018-103/2005 Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica

Številka: 018-103/05-34-812

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99, 90/99, 110/02 in 42/04; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN), po članu Franciju Kodeli, ob sodelovanju svetovalke Saše Rode, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za nabavo knjig za 13 knjižnic po omejenem postopku ter na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložilo podjetje Prešernova družba d.d., Opekarska 4a, Ljubljana, ki ga zastopa odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki, Barjanska cesta 3, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica in 12 knjižnic, Partizanska 22, Cerknica (v nadaljevanju: naročnik), dne 18.04.2005

ODLOČILA

1. Zahtevku za revizijo se delno ugodi in se razveljavi celoten postopek oddaje javnega naročila "Nabava knjig za 13 knjižnic po omejenem postopku", objavljen v Uradnem listu RS, št. 17-18/05, z dne 25.02.2005, pod številko objave Ob-5310/05.

2. Naročnik je dolžan plačati drugemu vlagatelju stroške v višini 510.652,00 SIT, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, pod izvršbo.

Obrazložitev

Na podlagi dogovora o skupni izvedbi javnega naročila (h katerem je pristopilo trinajst knjižnic) je vseh trinajst knjižnic (vsaka knjižnica posebej) sprejelo sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila za "Skupno javno naročilo za nabavo knjižnega gradiva". Naročnik je v Uradnem listu RS, št. 17-18/05, z dne 25.02.2005, pod številko objave Ob-5310/05, objavil predmetni javni razpis.

Vlagatelj je vložil zahtevek za revizijo z dne 15.03.2005, v katerem zahteva razveljavitev celotnega postopka oddaje javnega naročila in povrnitev stroškov revizijskega postopka, ker naj bi naročnik kršil Zakon o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/00, 102/00 in 02/04; v nadaljevanju: ZJN-1) in sicer 4. člen (načelo gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev), 5. člen (načelo zagotavljanje konkurence med ponudniki), 6. člen (načelo transparentnosti porabe javnih sredstev), 7. člen (načelo enakopravnosti ponudnikov) ter drugi odstavek 23. člena ZJN-1, prvi in tretji odstavek 23. člena ZJN-l, prvi odstavek 24. člena ZJN-l, četrti odstavek 47. člena ZJN-l, 48. člen ZJN-l, 50. člen ZJN-l in 51. člen ZJN-l.

Vlagatelj navaja, da je naročnik kršil drugi odstavek 23. člena ZJN-l, saj podatki v razpisni dokumentaciji niso enaki podatkom, navedenim v objavi javnega razpisa in sicer v delu, ki se nanaša na pogoje za priznanje sposobnosti (točka III.2.1.2. "Ekonomske in finančne sposobnosti - obvezna dokazila" iz objave javnega razpisa). Naročnik je po navedbah vlagatelja kršil določila ZJN-1 s tem ko je v razpisni dokumentaciji razširil nabor dopustnih dokazil, s katerimi ponudniki dokazujejo izpolnjevanje pogojev za priznanje sposobnosti.
Vlagatelj prav tako navaja, da so v objavi javnega razpisa navedena drugačna merila kot jih naročnik navaja v razpisni dokumentaciji, saj je naročnik v objavi javnega razpisa v točki IV.2 "Merila za oddajo", kot merilo navedel najnižjo ceno, medtem ko je v razpisni dokumentaciji v 9. členu navodil navedeno, da bo v II. fazi omejenega postopka kot merilo za izbor najugodnejšega ponudnika upoštevana višina popusta za knjige posamezne založbe.
Vlagatelj prav tako ugotavlja, da iz objave javnega razpisa izhaja, da ponudbo lahko predloži tudi skupina kandidatov (točka III.1.3. "Pravna oblika, ki jo mora prevzeti skupina dobaviteljev blaga..."), vendar pa v razpisni dokumentaciji ni zaslediti določil v zvezi s predložitvijo skupne ponudbe tako, da v predmetnem postopku oddaje javnega naročila ni jasno ali je predložitev skupne ponudbe možna ali ne. Vlagatelj opozarja, da bi moral naročnik skladno z določilom četrtega odstavka 47. člena ZJN-l v razpisni dokumentaciji določiti način ugotavljanja sposobnosti po 42.a in 43. členu ZJN- 1 za primer oddaje skupne ponudbe. Vlagatelj poudarja, da v kolikor so relevantni podatki v razpisni dokumentaciji (da predložitev skupnih ponudb ni dovoljena), podatki v objavi javnega razpisa niso pravilni in tako za potencialne kandidate zavajajoči.

Vlagatelj prav tako ugotavlja, da naročnik razpisne dokumentacije v predmetnem postopku ni pripravil na tak način, da bi kandidati na njeni osnovi lahko pripravili pravilne prijave, s čimer naj bi naročnik kršil prvi odstavek 23. člena ZJN-l. Po mnenju vlagatelja naročnik ni opredelil bistvenega dela razpisne dokumentacije in sicer samega predmeta javnega naročila, saj je iz razpisne dokumentacije mogoče le s težavo razbrati, da je naročnik razdelil predmet javnega naročila na posamezne sklope. Naročnik bo naročal knjige po posameznih založbah, pri tem pa ni opredelil niti knjig (kot predmeta), niti možnih založb (kot sklopov). Vlagatelj navaja da tako naročnik prepušča kandidatom, da v svojih prijavah opredelijo neznano število in vrsto založb, katerih produkcijo bodo zagotavljali v času usposobljenosti. Naročnik tudi ni jasno opredelil predmeta javnega naročila, saj je nabava knjig splošen pojem pri tem pa naročnik ne pojasni, kako bo predmet javnega naročila (knjige) naročal oziroma kupoval.

Vlagatelj tudi navaja, da je s strani naročnika postavljena cena 10.000,00 SIT za razpisno dokumentacijo močno pretirana in očitno postavljena z drugačnim namenom, kot ga predvideva in dopušča ZJN-l v 23. členu.

