018-134/02

Številka: 018-134/02

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99 in 90/99; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN), poâ??â??.., v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za prevoze osnovnošolskih otrok v občini â??â??in na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja â??â??..(v nadaljnjem besedilu: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika â??â??â??(v nadaljnjem besedilu: naročnik), dne â??â??â??

ODLOČILA

1. Odločitev naročnika, ki je razvidna iz sklepa, z dne 21.06.2002, s katerim je zavrgel vlagateljev zahtevek za revizijo, se razveljavi.
2. Zahtevku za revizijo se ne ugodi.
3. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške v višini 110.160,00 SIT v 15-ih dneh od prejema tega sklepa, da ne bo izvršbe. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Naročnik je dne â??â??..objavil predmetni javni razpis v Uradnem listu RS, štâ??â??, pod številko objaveâ??â??, kjer je v točki 4 določil, da bo javno naročilo oddajal po posameznih relacijah - sklopih. Iz zapisnika o javnem odpiranju ponudb, št. 022-1-4/02-5, z dne 10.06.2002, je razvidno, da je naročnik pridobil 6 pravočasnih ponudb. Naročnik je dne 13.06.2002 izdal obvestilo o oddaji javnega naročila, št. 022-1-4/02-6, iz katerega je razvidno, da je na podlagi 77. člena Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/2000 in 102/2000; v nadaljevanju: ZJN-1) zavrnil vse ponudbe, z obrazložitvijo, da so stroški za opravljanje predmetnih storitev znatno višji od zagotovljenih finančnih sredstev v njegovem proračunu.

Vlagatelj je z vlogo, z dne 17.06.2002, zahteval revizijo predmetnega postopka oddaje javnega naročila. V zahtevku za revizijo vlagatelj navaja, da se je naročnik za zavrnitev vseh ponudb odločil predvsem zato, ker nekateri ponudniki, ki jih je naročnik favoriziral in za njih tudi priredil razpis, v posameznih sklopih ne bi bili izbrani zaradi nepopolnih ponudb oz. neizpolnjevanja naročnikovih zahtev (rezervna vozila, vozniki in njihove delovne izkušnje ter licence za opravljanje prevozov). Vlagatelj trdi, da je imel naročnik za vse sklope dve veljavni ponudbi, in sicer vlagateljevo ponudbo ter ponudbo podjetjaâ??â??â??â??... Na podlagi dveh veljavnih ponudb bi naročnik moral izbrati najugodnejšega ponudnika.
Vlagatelj dalje navaja, da bi moral imeti naročnik na podlagi 21. člena ZJN-1 sklep o ocenjeni vrednosti javnega naročila oz. vrednosti, ki jo pričakuje v ponudbah. Naročnik ni nikjer navedel ocenjene vrednosti storitve po posameznih sklopih, pa tudi ne skupne vrednosti. Tako si je, trdi vlagatelj, pustil prostor za taktiziranje pri sprejemanju odločitev za oddajo javnega naročila.
Naročnik bi moral, nadaljuje vlagatelj, na podlagi prvega odstavka 26. člena ZJN-1 upoštevati načelo gospodarnosti. Predmet javnega naročila je sicer oblikoval v smiselno zaključene celote - sklope, vendar je izvajanje le-teh omejeval s tehničnimi lastnostmi vozil (največja kapaciteta 25 sedežev, največja širina 2,5 m, največja dolžina 7,5 m, največja teža praznega vozila 4.500 kg), kar je pomenilo večje število angažiranih vozil. Glede na veljavne predpise bi bilo možno opravljati prevoze tudi z manjšim številom vozil, vendar z večjim številom sedežev in s tem nekoliko težjim vozilom. Omejitve so nezakonite, ker niso v skladu s prometnimi predpisi in cestno signalizacijo. Na ta način je naročnik neupravičeno uporabil omejitveni postopek oz. diskriminatorna pravila. Vlagatelj tako meni, da si naročnik prizadeva naročilo oddati že vnaprej dogovorjenim ponudnikom, saj so se podobne stvari dogajale tudi pri oddaji javnega naročila za prevoz otrok v občini â??â??.v šolskem letu 2001/2002. Ta razpis, trdi vlagatelj, sploh še ni zaključen, saj obvestilo o oddaji javnega naročila ni bilo objavljeno v Uradnem listu, zato vlagatelj domneva, da z nekaterimi ponudniki še niso sklenjene pogodbe o izvajanju prevozov.
Zaradi takega naročnikovega ravnanja je vlagatelju nastala škoda, saj mu je bila vnaprej omejena konkurenčnost. V nadaljevanju postopka pa je imel vlagatelj veliko stroškov pri ogledu relacij, pripravi ponudbe, sodelovanju pri odpiranju ponudb in pridobitvi mnenja odvetnika o pravilnosti postopka oddaje javnega naročila. Na podlagi navedenega vlagatelj predlaga, da naročnik skladno z 11. členom ZRPJN zadrži vse nadaljnje aktivnosti ter ugodi zahtevku za revizijo in izbere med dvema ponudnikoma, ki sta predložila veljavne in popolne ponudbe. Vlagatelj tudi predlaga, da mu naročnik povrne stroške revizijskega postopka.

