018-199/02

Številka: 018-199/02

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN), poâ??.., v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za dobavo, montažo in priklop opreme prostorov za novogradnjo Zdravstvenega doma v â??..na lokaciji â??..in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložilo podjetje â??â??(v nadaljnjem besedilu: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika â??â??.(v nadaljnjem besedilu: naročnik), dne â??â??

ODLOČILA

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi odločitev naročnika, ki je razvidna iz obvestila o oddaji javnega naročila, z dne 24.07.2002.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške revizijskega postopka v višini 320.000,00 SIT v 15-ih dneh od prejema tega sklepa, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Naročnik je predmetni javni razpis objavil v Uradnem listu RS, štâ??.., z dneâ??â??, pod številko objaveâ??.. Iz zapisnika o javnem odpiranju ponudb, ki je bilo dne 22.07.2002, je razvidno, da je naročnik pridobil 3 pravočasne ponudbe. Naročnik je dne 24.07.2002 izdal obvestilo o oddaji javnega naročila, iz katerega je razvidno, da je kot najugodnejšega ponudnika izbral podjetje â??â??(v nadaljevanju: izbrani ponudnik). Vlagatelj je z dopisom, z dne 25.07.2002, skladno z 79. členom Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/2000 in 102/2000; v nadaljevanju: ZJN-1), zahteval obrazloženo obvestilo o oddaji naročila, ki ga je naročnik izdal dne 30.07.2002. V obrazloženem obvestilu je naročnik navedel, da je po opravljenem pregledu in ocenjevanju ugotovil, da so vse tri pravočasne ponudbe pravilne, ter opisal, kako je ocenil ponudbi vlagatelja in izbranega ponudnika.

Vlagatelj je z vlogo, z dne 19.08.2002, zahteval revizijo predmetnega postopka oddaje javnega naročila. V zahtevku za revizijo vlagatelj navaja, da naročnik ni upošteval navodila Državne revizijske komisije in ni ponovno ocenil že prispelih ponudb po javnem razpisu z dne 01.02.2002, ampak je v nasprotju z odločitvijo Državne revizijske komisije brez navedbe utemeljenih razlogov objavil nov (predmetni) razpis. Vlagatelj tako meni, da naročnik ne bi smel objaviti predmetnega razpisa, zato bi ga bilo potrebno v celoti razveljaviti ter dokončati postopek po prvotnem javnem razpisu v skladu s stališči in navodili Državne revizijske komisije (odločba št. 018-97/02-25-1066 z dne 24.05.2002).
Vlagatelj dalje navaja, da naročnik pri merilu "cena" ni pravilno uporabil formule za preračun ponderiranih točk (najnižja cena/ponujena cena*65). Ob pravilni uporabi formule bi, trdi vlagatelj, njegova ponudba morala doseči 64,35 točke in ne 64,13 točke, kolikor ji je dodelil naročnik.