Vlagatelj navaja, da je naročnik je v razpisni dokumentaciji v 8. členu navodil med pogoji za priznanje usposobljenosti in sposobnosti v točki 09. določil: "da ponudnik zagotavlja več kot 10% popust na dobavljene knjige za posamezno založbo.". Vlagatelj meni, da je takšen pogoj nedopusten, saj gre omenjeno zahtevo šteti za direktno kršitev zadnjega stavka drugega odstavka 48. člena ZJN-l, ki določa, da naročnik ne sme omejevati števila kandidatov tako, da bi s tem neupravičeno omejeval konkurenco. Vlagatelj navaja, da naročnik skladno z določili četrtega odstavka 48. člena ZJN-l v I. fazi omejenega postopka lahko izbere kandidate na podlagi predloženih podatkov, ki skladno z 42., 42.a in 43. členom ZJN-l dokazujejo njihov pravni status, ekonomsko-finančno, tehnično in kadrovsko sposobnost. Po mnenju vlagatelja pa pogoj, kot ga je v razpisni dokumentaciji postavil naročnik, direktno vpliva na ceno predmeta javnega naročila oziroma je njen bistveni element. Cena pa se v omejenem postopku sme preverjati zgolj v II. fazi tega postopka. Naročnik pa z zapisanim pogojem že v I. fazi omejenega postopka vnaprej onemogoča uvrstitev na seznam usposobljenih določenim kandidatom na podlagi cene razpisanega blaga, kar je po vlagateljevem mnenju nedopustno. Vlagatelj meni, da naročnik s tem nedopustno omejuje konkurenco med potencialnimi kandidati, s čemer nedvomno krši 5. člen ZJN-l in 7. člen ZJN-l.

Vlagatelj v nadaljevanju navaja, da je naročnik s postavitvijo merila najnižja cena oziroma najvišji popust za knjige posamezne založbe kršil drugi odstavek 50. člena ZJN-l, saj tega merila ni natančno opisal in ovrednotil. V kolikor se upošteva pogoj iz točke 09. navodil ("da ponudnik zagotavlja več kot 10% popust na dobavljene knjige za posamezno založbo"), je namreč možno, da ponudniki v II. fazi omejenega postopka ponudijo popuste v višini 11, 12, 13 in več procentov. Zelo verjetna je torej situacija, da dva ali več ponudnikov ponudijo isti procent popusta, česar pa naročnik v razpisni dokumentaciji ni predvidel. Vlagatelju tako ni jasno, kako bo naročnik izbral najugodnejšega ponudnika, če bosta dva ali več ponudnikov ponudilo isti popust, zaradi česar vlagatelj meni, da merilo ni dovolj natančno opisano in ovrednoteno.

Prav tako vlagatelj ugotavlja, da je naročnik v 9. členu navodil med pogoji v točki 14 od ponudnikov zahteval tudi, da ga bodo sproti obveščali o akcijskih prodajah, sejemskih prodajah in drugih ugodnostih in mu bodo knjige dobavljali v tem času po teh cenah. Naročnik je s postavljenim pogojem v povezavi s merilom najvišji popust dopustil možnost, da bo ponudnik, ki bo ponudil najvišji popust in bo izbran kot najugodnejši ponudnik v času veljavnosti pogodbe dolžan dobavljati knjige po cenah različnih od tiste, ki jo bo dal v II. fazi omejenega postopka (s ponujenim % popusta). Naročnik je s tem dopustil možnost zlorabe omenjenega merila, saj je možno, da se bo določeni ponudnik odločil podati visok popust, s čimer si bo zagotovil sklenitev pogodbe, kasneje pa bo naročniku na podlagi akcijskih prodaj, sejemskih prodaj in drugih ugodnosti, moral (saj ga bo k temu zavezovala Izjava OBR-I/II) prodajati knjige po drugačnih cenah, ki pa ne bodo nujno predstavljale cene ugodnejše od tiste, ki jo bo v II. fazi omejenega postopka ponudil izbrani ponudnik. Vlagatelj meni, da naročnik tako dopušča možnost, da se bodo sredstva porabljala izven okvira pogodbe, sklenjene na podlagi izvedenega postopka javnega naročila, s čimer je kršena transparentnost porabe javnih sredstev. V kolikor bi naročnik možnost nižjih cen v času akcijskih prodaj in sejemskih prodaj želel izkoristiti, bi moral omenjeni pogoj v povezavi s postavljenim merilom natančneje opisati in ovrednotiti z namenom, da si bo zagotovil dobavljanje knjig po resnično najnižjih možnih cenah in sicer ves čas trajanja posamičnih pogodb. Vlagatelj meni, da je na podlagi izvedenega mogoče trditi, da je naročnik merilo postavil tudi na način, ki omogoča kršitve tretjega odstavka 51. člena ZJN-l, posledično pa tudi ni zagotovil enakopravnosti med ponudniki.
Vlagatelj meni, da je podana tudi kršitev 51. člena ZJN-l, saj po mnenju vlagatelja merilo najvišji popust (kot je določen v razpisni dokumentaciji) ne zagotavlja vedno tudi najnižje cene. Najnižja cena pa mora skladno s tretjim odstavkom 51. člena ZJN-l nujno pomeniti, da je edino merilo le najnižja cena, kar pa v predmetnem postopku ni zagotovljeno. Omenjenega merila, kot je določen v razpisni dokumentaciji, ni mogoče šteti tudi kot ekonomsko najugodnejše ponudbe, saj je ekonomsko najugodnejša ponudba skladno z drugim odstavkom 51. člena ZJN-l tista ponudba, ki najbolj ustreza različnim merilom.
Vlagatelj še opozarja, da bo na tak način postavljeno merilo lahko uspešno le ob predpostavki, da vsi ponudniki ponujajo enotno osnovno ceno posameznega knjižnega naslova na katero dajejo lasten popust.
Vlagatelj v zvezi s pogojem določenim v 17. točki 8. člena navodil, kjer je naročnik od kandidatov zahteval, da predložijo referenčno listo založb, katerih knjige so sposobni dobavljati ter predvidel tudi poseben obrazec (referenčna lista založb OBR-I/13), ugotavlja, da naročnik pri tem ne zahteva nobenega dokazila o tem ali so oziroma bodo kandidati resnično sposobni dobavljati produkcijo posameznih založb. Vlagatelju se tako zdi problematičen primer, kjer se bo podelila usposobljenost kandidatu, ki ni založba, ampak zgolj knjigotržec. V referenčni listi založb (OBR-I/II), ki jo izpolni, podpiše ter žigosa knjigotržec ni predvideno, da bi jo potrdila tudi založba, katere produkcija se zagotavlja. V referenčni listi s strani knjigotržca navedene založbe namreč ne dajo nobenega zagotovila, da bodo omogočile knjigotržcu, da bo lahko redno dobavljal njihovo produkcijo. Ne gre pa tudi zanemariti možnosti, da bi lahko v takem primeru druge založbe šikanozno onemogočile izvajanje pogodbe konkurenčni založbi.

