018-112/02

Številka: 018-112/02

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99, 90/99; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN) v senatu članovâ??â??.., v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za nakup računalniške opreme in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložilo podjetje â??â??â??â??(v nadaljnjem besedilu: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika â??â??â??..(v nadaljnjem besedilu: naročnik), dne â??â??â??..

ODLOČILA

- Zahtevku za revizijo se ugodi in se v celoti razveljavi postopek oddaje javnega naročila za nakup računalniške opreme, katerega javni razpis je bil objavljen v Uradnem listu RS, štâ??â??.., dneâ??â??.., pod št. objave â??â??..in v Uradnem listu RS, štâ??â??.., z dneâ??â??.., pod št. objaveâ??â??â??.

- Naročnik je dolžan plačati vlagatelju zahtevka za revizijo stroške, nastale v zvezi z revizijo, v znesku 80.000 SIT, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Naročnik je dne 12.02.2002 izdal sklep, št. 24, o začetku postopka oddaje javnega naročila za nakup računalniške opreme in v Uradnem listu RS, štâ??â??.., dneâ??â??., pod št. objaveâ??â??.., objavil javni razpis za nakup računalniške opreme po omejenem postopku. V Uradnem listu RS, štâ??â??â??., z dneâ??â??â??, je naročnik pod št. objaveâ??â??.., objavil podaljšanje roka za oddajo prijav v prvi fazi postopka oddaje predmetnega javnega naročila in določil, da je nov rok za oddajo prijav dne 11.04.2002 do 10. ure ter odpiranje prispelih prijav istega dne ob 12. uri.