Pri merilu "reference ponudnika" vlagatelj opozarja na nejasno izoblikovane kriterije za oceno ponudb. Naročnik je točkovanje oblikoval tako, da je ponudbe ocenjeval glede na vrednost opremljanja in glede na število referenc, pri čemer je navedel, da bo za manj kot 5 referenc dodelil določeno število točk glede na vrednost ter za več kot 5 referenc ponovno določeno število točk glede na vrednost, pri čemer pa ni jasno, v katero kategorijo sodi 5 referenc. Vlagatelj dalje navaja, da je naročnik neupravičeno izločil štiri njegove potrjene reference za objekte v vrednosti nad 30 milijonov SIT ter dve referenci za objekte v vrednosti od 20 do 29 milijonov SIT, ker naj ne bi šlo za objekte, ki so definirani v razpisni dokumentaciji. Naročnik je tako izločil reference za objekte Inštitut za rehabilitacijo, Zdravilišče Laško, INCE Mengeš ter Onkološki inštitut Ljubljana, ki deluje v okviru UKC Ljubljana. Takšna naročnikova odločitev je nerazumljiva in neutemeljena, meni vlagatelj, saj je jasno, da gre pri navedenih referencah za zdravstvene objekte enake ali višje zahtevnostne stopnje kot je objekt naročnika. V primeru Inštituta za rehabilitacijo "Soča" gre za specialistično bolnišnico, kar je splošno znano dejstvo; v primeru Onkološkega inštituta gre za specialistični oddelek Kliničnega centra UKC Ljubljana, o čemer tudi ne more biti nobenega dvoma; enako velja za Zdravilišče Laško, kjer gre nedvomno za zdravstveni objekt, ki bi ga bilo mogoče opredeliti za specialistično kliniko, saj v njem poteka zdravstvena, terapevtska in medicinska dejavnost, pretežno v zvezi s postoperativnimi posledicami poškodb skeleta. O dejavnosti vseh navedenih se je mogoče prepričati tudi z vpogledom v ustrezne registracije dejavnosti. Vlagatelj tako meni, da bi moral naročnik ob korektnem upoštevanju predloženih referenc njegovo ponudbo oceniti s štirinajstimi, ne pa z osmimi točkami.
Če bi naročnik pravilno upošteval reference vlagatelja in pravilno uporabil formulo za izračun ponderiranih točk pri merilu "cena", bi, trdi vlagatelj, tudi tokrat moral biti on izbran kot najugodnejši ponudnik. Zato vlagatelj prvenstveno predlaga, da naročnik v celoti razveljavi predmetni javni razpis ter v skladu z navodili Državne revizijske komisije izbere najugodnejšega ponudnika izmed prispelih ponudb po javnem razpisu z dne 01.02.2002. Podrejeno pa vlagatelj predlaga, naj naročnik v okviru predmetnega javnega razpisa ponovno oceni prispele ponudbe in pri tem upošteva neutemeljeno izločene reference ter po ponovnem točkovanju izbere najugodnejšega ponudnika.
Vlagatelj v zahtevku za revizijo priglaša tudi stroške, med katere šteje 241.758,00 SIT odvetniških stroškov, 80.000,00 SIT stroškov za plačilo revizijske takse in 5.000,00 SIT stroškov za razpisno dokumentacijo.