Vlagatelj prav tako opozarja, da je naročnik v razpisni dokumentaciji zahteval od kandidatov, da v II. fazi omejenega postopka predložijo menico v znesku 1 milijon tolarjev, za katero pa ni natančneje opredelil, v kakšnih primerih jo bo unovčil. Zaradi nezadostne definiranosti naročnikovih zahtev v razpisni dokumentaciji, lahko zaradi unovčenja finančnega zavarovanja ponudnikom nastane škoda. Vlagatelj opozarja, da je naročnik z omenjenim kršil 2. člen Pravilnika o vrstah finančnih zavarovanj, s katerimi ponudnik zavaruje izpolnitev svoje obveznosti v postopku oddaje javnega naročila (Uradni list RS, št. 25/2004 ), saj ni določil natančno ali gre za zavarovanje resnosti ponudbe ali za zavarovanje dobre izvedbe pogodbenih obveznosti.

Naročnik je v razpisni dokumentaciji predvidel, da bo II. fazo omejenega postopka v treh letih usposobljenosti izvedel le trikrat, na podlagi katere bo za vsako založbo izbral najugodnejšega ponudnika, ki bo moral skleniti pogodbo s posamezno knjižnico za 12 mesecev. Vlagatelj ugotavlja, da se tudi v tej povezavi kaže pomanjkljivost razpisne dokumentacije in sicer nedefiniranost predmeta javnega naročila. Po vlagateljevem mnenju je predmet javnega naročila v tem postopku oddaje javnega naročila posamezni knjižni naslov, ki ga izda posamezna založba. V kolikor bi naročnik upošteval vsa določila ZJN-l, ki urejajo omejeni postopek oddaje javnega naročila, bi moral II. fazo omejenega postopka izvajati ob vsakokratnem prvem izidu posameznega knjižnega naslova, ne pa da bo izbral najugodnejšega ponudnika po posameznem pozivu k oddaji ponudbe za dobo 1 leta. Naročnik torej te okoliščine - da je predmet razpisanega blaga posamezni knjižni naslov - ne upošteva in predvideva le trikratno izvajanje II. faze omejenega postopka, kar je v nasprotju z določili ZJN-l, ki urejajo postopek oddaje javnega naročila po omejenem postopku, predvsem pa v nasprotju z namenom takega postopka.

Vlagatelj zahteva tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka in sicer povrnitev takse za zahtevek za revizijo, odvetniške stroške v višini 3000 točk za sestavo zahtevka za revizijo, materialne stroške v višini 2% od priznanim odvetniških točk in 20 % DDV.

Naročnik je vlagatelja z dopisom z dne 17.03.2005 pozval, da dopolni zahtevek za revizijo v skladu z 12. členom ZRPJN s predložitvijo potrdila o plačilu takse, kar mu je vlagatelj posredoval.

