018-106/2006 Psihiatrična klinika Ljubljana

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99, 90/99, 110/02, 42/04 in 61/05; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN) v senatu člana Jožefa Kocuvana kot predsednika senata ter članice Vesne Cukrov in predsednika dr. Aleksija Mužina kot članov senata, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila storitev čiščenja prostorov za obdobje 5 let in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložilo podjetje ISS Servisystem d.o.o, Ptujska cesta 95, Maribor, ki ga zastopa odvetnik Zmago Marovt, Rozmanova 12/I, Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: prvi vlagatelj) ter zahtevka za revizijo, ki ga je vložilo podjetje Cleaning d.o.o., Cesta 24. junija 25, Ljubljana, ki ga zastopa odvetnik Aleš Avbreht, Slomškova ulica 12 a, Ljubljana ( v nadaljnjem besedilu: drugi vlagatelj) zoper ravnanje naročnika Psihiatrična klinika Ljubljana, Studenec 48, Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: naročnik), dne 06.04.2006, soglasno

odločila:

1. Zahtevek za revizijo prvega vlagatelja se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva prvega vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih v zvezi z revizijo, se zavrne kot neutemeljena.

3. Zahtevek za revizijo drugega vlagatelja se zavrne kot neutemeljen.

4. Zahteva drugega vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih v zvezi z revizijo, se zavrne kot neutemeljena.

5. Zahteva izbranega ponudnika za povrnitev stroškov, nastalih v zvezi z revizijo, se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 09.01.2006 sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila za izvajanje storitev čiščenja prostorov za obdobje 5 let po odprtem postopku, javni razpis pa je objavil v Uradnem listu RS, št. 4/06, z dne 13.01.2006, pod številko objave Ob-37986/05. Iz zapisnika o javnem odpiranju ponudb, z dne 15.02.2006, je razvidno, da je naročnik prejel štiri pravočasne ponudbe.

Naročnik je dne 17.02.2006 izdal obvestilo o oddaji naročila, iz katerega je razvidno, da je kot najugodnejšega ponudnika izbral podjetje DIW Service d.o.o., Puhova ulica 15, Maribor (v nadaljnjem besedilu: izbrani ponudnik).

Prvi vlagatelj je dne 22.02.2006 zahteval dodatno obrazložitev odločitve o oddaji naročila ter hkrati zahteval vpogled v ponudbo in ponudbeno dokumentacijo izbranega ponudnika. Naročnik je dne 23.02.2006 izdal dodatno obrazložitev odločitve o oddaji predmetnega javnega naročila ter prvemu vlagatelju omogočil vpogled v ponudbo izbranega ponudnika dne 28.02.2006.

Prvi vlagatelj je dne 06.03.2006 vložil zahtevek za revizijo, v katerem predlaga, da naročnik oziroma Državna revizijska komisija zahtevku ugodi in razveljavi naročnikovo obvestilo o oddaji javnega naročila, z dne 17.02.2006. V obrazložitvi zahtevka za revizijo navaja, da mu naročnik ni omogočil vpogleda v dele ponudbene dokumentacije izbranega ponudnika tehnologija čiščenja in časovni načrt izvedbe posameznih del, s čimer mu je onemogočil ustavno pravico do učinkovitega pravnega varstva, saj ni mogel preveriti, ali je v teh delih ponudba izbranega ponudnika pravilna ali ne. Takšno ravnanje naročnika ni v skladu s pravili javnega naročanja in transparentnostjo porabe javnih sredstev ter tudi ne z načelom enakega obravnavanja ponudnikov. Naročnik je pri vpogledu v ponudbo izbranega ponudnika v celoti sledil zahtevi izbranega ponudnika, da je njegova ponudba v spornem delu zaupna, čeprav tehnologija čiščenja in časovni načrt izvedbe posameznih del ne predstavljajo podatka, ki bi ga bilo v smislu določb Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/00, 102/00 in 2/04; v nadaljnjem besedilu: ZJN-1) šteti za poslovno skrivnost. Prvi vlagatelj opozarja, da temeljno načelo transparentnosti porabe javnih sredstev (6. člen ZJN-1) določa, da so postopki naročanja po tem zakonu javni, kar se zagotavlja skozi objave javnih naročil v uradnih glasilih. Vsakdo, ki ima ali je imel interes za dodelitev naročila, ima pravico pridobiti podatke o izvedenem postopku oddaje javnega naročila, v skladu z določbami ZJN-1. Namen načela transparentnosti oziroma javnosti je na eni strani zagotoviti konkurenco, enakopraven položaj vseh ponudnikov na trgu javnih naročil in posledično gospodarno porabo javnih sredstev, na drugi strani pa je javnost postopka vrednotenja in ocenjevanja ponudb in s tem povezana možnost vpogleda v dokumentacijo postopka oddaje javnega naročila nujen predpogoj za uveljavljanje učinkovitega pravnega varstva, ki ga ponudnikom kot enega izmed temeljnih načel zagotavlja ZRPJN. V primeru, ko posamezna oseba, ki ima ali je imela interes za dodelitev naročila, zahteva vpogled v dokumentacijo postopka oddaje javnega naročila, ji je naročnik v skladu z načelom transparentnosti oziroma javnosti (drugi odstavek 6. člena ZJN-1) to dolžan omogočiti.

Prvi vlagatelj v nadaljevanju navaja, da 8. člen ZJN-1 določa, da mora naročnik kot zaupne varovati vse podatke o ponudnikih, vsebovane v ponudbeni dokumentaciji, ki jih kot zaupne določa predpis o gospodarskih družbah ali drug predpis ter da mora odkloniti dejanje takšnih obvestil, ki bi pomenila kršitev zaupnosti podatkov, dobljenih v ponudbah.. Podatkov, ki so predmet spora, pa ni mogoče označiti kot zaupne. ZJN - 1 se glede vprašanja, katere podatke iz ponudbene dokumentacije mora naročnik varovati kot zaupne, primarno sklicuje na predpis o gospodarskih družbah (prvi odstavek 8. člena ZJN-1). Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93, 29/94, 82/94, 20/98, 84/98, 6/99, 54/99, 31/00, 36/00, 45/01, 59/01, 57/04, 139/04; v nadaljnjem besedilu: ZGD) poslovno skrivnost definira v 39. členu na subjektiven in objektiven način. Za poslovno skrivnost se štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom, s katerim morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov in druge osebe. Ne glede na to, ali so določeni s tovrstnimi sklepi, pa se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba, pri čemer so družbeniki, delavci, člani organov družbe ali druge osebe odgovorni za kršitev, če so vedeli ali bi morali vedeti za tak značaj podatkov. Po mnenju prvega vlagatelja tehnologija čiščenja in časovni načrt izvedbe posameznih del objektivno ne moreta predstavljati zaupnih podatkov iz 39. člena ZGD, saj sta bistven element presoje, ali je ponudnik svojo ponudbo oddal skladno z zahtevami naročnika. Naročnik je namreč v posebnem delu razpisne dokumentacije, pod točko E: Posebne zahteve naročnika, konkretno specificiral, kakšne tehnične zahteve ima ter postavil tudi zahteve o strokovni dokumentaciji. Če bi naročnik prvemu vlagatelju, ki sedaj pri naročniku opravlja storitev, ki je predmet javnega naročila, omogočil vpogled v ta del ponudbe, bi morebitne ugotovljene nepravilnosti v ponudbi izbranega ponudnika lahko uveljavljal v tem postopku in tako zaščitil svoje pravice, vse ob dejstvu, da je njegova ponudba nedvomno pravilna, kar ni sporno. Prvemu vlagatelju je bila zato onemogočena pravica do uveljavljanja učinkovitega pravnega varstva, ki mu ga zagotavlja ZRPJN. Glede na dejstvo, da se v postopkih revizije odloča v mejah postavljenih zahtevkov in da mora vlagatelj jasno navesti kršitve ter dejstva in dokaze, s katerimi te kršitve dokazuje, je jasno, da zaradi takšnega ravnanja naročnika ne more ugotoviti, ali je ponudba izbranega ponudnika pravilna.