Vlagatelj je še pred potekom roka za oddajo prijav, vložil zahtevek za revizijo, z dne 15.03.2002, ki ga je naročnik prejel dne 18.03.200. Vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja, da je naročnik kršil več določil Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/2000 in 102/2000; v nadaljevanju: ZJN-1) in sicer:
1. kršitev 4. člena ZJN-1 (kršitev načela gospodarnosti in učinkovite porabe javnih sredstev),
2. kršitev 5. člena ZJN-1 (omejevanje konkurence med ponudniki),
3. kršitev 7. člena ZJN-1 (načelo enakopravnosti ponudnikov),
4. kršitev 19. in 48. člena ZJN-1 (napačna uporaba postopka),
5. kršitev četrtega odstavka 23. člena ZJN- 1 (vsebina razpisne dokumentacije v I. fazi omejenega postopka),
6. kršitev 26. člena ZJN-1 (oblikovanje predmeta javnega naročila v smiselno oblikovane celote),
7. kršitev prvega odstavka 32. člena ZJN-1 (prilagoditev tehničnih specifikacij konkretnemu ponudniku),
8. kršitev 6. in 7. alinee drugega odstavka 41. člena ZJN-1 v zvezi s 45. členom ZJN-1 (preverjanje poslovne in tehnične sposobnosti ponudnika),
9. kršitev 42. člena ZJN-1 (obvezne listine, ki jih mora predložiti ponudnik).
Naročnik naj bi pri predmetnem postopku oddaje javnega naročila izdelal razpisno dokumentacijo, ki ne ustreza omejenemu postopku oddaje javnega naročila. Razpisna dokumentacija vsebuje, razen določb, ki se nanašajo na ugotavljanje sposobnosti ponudnika (48. člen in četrti odstavek 23. člena ZJN-l), tudi dokumentacijo, ki se nanaša na odprti postopek (specifikacije, obrazce za ponudbo po specifikacijah...). V razpisni dokumentaciji naročnik navaja, da bo priznal usposobljenost ponudnikom za dobo treh let (11. točka navodil za izdelavo prijave (v nadaljevanju: navodila)), obenem pa navaja tehnične specifikacije ter od ponudnikov zahteva, da predložijo specifikacijo ponujene opreme (11. točka navodil, pogoj št. 20.). Ponudniki morajo torej predložiti speficikacijo opreme, ki jo bodo ponujali v naslednjih treh letih in le-ta mora biti usklajena s specifikacijo naročnika. Vlagatelj meni, da so zahteve naročnika in razpisna dokumentacija izdelane v nasprotju z zakonom, prav tako pa je predmet javnega naročila nemogoč, saj opreme, ki jo morajo ponudniki navesti v ponudbi, že čez nekaj mesecev, vsekakor pa v času trajanja priznanja sposobnosti ne bo več na tržišču in je sploh ne bo možno ponuditi. Splošno znano dejstvo pri računalniški opremi, ki je predmet tega javnega naročila je, da se modeli računalnikov menjajo na tri ali največ štiri mesece. Vlagatelj navaja, da je naročnik s tem kršil določbo 4. člena ZJN-l (načelo gospodarne in učinkovite porabe javnih sredstev). Oprema, ki je določena v specifikacijah razpisne dokumentacije bo zastarela že v obdobju, ko jo bo še mogoče dobaviti, zato naj bi bil nakup takšne opreme neracionalen. Po mnenju vlagatelja je negospodarno, da naročnik zahteva od ponudnikov specifikacijo opreme, ki čez tri mesece ne bo več aktualna, čez šest mesecev pa je na tržišču ne bo več mogoče dobiti (proizvajalci je sploh ne bodo več izdelovali). Poleg tega pa predmet tega javnega naročila negira potrebo po izvedbi omejenega postopka, saj ZJN-l v drugem odstavku 19. člena določa, da lahko naročnik omejeni postopek izvede samo, če javno naročilo lahko glede na finančno, kadrovsko in tehnično sposobnost izvede le manjše število ponudnikov. Naročnik pa po mnenju vlagatelja tega, glede na izdano razpisno dokumentacijo, ne more preveriti. Vlagatelj navaja, da naročnik v razpisni dokumentaciji ne zahteva niti, da ponudnik predloži veljavno pogodbo s principalom oziroma proizvajalcem opreme, na podlagi katere bi lahko ponudnik dokazoval poslovno sposobnost za dobavo računalniške opreme. Izjava na strani 47. in 48. razpisne dokumentacije je tako nesmiselna, saj jo po mnenju vlagatelja naročnik ne potrebuje, če bi zahteval kopijo pogodbe med ponudnikom in principalom oziroma proizvajalcem opreme. Vlagatelj navaja, da bi bilo za naročnika negospodarno in celo poslovno rizično, če bi kupil opremo od ponudnika, ki s principalom opreme, ki jo ponuja, ne bi imel niti sklenjene pogodbe. Vlagatelj v zahtevku za revizijo opozarja tudi na kršitev četrtega odstavka 23. člena ZJN-l, ki določa vsebino razpisne dokumentacije v prvi fazi oddaje javnega naročila po omejenem postopku. Naročnik je očitno zamenjal določbo tretjega odstavka z določbo četrtega odstavka tega člena. Vlagatelj je v zahtevku za revizijo napisal: "Bistveno za omejeni postopek je namreč, da se v prvi fazi oddaje javnega naročila ugotavlja usposobljenost ponudnikov (4. točka četrtega odstavka 23. člena ZJN-l), ne pa predmet javnega naročila.". V omejenem postopku oddaje javnega naročila bi moral ponudnik že v prvi fazi oddati svojo ponudbo - predložiti mora specifikacijo ponujene opreme, ki ga bo v drugi fazi postopka oddaje javnega naročila že zavezovala. V drugi fazi predmetnega postopka pa bo ponudnik lahko podal le še ceno in količino opreme, s tem pa je po mnenju vlagatelja namen prve faze omejenega postopka oddaje javnega naročila v celoti zgrešen.
Vlagatelj navaja, da je naročnik na več mestih v razpisni dokumentaciji kršil določilo prvega odstavka 32. člena ZJN-l s tem, ko je navajal takšne tehnične specifikacije, ki omenjajo blago določene izdelave, saj s takim navajanjem daje prednost določenim ponudnikom. Kršitve so navedene na straneh 5., 6. in 8. do 15. ter 17. razpisne dokumentacije (strokovno tehnične zahteve) ter v pogojih št. 15., 16. in 17. v 11. točki navodil. Naročnik kot pogoj ustreznosti opreme v razpisni dokumentaciji (za primernost ponudb) zahteva, da ponudniki v konfiguraciji ponudijo programsko opremo, ki jo proizvaja ali jo je mogoče dobiti zgolj skupaj z računalniško opremo proizvajalca IBM, oziroma vsaka oprema proizvajalca IBM že vsebuje v nadaljevanju omenjene programske pakete, proizvajalci opreme drugih ponudnikov pa te opreme nimajo (po večini imajo funkcionalno ekvivalentne produkte). Naročnik naj te opreme v resnici ne bi potreboval, saj omenjena programska oprema za delovanje računalniške opreme ni bistvena oziroma je naročnik sploh ne uporablja. Vlagatelj meni, da jo naročnik zahteva zgolj zaradi tega, ker jo je mogoče dobiti samo skupaj z računalniško opremo proizvajalca IBM. S tem naročnik neupravičeno diskriminira ostale ponudnike, ki lahko ponudijo funkcionalno ekvivalentno opremo. Tako naročnik zahteva programsko opremo "ConfigSafe (IBM)", "NortonAntivirus (OEM)", "PC Doctor, UMS", poleg tega pa zahteva še, da je namizni računalnik testiran za operacijske sisteme "Novell Netware", čeravno jih bo uporabljal kot namizne računalnike in na njih ne bo tekel mrežni operacijski sistem "Novell". To pa pomeni diskriminacijo ponudnikov, ki ne bi imeli tega certifikata, ki ga naročnik sicer ne potrebuje, ima pa ga proizvajalec IBM. Vlagatelj navaja, da je na strani 6. razpisne dokumentacije zahtevana programska oprema identična, s tem da je dodana licenca "Lotus Notes" proizvajalca IBM Lotus (jasno je, da IBM na lastne naprave inštalira oziroma proda licence cenejše, vsem ostalim ponudnikom pa dražje). Specifikacije na straneh 8. in 9. razpisne dokumentacije zahtevajo "Netfinity manager" in "Netfinity director", ki deluje le na računalnikih IBM in ga sploh ni mogoče kupiti, če ne kupiš strežnika IBM serija "Netfinity". Naročnik te programske opreme sicer ne uporablja v praksi, temveč jo po mnenju vlagatelja zahteva zgolj zaradi dejstva, da lahko izloči druge blagovne znamke. Podobno je zapisano tudi na straneh 10. in 11. razpisne dokumentacije. Na strani 12. razpisne dokumentacije naročnik med programsko opremo zahteva "Veratis Record Now" in "Mediamatics DVD Express", ki ga ob nakupu prenosnega računalnika IBM dobi vsak kupec. Prvi program služi snemanju CD-rom plošč, drugi pa gledanju DVD filmov. Dejstvo je, da vsak ponudnik prenosnika, ki ima vgrajeno napravo za pisanje CD-jev in gledanje DVD filmov, prilaga ustrezno programsko opremo za podporo tej strojni opremi, ki se funkcijsko ne razlikuje od omenjenih izdelkov (torej kupec dobi zraven program za pisanje in gledanje filmov). Poleg tega naročnik zahteva, da je prenosnik med drugim združljiv z operacijskim sistemom "OS/2 Warp" proizvajalca IBM. Naročnik tega operacijskega sistema ne uporablja (zahteval je, da ponudniki ponudijo operacijski sistem Windows 2000), poleg tega pa je ta operacijski sistem že zastarel in ga niti proizvajalec IBM ne podpira in razvija naprej.