Naročnik je s sklepom št. 2/05 z dne 24.03.2005 zahtevek za revizijo zavrnil. Naročnik navaja, da po njegovem mnenju iz celotnega zahtevka za revizijo izhaja, da vlagatelj nasprotuje dejstvu, da naročnik sploh izvaja postopek oddaje javnega naročanja. Naročnik ugotavlja, da ZJN-1 nima nobenega določila, po katerem nabava knjig ne bi bila javno naročilo ter da je naročnik kot javni zavod dolžan nabavljati knjige v skladu z določili ZJN-1. Naročnik navaja, da oddaja javno naročilo po omejenem postopku v skladu z drugim odstavkom 19. člena ZJN-l in namerava z izbranimi ponudniki skleniti okvirne sporazume oziroma pogodbe. Naročnik poudarja da se zaveda, da gre za specifično javno naročilo, ker predmeta javnega naročila ne more natančno določiti, količin in časa dobave ne natančno opredeliti, zato se je tudi odločil izvesti omejeni postopek za stalne dobave blaga, ki jih po obsegu in časovno ne more v naprej določiti.
Naročniku navaja, da je tako njemu kot tudi vsem ponudnikom znano, da se naročnik v tem postopku zavezuje od izbranih ponudnikov kupiti tiste knjige, ki bodo med letom izdane in jih bo kupil, če se bo takrat ko bodo izšle za to odločil. V prvi fazi omejenega postopka zato naročnik le ugotavlja sposobnost ponudnikov za dobavo knjig. Po mnenju naročnika je očitno, da je namen vlagatelja, da se postopek javnega naročanja za knjige sploh ne izvede, saj naročnik ugotavlja, da je razpisna dokumentacija dovolj jasna upoštevajoč dejstvo, da nobeden od potencialnih ponudnikov ni zahteval dodatnih pojasnil razpisne dokumentacije.
Naročnik navaja, da navedba vlagatelja, da v razpisni dokumentaciji in javnem razpisu niso določeni isti pogoji, ni točna, saj so tako v objavi javnega razpisa kot razpisni dokumentaciji določeni povsem enaki pogoji. Naročnik navaja, da so pogoji in zahtevana dokazila v razpisni dokumentaciji le bolj natančno pojasnjeni.
Prav tako naročnik ugotavlja, da je nerazumljiva navedba vlagatelja, da bi moral naročnik definirati uporabo merila najnižja cena. Naročnik navaja, da je bil do sedaj običajen način, da so knjižnice kupovale knjige na osnovi popustov, ki so jih priznavali tako knjigotržci kot založbe. Ker je cena knjige znana, je edini kriterij ali merilo lahko le popust, kar je naročnik jasno in nedvoumno navedel v razpisni dokumentaciji. Naročnik ugotavlja, da je nedvoumno navedel, da je merilo višina popusta, ki ga bodo ponudili posamezni ponudniki, kar po njegovem mnenju pomeni dejansko nižjo ceno.
Netočna je navedba vlagatelja, da iz dokumentacije ni razvidno, da je naročilo razdeljeno na sklope. Naročnik navaja, da je nedvoumno določil, da bo v drugi fazi postopka opravil izbiro ponudnikov po založbah. Namen naročnika je, da si zagotovi čim večjo pokritost založb, zato je tudi med pogojih določil, da lahko konkurira tako posamezna založba, kot tudi, da lahko posamezni ponudnik nudi produkcijo ene ali več založb. Naročnik s tem želi ustvariti pošteno konkurenco, kar izhaja iz temeljnih načel zakona.
Po mnenju naročnika je neutemeljena tudi trditev vlagatelja, da je naročnik nezakonito določil ceno za razpisno dokumentacijo. Naročnik navaja, da gre v primeru omejenega postopka za dve razpisni dokumentaciji (za prvo in drugo fazo), ter da tako upoštevajoč vlagateljevo oceno stroškov pomnoženo z dva in upoštevajoč DDV, dobimo znesek, ki je naveden v javnem razpisu. Naročnik navaja, da je lahko vštel še stroške za pošiljanje pojasnil k razpisni dokumentaciji. Po mnenju naročnika navedeni stroški glede na običajne cene za razpisno dokumentacijo niso pretirani in torej niso eden elementov zaradi katerih bi moral naročnik javni razpis razveljaviti.
Naročnik navaja, da se ne more strinjati niti s stališčem vlagatelja, da je pogoj, da bodo ponudniki v drugi fazi morali ponuditi popust, ki je večji od 10% nezakonit. Ta pogoj je namreč naročnik določil v nižjem znesku, kot je običajen, saj so knjižnice pri nakupu knjig iztržile v povprečju večji popust (med 15 in 30%). S tem pogojem ni naročnik ustvaril nobene nelojalne konkurence niti spravil ponudnike v neenakopraven položaj. Knjižnice so veliki kupci in zato je običajno, da imajo tudi ustrezne ugodnosti. V drugi fazi postopka pa bo vsak ponudnik, ki mu bo priznana sposobnost, tako konkuriral z višino popusta, ki ni z ničemer omejena. Naročnik navaja, da bi lahko ta pogoj tudi izpustil, vendar je hotel poudariti, da bo glede na vrednost javnega naročila priznal sposobnost le ponudnikom, ki bodo sposobni ponudili popust večji od 10%.
Naročnik oporeka tudi trditvi vlagatelja, da v javnem razpisu in razpisni dokumentaciji niso enaka merila, saj je edino merilo cena. Naročnik navaja, da ne uporablja merila ekonomsko najugodnejša ponudba. Naročnik tako ne razume, kako vlagatelju ni jasno, da bo za posamezno založbo izbral ponudnika, ki bo ponudil najvišji popust, ki hkrati pomeni tudi najnižjo ceno knjige.
Glede na navedbe naročnika je nerazumljiva tudi navedba vlagatelja, da je pogoj, da bo ponudnik nudil knjižnicam v času sejmov in akcijskih prodaj knjige po teh cenah določen v nasprotju z ZJN-1, saj je v dosedanji praksi poslovanja knjižnic običajno, da v času sejmov in akcijskih prodaj kupujejo knjige še pod ugodnejšimi pogoji. Če pa bi bile cene ob takih prilikah višje, bi knjižnice namreč kupovale knjige v redni prodaji. Ta pogoj zavezuje le ponudnika, da knjižnici to omogoči, ni pa nujno, da bo knjižnica to ugodnost tudi izkoristila. Če bo imela tovrstne knjige že v zadovoljivem številu na policah, jih brez potrebe ne bo kupovala, samo iz razloga, ker so cene nizke. Naročnik tako ugotavlja, da ta pogoj ni nezakonit.
Po mnenju naročnika je nerazumljiva in neutemeljena tudi navedba vlagatelja, da bi morali ponudniki k referenčni listi prilagati še neka dokazila, da so sposobni dobavljati knjige določene založbe. Tudi podpisana izjava zavezuje. Kot ponudniki se pojavljajo tako založbe, ki prodajajo svojo produkcijo, kot založbe, ki prodajajo tudi tujo produkcijo, kot tudi knjigotržci, ki prodajajo široko paleto svoje in tuje produkcije. Če bo tako ponudnik v izjavi navedel neresnične podatke, ga bo naročnik lahko izločil, kot je določil tudi v razpisni dokumentaciji.
Naročnik prav tako navaja, da je v razpisni dokumentaciji jasno navedel, da bo za resnost ponudbe v drugi fazi postopka zahteval menico. Naročnik navaja, da že iz Pravilnika o vrstah finančnih zavarovanj izhaja, v katerih primeri je možno unovčiti inštrument finančnega zavarovanja, bo pa naročnik to pojasnil tudi v razpisni dokumentaciji za drugo fazo postopka, ko bodo izbrani kandidati vlagali konkretne ponudbe. V razpisni dokumentaciji za prvo fazo je naročnik tako le navedel, da bo v drugi fazi to zahteval.
Vlagatelj nadalje poudarja, da predmet javnega naročila ni definiran in da je zato razpisna dokumentacija pomanjkljiva. Naročnik tej navedbi vlagatelja oporeka in navaja, da naročnik ne more natančno določiti količine knjig, ki jih bo kupil in ne more v naprej določiti, katere knjige bo kupil od posamezne založbe ali knjigotržca, zato se je odločil za izvedbo omejenega postopka. Pri tem pa je naročnik natančno določil pogoje za priznanje sposobnosti, kar je bistvo prve faze omejenega postopka. Neutemeljena je navedba vlagatelja, da bi moral naročnik izvajati drugo fazo postopka ob vsakem izidu knjige. Če bi naročniki tako izvajali postopek javnega naročanja bi celo leto vodili postopke oddaje javnega naročila. Knjižnice kot naročniki so v prvi vrsti zadolžene omogočati bralcem dostop do knjižnega gradiva in torej zadovoljevati njihove potrebe, zato morajo imeti možnost, da naročajo le tiste knjige po katerih je povpraševanje in jih ni možno prisiliti v to, da kupujejo nekaj, kar ne potrebujejo. Okvirni sporazum jim omogoča, da kupujejo le to kar potrebujejo in to v takšnem obsegu, da bodo zadovoljile potrebe uporabnikov.
Naročnik je vlagatelja skladno s 17. členom ZRPJN pozval, da mu v roku treh dni po prejemu sklepa, s katerim je zahtevek za revizijo zavrnil, pisno sporoči, ali bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo ali zahtevek za revizijo umika.

