018-187/2006 Občina Kočevje

Številka: 018-187/2006-31-1889

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 95/2005 - ZRPJN-UPB3; v nadaljevanju: ZRPJN) v senatu članice Nataše Jeršič kot predsednice senata, članice Vide Kostanjevec kot članice senata in člana Jožefa Kocuvana kot člana senata, ob sodelovanju svetovalca Vojka Maksimčuka, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za izgradnjo centralne čistilne naprave Kočevje in na podlagi pritožbe gospodarske družbe Allgemeine Baugesellschaft - A. Porr, Absberggasse 47, Dunaj, Avstrija, ki jo zastopa Zlatka šutovič, Ulica Vita Kraigherja 8, Maribor (v nadaljevanju: vlagatelj) zoper ravnanje naročnika Občina Kočevje, Ljubljanska 26, Kočevje (v nadaljevanju: naročnik), dne 4. 7. 2006 soglasno

ODLOČILA

1. Pritožbi se ugodi in se razveljavi naročnikov sklep, št. 353-8/05-131, z dne 29. 5. 2006.

2. Naročnik mora o zahtevku za revizijo odločati skladno s 16. členom ZRPJN.

3. Zahteva za povrnitev stroškov, nastalih s pritožbo, se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Državna revizijska komisija je 7. 6. 2006 prejela vlogo, poimenovano "pritožba zoper sklep Občine Kočevje št. 353-8/05-131 z dne 29.05.2006", ki jo je 6. 6. 2006 vložil "Allgemeine Baugesellschaft - A. Porr, Ag, Thalerhofstrasse 88, Unterpremstätten, Avstrija, po pooblastilu mag. Matjaž Knez, po njegovem pooblastilu Zlatka šutovič, univ. dipl. prav., Ul. Vita Kraigherja 8, Maribor" (v nadaljevanju: pritožnik) zoper ravnanje naročnika v postopku izvedbe javnega naročila za izgradnjo centralne čistilne naprave Kočevje.

Pritožnik v pritožbi navaja, da je naročnik s sklepom zavrgel pritožnikov zahtevek za revizijo z obrazložitvijo, da je pritožnik zamudil tridnevni rok za dopolnitev zahtevka za revizijo, ker je šteti, da dokazilo, ki je bilo priloženo dopolnitvi zahtevka za revizijo, ni "skladno s poslovno prakso, ker ga ni potrdila ustrezna institucija, ki opravlja plačilni promet (banka)". Pritožnik meni, da je naročnik očitno napačno interpretiral določila ZRPJN, posebej drugi odstavek 12. člena in 22. člen ZRPJN, zato predlaga, da Državna revizijska komisija pritožbi ugodi in zaradi očitno napačne interpretacije in uporabe določil zakona razveljavi sporni naročnikov sklep, naročniku pa se naloži, da povrne pritožniku vse stroške, ki so mu nastali zaradi postopka pritožbe. Pritožnik je v stroškovniku prijavil stroške v višini 110.000 tolarjev za pritožbo. V pritožbi pritožnik navaja, da je v predpisanem roku in po predpisanem postopku na zahtevo naročnika, z dne 19. 5. 2006, prejete pri pooblaščencu (verjetno: pooblaščenki; op. Državna revizijska komisija) 22. 5. 2006, dopolnil zahtevek za revizijo s plačilom takse in z dokazilom o plačilu takse po 22. členu ZRPJN, vse v treh dneh od prejema zahtevka za dopolnitev. Pritožnik je z dopisom, z dne 25. 5. 2006, dopolnil zahtevek za revizijo s plačilom takse ter v dokaz plačila takse predložil izpis plačila banke, ki dokazuje elektronsko nakazilo takse za vloženo revizijo na predpisan transakcijski račun z oznako, da gre za plačilo takse za postopek revizije. Iz izpisa je razvidno, da je bila transakcija opravljena na ustrezni račun 25. 5. 2006. Pritožnik nadalje navaja, da je v tem primeru plačilo takse opravil v elektronski obliki, z elektronskim podpisom pooblaščencev pritožnika za izvajanje elektronskega plačila, ker pa "elektronska plačila ne vsebujejo podpisa, žiga ali drugega potrdila banke, prek katere se je plačilo izvedlo, je nesmiselna navedba naročnika, da je tako potrdilo v skladu s poslovno prakso". Pritožnik izpostavlja, da ZRPJN ne predpisuje vrste, oblike ali načina potrdila dokazila o plačilu takse, 6. točka tretjega odstavka 12. člena ZRPJN le določa, da je treba predložiti potrdilo o plačilu takse. Pritožnik trdi, da je priloženo potrdilo povsem običajno potrdilo, ki se tudi sicer uporablja za dokazovanje plačila takse tako v sodnih, upravnih ali drugih postopkih, v dobi elektronskega poslovanja pa je običajno, da se vse ali večina poslovanja družb opravi elektronsko, tako tudi plačevanje obveznosti. Pritožnik ugotavlja, če bi imel zakonodajalec ali naročnik namen podrobneje določiti obliko in vsebino potrdila o plačilu takse, bi to moral posebej opredeliti, vendar niti sam naročnik v javnem razpisu v zvezi s predložitvijo dokazila o plačilu takse ni navedel drugačnih zahtev, zato je povsem neopravičeno sklicevati se na "običajno prakso" podpisov in žigov, veljavo morda imajo le še pred uvedbo elektronskega poslovanja, sicer pa je povsem običajno, da banke nakazil ne potrjujejo. Pritožnik zaključuje, da je le zaradi izredne nagnjenosti naročnikov in njihovih presojevalcev javnih naročil k potrjevanju vseh mogočih dokumentov opremil računalniški izpis plačila takse s plačnikovim žigom in podpisom, iz česar naj bi bil predvsem razviden plačnik in dana dokumentu še večja veljavnost.