Naročnik je dne 29.08.2002 sprejel sklep, s katerim je vlagateljev zahtevek v delu, kjer le-ta zahteva izbor v skladu z odločitvijo Državne revizijske komisije, in v delu, kjer izpodbija način točkovanja pri merilu "reference ponudnika", zavrgel, v delu, ki se nanaša na izračun števila točk pri merilu "cena" in na izločitev konkretnih referenc, pa zavrnil kot neutemeljen.
Naročnik je zahtevek v delu, ki se nanaša na obveznost izbire najugodnejšega ponudnika v okviru prejšnjega javnega razpisa, zavrgel na podlagi petega odstavka 12. člena ZRPJN. Vlagatelj bi moral zoper domnevne kršitve reagirati takoj, torej ob ponovni objavi javnega razpisa v Uradnem listu, vendar zoper takšno domnevno kršitev ni reagiral pravočasno, trdi naročnik. Naročnik opozarja, da je Državna revizijska komisija v predmetnem sklepu zapisala, da mora ponoviti javni razpis, če ugotovi, da na podlagi obstoječe razpisne dokumentacije ne bo mogel oceniti prispelih ponudb. Očitek vlagatelja, da naročnik ni upošteval navodil Državne revizijske komisije, torej ni le prepozen, temveč tudi neutemeljen, še dodaja naročnik. Naročnik je na podlagi petega odstavka 12. člena ZRPJN zavrgel vlagateljev zahtevek tudi v tistem delu, v katerem izpodbija način točkovanja pri merilu "reference ponudnika", saj je bil le-ta vlagatelju znan že ob dvigu razpisne dokumentacije, vendar zoper njega ni reagiral.
Navedbe glede ocenjevanja ponudb na podlagi merila "cena" in "reference ponudnika" je naročnik zavrnil kot neutemeljene. Naročnik je ponovno preveril izračun po formuli najnižja cena/ponujena cena*65 (94.466.088,98 SIT/95.754.378,96*65) in ugotovil, da je pravilno izračunal število točk in pravilno ocenil vlagateljevo ponudbo s 64,13 točke.
Naročnik dalje navaja, da je izločil dve referenci za objekt Onkološki inštitut Ljubljana, za objekt Zdravilišče Laško in za objekt Inštitut za rehabilitacijo "Soča". Pri merilu "reference ponudnika" je naročnik v razpisni dokumentaciji določil, da je število točk odvisno od števila objektov, ki jih je ponudnik opremil v obdobju zadnjih pet let. Pri tem je naročnik izrecno navedel, za katere objekte bo upošteval reference in jih taksativno naštel: zdravstveni domovi, zdravstvene postaje, splošne bolnišnice, specialistične bolnišnice in klinike. S tem se je naročnik želel izogniti temu, s čimer vlagatelj argumentira neupravičeno izločitev referenc za zdravilišča in inštitute, ko uporablja izraze "kar je splošno znano dejstvo", "tudi tu ne more biti nobenega dvoma" in "ki bi ga bilo mogoče opredeliti za specialistično kliniko". Naročnik navaja, da je pri ocenjevanju ponudb upošteval določila razpisne dokumentacije in četrti odstavek 50. člena ZJN-1, ki določa, da mora naročnik pri ocenjevanju ponudb uporabiti le tista merila, ki so bila objavljena v razpisni dokumentaciji in na način, kot so bila opisana in ovrednotena. Vlagatelj je bil že od samega začetka javnega razpisa seznanjen, za katere objekte bo naročnik priznal reference, pa temu ni ugovarjal, sedaj pa od naročnika zahteva, da odloči v nasprotju s postavljenimi merili, kar pa bi pomenilo kršitev določila tretjega odstavka 50. člena ZJN-1, ki določa, da po objavi naročila ali oddaji povabila v omejenem postopku naročnik ne sme več spreminjati meril.
Glede na navedeno naročnik meni, na je bil postopek oddaje javnega naročila izveden zakonito in da ob upoštevanju navedb v zahtevku za revizijo ne bi sprejel drugačne odločitve. Naročnik je vlagatelja v skladu s 17. členom ZRPJN pozval, naj ga v treh dneh od prejema sklepa pisno obvesti, ali bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo ali zahtevek za revizijo umika.