Naročnik je kot pogoj št 15. v 11. točki navodil določil, da zahteva funkcijsko usklajenost opreme z obstoječo naročnikovo opremo, pri čemer pa je specifikacije napisal tako, da je oprema usklajena le, če je od proizvajalca IBM. Vlagatelj bi se s tem dejstvom še strinjal, če bi naročnik uporabljal funkcije, ki jih zahteva kot bistvene. Naročnik pa ne vrši nadzora na daljavo (pogoj št.16 v 11. točki navodil) oziroma je po mnenju vlagatelja nadzor na daljavo možen tudi z opremo drugega proizvajalca, zato je ta zahteva naročnika neupravičena. Tudi, če bi naročnik uporabljal nadzor na daljavo, bi moral dopustiti nadzor na daljavo za druge sisteme, če je tak sistem nadzora skupaj s strojno opremo cenejši od zahtevanega. Podobno je z zahtevanjem "online" dostopa do tehničnih specifikacij (pogoj št. 17. v 11. točki navodil), saj naročnik tega ne potrebuje, ker mu je zavezujoče tehnične specifikacije ponudnik že priložil v ponudbi. V zvezi z nadgradnjo programske opreme vlagatelj navaja, da so nadgradnje operacijskih sistemov dostopne na spletni strani proizvajalca programske opreme in jih lahko izpolnijo vsi ponudniki, ki ponudijo operacijski sistem. Ker je zahtevana triletna garancija, posegi oziroma odprava problemov v zvezi s ponujeno opremo ni potrebna, saj vse napake na opremi v času garancije na lastne stroške odpravi prodajalec. Omenjeni pogoji so torej diskriminatorni in je zato zoper njih v skladu z 10. členom ZRPJN mogoče vložiti zahtevek za revizijo. Vlagatelj ugotavlja, da je naročnik prilagodil specifikacije konkretnemu ponudniku oziroma je navajal take tehnične specifikacije, ki dajejo prednost enemu ponudniku opreme (blagovne znamke IBM). S tem je kršil določilo prvega odstavka 32. člena ZJN-l. Uporaba izraza "ali podobno" iz tretjega odstavka istega člena bi bila tu po mnenju vlagatelja nesmiselna, saj naročnik lahko opiše predmet tega javnega naročila tako, da so te razumljive vsakomur, zato izraza "ali podobno" v konkretnem primeru po vlagateljevem mnenju ne gre uporabljati. Vlagatelj navaja, da je naročnik krši določbo 5. člena ZJN-l, saj neupravičeno omejuje ponudnike s tem, ko zahteva, da predložijo ponudbo na originalno žigosani razpisni dokumentaciji. Za tako določilo ni nobene pravne podlage, ampak to določilo predstavlja primer slabe prakse naročnika. Ponudnik, ki ni dvignil razpisne dokumentacije pri naročniku, tako ne more vložiti veljavne ponudbe, čeprav dvig razpisne dokumentacije ni in ne sme biti pogoj (procesna predpostavka) za vložitev ponudbe. Naročnik ima za tako prakso tri argumente, ki pa po mnenju vlagatelja ne zdržijo presoje. Prvi argument naročnika je njegova zahteva, da mora voditi seznam ponudnikov, ki so dvignili razpisno dokumentacijo, kot zaupno. To določilo je veljalo v Zakonu o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 24/97), ZJN-1 pa te določbe nima. Vlagatelj meni nasprotno in sicer, da je smiselno, da naročnik nima evidence prodane razpisne dokumentacije, saj s tem varuje potencialno konkurenco, če bi ponudniki izvedeli za to, kdo vse je dvignil dokumentacijo (npr. da sta jo dvignila le dva in bi to izvedela od naročnika, bi se lahko dogovorila za delitev posla). Seveda pa mora naročnik na zahtevo ponudnika dokumentacijo poslati po pošti, poleg tega pa mora v skladu s 25. členom ZJN-1 vsa pojasnila, spremembe in popravke poslati ponudnikom, ki so dvignili razpisno dokumentacijo. Ponudniki, ki razpisne dokumentacije niso želeli dvigniti oziroma so jo prejeli prek drugega ponudnika, pa lahko tovrstna dopolnila dokumentacije pridobijo na isti način, kot so dobili razpisno dokumentacijo, saj naročnik ni zavezan iskati takih ponudnikov. Vlagatelj navaja, da je tipična praksa nekaterih naročnikov, da nudijo razpisno dokumentacijo preko interneta vsakomur, ki to želi. Na enak način objavljajo tudi spremembe, dopolnitve in popravke razpisne dokumentacije, s čimer zagotavljajo popolno konkurenco, saj lahko razpisno dokumentacijo z interneta dvigne vsakdo. Drugi argument, na katerega se sklicuje naročnik je, da morajo ponudniki plačati razpisno dokumentacijo. ZJN-l v prvem odstavku 24. člena ZJN-1 določa, da sme naročnik zaračunati le dejanske stroške razmnoževanja in pošiljanj ponudb. Če naročnik teh stroškov nima, potem naročnik ne sme pogojevati oddaje ponudb na originalni razpisni dokumentaciji. Zadnji argument naročnika je, da se naročnik tako zavaruje, da ne dobi ponudbe na obrazcih, ki vsebinsko odstopajo od originalov oziroma, da ponudnik ne more ugovarjati, da je prejel drugačno dokumentacijo kot ostali. Slednja navedba je v primeru, ko si ponudnik priskrbi dokumentacijo na druge načine, neutemeljena, saj riziko pristnosti in dokazno breme nosi ponudnik sam, ker je imel možnost pridobiti originalno dokumetnacijo pri naročniku ali pa si jo ogledati pri naročniku. Ponudbo, ki vsebinsko odstopa od naročnikovih obrazcev pa lahko naročnik vedno zavrne ne glede na to, ali je v razpisni dokumentaciji to posebej določil ali ne. Vlagatelj meni, da ni nobenega razloga, da bi naročnik zahteval predložitev ponudbe na originalnih obrazcih razpisne dokumentacije, če jo lahko ponudnik pridobi brez, da bi jo dvignil pri naročniku. S tako zahtevo naročnik po mnenju vlagatelja krši določilo 4. člena ZJN-l, saj: "si zvišuje ceno posameznih ponudb s tem, ko morajo ponudniki v primeru pomote pri izpolnjevanju ponudbe pri naročniku ponovno dvigniti in plačati celotno razpisno dokumentacijo.".
Vlagatelj tudi navaja, da je naročnik kršil načelo gospodarnosti in učinkovite porabe javnih sredstev, saj zahteva rok plačila 90 dni. Kot dober gospodar bi moral, po preučitvi trga pred objavo javnega razpisa za oddajo predmetnega javnega naročila, vedeti, da gre za opremo, ki jo ponudnikom dobavljajo principali v tujini (v RS ni proizvajalca računalniške opreme), ali od njih ponudniki nabavljajo komponente za sestavljanje računalnikov. Ker je rok plačila v najboljšem primeru 30 dni (v tuji valuti, kar bi naročnik lahko preveril, če bi zahteval kopijo pogodb ali druge listine, ki dokazujejo poslovne povezave), mora ponudnik, ki želi ponuditi blago z rokom plačila 90 dni, v ceno vkalkulirati tudi riziko spremembe tečaja. Za obdobje treh mesecev pa sprememba tečaja znaša vsaj 10%. Naročnik v razpisni dokumentaciji ne dovoljuje devizne klavzule, zato bo mnenju vlagatelja posledično plačal opremo dražje, kot bi jo sicer lahko, to pa zagotovo predstavlja kršitev načela gospodarnosti in učinkovite porabe javnih sredstev.
Vlagatelj je v zahtevku za revizijo tudi zapisal, da je naročnik v razpisni dokumentaciji glede na določilo drugega odstavka 41. člena ZJN-l določil diskriminatorni pogoj s tem, ko je od ponudnikov zahteval, da predložijo bonitetno poročilo podjetja â??â??â??.(19. točka navodil). Pridobitev takega poročila traja okrog 30 dni. Ponudniki, ki so že sodelovali z naročnikom, vedo, da le-ta ta vedno zahteva omenjeno poročilo in ga naročijo takoj po objavi javnega razpisa). Ostali ponudniki pa ga ne morejo dobiti pravočasno in ne morejo oddati ponudbe. Poleg tega ni razloga, da bi naročnik zahteval prav to poročilo. V 42. členu ZJN-l je navedeno, katera dokazila mora priložiti ponudnik, glede na 41. člen ZJN-l. Vlagatelj citira določilo 4. točke drugega odstavka 42. člena ZJN-1 in navaja, da to določilo zahteva predložitev bilanc stanja ali izvlečkov iz bilanc stanja. Poročilo omenjene finančne hiše ni z zakonom nikjer zahtevano kot nujno, niti ne gre za uradno listino v smislu prvega odstavka 41. člena ZJN-l. Naročnik sicer lahko zahteva druga dokazila, a ne sme navesti točnega vira (po mnenju vlagatelja ima naročnik verjetno z omenjeno finančno hišo sklenjeno pogodbo, s katero ji pridobiva stranke, to pa je nezakonito). Torej bi moralo za ugotovitev finančne usposobljenosti ponudnika zadoščati katerokoli poročilo pooblaščene finančne institucije, oziroma ustrezni izvlečki iz uradnih bilanc ponudnikov. Ni namreč določeno, na kakšen način omenjena finančna hiša ocenjuje posamezne ponudnike (nikjer v razpisni dokumentaciji niso določeni objektivni standardi za tako ocenjevanje). Ker je mnenje te finančne hiše neobvezujoče in predstavlja neuradno mnenje nekega poslovnega subjekta na trgu, ga naročnik ne sme postaviti kot obvezujočega. Lahko pa si potem, ko odda javno naročilo, na lastne stroške naroči omenjeno poročilo, ter z njegovo pomočjo dokazuje finančno nesposobnost ponudnika. Naročnik ni postavil nobene finančne zahteve za ponudnike in je tako kršil določilo 6. točke drugega odstavka 41. člena ZJN-1, razen tega, da je podal zahtevo po "neuradnem" ratingu pri podjetjuâ??â??â??.., pri tem pa finančna merila ocenjevanja pri tem podjetju niso jasna.
Naročnik naj bi po navedbi vlagatelja kršil tudi določilo 5. točke drugega odstavka 42. člena ZJN-l, saj v razpisni dokumentaciji zahteva, da ima ponudnik najmanj 10 zaposlenih, pri čemer pa zahteva kot pogoj za usposobljenost ponudnikov certifikate za 2 zaposlena. Naročnik mora po mnenju vlagatelja jasno določiti, za katera področja razpisanih nalog zahteva določeno število zaposlenih (prodaja, servisiranje. ..) in kakšne pogoje morajo izpolnjevati za opravljanje posameznih nalog.
Iz razpisne dokumentacije ni razvidno, ali je naročnik naročilo razdelil na sklope ali morajo ponudniki predložiti ponudbe za celoten predmet tega javnega naročila. Specifikacije v razpisni dokumentaciji je mogoče interpretirati, kot da morajo ponudniki predložiti ponudbe za celoten predmet javnega naročila, ali pa tudi, da lahko predložijo ponudbe le posamezne sklope. Vlagatelj je zapisal: "S tem, ko je naročnik tehnično specifikacijo v razpisni dokumentaciji postavil kot pogoj, bi bilo mogoče sklepati, da gre le za en razpisan sklop.". Po mnenju vlagatelja je s tem naročnik kršil določilo 26. člena ZJN-l, saj bi moral predmet javnega naročila oblikovati v smiselno zaključene enote (določiti pa bi moral tudi, ali je mogoče ponudbo podati le za posamezne sklope ali za predmet javnega naročila kot celoto). Vlagatelj predlaga, da se zaradi navedenih kršitev v predmetnem postopku oddaje javnega naročila, ta postopek v celoti razveljavi.
Zahtevek za revizijo po določilih ZRPJN zadrži nadaljnje izvajanje predmetnega postopka oddaje javnega naročila. V zahtevku za revizijo vlagatelj zahteva povračilo revizijskih stroškov in sicer 80.000,00 SIT za vplačilo takse in 100.000,00 SIT za sestavo zahtevka za revizijo, skupno torej 180.000,00 SIT.