Po prejemu obvestila vlagatelja, da bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo, je naročnik z dopisom št. 2/2005 z dne 01.04.2005 odstopil vlagateljev zahtevek za revizijo skupaj z dokumentacijo v odločanje Državni revizijski komisiji. V izjavi o nadaljevanju postopka vlagatelj zahteva povrnitev stroškov in sicer odvetniških stroškov v višini 50 točk za sestavo izjave o nadaljevanju, materialne stroške v višini 2% od priznanim odvetniških točk in 20 % DDV.

Po pregledu dokumentacije ter proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija v skladu z tretjo alineo prvega odstavka 23. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa iz razlogov navedenih v nadaljevanju.


V zvezi z navedbo vlagatelja, da podatki v objavi javnega razpisa v Uradnem listu RS (v nadaljevanju: objava javnega razpisa), ki se nanašajo na izkazovanje "Ekonomske in finančne sposobnosti - obvezna dokazila" (točka III.2.1.2 objave javnega razpisa) niso enaki podatkom navedenim v razpisni dokumentaciji, Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v objavi javnega razpisa v drugi alinei točke III.2.1.2 "Ekonomske in finančne sposobnosti - obvezna dokazila", določil: "da ponudnik v zadnjih šestih mesecih pred objavo javnega naročila ni imel blokiranega transakcijskega računa - BON obrazci ali potrdilo banke.". V zvezi z izkazovanjem istega pogoja pa je naročnik v Razpisni dokumentaciji, Navodilih ponudnikom za izdelavo ponudbe (v nadaljevanju: Navodila) v osmi točki 8. člena v delu, kjer naročnik navaja dokazila, s katerimi ponudnik dokazuje, da izpolnjuje pogoje zapisal: "dokazila, iz katerega je razvidno, da ponudnik v zadnjih šestih mesecih ni imel blokiranega računa, kot so BON obrazci ali PODATKI iz BILANCE USPEHA in PODATKI IZ BILANCE STANJA, ki jih vodi pristojni davčni urad ali potrdilo poslovne banke, ki vodi ponudnikov račun.". Na tem mestu velja tako opozoriti na prvi odstavek 43. člena ZJN-1, ki določa: "Če naročnik zahteva kot dokaz o izpolnjevanju ekonomskih in finančnih pogojev iz 42.a člena tega zakona dokazila, mora v objavi javnega razpisa ali v povabilu k oddaji ponudb natančno navesti, katera dokazila bo štel kot ustrezna.". Upoštevajoč dejstvo, da je šteti zahtevani pogoj (da ponudnik v zadnjih šestih mesecih pred objavo javnega naročila ni imel blokiranega transakcijskega računa) med ekonomsko- finančne pogoje navedene v 42.a členu ZJN-1, velja ugotoviti, da bi moral naročnik že v objavi javnega razpisa natančno navesti katera dokazila bo štel kot ustrezna, kar posledično pomeni, da naročnik v razpisni dokumentaciji ne sme širiti nabora dokazil, s katerim ponudnik izkazuje izpolnjevanje tega pogoja (ne glede na dejstvo, da ponudnikom olajšuje izkazovanje tega pogoja). Zahtevek za revizijo je v tem delu utemeljen.

Prav tako vlagatelj navaja, da merila navedena v objavi niso enaka merilom navedenim v razpisni dokumentaciji. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v objavi javnega razpisa v točki IV.2. navedel, da bo merilo za oddajo javnega naročila v II. fazi omejenega postopka najnižja cena, med tem ko iz 9. člena Navodil izhaja, da bo v II. fazi postopka izbran ponudnik, ki bo ponudil najvišji popust. ZJN-1 je v zvezi z objavo meril zelo jasen saj v prvem odstavku 50. člena določa, da mora naročnik objaviti enaka merila v objavi javnega razpisa za oddajo javnega naročila in v razpisni dokumentaciji. Merilo najnižja cena po mnenju Državne revizijske komisije ne "pomeni" in ne predstavlja enakega merila kot najnižji popust. Merilo najnižja cena bi bilo mogoče enačiti z merilom najvišji popust le v primeru, če bi bili vsi ponudniki zavezani ponuditi iste cene za posamezno knjigo. V konkretnem primeru pa ni mogoče ugotoviti in zagotoviti, da bodo vsi ponudniki ponujali knjige po istih cenah, od katerih se bo nato obračunal najvišji popust. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik kršil prvi odstavek 50. člena ZJN-1 s tem, ko v objavi javnega razpisa in v razpisni dokumentaciji ni navedel istega merila za izbor najugodnejše ponudbe.

Tudi v zvezi z navedbo vlagatelja, da v razpisni dokumentaciji naročnik ni definiral način izpolnjevanja pogojev v primeru oddaje skupne ponudbe, čeprav iz objave javnega razpisa v točki III.1.3. izhaja, da lahko ponudniki oddajo tudi skupno ponudbo, Državna revizijska komisija ugotavlja, da je tudi ta navedba utemeljena, saj ZJN-1 v zadnjem odstavku 47. člena določa: "Pri skupnih ponudbah se izpolnjevanje pogojev iz 42. člena tega zakona ugotavlja za vsakega izvajalca posamično, izpolnjevanje pogojev po 42.a in 43. členu tega zakona pa skladno s predmetom javnega naročila za vse izvajalce skupaj. Naročnik mora način ugotavljanja sposobnosti po 42.a in 43. členu tega zakona pri skupnih ponudbah določiti v razpisni dokumentaciji.". Glede na navedeno zakonsko določilo iz katerega izhaja obveznost naročnika, da mora pogoje za ugotavljanje sposobnosti po 42.a in 43. členu ZJN-1 pri skupnih ponudbah določiti v razpisni dokumentaciji, velja ugotoviti, da naročnik razpisne dokumentacije ni pripravil tako, da bi ponudniki na njeni osnovi lahko pripravili pravilno ponudbo (prvi odstavek 23. člena ZJN-1). Ponudnikom namreč zaradi, dejstva, da naročnik ni določil načina ugotavljanja sposobnosti v primeru oddaje skupne ponudbe, ni znan način izpolnjevanja in izkazovanja pogojev po 42.a in 43. členu ZJN-1 in s tem tudi priprava pravilne ponudbe.