Prvi vlagatelj še navaja, da je bil uradni zaznamek vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika narejen naknadno in da vlagatelj ni imel možnosti, da bi dal pripombe na odločitev naročnika, da je del ponudbe označil kot poslovna skrivnost. Poleg tega prvi vlagatelj opozarja, da naročnik odloča o tem, ali je določen dokument zaupen ali ne in ne izbrani ponudnik. Da ponudbe v spornem delu ni mogoče označiti kot zaupne dokazuje tudi dejstvo, da prvi vlagatelj pri vpogledu svoje ponudbe v tem delu ni označil kot zaupne.

Prvi vlagatelj v nadaljevanju očita naročniku, da je po vpogledu v ponudbo izbranega ponudnika imel sestanek z izbranim ponudnikom, zato je v neenakopravnem položaju, saj je že naslednji dan prejel s strani naročnika obvestilo o prenehanju pogodbe, čeprav ta postopek še ni pravnomočno končan; kot dokaz predlaga zaslišanje naročnika. Očitno je naročnik istočasno izvajal tudi postopek oddaje predmetnega javnega naročila po postopku oddaje javnega naročila male vrednosti. Kljub temu, da tudi ta postopek še ni pravnomočno končan, je naročnik obvestil prvega vlagatelja, da je z izbranim ponudnikom sklenil pogodbo o čiščenju. Drugi odstavek 34. člena ZRPJN določa, da se z globo kaznuje naročnik, če sklene pogodbo z izbranim ponudnikom kljub ustavitvi postopka po določbi prvega odstavka 11. člena tega zakona. Ker noben od postopkov, tako predmetni kot tudi postopek oddaje javnega naročila male vrednosti še ni pravnomočno končan, gre ugotoviti, da je naročnik kršil citirani člen, saj je od 04.03.2006 dalje izbral za izvajanje storitev, ki je predmet javnega naročila, izbranega ponudnika. Prvi vlagatelj navaja kot dokaz dopis naročnika "prepoved opravljanja storitev čiščenja in obvestilo o izbiri".

Prvi vlagatelj je zahteval tudi povračilo stroškov, nastalih v zvezi z revizijo, in sicer 200.000,00 SIT za takso za revizijski zahtevek, 3000 točk po odvetniški tarifi za sestavo zahtevka za revizijo, 3 % materialnih stroškov, povečano za 20 % DDV, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve naročnika do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Izbrani ponudnik, ki ga zastopa odvetnica Aleksandra Jurakk, Komenskega 14, Ljubljana, je kot stranski intervenient dne 10.03.2006 dostavil naročniku prvo pripravljalno vlogo, v kateri navaja, da prvi vlagatelj v zahtevku za revizijo ne zatrjuje, da je ponudba izbranega ponudnika bodisi nepravilna, neprimerna ali nesprejemljiva, ampak zgolj zatrjuje, da je naročnik ravnal nezakonito, ko mu ni omogočil vpogleda v del ponudbe, ki ga ni mogoče označiti kot poslovno skrivnost. Vlagateljev predlog za razveljavitev obvestila o oddaji javnega naročila ni povezan z očitanimi kršitvami ter da sta si zahtevek in obrazložitev v nasprotju. Glede na vsebino očitanih kršitev iz obrazložitve zahtevka bi prvi vlagatelj moral zahtevati, da mu naročnik omogoči ogled ponudbe izbranega ponudnika v delu, ki je označen kot poslovna skrivnost, naročnik pa bi svojo odločitev lahko razveljavil le v primeru, da bi ugotovil, da je ponudba izbranega ponudnika bodisi nepravilna, neprimerna ali nesprejemljiva, zato je potrebno zahtevek za revizijo zavrniti, saj tako naročnik kot Državna revizijska komisija skladno z drugim odstavkom 19. člena ZRPJN odloča izključno v mejah postavljenega zahtevka. Izbrani ponudnik tudi navaja, da je skladno z 39. členom ZGD sprejel navodila o varovanju poslovnih skrivnosti, kjer so vključeni podatki, ki jih je v ponudbi označil kot poslovna skrivnost in bi mu z dovolitvijo vpogleda v ta del ponudbe nastala nepopravljiva škoda (izguba konkurenčne prednosti).

Naročnik je s sklepom, z dne 20.03.2006, zahtevek za revizijo prvega vlagatelja zavrnil kot neutemeljen ter skladno s tem kot neutemeljeno zavrnil zahtevo za povrnitev stroškov revizijskega postopka. V obrazložitvi sklepa naročnik navaja, da sta obrazložitev zahtevka za revizijo in predlog prvega vlagatelja, naj naročnik razveljavi obvestilo o oddaji javnega naročila, v popolnem nasprotju. Naročnik lahko namreč svoje obvestilo o oddaji javnega naročila razveljavi zgolj, če ugotovi, da je ponudba izbranega ponudnika nepravilna, nesprejemljiva ali neprimerna. Tega pa vlagatelj v svojem zahtevku sploh ne zatrjuje. Glede vsebine očitanih kršitev, in sicer da naročnik prvemu vlagatelju ni dovolil vpogleda v del dokumentacije, ki je označen kot zaupen, bi logično izhajala zahteva vlagatelja, da mu naročnik oziroma Državna revizijska komisija dovoli vpogled v ta del razpisne (pravilno: ponudbene) dokumentacije. Tega pa vlagatelj v svojem zahtevku sploh ne zahteva. Naročnik dodaja, da izbrani ponudnik ni želel dvigniti oznake zaupno z dela ponudbene dokumentacije, zato naročnik ni dovolil vpogleda v ta del dokumentacije, saj po njegovi presoji ni šlo za podatke, ki bi bili nedvomno javni (tretji odstavek 39. člena ZGD), kar izhaja tudi iz navodila izbranega ponudnika o varovanju poslovnih skrivnosti. Ne glede na navedeno pa naročnik opozarja, da se o vloženem zahtevku za revizijo tako pri naročniku kot pred Državno revizijsko komisijo skladno z določilom drugega odstavka 19. člena ZRPJN odloča izključno v mejah postavljenega zahtevka za revizijo, zato je potrebno v tem delu zahtevek zavrniti. Glede druge vlagateljeve navedbe, in sicer očitanih kršitev iz 3. točke revizijskega zahtevka, naročnik navaja, da se ne nanašajo na predmetni postopek in je zato zahtevek v tej točki zavrnil kot neutemeljen.

Prvi vlagatelj je z dopisom, z dne 21.03.2006, naročnika obvestil, da bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo.