Naročnik je dne 22.03.2002, z dopisom, št.: 01-210/4-02, pozval vlagatelja, da skladno s 6. točko tretjega odstavka 12. člena ZRPJN zahtevek za revizijo dopolni s potrdilom o vplačilu takse v skladu z 22. členom ZRPJN.

Dne 04.04.2002 je naročnik na podlagi 13. člena ZRPJN izdal sklep, št.: 01-210/7-02, s katerim je zavrgel zahtevek za revizijo in zavrnil zahtevo za povračilo stroškov revizijskega postopka. V obrazložitvi tega sklepa je naročnik navedel, da je vlagatelj zahtevek za revizijo dopolnil s faksiranim sporočilom elektronskega plačilnega naloga, kopijo potrdila plačilnega naloga pa je naročnik prejel dne 27.03.2002 v pisni obliki po pošti. Glede na to, da je naročnik vlagatelja pisno pozval, da naj predloži potrdilo o vplačilu takse in da rok za dopolnitev zahtevka za revizijo ne sme biti daljši od treh dni, vlagatelj v zakonsko določenem prekluzivnem roku ni dopolnil zahtevka za revizijo, zato ga je naročnik skladno s četrtim odstavkom 12. členom ZRPJN zavrgel. Naročnik je tudi ugotovil, da je vlagatelj registriran za široko paleto dejavnosti, med drugimi tudi za dejavnost, ki je predmet tega javnega naročila. Glede na to, da se vlagatelj prioritetno ukvarja z dejavnostjo svetovanja in sicer specifično z dejavnostjo svetovanja in predavanja na temo javnih naročil, naročnik dvomi v obstoj pravnega interesa vlagatelja za dodelitev javnega naročila, saj ni dvignil razpisne dokumentacije. Če bi vlagatelju priznal pravni interes oziroma aktivna legitimacija za vložitev zahtevka za revizijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila, bi to pomenilo zlorabo instituta aktivne legitimacije.
Naročnik je navedel, da je izbral omejeni postopek za izvedbo predmetnega javnega naročila po tretjem odstavku 19. člena ZJN -1, saj gre za blago, ki ga naročnik po obsegu in vrednosti in časovno ne more vnaprej določiti. Na tem področju je vzpostavljen trg, kar dokazuje tudi veliko število dvignjenih razpisnih dokumentacij. Glede navedb, ki se tičejo gospodarnosti in učinkovite porabe javnih sredstev ter specifikacij predmeta javnega naročila, naročnik prilaga "pismo", z dne 25.03.2002, št. 01-21 0/5-02, ki ga je poslal vsem prevzemnikom razpisne dokumentacije. Pri tem naročnik še dodaja, da računalnike, ki jih nabavlja, uporablja vsaj tri leta, ne glede na nove tipe in nove vrste računalniške opreme in to vse izključno iz razloga racionalne uporabe javnih sredstev, saj bi menjave računalniške opreme vsake tri ali štiri mesece (kot navaja vlagatelj) v celoti "podrlo" finančni plan naročnika.
Naročnik je v obrazložitvi tega sklepa tudi navedel, da je vsebina razpisne dokumentacije za omejeni postopek v zakonu določena le primeroma (četrti odstavek 23. člena ZJN-1). Pri tem se naročnik sklicuje tudi na izjavo podjetja IBM, iz katere je razvidno, kdo vse lahko sodeluje v predmetnem postopku oddaje javnega naročila in pod kakšnimi pogoji je predmetno javno naročilo lahko dodeljeno. Vlagatelj meni, da revizijske navedbe nimajo nobene povezave z določilom 5. člena ZJN-1. Določilo v razpisni dokumentaciji, da naj ponudniki predložijo ponudbe na originalno žigosani razpisni dokumentaciji je le napotitvene narave, saj olajšuje delo naročniku in ne predstavlja izločitvenega kriterija, kot je to za druge primere določeno v razpisni dokumentaciji. Takšni pogoji pa so v razpisni dokumentaciji posebej postavljeni (npr.: opremljanje z vrvico).
Glede revizijskih navedb, ki se nanašajo na kršitev načela gospodarne in učinkovite porabe javnih sredstev naročnik navaja, da je plačilni rok v domeni poslovne politike naročnika in je v povezavi z vprašanjem likvidnosti ponudnika. Zamude v plačilih v primeru krajšega plačilnega roka, bi pomenile bistveno višje stroške plačil zamudnih obresti, kot je trenutna cena kapitala na trgu. Revizijska navedba, da morajo ponudniki všteti v ceno tudi riziko spremembe tečaja, kar naj bi za obdobje treh mesecev znašalo več ko 10%, pa je po mnenju naročnika absolutno pretirana, če pa bi vlagatelj to zapisal v svoji ponudbi, bi se izpostavil riziku previsoke ponudbene cene in v drugi fazi predmetnega postopka oddaje javnega naročila zaradi nekonkurenčnosti ne bi bil izbran kot najugodnejši ponudnik
Naročnik tudi navaja, da se bonitetno poročilo podjetja â??â??â??lahko pridobi pri različnih poslovnih subjektih in stane približno 6.000,00 SIT. Glede umestnosti uporabe tega poročila v predmetnem postopku oddaje javnega naročila pa naročnik navaja, da je podjetje â??â??..svetovno znana hiša, ki se ukvarja z ugotavljanjem bonitet poslovnih subjektov po vsem svetu in so njihova poročila izrazito uporabna za ocenjevanje poslovne in finančne usposobljenosti ponudnikov zaradi svojega sistema.
Po mnenju naročnika zahteva iz razpisne dokumentacije, ki se nanaša na najmanj dva zaposlena pri ponudniku, s certifikatom za opravljanje servisne dejavnosti in certifikatom za servisiranje v celoti zadošča pogoju 5. točke drugega odstavka 42. člena ZJN -1.
Naročnik se je v svojih strateških in operativnih usmeritvah opredelil, da mora biti informacijski sistem kot celota zanesljiv in operativen ter poenoten do te mere, da omogoča uporabnikom pravočasne in uporabne podatke in informacije ter gospodarno, pravočasno in zanesljivo vzdrževanje sistema in ustreznega izobraževanja. Dopolnjevanje oziroma nadgradnja sistema mora biti poenoteno in kompatibilno s celoto in posameznimi deli informacijskega sistema tako z vidika strojne, kot tudi programske opreme do najvišje možne mere. Zaradi navedenih dejstev je naročnik v objavi predmetnega javnega razpisa opredelil oddajo tega javnega naročila kot zaključeno celoto in ne po sklopih, pri tem pa ni kršil načela gospodarne in učinkovite porabe javnih sredstev in načela zagotavljanja konkurence med ponudniki, kot to navaja vlagatelj. Navedbe naročnika, ki se tičejo razlogov za zavrnitev zahtevka za revizijo kot neutemeljenega, so v obrazložitvi tega sklepa navedene kot pojasnilo. V primeru, da bo vlagatelj nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo, bo naročnik s posebnim dopisom razloge za zavrnitev zahtevka za revizijo natančneje opredeli in pojasnil.