Naročnik je dne 21.06.2002 sprejel sklep, s katerim je zahtevek za revizijo zavrgel kot nedovoljen. V obrazložitvi tega sklepa naročnik navaja, da je vlagatelj vložil zahtevek glede meril za ocenjevanje ponudb, to pa po določilih 10. člena ZRPJN ni mogoče. Naročnik zgolj podrejeno navaja, da je po oceni prispelih ponudb ugotovil, da so stroški opravljanja razpisanih storitev višji od zagotovljenih finančnih sredstev in bi izbira izvajalcev po ponujenih cenah povzročila prekoračitev ustrezne postavke v proračunu, zato je sprejel odločitev o zavrnitvi vseh ponudb, razpis pa bo ponovil pod spremenjenimi pogoji. Navedbe vlagatelja o favoriziranju določenih ponudnikov so zato, trdi naročnik, neutemeljene.
Naročnik dalje navaja, da je zaradi manjše nosilnosti in širine cestišč na nekaterih relacijah od ponudnikov zahteval, da za opravljanje prevozov ponudijo vozila manjših dimenzij. Razpisane omejitve niso v nasprotju s prometnimi predpisi in cestno signalizacijo, saj le-ti predpisujejo najvišje obremenitve in so tako nižje omejitve kot posledica skrbi za gospodarno vzdrževanje in preprečevanje škode na cestah dopustne.
Glede očitka o kršitvi 21. člena ZJN-1 naročnik navaja stališče Urada za javna naročila, da ZJN-1 niti ne zahteva niti ne prepoveduje objave orientacijske vrednosti javnega naročila v razpisni dokumentaciji. Zahteva po objavi orientacijske vrednosti ni navedena niti v Navodilu o vsebini objav za javna naročila (Uradni list RS, št. 124/2000). Drugi odstavek 68. člena ZJN-1 določa le, da mora javni razpis vsebovati podatke o naročniku, predmetu naročila, pogoje za sodelovanje, merila, čas in kraj dviga razpisne dokumentacije, čas in kraj oddaje ponudb, okvirni datum odločitve o sprejemu ponudbe in navedbo kontaktne osebe, ki nudi dodatne informacije, ter da so lahko vsebovani tudi drugi podatki, če naročnik ocenjuje, da so potrebni za obveščenost ponudnikov. Naročnik torej lahko objavi tudi ocenjeno vrednost javnega naročila, če ugotavlja, da je to koristno.
Naročnik je v pravnem pouku zapisal, da je zoper ta sklep dopustna pritožba na Državno revizijsko komisijo, vložiti pa jo je treba v 15-ih dneh po prejemu pisnega odpravka sklepa.