Drugi vlagatelj je z dopisom, z dne 28.02.2006, zahteval dodatno obrazložitev odločitve o oddaji javnega naročila ter vpogled v ponudbe, ki so pripele na javni razpis. Naročnik je dne 01.03.2006 izdal dodatno obrazložitev odločitve o oddaji javnega naročila ter dne 07.03.2006 omogočil drugemu vlagatelju vpogled v ponudbe
Drugi vlagatelj je dne 13.03.2006 vložil zahtevek za revizijo, v katerem navaja, da je naročnik prekršil določbo 76. člena ZJN-1, saj po opravljenem pregledu ni zavrnil vseh nepravilnih ponudb. Drugi vlagatelj navaja, da sta ponudbi prvega vlagatelja in izbranega ponudnika nepravilni, ker ne izpolnjujeta vseh zahtev iz razpisne dokumentacije. Naročnik je namreč na strani 7 razpisne dokumentacije v obliki posebnega opozorila navedel: "â??Celotna ponudbena dokumentacija (tudi vsaka stran prevzete razpisne dokumentacije, vključno z naročnikovimi zahtevami) mora biti parafirana in žigosana s strani ponudnikov. â?? Ponudniki morajo izpolniti in predložiti vse zahtevane obrazce in potrdila, ki jih zahtevata razpisna dokumentacija in objava javnega razpisa, â??". Prvi vlagatelj in izbrani ponudnik sta predložila izpolnjen in podpisan vzorec pogodbe, ki pa ni skladno z zgoraj navedeno zahtevo parafiran na vsaki strani. Vzorec pogodbe je namreč na zadnji strani (stran 56) le podpisan, ne pa tudi parafiran, kot je to izrecno zahtevala razpisna dokumentacija. Naročnik bi po mnenju drugega vlagatelja moral skladno z načelom formalnosti, ki z namenom zagotoviti enakopraven položaj ponudnikov in preprečiti možnost diskrecijskega odločanja naročniku nalaga, da mora strogo slediti zahtevam določil ZJN-1 in zahtevam, ki jih je sam opredelil v razpisni dokumentaciji ter navedeni ponudbi kot nepravilni izločiti iz nadaljnjega postopka ocenjevanja. Naročnik je z opisanimi kršitvami tudi prekršil načelo enakopravnosti ponudnikov, saj je ocenjeval tako pravilne kot nepravilne ponudbe.

Drugi vlagatelj v nadaljevanju navaja, da sta prvi vlagatelj in izbrani ponudnik ponudila ceno, po kateri ni mogoče izvajati predmeta javnega naročila in pri tem upoštevati vseh zahtev iz razpisne dokumentacije. Drugi vlagatelj se strinja s tem, da je oblikovanje ponudbene cene stvar avtonomne poslovne odločitve vsakega ponudnika, ki mora pri tem poleg fiksnih stroškov upoštevati še konkurenčne ponudbe ostalih ponudnikov. Vsak ponudnik ima v tem pogledu vso poslovno svobodo, da ob upoštevanju javnopravnih, obligacijskopravnih in konkurenčnopravnih predpisov oblikuje tržno konkurenčne oziroma primerljive cene svojih storitev. Hkrati se strinja, da nizka cena sama po sebi ni prepovedana ter da je tako zniževanje kot zviševanje cen načeloma stvar tržne svobode. V določenih okoliščinah pa je nizka cena lahko posledica protipravnega ravnanja ponudnika in predstavlja dejanje, ki je v nasprotju s pravili poštene konkurence.

Pravilnik o ugotovitvi, kdaj šteje ponudba za nepravilno, neprimerno ali nesprejemljivo (Uradni list RS, št. 33/04) v 2. členu določa:
"Ponudba je nepravilna, če:
- ni sestavljena po predpisih, ki urejajo javna naročila, ali
- je ponudbena cena očitno sestavljena na način, ki ni skladen s pravili poštene konkurence ali
- se po odpiranju ponudb na podlagi pregleda in ocenjevanja ugotovi, da ne izpolnjuje v celoti vseh zahtev iz razpisne dokumentacije.".
Glede na citirano določbo mora naročnik vsako ponudbo presojati tudi s konkurenčnopravnega vidika in vsako ponudbo, za katero je očitno, da ni v skladu s pravili poštene konkurence, kot nepravilno izločiti. Iz citirane določbe nedvoumno izhaja, da je za opredelitev ponudbe kot nepravilne iz tega razloga dovolj, da je očitno, da je ponudba v nasprotju s pravili poštene konkurence, ni pa nujno potrebno, da o tem obstaja že kakršnakoli odločba drugih organov (Urad za varstvo konkurence, tržna inšpekcija).

Po mnenju drugega vlagatelja je ponudbena cena izbranega ponudnika in prvega vlagatelja sestavljena na način, ki ni v skladu s pravili poštene konkurence. Oba ponudnika ponujata cene, ki so glede na siceršnje cene na trgu zelo nizke, prav tako pa so te cene tudi precej nižje od orientacijskih vrednosti, ki jih je določil sam naročnik (750.000.000 SIT (pravilno: 700.000.000 SIT) za 5 let, kar mesečno znaša 12.500.000 SIT (pravilno: 11.666.667 SIT)). Glede na to, da navedena ponudnika ponujata ceno, ki je za več kot za polovico nižja od ocenjene vrednosti naročnika, bi se pri naročniku moral pojaviti dvom v realnost ponujene cene. Izvajanje na podlagi teh cen ni mogoče, zato se v primeru akcepta takšne ponudbe to lahko sanira le na dva načina: izvajalec bo bodisi z naročnikom sklenil aneks k pogodbi, s katerim se bosta dogovorila za višjo ceno, bodisi izvajalec ne bo zagotavljal kvalitete storitev, kot to zahteva naročnik. Oboje pa nasprotuje vsem temeljnim načelom javnega naročanja in postavlja ostale ponudnike, ki so konkurirali na razpisu, v neenakopraven položaj.

Drugi vlagatelj v nadaljevanju navaja, da je na podlagi razpisne dokumentacije potrebno dnevno čistiti 35.083,00 m2, normativ s področja zdravstva na enega delavca je 800 m2 dnevno, zato mora imeti izvajalec zaposlenih najmanj 43,8 delavcev. Ob upoštevanju minimalne plače in pogojev dela znaša strošek za plače zaposlenih mesečno 8.104.725,72 SIT, ob povečanju normativa čiščenja za 50 % pa 5.403.150,48 SIT, kar že presega ponudbeni vrednosti izbranega ponudnika in prvega vlagatelja. V navedenih zneskih niso upoštevani razni dodatki k plači, povračila stroškov v zvezi z delom, odsotnost zaradi bolezni, odsotnost med prazniki, delo ob nedeljah in praznikih, tako da so dejanski stroški dela še višji. Izvajalec pa mora kriti še materialne stroške, stroške generalnih čiščenj, ki so mnogo dražja kot navadna čiščenja (priloga: informativni cenik storitev čiščenja), pranje krp, stroški čistil, opreme ipd. Izbrani ponudnik in prvi vlagatelj za ponujeni ceni ne bosta mogla izvajati naročila po standardih, ki jih zahteva naročnik. Drugi vlagatelj tudi predlaga, da naročnik oziroma Državna revizijska komisija v postopku imenujeta še izvedenca, ki bo lahko glede na zahteve razpisne dokumentacije ocenil, kakšen nivo čiščenja se dejansko zahteva.

Drugi vlagatelj se sklicuje na 13. člen Zakona o varstvu konkurence (Uradni list RS, št. 18/93), ki prepoveduje vsako dejanje, ki ga stori podjetje pri nastopanju na trgu, ki nasprotuje dobrim poslovnim običajem, zaradi teh dejanj pa drugim udeležencem na trgu nastaja ali utegne nastati škoda. V konkretnem primeru gre prav gotovo za dejanje podjetja na trgu, po veljavni sodni praksi pa tudi nastopanje s cenami, ki niti ne zadoščajo za pokritje fiksnih stroškov, nasprotuje dobrim poslovnim običajem. Drugi vlagatelj opozarja še na institut neobičajno nizke cene. Iz obstoječe literature in prakse Državne revizijske komisije je mogoče jasno razbrati, da je osrednji namen tega instituta v vprašanju možnosti izvedbe javnega naročila s ponujeno ceno. Po mnenju drugega vlagatelja izvajanje javnega naročila na podlagi teh cen ni mogoče. Naročnik je zato dolžan skrbno proučiti, ali sta ponudbi izbranega ponudnika in prvega vlagatelja sestavljeni v skladu s konkurenčnimi predpisi ter obe ponudbi potem, ko ugotovi, da nista sestavljeni v skladu s konkurenčnimi predpisi, izločiti kot nepravilni. Vlagatelj opozarja naročnika, da so vsa dejanja nelojalne konkurence po določbi prvega odstavka 13. člena Zakona o varstvu konkurence prepovedana, kar pomeni, da so tudi vse pogodbe, sklenjene na podlagi takšnih ravnanj, nične.