Vlagatelj je dne 09.04.2002 zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava vložil pritožbo zoper sklep, št.: 01-210/7-02, z dne 04.04.2002, na podlagi petega odstavka 3. člena ZRPJN (naročnik je pritožbo prejel dne 10.04.2002). V pritožbi vlagatelj navaja, da je naročnik zagrešil absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99; v nadaljevanju: ZPP), saj je v izreku izpodbijanega sklepa zahtevek za revizijo zavrgel, hkrati pa je v obrazložitvi istega sklepa meritorno odločal o posameznih revizijskih razlogih, zaradi česar izrek sklepa nasprotuje razlogom, ki so navedeni v istem sklepu. Izpodbijani sklep je naročnik izdal brez pravnega pouka, ki je po določilih 324. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP obvezen.
Naročnik naj bi zmotno ugotovil dejansko stanje, saj izpisa in predložitve dokaza o elektronskem plačilu takse brez dejanskega plačila ni mogoče izvesti (razen v primeru napak volje ali izvršitve kaznivega dejanja). Dokaz o elektronskem plačilu takse pa je mogoče predložiti v pisni ali elektronski obliki ali pa preko telefaksa, torej po vlagateljevem mnenju naročnik nima razloga, da zavrača njegov dokaz o plačilu takse. Prav tako naj bi naročnik napačno ugotovil, da vlagatelj v nobenem primeru ne more sodelovati v postopku oddaje predmetnega javnega naročila. Obligacijska razmerja se sklepajo prosto in so mnogoštevilna. Iz teh razmerij navadno izhaja ekonomska korist za udeležene stranke, zato je po mnenju vlagatelja neutemeljeno trditi, da vlagatelj nima pravnega interesa za vložitev zahtevka za revizijo. Nobenemu ponudniku in sodelujočim pri ponudbi zakon ne nalaga, da bi morali vsakomur razkriti svoje poslovne povezave, ampak zapoveduje varovanje poslovnih skrivnosti. To velja še zlasti za postopek do faze javnega odpiranja ponudb, zlasti ker naročnikova razpisna dokumentacija ne omogoča izvedbe postopka oddaje predmetnega javnega naročila, saj je po mnenju vlagatelja razpisna dokumentacija diskriminatorna, predmet javnega naročila pa nemogoč.
Naročnik naj bi zmotno uporabil materialno pravo, saj naj bi določbo 12. člena ZRPJN interpretiral tako, da naj bi potrdilo o plačilu takse nadomestilo plačilo samo. Po besedah vlagatelja naj bi naročnik špekuliral z možnostjo, da bi vlagatelj potrdilo o plačilu takse predložil brez da bi plačilo takse tudi dejansko izvršil. To zakonsko določilo pa ne zasleduje obvezne oblike, v kateri naj bi bilo plačilo izvršeno, ampak se skladno z določilom 12. člena ZRPJN zahteva, da je plačilo takse izvršeno pravočasno in da je to dejstvo naročniku tudi izkazano. Naročniku zakon ne daje pravice, da bi neargumentirano sklepal, da je bilo z dokazovanjem plačila takse storjeno kakšno kaznivo dejanje ali da je prišlo v tem postopku do napak volje. Če bi naročnik hotel to dokazati, bi sam nosil dokazno breme. Zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu (Uradni list RS, št. 57/2000; v nadaljevanju: ZEPEP) prepoveduje kakršnokoli diskriminacijo listin ali podatkov v elektronski obliki (4. člen ZEPEP). V zvezi s tem so po mnenju vlagatelja navajanja naročnika o običajnem izkazovanju elektronskih plačil s strani bank brezpredmetna.
Vlagatelj je opozoril tudi na nezakonitost namere naročnika, da neupravičeno obdrži in zanika prejetje plačila takse, ki ga je dejansko pravočasno prejel. Naročnik pa je zmotno uporabil materialno pravo tudi s tem, ko je preveč ozko tolmačil institut pravnega interesa, pri čemer pa je tudi sam nedvoumno ugotovil, da je vlagatelj registriran za opravljanje dejavnosti, ki je predmet tega javnega naročila. Prav tako vlagatelju ni prepovedano, da vstopa v poslovna razmerja (ki so zakonsko dovoljena) s pravnimi ali fizičnimi osebami. Vlagatelj lahko izkaže pravni interes kot samostojni udeleženec v postopku, ali v kakršnikoli ekonomski skupnosti z drugim ponudnikom ne glede na obliko poslovnega razmerja. Vlagatelj meni, da ni mogoče zavreči zahtevka za revizijo zaradi strahu pred strokovno dobro podkovanimi družbami, ki bi postopek oddaje javnega naročila izpodbijale iz razlogov, ki so navedeni v naročnikovem sklepu, z dne 04.04.2002.
Vlagatelj predlaga, da naročnik v celoti razveljavi izpodbijani sklep in v celoti ugodi zahtevku za revizijo. Poleg že navedene zahteve za vračilo revizijskih stroškov, vlagatelj zahteva še povračilo 75.000,00 SIT po tarifi vlagatelja (ker ne gre za redne stroške iz osnovne dejavnosti družbe), skupno torej 225.000,00 SIT. Če naročnik ne bo v celoti ugodil zahtevku za revizijo, bo vlagatelj nadaljeval revizijski postopek pred Državno revizijsko komisijo.