Naročnik je vlagatelja z dopisom, št. 022-1-4/02-8, z dne 21.06.2002, pozval, naj plača takso iz 22. člena ZRPJN. Vlagatelj je takso v višini 80.000,00 SIT plačal dne 28.06.2002 in naročniku istega dne posredoval potrdilo o plačilu.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z dopisom, št. 022-1-4/02-9, z dne 21.06.2002, predlagal, da zahtevek za revizijo ne zadrži postopka oddaje predmetnega javnega naročila, saj mora biti izvajalec znan najkasneje do 31.08.2002. V nasprotnem primeru bi naročniku zaradi neizvajanja te dejavnosti nastale velike težave.

Naročnik je dne 02.07.2002 sprejel popravek sklepa, št. 022-1-4/02-11, s katerim je dopolnil sklep št. 022-1-4/02-9, z dne 21.06.2002. Naročnik je s popravkom sklepa vlagatelja najprej pozval, naj mu v roku treh dni od prejema sklepa pisno sporoči, ali bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo ali zahtevek za revizijo umika, nato pa je spremenil še pravni pouk, in sicer da je zoper sklep dopustna pritožba na Državno revizijsko komisijo v roku treh dni po prejemu sklepa.

Vlagatelj je z dopisom, z dne 05.07.2002, naročnika obvestil, da bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo. Istočasno z obvestilom o nadaljevanju je vlagatelj vložil tudi pritožbo zoper sklep, št. 022-1-4/02-9, z dne 21.06.2002, s katerim je naročnik njegov zahtevek za revizijo zavrgel, ter sklep o popravku sklepa, št. 022-1-4/02-11, z dne 02.07.2002. V pritožbi vlagatelj navaja, da je naročnik kršil določila ZRPJN, ZJN-1 ter Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99). Vlagatelj zatrjuje, da je naročnik njegov zahtevek za revizijo napačno zavrgel, saj je bil pravočasen, vlagatelj pa je tudi izkazal pravni interes. Naročnik bi tako moral pozvati ministrstvo, da imenuje revizijskega izvedenca, in ne bi smel odločiti izven svojih pristojnosti. Na ta način je prekoračil svoje pristojnosti, saj je za reševanje zahtevka pristojna revizijska komisija. Izpodbijani sklep je zato nezakonit, pa tudi nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju. Ker je izpodbijani sklep izdan brez ustrezne pravne podlage, vlagatelj predlaga, naj se le-ta odpravi.
Vlagatelj dalje navaja, da v celoti vztraja pri navedbah iz svojega zahtevka za revizijo, ter dodaja, da je ravnanje naročnika v predmetni zadevi nezakonito in vprašljivo, saj dejansko ni bil zaključen niti prejšnji razpis istega naročnika za prevoze osnovnošolskih otrok v šolskem letu 2001/2002. Naročnik z izbranimi ponudniki ni sklenil pogodbe, kot to določa ZJN-1, tako da so se prevozi izvajali in plačevali brez podpisanih pogodb, torej nezakonito. V predmetnem postopku oddaje javnega naročila pa sta vlagatelj in še en ponudnik podala pravočasno in popolno ponudbo. Vlagatelj še zatrjuje, da naročnik ni imel utemeljenih razlogov, da ga ni izbral kot najugodnejšega ponudnika, zato ga je izločil z uporabo 77. člena ZJN-1 in z za lase privlečeno utemeljitvijo, da ne razpolaga z zadostnimi proračunskimi sredstvi. Vlagatelj je s tem šikaniran in je nezakonito in neutemeljeno izpadel.
Vlagatelj v pritožbi uveljavlja odvetniške stroške v višini 918 točk, DDV v višini 20% in takso za revizijo.

Naročnik je dne 08.07.2002 odstopil zahtevek za revizijo skupaj z dokumentacijo o oddaji javnega naročila v reševanje Državni revizijski komisiji.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je v postopku oddaje javnega naročila preverila, ali je zahtevek za revizijo dopusten in ali je vlagatelj aktivno legitimiran za vložitev zahtevka. Vlagatelj ima kot ponudnik, ki je oddal ponudbo, v skladu z 9. členom ZRPJN interes za dodelitev naročila in bi mu bila lahko povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila, zato je ta aktivno legitimiran kot stranka v postopku in upravičen do vložitve revizijskega zahtevka.