Drugi vlagatelj predlaga, da naročnik oziroma Državna revizijska komisija razveljavi odločitev o oddaji predmetnega javnega naročila, ponovno pregleda vse ponudbe z vidika njihove pravilnosti in ustreznosti ponujenih cen, da v primeru nadaljevanja postopka pred Državno revizijsko komisijo Državna revizijska komisija razpiše obravnavo, na kateri bo drugi vlagatelj lahko pojasnil svoje navedbe iz revizijskega zahtevka ter da naročnik izmed pravilnih ponudb izbere najugodnejšega ponudnika, oziroma podredno, da naročnik oziroma Državna revizijska komisija v celoti razveljavita postopek oddaje predmetnega javnega naročila.
Drugi vlagatelj je zahteval povračilo vseh stroškov, nastalih v zvezi z revizijo, in sicer 200.000,00 SIT za takso za revizijski zahtevek, 3000 točk po odvetniški tarifi za sestavo zahtevka za revizijo, 100 točk za konferenco s stranko, 2 % materialnih stroškov, povečano za 20 % DDV ter morebitne dodatno nastale stroške.

Izbrani ponudnik, ki ga zastopa odvetnica Aleksandra Jurakk, Komenskega 14, Ljubljana, je kot stranski intervenient dne 16.03.2006 dostavil naročniku prvo pripravljalno vlogo, v kateri glede očitka drugega vlagatelja, da je njegova ponudba in ponudba prvega vlagatelja nepravilna, ker je vzorec pogodbe na zadnji strani le podpisan in ne parafiran, navaja, da pojem podpis zajema tudi pojem parafe, saj parafa predstavlja le skrajšan podpis. Iz njegove ponudbe izhaja, da je direktor parafiral vsako stran ponudbe ter na mestu, kjer je predvideno za podpis s strani ponudnika, ponudbo ožigosal in podpisal. Izbrani ponudnik je torej ravnal skladno z zahtevami razpisne dokumentacije, zato je njegova ponudba pravilna. Glede očitka, da je ponudbena cena oblikovana v nasprotju s pravili poštene konkurence, izbrani ponudnik navaja, da je takšen očitek neutemeljen in pavšalen, predvsem pa nima podlage v resničnem dejanskem stanju. Nerazumljiva je tudi revizijska navedba drugega vlagatelja, da bi morali ponudniki pri oblikovanju cen upoštevati še konkurenčne ponudbe ostalih ponudnikov. Drugi vlagatelj s tem, ko je strošek delavcev ovrednotil na 8.104.725,72 SIT, nesporno priznava izključno to, da je njegova ponudbena cena (7.198.198,91 SIT) neobičajno nizka, saj glede na njegove trditve ne dosega minimuma stroškov za izvajanje razpisanih storitev. Izbrani ponudnik pojasnjuje, da je ponudbeno ceno oblikoval na podlagi kalkulacije lastnih fiksnih in variabilnih stroškov na način, ki mu zagotavlja rentabilno opravljanje razpisanih storitev, vključno z minimalnim dobičkom. Storitve čiščenja v razpisanem obsegu opravlja že sedaj, kvalitetno in v skladu z naročnikovimi zahtevami ter za ceno, ki bistveno ne odstopa od ponujene cene v predmetnem postopku. Glede odločanja o vprašanjih poštene konkurence in o dejanjih nelojalne konkurence izbrani ponudnik poudarja, da naročnik nima te pristojnosti ter da je za to pristojen Urad za varstvo konkurence. Drugi vlagatelj v svoji argumentaciji uporablja tudi neutemeljene špekulacije, ko navaja, da bosta naročnik in izbrani ponudnik sklenila aneks k pogodbi, s katerim bosta zvišala ponudbeno ceno ali da izbrani ponudnik ne bo zagotavljal zahtevane kvalitete storitev, ki nimajo nobene dejanske podlage v ponudbi izbranega ponudnika, drugi vlagatelj pa tudi ni navedel podatkov, dejstev in dokazov, ki bi dokazovali, da izbrani ponudnik ni sposoben za ponujeno ceno izvesti predmetnega javnega naročila. Izbrani ponudnik dodaja, da revizijski očitki drugega vlagatelja glede dejanskih stroškov opravljanja storitev očitno pomenijo nepoznavanje trga ter da dejstvo, da drugi vlagatelj ponuja storitve po nekonkurenčno visoki ceni, da očitno uporablja tehnologijo čiščenja, ki zahteva veliko ročnega dela in posledično veliko število delovne sile, da očitno ne uporablja najsodobnejših čistilnih naprav in čistil, še ne pomeni, da tudi drugi ponudniki na trgu storitev niso sposobni (strokovno in kvalitetno) izvajati storitev po ponujenih nižjih cenah.

Naročnik je sklepom, z dne 20.03.2006, zahtevek za revizijo drugega vlagatelja zavrnil kot neutemeljen ter skladno s tem kot neutemeljeno zavrnil zahtevo za povrnitev stroškov revizijskega postopka. V obrazložitvi sklepa naročnik glede navedbe, da naj bi bili ponudbi izbranega ponudnika in prvega vlagatelja nepravilni, ker je vzorec pogodbe na zadnji strani le podpisan, ne pa tudi parafiran, navaja, da ni prave razlike med parafo in podpisom. Načeloma sicer velja, da je parafa celo manj kot podpis, šlo naj bi za skrajšan podpis, vendar pa naročnik na nobenem mestu ni specificiral, kakšna naj bo parafa. Ne glede na zapisano pa je treba ugotoviti, da se v konkretnem primeru parafa ponudnikov ne razlikuje od njihovih podpisov. Namen zahteve, da so vse strani parafirane in žigosane, je, da se ponudniki s parafo obvežejo, da so vsako posamezno stran razpisne dokumentacije videli in jo s svojimi parafami tudi potrdili. Naročnik ni nikjer zapisal, da mora biti parafa na določenem mestu posamezne strani oziroma lista v razpisni dokumentaciji in oba, izbrani ponudnik ter prvi vlagatelj sta na zadnji strani vzorca pogodbe na ponudbeni dokumentaciji podpisana, kot je naročnik tudi zahteval in sta v celoti zadostila zahtevi iz razpisne dokumentacije, zato njuni ponudbi ne moreta biti ocenjeni kot nepravilni.