Naročnik je dne 15.04.2002 izdal dopis, št.: 0-210/8-02, ki mu je priložil prepis zapisnika o odpiranju prijav. Ta dopis je naročnik naslovil na: "vse ponudnike za javni razpis po omejenem postopku - I. faza za nakup računalniške opreme" in v njem navedel, da je bilo odpiranje prijav dne 11.04.2002. Iz zapisnika o odpiranju prijav, z dne 11.04.2002, je razvidno, da je naročnik prejel prijave petih kandidatov.

Naročnik je na podlagi drugega odstavka 17. člena ZRPJN, dne 15.04.2002, Državni revizijski komisiji odstopil zahtevek za revizijo z dokumentacijo predmetnega javnega naročila in s svojim mnenjem, v katerem ponavlja navedbe iz sklepa, z dne 04.04.2002, s katerim je zavrgel zahtevek za revizijo. Naročnik še dodatno navaja razloge za svojo odločitev. Po mnenju naročnika je le-ta utemeljeno zavrgel zahtevek za revizijo, ker je določba 6. točke tretjega odstavka 12. člena ZRPJN jasna in je zahtevani dokument potrdilo o plačilu takse iz 22. člena ZRPJN, le-tega pa naročnik ni prejel v prekluzivnem zakonskem roku. Naročnik se ni ukvarjal z vprašanjem ali je vlagatelj pravočasno vplačal takso, temveč z vprašanjem ali je vlagatelj v zakonsko prekluzivnem roku predložil ustrezen dokument, ki ga zakon taksativno zahteva.
V zvezi z vprašanjem ali je podana aktivna legitimacija vlagatelja v predmetnem postopku oddaje javnega naročila, je naročnik kot dokaz predložil še fotokopijo izpiska iz sodnega registra za vlagatelja (z dne 28.12.2000), kar naj bi v celoti potrdilo njegovo domnevo o zlorabi instituta aktivne legitimacije. Naročnik je še navedel, da v sklepu, z dne 04.04.2002, ni vsebinsko odločal o revizijskih razlogih vlagatelja, temveč je to eventualno prepustil odločanju Državni revizijski komisiji. V postopku za oddajo predmetnega javnega naročila je naročnik po njegovem mnenju dosledno upošteval določilo 17. člena ZRPJN.

Državna revizijska komisija je dne 29.04.2002 izdala sklep, št. 018-66/02-22-828, s katerim je skladno z 2. alineo prvega odstavka 23. člena ZRPJN razveljavila sklep naročnika, z dne 04.04.2002, št.: 01-210/7-02, s katerim je zavrgel zahtevek za revizijo in zavrnil vlagateljevo zahtevo za povračilo revizijskih stroškov. V skladu z drugim odstavkom 23. člena ZRPJN je Državna revizijska komisija naročnika v obrazložitvi tega sklepa napotila, da skladno s prvim odstavkom 16. člena ZRPJN meritorno presodi tudi vsebinske navedbe v zahtevku za revizijo in odloči o njihovi utemeljenosti ter o utemeljenosti vlagateljeve zahteve za povračilo stroškov. V postopku revizije pa naj naročnik dosledno upošteva tudi določilo prvega odstavka 11. člena ZRPJN.