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da so vlagateljeve navedbe o nezakonitosti in diskriminatornosti tehničnih specifikacij oz., kot jih imenuje vlagatelj, omejitev, z vsebinskega vidika prepozne. Prvi odstavek 12. člena ZRPJN namreč določa, da se lahko zahtevek za revizijo vloži v vseh stopnjah postopka oddaje javnega naročila, zoper vsako ravnanje naročnika. Peti odstavek 12. člena ZRPJN pa določa, da po odločitvi o dodelitvi naročila ponudnik ne more vložiti zahtevka za revizijo iz razloga, ki mu je mogel ali bi mu moral biti znan pred to odločitvijo naročnika, pa kljub temu ni vložil zahtevka za revizijo že pred odločitvijo naročnika o dodelitvi naročila. Ta določba predstavlja način izvedbe načela učinkovitosti (tretji odstavek 3. člena ZRPJN) in od ponudnikov zahteva posebno skrbnost, saj jih zavezuje, da pozorno spremljajo morebitne kršitve naročnika ter zoper njih reagirajo nemudoma. Pravilo petega odstavka 12. člena ZRPJN skuša preprečiti morebitna ravnanja, ko ponudnik ne nasprotuje kršitvam naročnika, ker meni, da utegne biti naročnikova odločitev zanj ugodna. To pravilo torej omejuje možnost taktiziranja zainteresiranih ponudnikov za dodelitev naročila, kadar bi čakali na morebitno ugodno odločitev naročnika in šele kasneje izrazili nestrinjanje s prejšnjim ravnanjem naročnika. Z vsebino razpisne dokumentacije in z načinom določitve tehničnih specifikacij se je vlagatelj seznanil že ob pregledu razpisne dokumentacije oz. v fazi priprave ponudbe, torej že pred odločitvijo o dodelitvi naročila, zato bi moral očitane kršitve, ki se nanašajo na domnevno nezakonitost in diskriminatornost določitve tehničnih lastnosti vozil v razpisni dokumentaciji, uveljavljati nemudoma oz. najkasneje do sprejema odločitve o zavrnitvi vseh ponudb.

Navedbe vlagatelja, da bi moral naročnik izbrati med njim in še enim ponudnikom, ki je predložil veljavno ponudbo, in da torej naročnik ne bi smel sprejeti odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, niso utemeljene. Zavrnitve vseh ponudb, četudi so formalno pravilne, ZJN-1 namreč ne prepoveduje. Iz določbe 77. člena ZJN-1 je mogoče razbrati, da zakon dopušča možnost, da naročnik kljub formalno uspešno izvedenemu postopku za oddajo konkretnega javnega naročila ne izbere najugodnejše ponudbe in ne sklene pogodbe z najugodnejšim ponudnikom. Za takšne primere pa ZJN-1 določa nekatera formalna ravnanja, ki jih mora opraviti naročnik. 77. člen ZJN-1 (Zavrnitev vseh ponudb) tako določa, da mora naročnik svojo odločitev o zavrnitvi vseh ponudb pisno utemeljiti, pri čemer mora posebej natančno navesti razloge za zavrnitev (prvi odstavek 77. člena) ter da mora ponudnike takoj pisno obvestiti o razlogih, zaradi katerih ni izbral nobene ponudbe ali o odločitvi, da začne novi postopek (drugi odstavek 77. člena ZJN-1). 77. člen ZJN-1 je povezan z vprašanjem (ne)obstoja kontrahirne dolžnosti (17. člen Obligacijskega zakonika; Uradni list RS, št. 83/01) v postopkih oddaje javnih naročil. Obstoj kontahirne dolžnosti lahko v postopkih oddaje javnih naročil zagovarjamo od pravnomočnosti odločitve o izbiri ponudnika dalje. Do tedaj, v fazi vrednotenja ponudb (znotraj razpisne faze), pa pomeni zagovarjanje kontrahirne dolžnosti tako obsežen poseg v načelo avtonomije volje naročnika, da ga ni mogoče zagovarjati. Ne samo to, tudi po definiciji 20. točke prvega odstavka 3. člena ZJN-1 je sprejemljiva ponudba tista ponudba, ki je pravočasna in za katero se po odpiranju ponudb, na podlagi pregleda in ocenjevanja ugotovi, da ustreza v celoti merilom, pogojem in morebitnim kvalifikacijskim zahtevam. ZJN-1 tudi ne določa nobenih ovir za-to, da bi bila najvišja cena določena kot pogoj. še več, v primeru, če najugodnejša cena presega dovoljeno, izbiro ponudbe preprečujejo javnofinančni predpisi (preseganje v proračunu predvidenih sredstev).