Vlagatelj je naročnika z dopisom, z dne 06.09.2002, skladno s prvim odstavkom 17. člena ZRPJN obvestil, da bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo. V dopisu vlagatelj dodatno navaja, da se ne strinja z naročnikovo odločitvijo o zavrženju zahtevka v delu, ki se nanaša na obveznost ocenjevanja ponudb v skladu z odločbo Državne revizijske komisije. Vlagatelj meni, da v konkretni situaciji nima nobenega pravnega sredstva, da bi preprečil nov javni razpis in naročnikovo samovoljo. Zato se je kljub stroškom iz previdnosti odločil, da sodeluje na predmetnem javnem razpisu in tako pridobi status stranke v postopku. Po mnenju vlagatelja je mogoče le na ta način izpodbijati zakonitost novega razpisa.
Glede referenc vlagatelj še navaja, da je naročnikovo sklicevanje na tretji odstavek 50. člena ZJN-1 neresno in predstavlja sprenevedanje naročnika. Vlagatelj od naročnika ni pričakoval spreminjanja meril ali odločanja v nasprotju z njimi, pričakoval pa je, da bo naročnik korektno presojal ponudbe ter jih ovrednotil glede na razpisana merila. Vlagatelj meni, da naročnik ne more utemeljeno trditi, da vlagatelj ni izpolnil kriterijev zahtevanih referenc, ker se naziv njegovega referenčnega objekta, ki je očitno bolnišnični in ga je treba opredeliti kot specialistično kliniko, glasi Univerzitetni klinični center - Onkološki inštitut in ne morda Specialistična onkološka klinika UKC Ljubljana. Naročnikove opredelitve zahtevanih referenc, ne glede na to, ali gre ta taksativno naštevanje ali za kaj drugega, pa ni mogoče razlagati na način, pri katerem bi bilo objekt oz. institucijo, za potrebe katere je bil izgrajen, presojati po nazivu takšne institucije, ampak po vsebini in namenu, ki ga objekt ima. Naročnik ne more trditi, da nek objekt, ki nima natančno takšnega imena, kot ga je v razpisni dokumentaciji opredelil naročnik, po svojem namenu ni takšen, kakršnega kot referenco zahteva, saj gre v takšnem primeru za izigravanje predpisov o javnih naročilih. Ne gre namreč za presojo po kriteriju naziva, ampak po kriteriju namembnosti objekta. Če sta objekta UKC-Onkološki inštitut ali Inštitut za rehabilitacijo "Soča" po svoji namembnosti specialistični bolnišnici ali kliniki, potem je vseeno, ali se imenujeta inštitut, klinika ali pa kako drugače. Vlagatelj ponovno zatrjuje (to pa naj bi izhajalo tudi iz registracije namembnosti objektov in institucij, ki delujejo v njih), da vsi njegovi referenčni objekti, ki jih je izločil naročnik, po svoji namembnosti sodijo med zahtevane referenčne objekte, za katere je naročnik v razpisu navedel, da jih bo upošteval. Vlagatelj še meni, da iz naročnikovega ravnanja izhaja, da ima le-ta že od samega začetka interes dodeliti javno naročilo izbranemu ponudniku, saj bi moral ob pravilni oceni tako v prejšnjem razpisu kot tudi v predmetnem razpisu kot najugodnejšega ponudnika izbrati vlagatelja.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z dopisom, z dne 09.09.2002 (ki ga je Državna revizijska komisija prejela dne 10.09.2002), skladno z drugim odstavkom 17. člena ZRPJN v reševanje odstopil zahtevek za revizijo z dokumentacijo. Ker dokumentacija, ki jo je naročnik posredoval z omenjenim dopisom, ni bila popolna, je Državna revizijska komisija naročnika z dopisom, št. 018-199/02-25-1704, z dne 16.09.2002, pozvala, naj jo dopolni. Z istim dopisom je Državna revizijska komisija naročnika tudi pozvala, naj ji pojasni, zakaj oz. na podlagi kakšnih kriterijev je v postopku ocenjevanja in vrednotenja ponudb štel, da objekti Inštitut RS za rehabilitacijo, Onkološki inštitut v Ljubljani, INCE Mengeš center za usposabljanje in varstvo invalidnih oseb ter Zdravilišče Laško, ki jih je vlagatelj v svoji ponudbi navedel kot reference, niso zdravstveni objekti v smislu določil razpisne dokumentacije (zdravstveni domovi, zdravstvene postaje, splošne bolnišnice, specialistične bolnišnice in klinike).