Naročnik je dne 17.05.2002 izdal sklep, št. 01-210/10-02, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo kot neutemeljen, prav tako pa je celoti zavrnil tudi vlagateljevo zahtevo za povračilo stroškov, ki jih je utrpel s tem revizijskim postopkom. V zvezi s trditvijo vlagatelja, da naj bi naročnik kršil četrti odstavek 23. člena ZJN-l in 4. člen ZJN-l (načelo gospodarne in učinkovite porabe javnih sredstev), ki se nanaša na vsebino razpisne dokumentacije, naročnik ponovno navaja, da je vsebina razpisne dokumentacije v celoti v skladu s četrtim odstavkom 23. člena ZJN-1, kar dokazuje že sam naslov razpisne dokumentacije, kot tudi njena vsebina. Pri tem naročnik pripominja, da je vsebina razpisne dokumentacije za prvo fazo omejenega postopka za oddajo javnega naročila v ZJN-1 določena samo primeroma (četrti odstavek 23. člena ZJN-l), to je eksemplifikativno. Pri tem naročnik pripominja, da je namen predložitve specifikacije ponujene računalniške opreme s strani ponudnikov samo v tem, da se ugotovi ali so ponudniki usposobljeni za dobavo razpisane računalniške opreme, v skladu s potrebami naročnika in z razmerami na trgu. Zato je tudi v zahtevani specifikaciji navedena minimalna zmogljivost računalniške opreme, kar je razvidno iz vsebine razpisne dokumentacije. Usposobljenost ponudnikov brez predložitve specifikacije razpisane računalniške opreme je v predmetnem postopku oddaje javnega naročila sploh nemogoče ugotoviti. Če bi držala trditev vlagatelja, da je predmet javnega naročila nemogoč, bi to pomenilo, da predmetnega javnega naročila sploh ni mogoče izvesti skladno z ZJN-1. Če bi držala trditev vlagatelja, da se modeli računalniške opreme menjajo na tri ali največ štiri mesece in da jih proizvajalci po šestih mesecih sploh ne izdelujejo več, bi to pomenilo, da bi moral naročnik oziroma vsi porabniki proračunskih sredstev porabiti ogromna finančna sredstva za sprotno obnavljanje računalniške opreme, kar bi posledično ogrozilo osnovno dejavnost naročnika in tudi drugih porabnikov proračunskih sredstev, ki bi finančna sredstva namenjali za ta namen. Ravno zaradi gospodarne in učinkovite porabe javnih sredstev naročnik računalniško opremo nabavlja za več let in določa tehnično specifikacijo, ki je v trenutku objave javnega razpisa za oddajo predmetnega javnega naročila optimalna kot dopolnitev obstoječe opreme na podlagi trenutnih razmer na trgu računalniške opreme. Glede na domnevno kršitev 19. člena ZJN-l naročnik navaja, da je izbral omejen postopek oddaje tega javnega naročila zato, ker so predmet javnega naročila stalne nabave računalniške opreme, ki jih naročnik po obsegu in časovno ne more vnaprej določiti in jih je mogoče takoj kupiti, ker je za njih vzpostavljen trg ter se ne proizvajajo po posebnih zahtevah naročnika. V razpisni dokumentaciji je tako določen minimalni prag zahtevnosti, ki ga po oceni naročnika lahko dosežejo različni proizvajalci in/ali dobavitelji opreme in jim naročnik prizna usposobljenost medtem, ko bo v drugi fazi omejenega postopka za oddajo predmetnega javnega naročila odločilna samo cena. S tem je smisel prve faze omejenega postopka za oddajo predmetnega javnega naročila v celoti izkazan, trditve vlagatelja v zvezi s tem pa so v celoti neutemeljene.
Glede ostalih navedbi vlagatelja se naročnik v celoti sklicuje na svoje navedbe, ki jih je podal že v svojem sklepu, z dne 04.04.2002, s katerim je zahtevek za revizijo zavrgel in še dodaja, da je v specifikaciji ponujene računalniške opreme zahteval tudi določeno predinštalirano programsko opremo, saj ima specificirano programsko opremo na delovnih postajah, prenosnikih in strežnikih nabavljeno v zadnjih treh letih, kar predstavlja več kot 90% vse njegove računalniške opreme, ki je inštalirana in jo uporablja oziroma jo bo uporabljal v letošnjem letu (tu gre predvsem za opremo za nadzor na daljavo).
Ker so navedbe vlagatelja v celoti neutemeljene, je naročnik v celoti zavrnil zahtevek za revizijo, prav tako pa je zavrnil tudi zahtevo za povračilo stroškov, ki so nastali s tem revizijskim postopkom.

Vlagatelj je naročnika dne 24.05.2002, z dopisom, z dne 23.05.2002, skladno s prvim odstavkom 17. člena ZRPJN obvestil, da bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo. V tem dopisu je vlagatelj navedel, da je naročnik kršil določbo prvega odstavka 11. člena ZRPJN, kar je v sklepu ugotovila tudi Državna revizijska komisija. Vlagatelj predlaga Državni revizijski komisiji, da poda prijavo naročnika in odgovorne osebe naročnika pred pristojnim organom zaradi kršitve zakona (prekršek po 34. členu ZRPJN), naročniku pa predlaga, da preuči možnost sankcioniranja odgovorne osebe naročnika, ki je to kršitev dopustila. Državna revizijska komisija bi morala po mnenju vlagatelja zaradi kršitve prvega odstavka 11. člena ZRPJN (ponudniki so bili neenakopravno obravnavani) razveljaviti celoten postopek oddaje predmetnega javnega naročila. S takim ravnanjem je naročnik onemogočil vlagatelju participiranje v postopku oddaje predmetnega javnega naročila (vlagatelj je predpostavljal, da naročnik spoštuje zakonske določbe in je postopek oddaje javnega naročila do pravnomočnosti odločitve prekinil). Zaradi tega je vlagatelja postavil v neenakopraven položaj nasproti drugim ponudnikom, ki so že oddali ponudbe. Postopek oddaje predmetnega javnega naročila bi moral biti v celoti razveljavljen, zoper kršitelje pa bi morale biti uvedene ustrezne sankcije. V sklepu, z dne 17.05.2002, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo kot neutemeljen, je naročnik v obrazložitvi navedel, da je v zahtevani specifikaciji zahtevana minimalna zmogljivost računalniške opreme. Na to dejstvo ga je v zahtevku za revizijo opozoril vlagatelj, naročnik pa je nato izdal pojasnilo, da gre za minimalne konfiguracije opreme, s tem je kršil določbe ZRPJN, saj bi moral o tem meritorno odločiti in izdati sklep o utemeljenosti zahtevka za revizijo. Naročnik v obrazložitvi sklepa, z dne 17.05.2002, navaja: "V kolikor bi držala trditev, da se modeli računalniške opreme menjajo na tri ali največ štiri mesece in da jih proizvajalci po šestih mesecih sploh ne izdelujejo več, bi to pomenilo, da bi moral naročnik oziroma vsi porabniki proračunskih sredstev v tem smislu za ta namen porabiti ogromna finančna sredstva, za sprotno obnavljanje računalniške opreme". Dedukcija naročnika naj bi bila po mnenju vlagatelja v celoti napačna. Dejstvo, da se posamezna računalniška oprema menja na 3 do 4 mesece, je splošno znano in enostavno dokazljivo dejstvo. Nikjer pa ni rečeno, da bi morali naročniki vsakokrat menjati računalniško opremo, ko jo proizvajalec neha proizvajati, saj za to ni nobene potrebe. Tudi oprema, ki je proizvajalec ne izdeluje več, je namreč združljiva z novo oziroma z obstoječo programsko opremo.
Vlagatelj nadalje ugovarja trditvi naročnika, da se računalniška oprema ne proizvaja po posebnih zahtevah naročnika. Vrsta slovenskih in tujih ponudnikov računalniške opreme le-to v celoti izdeluje po naročilu za konkretnega kupca. Vrsta drugih ponudnikov računalniške opreme pa prilagodi opremo konkretnemu naročniku po sistemu "kit kompleta", kar pomeni, da je del računalnika sestavljen, procesor, pomnilnik in disk pa vgradijo po željah kupca. Dejstvo je torej, da se računalniška oprema proizvaja po posebnih zahtevah naročnika in je uporaben drugi in ne tretji odstavek 19. člena ZJN-l. Ob predpostavki, ki jo je navedel naročnik, da prag zahtevnosti lahko dosežejo različni proizvajalci, mora držati tudi zgornja ugotovitev vlagatelja. Le-ta še navaja, da je omenjena programska oprema predinštalirana le na računalniški opremi proizvajalca IBM (gre za programsko opremo, ki je last proizvajalca IBM in je na prostem trgu ni mogoče dobiti (npr. "ConfigSafe", "Netfinity Manager") oziroma je v najboljšem primeru vezana na nekaj desetkrat višjo ceno. Licenca "Lotus Notes" ob nakupu IBM prenosnika stane 9,99GPB, v prosti prodaji pa 28,20 GBP, kar je trikrat več. Očitno je torej, da ponudbe usposobljenih ponudnikov vsebujejo zgolj blagovni znamki IBM in Lexmark oziroma da so lahko usposobljeni le ponudniki, ki so ponudili ti dve blagovni znamki.
Naročnik navaja, da morajo zmogljivejši prenosniki vsebovati "IBM/OS2 Warp". Slednji je bil aktualna konkurenca Windows 95, danes pa je po mnenju vlagatelja mogoče dobiti "IBM/OS2 Warp 4", ki pa ni konkurenca operacijskim sistemom Windows. Ker naročnikova platforma temelji na operacijskem sistemu Windows, je edina logična razlaga, da naročnik želi pridobiti opremo proizvajalca IBM, saj zahteva produkt, ki ga v resnici ne potrebuje (saj nimajo niti ene uporabniške aplikacije za to platformo. Na podlagi navedenega vlagatelj vztraja pri zahtevku za revizijo v celoti ter priglaša dodatne stroške v višini 7.500,00 SIT, ki jih je imel s pripravo obvestila za nadaljevanje revizijskega postopka pred Državno revizijsko komisijo, poleg tega pa še predlaga, naj Državna revizijska komisija ugotovi kršitev prvega odstavka 11. člena ZRPJN ter iz tega razloga razveljavi celoten postopek oddaje predmetnega javnega naročila.