Vlagatelj prav tako opozarja, da predmet javnega naročila ni jasno opredeljen in da je tako le s težavo mogoče razbrati, da se javno naročilo oddaja po sklopih. Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz objave javnega razpisa izhaja, da naročnik oddaja javno naročilo po sklopih (II.1.9), vendar sklopov naročnik v objavi javnega razpisa ne opredeli. Prav tako v razpisni dokumentaciji naročnik sklopov natančno ne definira, saj je v Navodilih v drugem odstavku 1. člena zgolj določil: "Predmet javnega naročila je dobava knjig. Ponudnikom, ki bodo izpolnili predpisane pogoje, bo priznana sposobnost za dobavo knjig posameznih založb. Vsak ponudnik lahko konkurira za dobavo knjig posamezne založbe ali več založb.". Velja ugotoviti, da je iz zapisane opredelitve sicer res mogoče s težavo razbrati, da bi posamezni sklop (lahko) predstavljale knjige posamezne založb, vendar tega ni mogoče z gotovostjo trditi. Iz zapisanega določila niti ni mogoče razbrati števila sklopov niti ali sklop predstavlja vse knjige, ki jih je posamezna založba izdala ali le knjige, ki jih bo šele izdala. Ne glede na to, da naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo navaja, da je vsem ponudnikom znano, da se naročnik z predmetnim javnim razpisom zavezuje od izbranih ponudnikov kupiti tiste knjige, ki bodo med letom izdane in jih bo naročnik kupil, če se bo za to odločil, pa iz zapisanega določila Navodil tega ni mogoče jasno razbrati. Na tem mestu velja zapisati, da mora naročnik v skladu z prvim odstavkom 23. člena ZJN-1 pripraviti takšno razpisno dokumentacijo, ki omogoča oddajo pravilne ponudbe, kar v konkretnem primeru pomeni, da mora naročnik v razpisni dokumentaciji natančno definirati posamezne sklope (tako, da je omogočena oddaja ponudb za posamezne sklope), prav tako pa mora natančno definirati vsaj tudi predmet posameznega sklopa (če že ne more natančno določiti obsega posameznega sklopa). Na tem mestu velja še posebej opozoriti, da iz razpisne dokumentacije tudi ni razvidno, ali bo z izbranim ponudnikom za posamezni sklop (ki glede na zgoraj navedeno ni definiran) vsaka knjižnica sklenila samostojno pogodbo in nato samostojno naročala knjige oziroma ali bo pogodbo z izbranim ponudnikom za vse knjižnice sklenil naročnik. Glede na dejstvo, da iz razpisne dokumentacije ni mogoče razbrati posameznih sklopov na katere je razdeljeno javno naročilo, prav tako pa ni mogoče natančno razbrati predmeta posameznega sklopa je zahtevek za revizijo v tem delu utemeljen. Hkrati je potrebno tudi ugotoviti, da naročnik ni jasno opredelil predmeta javnega naročila na način, ki bi bil ponudnikom razumen na nedvoumen način in ne bi dopuščal različne razlage.

Vlagatelj navaja, da se nedefiniranost predmeta javnega naročila pokaže tudi v zvezi z časom za katerega se sklepa pogodba (1 leto) in časom izvajanja II. faze omejenega postopka, ki naj bi se v skladu z določili razpisne dokumentacije izvajala le trikrat. Vlagatelj namreč meni, da bi moral naročnik II. fazo omejenega postopka izvajati ob prvem izidu posameznega knjižnega naslova. Ne glede na dejstvo, da predmet javnega naročila ni dovolj jasno definiran pa Državna revizijske komisija ugotavlja, da je določanje obdobja v katerem bo naročnik izvajal II. fazo omejenega postopka v avtonomni pristojnosti naročnika, ki mora upoštevajoč predmet javnega naročila ter načelo gospodarnosti sam določiti primerno obdobje v katerem bo izvajal II. fazo omejenega postopka. Tako ni mogoče od naročnika zahtevati, da izvaja II. fazo omejenega postopka ob vsakokratnem izidu posameznega knjižnega naslova, če naročnik meni, da to ni potrebno in ni skladno s predmetom javnega naročila, v konkretnem primeru še posebej upoštevajoč dejstvo, da naročnik lahko kupuje tudi knjige, ki so izšle že v preteklih letih. Pri tem Državna revizijska komisija tudi ugotavlja, da bi bilo nerazumno od naročnika zahtevati, da izvaja v okviru omejenega postopka II. fazo oddaje javnega naročila ob vsakokratnem izidu posameznega knjižnega naslova. Navedba vlagatelja iz zahtevka za revizijo v tem delu tako ni utemeljena.

V zvezi z navedbo vlagatelja, da je cena razpisne dokumentacije močno pretirana in postavljena z drugačnim namenom, kot ga dopušča in predvideva ZJN-1 velja zapisati, da ZJN-1 v 24. členu določa, da sme naročnik zaračunati samo stroške razmnoževanja in pošiljanja razpisne dokumentacije. Ratio zakonske določbe je preprečiti naročnikom, da bi s previsoko postavljeno ceno neupravičeno že vnaprej od dviga razpisne dokumentacije in s tem oddaje ponudbe odvrnili potencialne ponudnike in tako posredno kršili načelo zagotavljanja konkurence in enakopravnega obravnavanja ponudnikov. V konkretnem primeru je naročnik ceno razpisne dokumentacije (10.000,00 SIT) opravičil z navedbo, da cena razpisna dokumentacije zajema tako ceno razpisne dokumentacije za I. in II. fazo postopka oddaje javnega naročila (ki se bo izvedla trikrat) in vključuje tudi stroške pošiljanja. Upoštevajoč stroške razmnoževanja in pošiljanja razpisne dokumentacije za obe fazi postopka oddaje javnega naročila po mnenju Državne revizijske komisije cena razpisne dokumentacije ni pretirana in ni tako visoka, da bi ponudnike odvračala od dviga (nakupa) razpisne dokumentacije ter tako ni v nasprotju z namenom, ki ga zasleduje določba 24. člena ZJN-1. Zahtevek za revizijo glede na navedeno v tem delu ni utemeljen.

