zahtevek za revizijo vložijo kadarkoli med potekom postopka, vendar najkasneje do dokončnosti odločitve o dodelitvi naročila oziroma priznanju sposobnosti.
Državna revizijska komisija je v nadaljevanju presojala vlagateljeve očitke, ki se nanašajo na oblikovanje meril za izbiro najugodnejše ponudbe oziroma na določitev kriterijev, ki so podlaga za ocenjevanje ponudb po vnaprej postavljenih merilih za izbiro najugodnejšega ponudnika.
Kot izhaja iz razpisne dokumentacije je naročnik v Prilogo II/1 (Obrazec ponudbe) vnesel tabelo, v katero bodo morali ponudniki vpisati cene za sedemindvajset različnih postavk za sklop 1, cene za štiri postavke v sklopu 2 in cene za pet postavk v sklopu 3. Podane cene iz predmetne priloge naj bi služile kot podlaga za ocenjevanje ponudb po vnaprej določenih (enakem številu) meril v 3. razpisanih sklopih (torej v 1. sklopu je naročnik določil sedemindvajset meril, v drugem sklopu štiri merila in v 3. sklopu 5 meril). Vsaka izmed šestintridesetih podanih cen bo namreč služila kot podlaga za ocenjevanje po enem izmed šestintrideset različnih meril za ocenitev ponudb (ki so, kot že navedeno, ločena v tri sklope), ki jih je naročnik navedel v XVII. točki razpisne dokumentacije (Merila, ki jih bo naročnik upošteval pri ocenjevanju ponudb za sklenitev pogodbe). V ponudbenem obrazcu ponujene cene se bodo tako vrednotile le na podlagi vnaprej določenih meril, po vnaprej predvidenem načinu ocenjevanja (dejansko število točk po posameznem merilu se bo, kot je zapisal naročnik, izračunalo za vsako merilo in za vsak sklop posebej po enotni formuli, ki jo je naročnik navedel v razpisni dokumentaciji) in v okviru ponderjev (uteži), ki izhajajo iz razpisne dokumentacije.
Ob upoštevanju predvidenih uteži, ki jih je naročnik pripisal vsakemu izmed postavljenih meril je merilo "cena za pogovore v omrežje Mobitel" ovrednotena s 40 točkami, kar v obravnavanem primeru pomeni 8,08% od 495 točk po vseh sedemindvajsetih (27) merilih v 1. sklopu, merilo "cena za pogovore v omrežje Simobil" pa z 20 točkami, kar znaša 4,04% od vseh možnih točk v 1. sklopu). Glede na predstavljena procentualna razmerja zmagovalec razpisa v 1. sklopu (kot zmotno zatrjuje vlagatelj) ne bi postalo podjetje, ki bi ponudilo najnižjo ceno klicev v omrežje Mobitel, pač pa tisti ponudnik, ki bi (bo) po vseh merilih skupaj, ob upoštevanju vnaprej predvidenega načina uporabe le-teh ter postavljenih ponderjev, pridobilo največje število točk.