Navedbo drugega vlagatelja, da naj bi bili ponudbeni ceni izbranega ponudnika in prvega vlagatelja oblikovani v nasprotju s pravili poštene konkurence, naročnik ocenjuje kot neutemeljeno ter dodaja, da nima dovolj strokovnega znanja, da bi odločal o vprašanjih nelojalne konkurence, zato naj pooblaščenec vlagatelja svojo stranko napoti na pristojne organe. Naročnik pa izpostavlja, da ne razume navedbe drugega vlagatelja, da bi morali ponudniki pri oddaji ponudb upoštevati konkurenčne ponudbe ostalih ponudnikov, saj mu ta obveza ni znana. Tudi sicer so navedbe drugega vlagatelja v tem delu zahtevka neutemeljene, na določenih mestih pa špekulativne in protislovne. Drugi vlagatelj namreč v zahtevku za revizijo ocenjuje, da že potrebni strošek delavcev znaša 8.104.725,72 SIT. Naročnik ne ve, na podlagi katerih podatkov je drugi vlagatelj prišel do te številke, se pa sprašuje, zakaj je potem sam v svoji ponudbi ponudil ceno v višini 7.198.198,91 SIT, ki očitno (po njegovih lastnih izračunih) ne bo pokrila niti stroškov delovne sile. Do špekulativnih in fiktivnih zaključkov, da bosta naročnik in izbrani ponudnik očitno sklenila aneks k pogodbi, s katerim bosta zvišala ponujeno ceno ipd., se naročnik sploh ne čuti dolžnega opredeljevati, saj zanje ne vidi podlage v dejanskem stanju. Naročnik pa tudi poudarja, da je oblikovanje cen avtonomna stvar v domeni ponudnikov, ki bodo z nizkimi cenami gotovo želeli uspešno konkurirati na trgu, naročnik pa bo z ugodnimi cenami v postopkih oddaje javnih naročil tudi uspešno zadovoljeval načelo gospodarnosti in učinkovite porabe javnih sredstev. Inštitut neobičajno nizke cene ( kot ga opredeljuje 53. člen ZJN-1), ki ga v zahtevku za revizijo omenja drugi vlagatelj, je zgolj možnost naročnika, ki to možnost lahko uporabi v primerih, ko oceni, da ponudba posameznega ponudnika vsebuje neobičajno nizko ceno. Naročnik v konkretnem primeru ni ocenil, da bi šlo v ponudbah izbranega ponudnika in prvega vlagatelja za neobičajno nizko ceno. Naročnik dodaja, da je omenjeni inštitut v prvi vrsti namenjen varstvu ponudnikov, ki bi jih naročniki zaradi nerealno nizke cene nameravali izločiti iz postopka oddaje javnega naročila, ne pa naročniku. Glede očitka drugega vlagatelja, da so ponudbene cene precej nižje od ocenjene vrednosti, pa naročnik pojasnjuje, da je to vrednost ocenil na podlagi določil 27. člena ZJN-1.

Drugi vlagatelj je z dopisom, z dne 23.03.2006, naročnika obvestil, da bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo.

Naročnik je z dopisom, z dne 23.03.2006, odstopil zahtevka za revizijo prvega in drugega vlagatelja skupaj z dokumentacijo v odločanje Državni revizijski komisiji.

Državna revizijska komisija je skladno z drugim odstavkom 21. člena ZRPJN z dopisom, št.: 018-106/2006-33-961, z dne 31.03.2006, zahtevala od naročnika dodatna pojasnila, ki jih je le-ta posredoval dne 05.04.2006.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu, proučitvi utemeljenosti navedb prvega in drugega vlagatelja in naročnika ter ob upoštevanju dodatnih pojasnil naročnika je Državna revizijska komisija, skladno z določilom druge alinee prvega odstavka 23. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Prvi vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja, da mu naročnik ni omogočil vpogleda v dele ponudbene dokumentacije izbranega ponudnika tehnologija čiščenja in časovni načrt izvedbe posameznih del, s čimer mu je onemogočil ustavno pravico do učinkovitega pravnega varstva, saj ni mogel preveriti, ali je v teh delih ponudba izbranega ponudnika pravilna ali ne ter da takšno ravnanje naročnika ni v skladu s pravili javnega naročanja in transparentnostjo porabe javnih sredstev ter tudi ne z načelom enakega obravnavanja ponudnikov.

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da med strankama ni sporno, da na vpogledu v ponudbo izbranega ponudnika, ki je bil opravljen dne 28.02.2006, kar je razvidno iz uradnega zaznamka, naročnik vlagatelju ni dovolil vpogleda v del ponudbene dokumentacije izbranega ponudnika "tehnologija čiščenja in časovni načrt izvedbe posameznih del", ki jih je izbrani ponudnik označil z besedo "zaupno". ZJN-1 sicer med temeljnimi načeli javnega naročanja - načelo transparentnosti porabe javnih sredstev - v drugem odstavku 6. člena določa: "Postopki naročanja po tem zakonu so javni, kar se zagotavlja skozi objave javnih naročil na enotnem informacijskem portalu Urada za javna naročila in v uradnih glasilih. Vsakdo, ki ima ali je imel interes za dodelitev naročila, ima pravico pridobiti podatke o izvedenem postopku oddaje javnega naročila, v skladu s tem zakonom.". Hkrati pa ZJN-1 v 8. členu (Zaupnost podatkov) kot splošno izjemo od načela javnosti določa naslednje:
"(1) Naročnik mora varovati kot zaupne vse podatke o ponudnikih, vsebovane v ponudbeni dokumentaciji in ki jih kot zaupne določa predpis o gospodarskih družbah ali drug predpis.
(2) Naročnik mora odkloniti dajanje takšnih obvestil, ki bi pomenila kršitev zaupnosti podatkov, dobljenih v ponudbah.".

Zaupnost podatkov varuje tudi tretji odstavek 43. člena ZJN-1 (Predložitev dokazil), ki med drugim določa: "â??Naročnik mora pri tem dosledno upoštevati zakonite interese ponudnika pri varovanju njegovih poslovnih in tehničnih tajnostih.".

ZJN-1 tudi v tretjem odstavku 78. člena (Odločitev o oddaji naročila) glede navedbe podatkov v dodatni obrazložitvi odločitve o oddaji javnega naročila varuje zaupnost podatkov
z naslednjim določilom: "Naročnik sme zavrniti zahtevo za dodatno obrazložitev odločitve delno ali v celoti, če bi bilo lahko razkritje takih podatkov v nasprotju s predpisi ali bi lahko s tem razkril poslovno skrivnost ponudnika ali če bi lahko sporočeni podatki vplivali na pošteno konkurenco med ponudniki ali drugimi udeleženci v postopku, skladno z določili tega zakona o varstvu podatkovâ??.".

Iz zapisanega je razvidno, da so postopki javnega naročanja načeloma javni, da pa mora naročnik pri posredovanju podatkov presojati morebitno zaupnost posameznih delov ponudbene dokumentacije in varovati zaupnost podatkov, v kolikor jih kot take označi ponudnik. Naročnik mora skladno z določilom 8. člena ZJN-1 predvsem upoštevati določilo 39. člena ZGD, kjer je določeno, da za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom. Poslovna skrivnost je lahko vsak podatek, ki je za določeno podjetje specifičen, zanj pomeni konkurenčno prednost v kakršnem koli pogledu in je (oziroma sme biti) po volji podjetja znan le določenemu krogu ljudi. K temu pa je potrebno dodati, da za obravnavanje določenih podatkov (dejstev, ki zadevajo poslovanje podjetja in za to podjetje pomenijo konkurenčno prednost) kot zaupnih v smislu določil 39. in 40. člena ZGD ni vedno potrebno, da jih podjetje izrecno označi kot poslovno skrivnost. ZGD namreč v drugem odstavku 39. člena določa, da se ne glede na to, ali so določeni s sklepi podjetja, za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba ter da so družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe odgovorne za kršitev, če so vedele ali bi morale vedeti za tak značaj podatkov. Navedeno pomeni, da je kot poslovno skrivnost v smislu določil 39. in 40. člena ZGD potrebno obravnavati ne samo tista dejstva (podatke), ki jih je kot take izrecno (s pisnim sklepom iz prvega odstavka 39. člena ZGD) določilo podjetje (subjektivni kriterij), temveč tudi določena dejstva (podatke), ki jih kot takšne določa sam zakon (objektivni kriterij) - to pa so v skladu z zakonom vsi tisti "podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba". K varovanju podatkov ZGD zavezuje tako osebe znotraj podjetja kot tudi osebe izven družbe (drugi odstavek 40. člena ZGD) s tem, ko določa odgovornost teh oseb za kršitev, "â??če so vedele ali če bi glede na naravo podatka morale vedeti za to, da je podatek poslovna skrivnost". Odgovornost navedenih oseb za varstvo poslovne skrivnosti je krivdna in se presoja po tem, ali je v konkretnem primeru (upoštevaje spremljajoče okoliščine vsakega posameznega primera) potreba po varstvu določenih podatkov "očitna" - to pa pomeni, da je ali bi lahko bilo vsakemu subjektu (družbeniku, delavcu, članu organov družbe ali drugi odgovorni osebi) jasno, da podatek mora biti zaupen že po svoji vsebini. ZGD v tretjem odstavku 40. člena tudi prepoveduje "ravnanje, s katerim bi osebe izven družbe poskušale v nasprotju z zakonom in voljo družbe pridobiti podatke, ki so poslovna skrivnost družbe". Potrebno je torej poudariti, da ponudnik ne more označiti kot poslovno skrivnost celotne ponudbe, v kolikor pa kot zaupno označi del ponudbe, je naročnik dolžan upoštevati voljo ponudnika.