Po mnenju vlagatelja je pogoj, da ponudnik zagotavlja več kot 10% popust za dobavljene knjige (ki ga je naročnik določil v tretji alinei točke III.2.1.2 objave javnega razpisa in v 09. točki 8. člena Navodil) nedopusten. Naročnik navedeni pogoj opravičuje z navedbo, da so knjižnice pri nakupu knjig iztržile v povprečju višji odstotek popusta.
Državna revizijska komisija navaja, da iz same narave pogoja izhaja, da gre za enega izmed bistvenih elementov v postopkih oddaje javnih naročil, ki kot takšen zahteva zagotavljanje konkurence med ponudniki in enakopravno obravnavanje vseh potencialnih ponudnikov. Pri določitvi pogojev torej naročnik ni v celoti avtonomen, pač pa je omejen s temeljnimi načeli javnega naročanja, zlasti z načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki (5. člen ZJN-1) in načelom enakopravnosti ponudnikov (7. člen ZJN-1).
Ne glede na dejstvo, da so knjižnice v povprečju dogovorile večji odstotek popusta, Državna revizijska komisija ugotavlja, da navedeni pogoj ni dopusten in ga ni mogoče šteti in določiti, kot enega od pogojev (za dokazovanje ekonomske in finančne sposobnosti) za priznanje sposobnosti, saj ne izkazuje ponudnikovega pravnega statusa, niti ekonomsko - finančne, tehnične ali kadrovske sposobnosti. Sporni pogoj ne izkazuje sposobnost ponudnika za izvedbo predmetnega javnega naročila in ni povezan s samim predmetom javnega naročila, saj sama višina popusta, ki ga morajo obvezno zagotoviti ponudniki ne vpliva na sposobnost ponudnika temveč, kot ugotavlja Državna revizijska komisija, vpliva zgolj na ceno. Naročnik pa ne sme že vnaprej (kot pogoj) ponudnike omejeval v zvezi z določitvijo cene. Velja ugotoviti, da je naročnik s postavitvijo pogoja kršil 5. in 7. člen ZJN-1, prav tako pa tudi četrti odstavek 48. člena ZJN-1, ki določa, da naročnik v prvi fazi izbere kandidate na podlagi izpolnjevanja pogojev iz 42., 42.a in 43. člena ZJN-1, ki dokazujejo njihov pravni status, ekonomsko-finančno, tehnično in kadrovsko sposobnost.

V zvezi z merilom najvišji popust vlagatelj prav tako navaja, da naročnik navedenega merila ni opisal in ovrednotil, ter da mu ni jasno kako bo naročnik ravnal v situaciji, ko bo več kandidatov ponudilo isti popust. Državna revizijska komisija ne glede na že zapisano, da je merilo "najnižji popust" sporno, saj vedno ne zagotavlja tudi najnižje cene (le v primeru, če je cena za posamezno knjigo enotna), prav tako ugotavlja, da je naročnik to merilo opisal in ovrednotil, saj je v razpisni dokumentaciji jasno določil, da bo merilo v II. fazi omejenega postopka oddaje javnega naročila najvišji popust. Navedba vlagatelja, da naročnik ni določil kaj bo storil v situaciji, ko bo več ponudnikov v II. fazi omejenega postopka ponudilo isti popust se namreč nanaša zgolj na hipotetično situacijo, ki lahko nastane pri izboru najugodnejšega ponudnika v II. fazi omejenega postopka.
Kljub temu, da je Državna revizijska komisija ugotovila, da je naročnik merilo opisal in ovrednotil in tako ni kršil tretjega odstavka 50. člena ZJN-1, velja na tem mestu opozoriti, da je v predmetnem postopku oddaje javnega naročila zelo verjetna situacija, da bo v II. fazi omejenega postopka več ponudnikov ponudilo isti popust, zato bi bilo primerno, da bi naročnik v okviru postavljenega merila določiti tudi način izbire najugodnejšega ponudnika v primeru, da bo dva ali več ponudnikov ponudilo isti popust.

Po mnenju vlagatelja je zahteva naročnika, da ga morajo ponudniki sproti obveščali o akcijskih prodajah, sejemskih prodajah in drugih ugodnostih in mu knjige dobavljati v tem času po teh cenah neskladna z merilom najvišji popust, saj dopušča, da naročnik kupuje knjige po drugačnih cenah od tistih, ki jih je dal v II. fazi omejenega postopka.
Če bi lahko enačili merilo najnižja cena in najvišji popust (kar glede na zgoraj navedeno ni mogoče) Državna revizijska komisija ugotavlja, da zgoraj navedena zahteva naročnika ni sporna, saj naročniku zgolj omogoča, da v času prodajnih akcij, sejemskih prodaj in drugih ugodnostih kupuje knjige še po nižjih cenah, kot jih je ponudil izbrani ponudnik v II. fazi omejenega postopka oddaje javnega naročila. V tem delu je Državna revizijska komisija v celoti sledila navedbam naročnika iz katerih izhaja, da navedeno določilo naročnikom zgolj omogoča, da v času sejmov in akcijskih prodaj kupujejo knjige pod ugodnejšimi pogoji ter da bi v primeru, če bi bile cene ob takih priložnostih višje kupoval knjige v redni prodaji. Državna revizijska komisija tako ugotavlja, da postavljeni pogoj zgolj zavezuje ponudnike, da v času prodajnih akcij, sejemskih prodaj in drugih ugodnostih naročnikom ponudi knjige pod temi pogoji, pri tem pa naročnika ne zavezuje, da kupi knjige pod temi pogoji, če bi bili ti za naročnika manj ugodni v primerjavi s pogoji določenimi v pogodbi. Glede na navedeno velja ugotoviti, da naročnik ni kršil četrtega odstavka 51. člena ZJN-1, ki določa, da v primeru uporabe merila najnižja cena naročnik ne sme priznati naknadnega povišanja cen. Prav tako navedeno določilo ne omogoča porabe sredstev izven okvira pogodbe, saj se bodo sredstva tudi v primeru nakupa v času prodajnih akcij, sejemskih prodaj in drugih ugodnostih porabljala za nakup knjig, torej v okviru pogodbe.