Državna revizijska komisija je naročnika z dopisom, št. 018-187/2006-1500, z dne 7. 6. 2006, pozvala, naj Državni revizijski komisiji odstopi dokumentacijo, kar je naročnik storil z dopisom, z dne 8. 6. 2006.

Državna revizijska komisija je najprej z dopisom, št. 018-187/2006-31-1661, z dne 13. 6. 2006, pooblaščenko pozvala na ustrezno pojasnilo pritožbe. Pooblaščenka je pojasnila posredovala z dopisom, z dne 19. 6. 2006, ki ga je Državna revizijska komisija prejela 20. 6. 2006. Glede na posredovana pojasnila je Državna revizijska komisija naročnika zaprosila še za dodatno dokumentacijo, ki jo je naročnik odstopil kot prilogo dopisoma, z dne 14. 6. 2006 in 21. 6. 2006. Državna revizijska komisija je s sklepom, št. 018-187/2006-31-1858, z dne 26. 6. 2006, tudi pooblaščenca pozvala, naj poda posamezna pojasnila, kar je pooblaščenec storil z dopisom, z dne 30. 6. 2006, ki ga je Državna revizijska komisija prejela 3. 7. 2006.

Po pregledu dokumentacije ter proučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija, na podlagi 23. člena ZRPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je vpogledala v naročnikov sklep, št. 353-8/05-131, z dne 29. 5. 2006, in ugotovila, da je naročnik v obrazložitvi navedel, da je "vlagatelja pozval na dopolnitev zahtevka za revizijo s predložitvijo potrdila o vplačilu takse iz 22. člena ZRPJN", vlagatelj pa je "naročniku poslal dopis, z dne 25. 5. 2006, in prilogo obrazec (izpis paketa dokumentov) o naročilu banki za plačilo takse iz 22. člena ZRPJN, ki ga je vlagatelj sam podpisal in potrdil s svojim žigom". Naročnik je še navedel, da je "skladno s poslovno prakso dokazilo o plačilu ustrezno, ko ga potrdi ustrezna institucija, ki opravlja plačilni promet (banka), kar iz omenjene priloge ni razvidno, zato naročnik internega potrdila vlagatelja ne more smatrati kot potrdilo o plačilu takse iz 22. člena ZRPJN, saj ga ni potrdila banka, ki naj bi transakcijo izvedla, s svojim žigom in podpisom, in ne dokazuje plačila omenjene takse".