Naročnik mora torej biti pri presoji ugotavljanja dopustnosti vlagatelja po vpogledu v posamezne dele ponudbene dokumentacije izbranega ponudnika pozoren na to, ali so ti podatki deležni režima pravnega varstva, kot ga določata 39. in 40. člen ZGD. Glede na navedene zakonske določbe Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik ne le ni dolžan, temveč ne sme dovoliti vpogleda v zahtevane dele ponudbene dokumentacije, če je tako določeno s pisnim sklepom iz prvega odstavka 39. člena ZGD, ali če gre za podatke, za katere je očitno, da bi ponudniku nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba.

Pri presoji revizijske navedbe prvega vlagatelja, da mu je naročnik neupravičeno onemogočil vpogled v del ponudbene dokumentacije izbranega ponudnika "tehnologija čiščenja in časovni načrt izvedbe posameznih del", Državna revizijska komisija ugotavlja, da je izbrani ponudnik ta del ponudbene dokumentacije označil kot poslovna skrivnost, zato je bil naročnik v skladu z zgoraj navedenimi zakonskimi določbami dolžan ta del ponudbene dokumentacije izbranega ponudnika varovati kot poslovno skrivnost in ni smel dovoliti vpogleda vanjo. Izbrani ponudnik je navedeni del ponudbene dokumentacije označil kot zaupno skladno z "Navodilom o varovanju poslovne skrivnosti", ki ga je na podlagi določil ZGD sprejel dne 01.12.2005. Navedeno navodilo v 2. členu določa:
"Za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Predvsem pa se za poslovno skrivnost štejejo naslednji podatki:
â??â?? vsi podatki, s katerimi je definirana ali na kakšen drug način opisana tehnologija čiščenja, izvedba posameznih del, čistilna sredstva in pripomočki oz. drugi podatki, iz katerih je razviden know-how podjetja; â??".

Državna revizijska komisija glede na opisano dejansko stanje ugotavlja, da naročnik s tem, ko prvemu vlagatelju ni dovolil vpogleda v del ponudbe izbranega ponudnika, ki je bil označen kot zaupna dokumentacija, ni kršil določil ZJN-1, kot mu očita prvi vlagatelj, saj je pri vpogledu v ponudbeno dokumentacijo izbranega ponudnika in posredovanju podatkov ravnal skladno z zakonskimi določili. Naročnik namreč ni smel dovoliti vpogleda v del ponudbene dokumentacije izbranega ponudnika "tehnologija čiščenja in časovni načrt izvedbe posameznih del", ker je za ta del ponudbene dokumentacije izbrani ponudnik določil v "Navodilu o varovanju poslovne skrivnosti", sprejetim na podlagi prvega odstavka 39. člena ZGD, da se šteje za poslovno skrivnost. Revizijska navedba prvega vlagatelja, da naročnik odloča o tem, ali je določen dokument zaupen ali ne in ne izbrani ponudnik, je zato nepravilna.

Državna revizijska komisija se tudi ne strinja z mnenjem prvega vlagatelja, da podatkov, ki so predmet spora, oziroma dokumenta "tehnologija čiščenja in časovni načrt izvedbe posameznih del" ni mogoče označiti kot zaupnega. Državna revizijska komisija ugotavlja, da podatkov, ki so po zakonu javni, ni mogoče označiti kot poslovno skrivnost in zato tudi izrecna oznaka o zaupnosti podatkov ne bi veljala. Novosti in izboljšave pri tehnoloških rešitvah za izvajanje predmetnih storitev pa predstavljajo poslovno skrivnost, saj lahko izbrani ponudnik s sodobnejšo tehnologijo čiščenja, opremo ter materiali dosega konkurenčno prednost na trgu ponudnikov teh storitev, zaradi česar lahko kvalitetnejše opravlja storitve, zmanjšuje število zaposlenih delavcev ter posledično znižuje stroške in cene svojih storitev. Razkritje teh podatkov bi lahko zmanjšalo konkurenčno prednost izbranega ponudnika in mu s tem povzročilo občutno škodo. Državna revizijska komisija pa tudi ugotavlja, da prvi vlagatelj ni niti navedel razlogov, s katerimi bi poskušal dokazati, da izbrani ponudnik ne izpolnjuje tehničnih zahtev naročnika in je zato njegova ponudba domnevno nepravilna, oziroma ni niti izrazil dvoma glede sposobnosti izbranega ponudnika za izpolnjevanje naročnikovih tehničnih zahtev. Prvi vlagatelj v zahtevku za revizijo tudi ni zahteval, da mu naročnik dovoli vpogled v del ponudbene dokumentacije izbranega ponudnika "tehnologija čiščenja in časovni načrt izvedbe posameznih del", niti ni zahteval, da Državna revizijska komisija preveri pravilnost tega dokumenta, ampak je v nasprotju s tem zahteval razveljavitev naročnikove odločitve o oddaji predmetnega javnega naročila, pri čemer ni izkazal in dokazal nobene kršitve naročnika v postopku oddaje javnega naročila. Ob vsem opisanem zato Državna revizijska komisija zavrača zahtevek za revizijo v tem delu kot neutemeljen.

Državna revizijska komisija je preverila tudi očitek prvega vlagatelja, da je naročnik kljub temu, da ta postopek (in postopek oddaje javnega naročila male vrednosti) še ni pravnomočno končan, obvestil prvega vlagatelja o prenehanju pogodbe ter da je z izbranim ponudnikom sklenil pogodbo o čiščenju, s čimer je kršil prvi odstavek 11. člena ZRPJN. Državna revizijska komisija je zato skladno z drugim odstavkom 21. člena ZRPJN zahtevala od naročnika dodatna pojasnila in kopijo dopisa, ki jo je prvi vlagatelj v zahtevku za revizijo navedel kot dokazilo "Prepoved opravljanja storitev čiščenja in obvestilo o izbiri". Naročnik je Državni revizijski komisiji posredoval zahtevano pojasnilo ter kopijo dopisa prvemu vlagatelju "Prepoved opravljanja storitev čiščenja", z dne 03.03.2006, in "Poročilo o postopku na podlagi Vabila k oddaji ponudbe za čiščenje Psihiatrične klinike Ljubljana za obdobje 55 dni z dne 24.2.2006", z dne 28.02.2006. Na osnovi navedenih dokumentov Državna revizijska komisija ugotavlja, da se predmetna obvestila nanašajo na oddajo javnega naročila po postopku oddaje javnega naročila male vrednosti za obdobje 55 dni in ne na predmetno javno naročilo. Ker naročilo male vrednosti ni predmet tega postopka, se Državna revizijska komisija do navedenih očitkov prvega vlagatelja ni opredeljevala, iz istega razloga pa tudi ni izvedla zaslišanja naročnika, ki ga je kot dokaz za zatrjevano kršitev predlagal prvi vlagatelj. Državna revizijska komisija je vsled navedenega tudi ta del zahtevka za revizijo zavrnila kot neutemeljen.