Naročnik je v razpisni dokumentaciji zahteval kot pogoj za priznanje sposobnosti, da ponudnik predloži referenčne liste založb, katerih knjige je sposoben dobavljati, kar izkaže z izjavo referenčna lista založb (OBR -13), kar je po mnenju vlagatelja sporna zahteva, saj ne izkazuje, da bodo ponudniki v resnici sposobni dobavljati produkcijo posameznih založb. Vlagatelj hkrati tudi izpostavlja, da bi lahko druge založbe šikanozno onemogočale izvajanje pogodbe konkurenčni založbi.
Na začetku velja poudariti, da je naročnik dolžan v razpisni dokumentaciji in v objavi javnega razpisa določiti katera dokazila bo štel kot ustrezna za izkazovanje določenega pogoja. Iz navedenega sledi, da je naročnik avtonomen pri določanju dokazil, ki izkazujejo izpolnjevanje posameznega pogoja. V kolikor naročnik meni, da za izkazovanje pogoja zadostuje zgolj ponudnikova pisna izjava, lahko za izkazovanje pogoja zahteva samo pisno izjavo. Glede na dejstvo, da je naročnik določil način dokazovanja pogoja (zgolj s pisno izjavo ponudnika) velja ugotoviti, da naročnik ni kršil določb ZJN-1, ki se nanašajo na pogoje za priznanje sposobnosti (41. do 44. člen ZJN-1).
Državna revizijska komisija na tem mestu prav tako opozarja, da se s podpisom in predložitvijo referenčne liste založb (OBR-13) ter ob upoštevanju dejstva, da so ponudniki dolžni podati tudi izjavo o nezavajujočih podatkih, ki jih podajo v ponudbi (OBR-I/5), ponudniki zavežejo, da bodo zagotavljali produkcijo v referenčni listi navedenih založb. Podpisana izjava tako ponudnika zavezuje, da bo dobavljal produkcijo založb, ki jih navaja v referenčni listi založb (OBR-13). Prav tako pa velja tudi zapisati, da je vsakršno ugotovljeno (in izkazano) navajanje neresničnih podatkov s strani ponudnikov v katerikoli fazi postopka oddaje javnega naročila razlog za izločitev ponudbe.
Glede navedbe vlagatelja o možnem šikanoznem ravnanju konkurenčnih založb, velja ugotoviti, da je to zgolj presumpcija vlagatelja, ki ni podkrepljena z nobenimi tehtnimi argumenti, poleg tega pa se ta navedba ne nanaša na postopek oddaje javnega naročila, temveč medsebojne pravne posle med založbami in knjigotržci. V pravnem prometu odnosi med posameznimi subjekti temeljijo na pogodbenem razmerju in vedno obstaja potencialna nevarnost, da bo katera od pogodbenih strank kršila pogodbeno razmerje. Glede na to, da gre v konkretnem primeru zgolj za presumpcijo (domnevo) vlagatelja ter glede na to, da se ta navedba nanaša na pogodbeni odnos med ponudnikom in tretjo osebo (ki ni bil zapisan kot pogoj) in na potencialne kršitve pogodbenih odnosov med založbami in knjigotržci in ne na sam postopek oddaje javnega naročila, ta navedba ne more biti predmet revizijskega postopka.

Vlagatelj kot sporno navaja tudi naročnikovo zahtevo po predložitvi menice v II. fazi postopka oddaje javnega naročila iz razloga, ker naročnik ni natančno opredelil v katerih primerih bo menico unovčil. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik tako v objavi javnega razpisa (točka III.1.1) kot tudi v Navodilih (9. člen) jasno določil, da bo kandidat moral v drugi fazi predložiti menico za resnost ponudbe (in ne menico za zavarovanje dobre izvedbe pogodbenih obveznosti). Naročnik v svoji odločitvi o zahtevku za revizijo navaja, da je v razpisni dokumentaciji za prvo fazo le navedel, da bo v II. fazi zahteval zavarovanje za resnost ponudbe (menico) ter da bo v razpisni dokumentaciji za drugo fazo postopka pojasnil tudi kdaj bo unovčil zahtevano finančno zavarovanje. Državna revizijska komisija ugotavlja, da takšno ravnanje naročnika (da bo v II. fazi pojasnil tudi kdaj bo unovčil zahtevano finančno zavarovanje) ni v nasprotju z določbami ZJN-1, saj ZJN-1 v 9. točki tretjega odstavka 23. člena od naročnikov zgolj zahteva, da navedejo vrsto finančnih zavarovanj, s katerimi ponudniki zavarujejo izpolnjevanje svojih obveznosti. V konkretnem primeru torej ni mogoče ugotoviti, da bi naročnik kršil ZJN-1 s tem, ko v razpisni dokumentaciji za I. fazo omejenega postopka ni navedel primerov v katerih bo unovčil menico še posebej, če upoštevamo, da bodo menico za zavarovanje resnosti ponudbe ponudniki morali predložiti šele v II. fazi postopka oddaje javnega naročila. Zahtevek za revizijo tako v tem delu ni utemeljen.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka sklepa utemeljena.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo priglasil stroške, ki jih je imel v zvezi z revizijo, in sicer stroški plačila takse, strošek zastopanja po odvetniku, skupaj s 2% materialnimi stroški in pripadajočim DDV. Državna revizijska komisija je skladno s petim odstavkom 22. člena ZRPJN odločila, da mora naročnik vlagatelju povrniti znesek plačane takse v višini 100.000,00 SIT, stroške sestave revizijskega zahtevka v višini 3000 odvetniških točk in stroške sestave izjave o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo v višini 50 točk, kar ob upoštevanju odvetniške točke 110 SIT znese 335.500,00 SIT in še materialne stroške v višini 2% od priznanih odvetniških točk kar znese 6.710,00 SIT, vse povečano za 20% DDV (skupaj 410.652,00 SIT z DDV). Stroški revizijskega postopka tako skupaj znašajo 510.652,00 SIT.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka sklepa utemeljena.

POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, dne 18.04.2005

Franci Kodela
član Državne revizijske komisije


Vročiti:
- Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica, Partizanska 22, Cerknica
- odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki, Barjanska cesta 3, Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, Ljubljana