Kot je razvidno iz dokumentacije o oddaji javnega naročila, je naročnik svojo odločitev o zavrnitvi vseh ponudb skladno s prvim odstavkom 77. člena ZJN-1 pisno utemeljil v obrazložitvi obvestila o oddaji javnega naročila, z dne 13.06.2002, kjer je navedel, da je po pregledu ponudb ugotovil, da so stroški za opravljanje predmetnih storitev višji od zagotovljenih finančnih sredstev v proračunu. Obvestilo o oddaji javnega naročila s takšno vsebino je tudi posredoval vsem ponudnikom, s čimer je izpolnil zahtevo drugega odstavka 77. člena ZJN-1. Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelju v svojem zahtevku za revizijo ni uspelo dokazati, da je naročnik ravnal v nasprotju s 77. členom ZJN-1 oz. da razlogi, na podlagi katerih je naročnik utemeljil svojo odločitev o zavrnitvi vseh ponudb, ne obstajajo. Po pregledu razpisne dokumentacije ter dodatne dokumentacije, posredovane s strani naročnika pa tudi Državna revizijska komisija nima utemeljenih razlogov, da bi naročnikovo obrazložitev zavrnitve vseh ponudb označila kot neutemeljeno.

V pristojnost odločanja sodišča splošne pristojnosti pa sodi odločanje o morebitnem odškodninskem zahtevku za ponudnikove stroške sodelovanja (in morebitno drugo povzročeno škodo) v predmetnem postopku oddaje javnega naročila (ne pa v postopku revizije postopka oddaje predmetnega javnega naročila - o čemer je odločeno s tem sklepom), ki je bil na podlagi krivde oziroma razlogov na strani naročnika razveljavljen (zavrnitev vseh ponudb).

Glede vlagateljevih navedb o tem, da bi moral imeti naročnik v skladu z 21. členom ZJN-1 tudi sklep o ocenjeni vrednosti javnega naročila, gre najprej ugotoviti, da objave ocenjene vrednosti ZJN-1 sicer ne prepoveduje, vendar pa hkrati naročniku nikjer ne zapoveduje, da bi moral ocenjeno vrednost javnega naročila oz. vrednost, kakršno pričakuje v ponudbah, objaviti bodisi v objavi javnega razpisa (drugi odstavek 68. člena ZJN-1) bodisi v razpisni dokumentaciji (23. člen ZJN-1), torej aktih, s katerima se prvenstveno zagotavlja javnost in transparentnost postopka oddaje javnega naročila. Vrednost javnega naročila, kot jo naročnik ocenjuje in pričakuje v ponudbah, je v skladu s tretjo točko prvega odstavka 21. člena ZJN-1 eden od elementov sklepa o začetku postopka, ki pa je interni akt naročnika. Državna revizijska komisija je ob pregledu dokumentacije postopka oddaje predmetnega javnega naročila, ki ji jo je odstopil naročnik, ugotovila, da odločba, ki jo je naročnik izdal na podlagi 21. člena ZJN-1, nima vseh sestavin, ki jih ta člen določa, vendar pa morebitna opustitev posameznih elementov sklepa o začetku postopka ne more vplivati na utemeljenost predmetnega zahtevka za revizijo. Ob tem velja opozoriti na dejstvo, da je imel vlagatelj na podlagi 79. člena ZJN-1 možnost od naročnika zahtevati obrazloženo obvestilo o oddaji naročila, kjer bi se lahko natančneje seznanil z razlogi za zavrnitev vseh ponudb, vendar te možnosti ni izkoristil.