Naročnik je Državni revizijski komisiji z dopisom, z dne 17.09.2002, posredoval zahtevano manjkajočo dokumentacijo in navedel, da je v postopku ocenjevanja ponudb pri merilu "reference" točno definiral, za katere objekte bo upošteval reference, kar naj bi bilo razvidno iz razpisne dokumentacije, obrazloženega obvestila in sklepa o zavrnitvi zahtevka.


Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je v postopku oddaje javnega naročila preverila, ali je zahtevek za revizijo dopusten in ali je vlagatelj aktivno legitimiran za vložitev zahtevka. Vlagatelj ima kot ponudnik, ki je oddal ponudbo, v skladu z 9. členom ZRPJN interes za dodelitev naročila in bi mu bila lahko povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila, zato je ta aktivno legitimiran kot stranka v postopku in upravičen do vložitve revizijskega zahtevka.


Vlagateljeve navedbe, da naročnik ne bi smel začeti novega (predmetnega) postopka oddaje javnega naročila in da bi moral v skladu z navodili Državne revizijske komisije (odločba št. 018-97/02-25-1066 z dne 24.05.2002) ponovno oceniti ponudbe in izbrati najugodnejšega ponudnika še v okviru prejšnjega postopka oddaje javnega naročila (objavljenega v Uradnem listu RS, št. 8/2002), je treba označiti kot prepozne. Peti odstavek 12. člena ZRPJN namreč določa, da po odločitvi o dodelitvi naročila ponudnik ne more vložiti zahtevka za revizijo, iz razloga, ki mu je mogel ali bi mu moral biti znan pred to odločitvijo naročnika, pa kljub temu ni vložil zahtevka za revizijo že pred odločitvijo naročnika o dodelitvi naročila. Določba zahteva od vlagatelja posebno skrbnost pri spremljanju morebitnih kršitev naročnika, hkrati pa uveljavlja načelo hitrosti in učinkovitosti, ki je eno izmed temeljnih načel javnega naročanja in katerega namen je čim hitrejša rešitev spora, ki izhaja iz postopka oddaje javnega naročila. S tem je omejena možnost taktiziranja zainteresiranih za dodelitev naročila, ki bi čakali na morebitno ugodnost odločitve naročnika in šele kasneje izrazili ne-strinjanje s prejšnjim ravnanjem naročnika. Hkrati takšna določba zavezuje ponudnike (in druge osebe), da pozorno spremljajo morebitne kršitve naročnika in zoper njih reagirajo nemudoma, s tem pa jih pri možnosti vlaganja zahtevkov za revizijo v veliki meri omejuje.

Z dejstvom, da je naročnik začel nov (predmetni) postopek oddaje javnega naročila, se je vlagatelj nedvomno seznanil najkasneje takrat, ko je bil predmetni javni razpis objavljen v Uradnem listu RS, to pa je bilo dne 14.06.2002. Vlagatelj pa zoper to dejstvo ni reagiral s takojšnjo vložitvijo zahtevka za revizijo, temveč je dvignil razpisno dokumentacijo in v predpisanem roku oddal ponudbo. Vlagateljeve navedbe, da je lahko le na ta način izpodbijal zakonitost postopka oddaje predmetnega javnega naročila, niso utemeljene, saj 9. člen ZRPJN aktivne legitimacije v postopku revizije ne pogojuje s predložitvijo ponudbe, temveč s kumulativnim izpolnjevanjem dveh pogojev: obstoj interesa za dodelitev naročila in nastanek oz. možnost nastanka škode. Vlagatelj bi torej lahko zahteval revizijo postopka oddaje javnega naročila že takoj po objavi predmetnega javnega razpisa v Uradnem listu RS, ne glede na dejstvo (ne)predložitve ponudbe, revizijo postopka oddaje javnega naročila iz razloga, ki ga v zahtevku navaja kot primarnega (domnevna nezakonitost predmetnega postopka), pa bi lahko zahteval tudi še po dvigu razpisne dokumentacije in predložitvi ponudbe, vendar najkasneje do naročnikove odločitve o dodelitvi naročila. Namen petega odstavka 12. člena ZRPJN je namreč preprečiti prav tovrstna ravnanja, ko ponudnik ne vloži zahtevka za revizijo, ker čaka na ugoden izid postopka, čeprav je z zatrjevano kršitvijo seznanjen že prej. Ker je bila vlagatelju domnevna kršitev, ki jo v zahtevku navaja kot primarno, nedvomno znana že pred odločitvijo o dodelitvi naročila, je Državna revizijska komisija v skladu s petim odstavkom 12. člena ZRPJN njegov zahtevek v tem delu štela kot prepoznega in ga zato tudi ni mogla vsebinsko obravnavati.

Kot prepozne z vidika petega odstavka 12. člena ZRPJN je Državna revizijska komisija označila tudi tiste vlagateljeve navedbe, ki se nanašajo na sam način določitve merila "reference". Z le-tem se je vlagatelj seznanil ob dvigu in pregledu razpisne dokumentacije, zato bi moral zoper merilo, ki je po njegovem mnenju nejasno izoblikovano, vložiti zahtevek za revizijo nemudoma, najkasneje pa do naročnikove odločitve o dodelitvi naročila.