Ker je Državna revizijska komisija pri presoji zahtevka za revizijo prvega vlagatelja ugotovila, da naročniku v postopku oddaje javnega naročila ni mogoče očitati kršitev določil ZJN-1, ki jih v zahtevku zatrjuje prvi vlagatelj, je v skladu z drugo alineo prvega odstavka 23. člena ZRPJN odločila tako, kot je razvidno iz 1. točke izreka tega sklepa.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Ker je Državna revizijska komisija zahtevek za revizijo prvega vlagatelja zavrnila kot neutemeljen, tretji odstavek 22. člena ZRPJN pa povrnitev potrebnih stroškov, nastalih v zvezi z revizijo, veže na utemeljenost zahtevka za revizijo, je bilo potrebno zavrniti tudi vlagateljevo zahtevo za povračilo stroškov revizijskega postopka.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

Državna revizijska komisija je v revizijskem postopku najprej presojala primarni revizijski zahtevek drugega vlagatelja, s katerim je le-ta predlagal razveljavitev odločitve o oddaji predmetnega javnega naročila.

Drugi vlagatelj navaja, da sta ponudbi prvega vlagatelja in izbranega ponudnika nepravilni, ker sta predložila vzorec pogodbe, ki je na zadnji strani le podpisan, ne pa tudi parafiran, kot je to izrecno zahtevala razpisna dokumentacija. Pri pregledu razpisne dokumentacije Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v točki "A 00. Posebno opozorilo" med drugim navedel: "Ponudnik mora oddati ponudbo z vključeno celotno razpisno dokumentacijo naročnika! Celotna ponudbena dokumentacija (tudi vsaka stran prevzete razpisne dokumentacije, vključno z naročnikovimi zahtevami) mora biti parafirana in žigosana s strani ponudnikov. â?? Ponudniki morajo izpolniti in predložiti vse zahtevane obrazce in potrdila, ki jih zahtevata razpisna dokumentacija in objava javnega razpisa, sicer bodo njihove ponudbe po prvem pregledu izločene iz nadaljnjih postopkov oddaje javnega naročila.". Naročnik je torej v razpisni dokumentaciji zahteval, da ponudniki parafirajo vse strani razpisne in ponudbene dokumentacije, pri čemer pa ni izključil možnosti, da predložene dokumente podpišejo namesto zgolj parafirajo.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da pojem parafa po naravi stvari predstavlja skrajšan podpis, zato ni mogoče šteti, da podpis ne more nadomestiti parafe. Hkrati je potrebno upoštevati svobodo vsakega posameznika, da se podpiše na svojstven način, zato v praksi včasih niti ni prave ločnice med podpisom in parafo. Glede na dejstvo, da je namen parafiranja posameznih strani razpisne dokumentacije in ponudbene dokumentacije v tem, da ponudniki dokažejo, da so se z vsebino razpisne dokumentacije seznanili ter da zagotavljajo pravilnost in verodostojnost ponudbene dokumentacije, kumulacija parafe in podpisa ni potrebna, naročnik pa te zahteve tudi ni zapisal v razpisni dokumentaciji.

Državna revizijska komisija upoštevaje zgoraj navedeno ugotavlja, da sta tako prvi vlagatelj kot izbrani ponudnik izpolnila zahtevo razpisne dokumentacije, določene v točki "A 00. Posebno opozorilo". Prvi vlagatelj je zadnjo stran vzorca pogodbe žigosal, podpisala pa sta jo dva prokurista. Žigosane in s strani obeh prokuristov so podpisane tudi vse strani vzorca pogodbe. Izbrani ponudnik je zadnjo stran vzorca pogodbe žigosal, podpisal pa jo je direktor kot pooblaščena oseba. Žigosane in s strani direktorja so podpisane tudi ostale strani vzorca pogodbe. Iz navedenega sledi, da sta z vidika zahteve razpisne dokumentacije ponudbi prvega vlagatelja in izbranega ponudnika pravilni ter da naročnik ni kršil določila 76. člena ZJN-1, ker ponudb ni zavrnil kot nepravilnih. Zahtevek drugega vlagatelja zato v tem delu ni utemeljen.

Državna revizijska komisija je v nadaljevanju presojala revizijsko navedbo drugega vlagatelja, da sta prvi vlagatelj in izbrani ponudnik ponudila tako nizko ceno, po kateri ni mogoče izvajati predmeta javnega naročila ter da tako oblikovana cena ni v skladu s pravili poštene konkurence. Ker je drugi vlagatelj kot dokazilo za svoje trditve navedel kalkulacijo stroškov, ki v globalu presegajo tudi njegovo ponudbeno ceno, Državna revizijska komisija ugotavlja, da ni dokazal, katera cena bi zadostila pogoju poštene konkurence. Ob tem ko je ponudbena cena drugega vlagatelja za izvajanje predmetnega javnega naročila 7.198.198,91 SIT mesečno, v zahtevku za revizijo zatrjuje, da predstavljajo zgolj stroški za plače zaposlenih 8.104.725,72 SIT, tem stroškom pa bi bilo treba prišteti še vrsto drugih stroškov iz dela, materialne stroške ter opremo. Iz navedenega je mogoče zgolj povzeti, da je tudi drugi vlagatelj ponudil nizko ceno, ki glede na njegove trditve ne omogoča izvajanja predmetnega javnega naročila. Državna revizijska komisija glede na takšno dejansko stanje ugotavlja, da so očitki drugega vlagatelja, da ponudbene cene niso oblikovane po principu poštene konkurence, protislovni z vidika njegove ponudbene cene, zato ni možna realna presoja te revizijske navedbe. Upoštevaje gornje ugotovitve Državna revizijska komisija ni sledila predlogu drugega vlagatelja o imenovanju izvedenca, ki bi ocenil, kakšen nivo čiščenja se dejansko zahteva za izvedbo predmetnega javnega naročila.

Državna revizijska komisija pri presoji zahtevka za revizijo drugega vlagatelja v zvezi z domnevno kršitvijo 13. člena Zakona o varstvu konkurence glede nelojalne konkurence ugotavlja, da ni pristojna za odločanje o teh kršitvah. Z Zakonom o varstvu konkurence določene naloge opravlja Urad za varstvo konkurence (22. člen), ki med drugim obravnava tudi splošna vprašanja o upoštevanju pravil nelojalne konkurence na trgu in o pojavih nedopustne špekulacije (24. člen). Prizadeti udeleženec v prometu blaga ali storitev na trgu lahko s tožbo v pravdnem postopku zahteva prepoved nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence (26. člen). Na podlagi 28. člena tega zakona pa organi tržne inšpekcije v skladu s svojimi pooblastili nadzirajo izvajanje določil zakona in izrekajo ukrepe v skladu z zakonom. Organ tržne inšpekcije mora v skladu s svojimi pooblastili na lastno pobudo ali na predlog tožeče stranke začasno prepovedati dejanja, za katera je vložena tožba zaradi nelojalne konkurence ali ovadba zaradi tega dejanja. Ker torej Državna revizijska komisija ni pristojna za odločanje o teh revizijskih navedbah, v tem delu zahtevek za revizijo zavrača.