Glede vlagateljevih navedb, da je do domnevnih nezakonitosti prišlo tudi v prejšnjem postopku oddaje javnega naročila za prevoze šolskih otrok v šolskem letu 2001/2002, Državna revizijska komisija pripominja, da te trditve ne morejo imeti relevantne povezave s predmetnim revizijskim postopkom in bi jih moral vlagatelj uveljavljati v takratnem postopku oddaje javnega naročila oz. v drugih ustreznih postopkih, ki jih omogoča obstoječa zakonodaja.

Državna revizijska komisija še ugotavlja, da je naročnik vlagateljev zahtevek za revizijo zavrgel na podlagi 10. člena ZRPJN, saj naj v skladu z 10. členom ZRPJN, trdi naročnik, zahtevka za revizijo ne bi bilo mogoče vložiti glede meril za ocenjevanje ponudb. 10. člen ZRPJN določa, da zahtevka za revizijo ni mogoče vložiti glede meril za ocenjevanje ponudb, razen če so ta v nasprotju z zakonom, ki ureja oddajo javnih naročil, ter glede omejitev za sodelovanje, razen če gre za omejitve, ki so v nasprotju s predpisi. To pomeni, da so tako merila za ocenjevanje kot tudi omejitve za sodelovanje lahko predmet revizijskega postopka, če vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da so v nasprotju z ZJN-1 oz. predpisi. Na podlagi navedenega gre ugotoviti, da pogoji za zavržbo vlagateljevega zahtevka niso bili podani; nasprotno, po predložitvi potrdila o plačilu revizijske takse so bile podane vse procesne predpostavke po ZRPJN (poleg pravočasnosti zahtevka in pravnega interesa tudi podatki iz tretjega odstavka 12. člena ZRPJN), na podlagi katerih bi moral naročnik meritorno odločiti o zahtevku za revizijo. Na podlagi navedenega se je Državna revizijska komisija odločila razveljaviti odločitev naročnika, ki je razvidna iz sklepa, z dne 21.06.2002, s katerim je zavrgel vlagateljev zahtevek za revizijo.

ZRPJN v prvem odstavku 17. člena določa, da mora naročnik o svoji odločitvi iz drugega odstavka 13. člena in 16. člena ZRPJN (odločitev o zahtevku za revizijo) v treh dneh obvestiti vlagatelja zahtevka za revizijo in ga hkrati pozvati, da mu najkasneje v treh dneh od prejema naročnikovega obvestila pisno sporoči, ali bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo ali zahtevek za revizijo umika. To pomeni, da bi moral naročnik v skladu s 17. členom ZRPJN v pravnem pouku sklepa, z dne 21.06.2002, s katerim je zavrgel zahtevek za revizijo, vlagatelja seznaniti z možnostjo nadaljevanja postopka pred Državno revizijsko komisijo, ne pa navesti možnosti vložitve pritožbe na Državno revizijsko komisijo v petnajstih dneh po prejemu sklepa. Naročnik je s takšnim neobičajnim ravnanjem (naročnik nedvomno je in mora biti seznanjen z jasnimi zakonskimi pravili poteka revizijskega postopka) kršil 17. člen ZRPJN in s tem posebej vplival na hitrost in učinkovitost pravnega varstva ter povzročil dodatne neupravičene stroške vlagatelju zahtevka za revizijo, kar pomeni tudi kršitev načela dostopnosti do pravnega varstva (3. člen ZRPJN). Tega dejstva ne more spremeniti niti poznejše ravnanje naročnika, ko je dne 02.07.2002 sprejel sklep o popravku sklepa, saj je tudi v popravku sklepa zapisal napačen pravni pouk. Prva točka popravka sklepa, z dne 02.07.2002, sicer vsebuje pravilen pravni pouk (naročnik je vlagatelja pozval, naj mu v roku treh dni od prejema popravka sklepa pisno sporoči, ali bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo ali zahtevek za revizijo umika), vendar pa naročnik vlagatelja v drugi točki ponovno napačno napotuje, da lahko zoper sklep, s katerim je naročnik zavrgel zahtevek za revizijo, vloži pritožbo na Državno revizijsko komisijo v roku treh dni po prejemu popravka sklepa. Kot je že bilo omenjeno, lahko vlagatelj v skladu s prvim odstavkom 17. člena ZRPJN v primeru, če se ne strinja z naročnikovo odločitvijo o njegovem zahtevku za revizijo, naročniku posreduje zgolj obvestilo o nadaljevanju postopka, ki pa ni namenjeno navajanju novih dejstev ali dokazov. Pritožba, razen v primeru izdaje sklepa zaradi fikcije zavrnitve zahtevka (prvi odstavek 16. člena ZRPJN) in v primeru izdaje sklepa zaradi fikcije umika zahtevka (prvi odstavek 17. člena ZRPJN), v postopkih revizije postopkov oddaje javnih naročil ni predvidena. Zato je Državna revizijska komisija vlagateljevo pritožbo, z dne 05.07.2002, obravnavala kot obvestilo o nadaljevanju postopka, novih dejstev, ki jih je vlagatelj navajal v pritožbi, pa ni mogla upoštevati.