Kot vsebinsko neutemeljene pa je Državna revizijska komisija zavrnila vlagateljeve navedbe o tem, da naročnik ni pravilno uporabil formule za preračun ponderiranih točk oz. da je napačno izračunal število točk pri merilu "cena". Naročnik je v razpisni dokumentaciji v III. poglavju (Način ocenjevanja ponudb ter merila in postopki, ki se nanašajo na priznanje izpolnitve vseh zahtevanih pogojev) v točki 1 a) določil, da bo ceno obračunal v točke po naslednji formuli:

- najnižja cena: 65 točk
- ostale ponudbe po formuli: najnižja cena/ponujena cena * 65.

Ob vpogledu v razpisno in ponudbeno dokumentacijo (razpisni obrazec št. 6) je Državna revizijska komisija ugotovila, da znaša vlagateljeva ponudbena cena 95.754.378,96 SIT, ponudbena cena izbranega ponudnika, ki je ponudil najnižjo ceno, pa znaša 94.466.088,98 SIT. Po citirani formuli iz razpisne dokumentacije je pravilno število točk, ki pripada vlagateljevi ponudbi na podlagi merila "cena", 64,125 točke (94.466.088,98/95.754.378,96 * 65). Kot je razvidno iz obrazloženega obvestila o oddaji naročila je naročnik vlagateljevi ponudbi na podlagi merila "cena" dodelil 6,13 točke, zato (ob upoštevanju zaokroževanja decimalnih mest) ni mogoče trditi, da naročnik ni pravilno uporabil formule za izračun ponderiranih točk, kot je bila določena v razpisni dokumentaciji. Ob tem velja pripomniti, da vlagatelj v zahtevku za revizijo ni z ničemer konkretno utemeljil, v čem naj bi bila zatrjevana nepravilnost izračuna oz. kakšna je pravilna uporaba formule, temveč je zgolj navedel, da bi moral ob pravilni uporabi formule pridobiti za 0,22 točke višjo oceno.

V nadaljevanju je Državna revizijska komisija obravnavala tiste vlagateljeve navedbe, ki se nanašajo na pravilnost ocenjevanja ponudb pri merilu "reference".

Državna revizijska komisija je že v svoji odločbi, št. 018-97/02-25-1066, z dne 24.05.2002, zapisala, da mora naročnik merila, po katerih izbira najugodnejšo ponudbo, v razpisni dokumentaciji opisati in ovrednotiti (drugi odstavek 50. člena ZJN-1), v postopku ocenjevanja ponudb pa mora uporabiti le tista merila, ki so bila objavljena v razpisni dokumentaciji in na način, kot so bila opisana in vrednotena (četrti odstavek 50. člena ZJN-1). Pri tem mora biti ocenjevanje in vrednotenje ponudb transparentno in nediskriminatorno, odločitev o dodelitvi točk pa objektivno artikulirana in medsebojno primerljiva ter razvidna iz dokumentacije o oddaji javnega naročila.

Naročnik je merilo "reference" opisal in ovrednotil v III. poglavju tekstualnega dela razpisne dokumentacije (način ocenjevanja ponudb ter merila in postopki, ki se nanašajo na priznanje izpolnitve vseh zahtevanih pogojev), kjer je v točki 1 b) zapisal:

REFERENCE
število točk, ki jih ponudnik prejme, je odvisno od števila objektov (pri ocenjevanju se upoštevajo samo zdravstveni domovi, zdravstvene postaje, splošne bolnišnice, specialistične bolnišnice in klinike), ki jih je ponudnik opremil v obdobju zadnjih 5 let v cenovni vrednosti opremljanja:

vrednost opremljanja manj kot 5 objektov več kot 5 objektov
- 30 mio SIT in več
- 20 do 29 mio SIT
- 10 do 19 mio SIT 5 točk
3 točke
0 točk 9 točk
5 točk
1 točka