Državna revizijska komisija je vpogledala tudi v poziv za dopolnitev zahtevka za revizijo, z dne 19. 5. 2006, in ugotovila, da je v njem âˆ" poleg drugih podatkov âˆ" navedeno: "V skladu z navedenim vas pozivamo, da dopolnite vloženo revizijo s potrdilom o vplačilu takse iz 22. člena ZRPJN."

V tretjem odstavku 12. člena ZRPJN je določeno, da mora vlagatelj v zahtevku za revizijo navesti âˆ" poleg drugih obveznih sestavin âˆ" tudi potrdilo o vplačilu takse iz 22. člena ZRPJN. Iz te zakonske določbe ne izhaja nobena natančnejša oziroma podrobnejša opredelitev, kako naj oblikovno ali vsebinsko zgleda to potrdilo, taka opredelitev pa ne izhaja niti iz 22. člena ZRPJN. Iz naročnikovega poziva na dopolnitev zahtevka za revizijo pa tudi ne izhaja, da je naročnik vlagatelju določil, kako naj potrdilo zgleda in kaj naj vsebuje, kot tudi ne, da naročnik zgolj "internega potrdila" ne bo upošteval, ampak, da mora potrdilo izdati izvajalec plačilnega prometa (banka). Iz naročnikovega poziva je razvidno zgolj to, da mora vlagatelj dopolniti zahtevek za revizijo s potrdilom. Državna revizijska komisija tudi ugotavlja, da se v sklepu o zavrženju naročnik sklicuje na poslovno prakso, ne pa na neko konkretno določbo nekega predpisa, ki bi enotno določala ravnanje in obveznosti izvajalcev plačilnega prometa pri potrjevanju in ki bi naročnikov argument lahko potrdila. Državna revizijska komisija tudi ugotavlja, da se naročnik niti ne sklicuje na to, da sploh obstaja nek konkreten predpis, ki bi naročnikov argument lahko tudi potrdil. Državna revizijska komisija ob tem tudi ugotavlja, da iz določbe 6. točke tretjega odstavka 12. člena ZRPJN niti ne izhaja, da mora biti navedeno potrdilo ravno bančno, saj v ZRPJN ni nikjer izrecno zapisano, da mora biti zahtevano potrdilo ravno bančno potrdilo. Poleg tega je mogoče tudi ugotoviti, da v primeru spornosti, ali predloženo "interno potrdilo" sploh dokazuje, da je bila taksa plačana, bi naročnik z namenom razčistiti dejansko stanje lahko preveril podatke na Ministrstvu za finance. Glede na zapisano in glede na to, da se naročnik opira zgolj na to, da omenjenega dokazila ne more šteti za ustrezno, ker ga ni potrdila banka, ki naj bi izvedla transakcijo, zato to potrdilo ne dokazuje plačila takse, Državna revizijska komisija tudi ugotavlja, da niso podani tudi kakšni drugi morebitni razlogi, ki so med strankama sporni in o katerih bi se morala izrekati Državna revizijska komisija.

Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnikove argumentacije ni mogoče sprejeti, zato je ugodila pritožbi in razveljavila naročnikov sklep o zavrženju, št. 353-8/05-131, z dne 29. 5. 2006. V skladu s tretjo alineo drugega odstavka 23. člena ZRPJN mora v primeru ugoditve pritožbi naročnik odločati o zahtevku za revizijo v skladu s 16. členom ZRPJN.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. in 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Vlagatelj je v pritožbi zahteval tudi povračilo stroškov, nastalih s pritožbo, v višini 110.000 tolarjev. Glede na to, da vlagatelj ni z ničimer dokazal oziroma izkazal obstoja teh stroškov, je Državna revizijska komisija njegovo zahtevo zavrnila kot neutemeljeno.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa utemeljena.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, 4. 7. 2006

Predsednica senata:
Nataša Jeršič, univ. dipl. ekon.,
članica Državne revizijske komisije










Vročiti:
- Občina Kočevje, Ljubljanska 26, 1330 Kočevje,
- Zlatka šutovič, Ulica Vita Kraigherja 8, 2000 Maribor,
- Primorje, d. d., Vipavska cesta 3, 5270 Ajdovščina,
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, 1000 Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, 1000 Ljubljana.