Državna revizijska komisija je v nadaljevanju presojala navedbo drugega vlagatelja, da izvedba javnega naročila po ponujeni ceni izbranega ponudnika zaradi neobičajno nizke cene ni možna. Državna revizijska komisija je vlagateljevo navedbo presojala z vidika prava javnih naročil, ki nizkih cen na splošno ne prepoveduje (kot tudi ne konkurenčno pravo). Prav konkurenčnost ponudb je temeljni interes naročnika in smisel javnega naročanja. Zagotovitev konkurenčnosti omogoča spoštovanje načela gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev (4. člen ZJN-1), ki naročnika zavezuje, da z izvedbo javnega naročila in izborom ponudbe zagotovi, da je poraba sredstev za naročnika kar najbolj gospodarna, saj je nizka cena eden od bistvenih elementov konkurenčnosti posamezne ponudbe V določenih okoliščinah pa je lahko (pre)nizka cena posledica protipravnega ravnanja ponudnika in je kot taka prepovedana. Zaradi določenih tveganj, ki bi lahko izhajala iz tako oblikovane nizke cene (protipravnost samega ravnanja ponudnika, slabša kakovost izvedbe posla, možnost izpodbijanja pogodbe zaradi zmote, nelegalni viri ponudnika) daje ZJN-1 naročniku možnost, da preveri upravičenost ponudbene cene, kadar je le-ta po njegovem mnenju prenizka. ZJN-1 v prvem in drugem odstavku 53. člena določa:
"(1) Če so v ponudbi za dano naročilo ponujene neobičajno nizke cene, mora naročnik, preden tako ponudbo zavrne, pisno ali v elektronski obliki zahtevati podrobno obrazložitev vseh postavk ponudbe, za katere meni, da so merodajne in jih mora, upoštevajoč prejete obrazložitve, preveriti. Za odgovor lahko določi razumen rok, ki ni daljši od 20 dni.
(2) Naročnik lahko zahteva obrazložitev, ki mora biti oprta na objektivno podlago, kar zadeva ekonomiko načina gradnje, proizvodnje ali izbranih tehničnih rešitev, izjemno ugodne pogoje, ki jih ima ponudnik pri izvajanju naročila, ali izvirnost izdelka, storitve al izvedbo gradnje.".

Iz citiranih določil ZJN-1 je razvidno, da zakon ne določa, katera cena je neobičajno nizka in to prepušča poslovni odločitvi naročnika. Naročnika zakon tudi ne obvezuje, da mora od ponudnika, ki ponudi nizko ceno, zahtevati obrazložitev ponudbene cene, ampak mora v skladu s pravili 53. člena ZJN-1 ravnati takrat, kadar sta za to izpolnjena dva pogoja in sicer: da je ponudbena cena neobičajno nizka ter da je naročnik odločen zavrniti ponudbo zaradi neobičajno nizke cene. Navedeno zakonsko določilo ščiti ponudnika, ki za izvedbo javnega naročila ponudi nizko ceno, ki mora biti ob izpolnjevanju vseh zahtev razpisne dokumentacije v skladu s temeljnim načelom javnega naročanja gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev cilj vsakega postopka oddaje javnega naročila. Če torej ponudbena cena zbuja dvom o možnosti izvedbe javnega naročila in želi naročnik tako ponudbo zavrniti, mora pred tem ta dvom odpraviti in od ponudnika zahtevati obrazložitev ter na ta način ugotoviti, ali je oziroma ni taka cena posledica napačne ponudnikove presoje ali napačnega razumevanja razpisne dokumentacije, napake v ponudbi ali morda špekulacije pri kalkulaciji strukture cene. Postopek s preverjanjem "neobičajno nizkih cen" je torej namenjen varstvu ponudnika (in ne naročnika) v primerih, če bi naročnik želel izločiti njegovo ponudbo iz postopka ocenjevanja zato, ker je ponujeno ceno ocenil kot "neobičajno nizko". V konkretnem primeru naročnik ni ocenil, da bi bila ponudbena cena izbranega ponudnika in tudi prvega vlagatelja neobičajno nizka, kar bi negativno vplivalo na izvedbo in kakovost izvedbe javnega naročila, zato ponudbene cene ni preverjal skladno z določili 53. člena ZJN-1. Državna revizijska komisija zato zahtevek za revizijo v tem delu zavrača kot neutemeljen.

Drugi vlagatelj tudi ni podal nobenega dokaza za svojo navedbo, da bosta naročnik in izbrani ponudnik bodisi sklenila aneks k pogodbi, s katerim se bosta dogovorila za višjo ponudbeno ceno, bodisi izbrani ponudnik ne bo izvajal kvalitete storitev, kot to zahteva naročnik. Oddaja javnega naročila po nizki, konkurenčni ceni, je, kot je bilo že zgoraj ugotovljeno, nedvomno interes naročnika z vidika gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev, kar se odraža tudi v določitvi cene kot edinega merila za izbiro najugodnejše ponudbe. Za zagotovitev kakovosti opravljanja storitev čiščenja pa je naročnik vključil vrsto določb v pogodbo o opravljanju storitev ter v primeru kršitev pogodbe s strani izvajalca predvidel odpoved pogodbe brez odpovednega roka. Zahtevek za revizijo je zato treba tudi v tem delu zavrniti.

Državna revizijska komisija je preverila tudi zahtevek, da se v celoti razveljavi postopek oddaje predmetnega javnega naročila, ki ga je podredno podal drugi vlagatelj. Državna revizijska komisija ugotavlja, da drugi vlagatelj ni navedel nobenih kršitev naročnika v predmetnem postopku oddaje javnega naročila, ki bi narekovale razveljavitev postopka oddaje javnega naročila, zato je ta zahtevek zavrnila kot neutemeljen.

Ker je Državna revizijska komisija pri presoji zahtevka za revizijo drugega vlagatelja ugotovila, da naročniku v postopku oddaje javnega naročila ni mogoče očitati kršitev določil ZJN-1, ki jih v zahtevku navaja drugi vlagatelj, je v skladu z drugo alineo prvega odstavka 23. člena ZRPJN odločila tako, kot je razvidno iz 3. točke izreka tega sklepa.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.

Ker je Državna revizijska komisija zahtevek za revizijo drugega vlagatelja zavrnila kot neutemeljen, tretji odstavek 22. člena ZRPJN pa povrnitev potrebnih stroškov, nastalih v zvezi z revizijo, veže na utemeljenost zahtevka za revizijo, je bilo potrebno zavrniti tudi vlagateljevo zahtevo za povračilo stroškov revizijskega postopka.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 4. točke izreka tega sklepa.

Izbrani ponudnik je z dopisom, z dne 17.03.2006, zahteval, da mu naročnik prizna povračilo stroškov odvetniškega zastopanja in priprave dveh pripravljalnih vlog. Izbrani ponudnik je priglasil stroške za pripravo prve pripravljalne vloge, z dne 09.03.2006, v višini 3000 točk po odvetniški tarifi z DDV in 3 % materialnih stroškov ter za pripravo prve pripravljalne vloge, z dne 15.03.2006, v višini 3000 točk po odvetniški tarifi z DDV in 3 % materialnih stroškov. Dne 28.03.2006 je izbrani ponudnik zahtevo za povračilo navedenih stroškov naslovil na Državno revizijsko komisijo, ker naročnik, ki mu je priznal status stranskega intervenienta, o stroških ni odločil.

ZRPJN izbranemu ponudniku ne daje posebnega položaja v postopku revizije oddaje javnega naročila. Določa le, da ga mora naročnik obvestiti o vloženem zahtevku za revizijo (drugi odstavek 12. člena ZRPJN) in da je treba sklep Državne revizijske komisije o zahtevku za revizijo oziroma pritožbi vročiti tudi njemu (tretji odstavek 20. člena ZRPJN). 22. člen ZRPJN, ki ureja stroške revizijskega postopka, predvideva le povračilo stroškov vlagatelju zahtevka za revizijo in naročniku, ne pa tudi drugim osebam, ki sicer sodelujejo v postopku oddaje javnega naročila. Državna revizijska komisija zato ugotavlja, da za povračilo stroškov revizijskega postopka izbranemu ponudniku, kadar le-ta sodeluje tudi v samem postopku revizije, ni najti pravne podlage v ZRPJN.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 5. točke izreka tega sklepa.

POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, dne 06.04.2006

Predsednik senata:
Jožef Kocuvan, univ. dipl. ekon. članDržavnerevizijskekomisije




Vročiti:
- Psihiatrična klinika Ljubljana, Studenec 48, Ljubljana
- Odvetnik Zmago Marovt, Rozmanova 12/I, Ljubljana
- Odvetnik Aleš Avbreht, Slomškova ulica 12 a, Ljubljana
- Odvetnica Aleksandra Jurakk, Komenskega 14, Ljubljana
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, Ljubljana

Natisni stran