Iz citiranega merila "reference" je mogoče razbrati, da je naročnik tokrat določil tri kriterije, ki morajo biti izpolnjeni za uvrstitev določene reference v ocenjevanje: 1) referenčna dobava se mora nanašati na zdravstvene domove, zdravstvene postaje, splošne bolnišnice, specialistične bolnišnice in klinike; 2) dobava mora biti iz obdobja zadnjih petih let in 3) vrednost opremljanja mora biti vsaj 10 milijonov SIT. Med strankama je spor glede razlage prvega kriterija, saj je naročnik iz ocenjevanja izločil reference, ki so se nanašale na dobavo opreme za objekte Inštitut RS za rehabilitacijo, INCE Mengeš center za usposabljanje in varstvo invalidnih oseb, Zdravilišče Laško ter Onkološki inštitut Ljubljana. Medtem ko po naročnikovem mnenju navedeni referenčni objekti niso zdravstveni objekti v smislu citirane definicije iz razpisne dokumentacije, vlagatelj meni, da gre pri vseh njegovih referencah za zdravstvene objekte enakega ali višjega zahtevnostnega ranga, kot je objekt naročnika.

Vprašanje, ki se v predmetnem postopku oddaje javnega naročila zastavlja, torej je, ali je mogoče izločene referenčne objekte uvrstiti v katero od kategorij, določenih v razpisni dokumentaciji (zdravstveni domovi, zdravstvene postaje, splošne bolnišnice, specialistične bolnišnice in klinike), oz. ali je naročnik imel objektivno utemeljene razloge, ki bi takšno izločitev spornih vlagateljevih referenc opravičevali. Pri odgovoru na zastavljeno vprašanje je potrebno uvodoma ugotoviti, da naročnik v razpisni dokumentaciji ni natančneje definiral pojmov "zdravstveni domovi, zdravstvene postaje, splošne bolnišnice, specialistične bolnišnice in klinike", njihove definicije pa ne vsebuje niti obrazloženo obvestilo o oddaji javnega naročila ali sklep o zavrnitvi zahtevka. Naročniku tudi na poziv Državne revizijske komisije, št. 018-199/02-25-1704, z dne 16.09.2002, naj pojasni kriterije ocenjevanja ponudb na podlagi merila "reference", ni uspelo razložiti načina ocenjevanja, saj je na omenjeni poziv odgovoril le, da je v postopku ocenjevanja ponudb "pri merilih reference točno definiral, za katere objekte bo upošteval reference, kar je razvidno iz razpisne dokumentacije, obrazloženega obvestila in sklepu o zavrnitvi zahtevka", čemur pa Državna revizijska komisija po vpogledu v razpisno dokumentacijo in ostale omenjene dokumente iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju, ne more pritrditi.