ZJN-1 ne postavlja nobenih pravil o morebitnih vrednostnih razmerjih med posameznimi merili, zaradi česar je potrebno šteti, da je v takšnih primerih odločitev o relativnem pomenu posameznega merila v razmerju s celoto prepuščena poslovni presoji naročnika. Seveda pa je naročnik pri oblikovanju meril za izbiro najugodnejše ponudbe vedno omejen s splošnimi pravili ZJN-1 in mora zlasti paziti, da merila niso diskriminatorna, da so smiselno povezana z vsebino javnega naročila ter da prispevajo k nediskriminatornemu razvrščanju ponudb (drugi odstavek 50. člena ZJN-1). V obravnavanem primeru Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik merilu "cena za pogovore v omrežje Mobitel", pripisal razmeroma nizko vrednostno utež (kljub temu, da je analiza pokazala, da ima v omrežje Mobitela opravljenih daleč največje število minut klicev). Analiza števila klicev (ki jo je naročnik, kot je zapisal, določil na osnovi spremljanja in beleženja trajanja pogovorov v zadnjem trimesečnem obdobju) torej sama ne bo vplivala na izbiro po postavljenih merilih pač pa bodo za izbiro odločilna zgolj zgoraj našteta merila za izbiro najugodnejšega ponudnika. Jasno pa je, da bo v teku pogodbe za naročnika ključni strošek število minut klicev v posamezna telefonska omrežja in če je (bo) teh največ v omrežje Mobitela tega ni mogoče pripisati "krivdi naročnika" pač pa (trenutnemu) stanju, ki se bo v bodoče vsekakor lahko spremenilo (tudi v prid vlagatelju). še več. Četudi naročnik v razpisni dokumentaciji ne bi predstavil predvidene količine klicev (kar pomeni, da bi vlagatelj lahko o tem podatku zgolj ugibal) in bi vrednotil le "ceno na enoto" za klice v posamezno omrežje, bi tudi v tem primeru največ točk (40) za "cene v pogovore v omrežje Mobitel" prejel ponudnik, ki bi ponudil nižjo ceno za eno minuto pogovora. V obeh primerih pa (ugodnejši) ponudnik ne bi prejel več kot 40 točk od skupaj možnih 495 točk po vseh merilih skupaj v tem (1.) sklopu.
Ob navedenem (in ob upoštevanju enotne formule, ki jo je naročnik zapisal v razpisno dokumentacijo) je potrebno zaključiti, da je (bo) mogoče opraviti dovolj objektivno primerjavo ponudb. Za sporno merilo tako po presoji Državne revizijske komisije ni mogoče trditi, da je diskriminatorno oziroma da ne prispeva k nediskriminatornemu razvrščanju ponudb.
Državna revizijska komisija je pri presoji utemeljenosti zahtevka za revizijo ugotovila, da je naročnik v postopku oddaje predmetnega javnega naročila kršil določila ZJN-1, zato je skladno s 3. alinejo prvega odstavka 23. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.
V skladu tretjim odstavkom 23. člena ZRPJN Državna revizijska komisija lahko da napotke za pravilno izvedbo postopka v delu, ki je bil razveljavljen. Naročnik bo moral zato razpisno dokumentacijo v razveljavljenem delu ustrezno spremeniti oziroma dopolniti, pri čemer naj upošteva ugotovitve iz tega sklepa. Naročnik naj se pri slednjem (čeprav navedeno ni predmet zahtevka za revizijo) v izogib morebitnim nadaljnjim zahtevkom za revizijo dosledno izogiba tako imenovanih komercialnih imen, ki jih za posamezne storitve uporabljajo potencialni ponudniki. Naročnik bo moral tudi objaviti nov rok za oddajo ponudb, in sicer na enak način, kot je bil objavljen predmetni javni razpis.
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije pod točko 1 izreka tega sklepa.
Vlagatelj zahtevka za revizijo je v skladu z 22. členom ZRPJN zahteval povračilo stroškov, nastalih z revizijo, in sicer povračilo stroškov plačane revizijske takse v višini 100.000,00 SIT. Državna revizijska komisija je skladno s tretjim odstavkom 22. člena ZRPJN stroške odmerila po priglašenih stroških, pri čemer je upoštevale stroške vlagatelja, ki so bili potrebni za vodenje tega revizijskega postopka, in sicer stroške plačane revizijske takse v višini 100.00,00 SIT. Priznane stroške, nastale z revizijo, je naročnik dolžan povrniti vlagatelju v roku 15 dni od prejema tega sklepa, da ne bo izvršbe.
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije pod točko 2 izreka tega sklepa.
POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).
Ljubljana, 11.09.2006
Predsednik senata:
Jožef Kocuvan, univ. dipl. ekon.
član Državne revizijske komisije
Vročiti:
- Geoplin plinovodi d.o.o., Cesta Ljubljanske brigade 11, Ljubljana
- Si.mobil d.d., šmartinska cesta 134b, Ljubljana
- Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, Ljubljana
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, Ljubljana