Državna revizijska komisija je glede napačnega pravnega pouka ugotavljala zgolj objektivno dejstvo kršitve, ne pa tudi razlogov, ki so naročnika privedli do takšnega neobičajnega ravnanja. Takšna ugotovitev pa zahteva, da Državna revizijska komisija odloči, da je naročnik dolžan vlagatelju povrniti tiste stroške revizijskega postopka, ki mu jih je povzročil z opisanim napačnim ravnanjem, za katerega ni imel zakonske podlage; stroške torej, ki jih je vlagatelj imel zaradi vložitve pritožbe. Zahteva za povračilo stroškov v zvezi z zahtevkom za revizijo (odvetniški stroški v povezavi z zahtevkom za revizijo in revizijska taksa) pa ni utemeljena, saj Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ni ugodila (peti odstavek 22. člena ZRPJN).

Državna revizijska komisija pa ne glede na to, da je pritožba nedopustna, vlagatelja opozarja, da 14. člen ZRPJN sicer res določa obvezno vključitev revizijskega izvedenca v postopek odločanja o zahtevku za revizijo, vendar pa je potrebno upoštevati tudi šesti odstavek 35. člena ZRPJN, ki glasi: "Določbe 14., 15., in 16. člena tega zakona, ki urejajo sodelovanje revizijskega izvedenca v postopku revizije postopka oddaje javnega naročila pri naročniku, se pričnejo uporabljati z dnem objave seznama revizijskih izvedencev.". Ker seznam revizijskih izvedencev ni bil objavljen, to pomeni, da se v postopku revizije postopka oddaje javnega naročila pri naročniku citirane določbe ne uporabljajo. Naročnik mora (če so podane vse procesne predpostavke) v skladu s 16. členom ZRPJN (meritorno in samostojno) odločiti o zahtevku za revizijo, po morebitnem vlagateljevem obvestilu o nadaljevanju postopka pa mora skladno z določbo drugega odstavka 17. člena ZRPJN celotno dokumentacijo postopka oddaje javnega naročila skupaj s svojim mnenjem odstopiti Državni revizijski komisiji.

Naročnik je Državni revizijski komisiji predlagal sprejem sklepa, da vloženi zahtevek za revizijo ne zadrži postopka oddaje javnega naročila. Državna revizijska komisija je v obravnavanem primeru ocenila, da predlogu naročnika ne bo sledila, ker ni bilo izkazano, da bi bile negativne posledice zadržanja večje od koristi, zato je meritorno odločila o zahtevku za revizijo, upoštevaje temeljna načela iz 3. člena ZRPJN, predvsem načelo hitrosti, ter interes naročnika, da glede na predmet javnega naročila pospeši postopek oddaje javnega naročila.


S tem je odločitev Državne revizijske komisije utemeljena.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Zoper odločitev Državne revizijske komisije ni rednega ali izrednega pravnega sredstva, možna pa je tožba pred pristojnim sodiščem za uveljavitev povrnitve škode od naročnika (člen 23/3 ZRPJN).


V Ljubljani, dne â??â??.