Eden od elementov, ki ga mora naročnik upoštevati ne samo pri določitvi meril v razpisni dokumentaciji, temveč tudi v postopku ocenjevanja in vrednotenja ponudb, je element medsebojne primerljivosti posameznih parametrov, na podlagi katerih naročnik ponudbam dodeljuje točke. Iz samega vrednotenja in ocenjevanja ponudb mora biti razvidno, zakaj in na kakšen način je naročnik nekemu parametru ponudbe dodelil določeno število točk, drugemu pa ne. Pri tem mora primarno upoštevati definicije meril iz razpisne dokumentacije, pri presoji mejnih dejanskih stanov in ob odsotnosti natančnih definicij ali pravnih klasifikacij (vnaprej postavljena abstraktna pravna norma ne more nikoli v celoti zajeti vseh možnih konkretnih dejanskih stanov) pa tudi interpretativno pravilo, po katerem je potrebno enake dejanske stanove vrednotiti enako, različne pa temu primerno in sorazmerno različno. Naročniku v predmetnem postopku oddaje javnega naročila ni uspelo pojasniti, na podlagi kakšne (oz. v katerem pravnem aktu utemeljene) klasifikacije zdravstvenih objektov je mogoče konkreten referenčni objekt uvrstiti v katero od v razpisni dokumentaciji določenih kategorij ali pa ga iz nje izločiti, njegova definicija merila "reference" iz razpisne dokumentacije pa tudi ne omogoča, da bi lahko ponujene referenčne objekte nedvoumno in matematično uvrstili v posamezno kategorijo oz. jih iz nje izločili. Državna revizijska komisija pri reševanju spornega vprašanja (ob upoštevanju že omenjene pomanjkljive definicije merila "reference") ni našla utemeljenih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče za nekatere vlagateljeve izločene referenčne objekte trditi, da ne spadajo v katero od v razpisni dokumentaciji določenih kategorij (npr. specialistične bolnišnice ali klinike) oz. da se objektivno tako razlikujejo od tistih referenčnih objektov, katere je naročnik v postopku vrednotenja upošteval, da jih v ocenjevanje ni mogoče uvrstiti. Tako je npr. Onkološki inštitut Ljubljana nedvomno zdravstveni zavod, ki poleg bolnišnične dejavnosti izvaja tudi raziskovalno in znanstveno dejavnost in se prav zato tudi imenuje inštitut, ne pa morda klinika ali bolnišnica. Na podoben način bi moral naročnik v postopku ocenjevanja ponudb preveriti in vrednotiti tudi predložene reference za objekta Inštitut RS za rehabilitacijo ter INCE Mengeš center za usposabljanje in varstvo invalidnih oseb. V tem smislu in ob upoštevanju dejstva, da naročniku niti v razpisni dokumentaciji niti v postopku vrednotenja in ocenjevanja ter revizijskem postopku ni uspelo jasno definirati pojmov "zdravstveni domovi, zdravstvene postaje, splošne bolnišnice, specialistične bolnišnice in klinike", gre namreč slediti vlagateljevim navedbam, da ponujenega referenčnega objekta ni mogoče presojati samo glede na naziv, temveč tudi glede na namen, ki ga objekt ima. To izhaja tudi iz drugega odstavka 50. člena ZJN-1, ki med drugim določa, da morajo biti merila smiselno povezana z vsebino javnega naročila. Vsebina predmetnega javnega naročila pa je dobava, montaža in priklop opreme prostorov za novogradnjo Zdravstvenega domaâ??â??.

Ker naročniku v predmetnem postopku oddaje javnega naročila ni uspelo dokazati obstoja objektivnih razlogov, ki bi utemeljevali razlikovanje med ocenjenimi in izločenimi referenčnimi objekti, na ta način pa je bila onemogočena dejanska primerljivost med ponudbami, je Državna revizijska komisija na podlagi prvega odstavka 23. člena ZRPJN razveljavila odločitev naročnika, ki je razvidna iz obvestila o oddaji javnega naročila, z dne 24.07.2002.

Naročnik mora v nadaljevanju postopka, skladno z drugim stavkom drugega odstavka 23. člena ZRPJN, ponovno ovrednotiti in oceniti ponudbe, pri tem pa mora upoštevati določila razpisne dokumentacije in ZJN-1 ter napotke Državne revizijske komisije. Če pa bo ugotovil, da na podlagi obstoječe razpisne dokumentacije in meril ne more ali ne bo mogel oceniti prispelih ponudb, mora ponoviti javni razpis in ponudnikom na njihovo zahtevo povrniti stroške, za katera predložijo dokazilo (argument drugega odstavka 25. člena ZJN-1).

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije pod točko 1 izreka tega sklepa.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo navedel tudi stroške, nastale z revizijo. Državna revizijska komisija je skladno s petim odstavkom 22. člena ZRPJN odločila, da mora naročnik vlagatelju povrniti stroške, potrebne za izvedbo tega revizijskega postopka, v višini plačane takse, to je v višini 80.000,00 SIT, in odvetniške stroške v višini 2000 odvetniških točk, to je 200.000,00 SIT, z vštetim DDV 240.000,00 SIT, skupno torej 320.000,00 SIT.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije pod točko 2 izreka tega sklepa.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Zoper odločitev Državne revizijske komisije ni rednega ali izrednega pravnega sredstva, možna pa je tožba pred pristojnim sodiščem za uveljavitev povrnitve škode od naročnika (člen 23/3 ZRPJN).

V Ljubljani, dne â??â??..