Naročnik je skladno z drugim odstavkom 17. člena ZRPJN Državni revizijski komisiji posredoval celotno dokumentacijo o postopku oddaje predmetnega javnega naročila, skupaj s svojim mnenjem, v katerem je navedel, da se to mnenje nanaša zgolj na tiste navedbe vlagatelja, ki so podane v zvezi z domnevno kršitvijo prvega odstavka 11. člena ZRPJN. Glede ostalih navedb vlagatelja pa naročnik vztraja pri svojih razlogih, ki jih je navedel že v sklepu, z dne 17.05.2002, s katerim je zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen. V obrazložitvi svojega mnenja naročnik navaja, da je res izvedel postopek javnega odpiranja ponudb, kar tudi izhaja iz dokumentacije o postopku oddaje predmetnega javnega naročila, vendar pa je v skladu z odločitvijo Državne revizijske komisije, v nadaljevanju zadržal vse nadaljnje aktivnosti. To pa pomeni, da ni izvedel postopka ocenjevanja ponudb, ni priznal usposobljenosti posameznim ponudnikom, niti ni oddal javnega naročila oziroma sklenil pogodbe, kot bi bilo razumeti po navedbah vlagatelja. Pri tem naročnik pripominja, da suspenzivnost v skladu s pravno teorijo na splošno pomeni, da je odložen le nastop izvršljivosti oziroma pravnomočnosti odločitve o oddaji javnega naročila. Naročnik torej po vloženem zahtevku za revizijo ni opravil nikakršnih dejanj, ki bi lahko imela kakršnekoli učinke ali pravne posledice v postopku oddaje tega javnega naročila za kateregakoli od ponudnikov. Naročnik meni, da javno odpiranje prispelih ponudb samo po sebi torej nima nikakršnih učinkov ali posledic za ponudnike in da je pregledovanje ponudb tudi po mnenju kompetentnih strokovnjakov s področja javnih naročil (dr. Vesna Kranjc, univ. dipl. prav.) seveda možno. Vsebino 11. člena ZRPJN je zato potrebno obravnavati v celoti in pri tem upoštevati še kazensko določbo 34. člena ZRPJN. Tako se suspenzivnost obravnava le v zvezi z oddajo javnega naročila, to je s sklenitvijo pogodbe ali v konkretnem primeru mogoče s priznanjem usposobljenosti posameznim ponudnikom, česar pa naročnik seveda ni storil. Postopek je tako v celoti ustavljen do dokončne odločitve Državne revizijske komisije v tej zadevi. Naročnik je izvedel postopek javnega odpiranja ponudb izključno z namenom, da ugotovi ali so vsaj teoretično utemeljene navedbe vlagatelja zahtevka, da naj bi naročnik z izbiro postopka za izvedbo javnega naročila oziroma z zahtevami v razpisni dokumentaciji, onemogočil nastop konkurenčnih ponudnikov, kar je edina presoje vredna vlagateljeva navedba. Pri tem naročnik navaja, da je izključno na podlagi podatkov pridobljenih pri javnem odpiranju ponudb, ugotovil, da se je na predmetni javni razpis prijavilo večje število ponudnikov, ki po prvi oceni, seveda brez izvedenega ocenjevanja usposobljenosti, vsi izpolnjujejo vse zahteve oziroma pogoje iz razpisne dokumentacije in ki vsi pričakujejo čim hitrejšo odločitev o priznanju usposobljenosti za oddajo svojih ponudb v drugi fazi omejenega postopka oddaje predmetnega javnega naročila. Naročnik je tako ravno na podlagi javnega odpiranja ponudb in to je bil tudi njegov namen, ugotovil, da je v predmetnem postopku oddaje javnega naročila ravnal v celoti nediskriminatorno, vlagateljevo ravnanje pa kaže na njegov izključni interes po zaviranju, zavlačevanju oziroma upočasnitvi predmetnega postopka oddaje javnega naročila. Naročnik meni, da ima vlagatelj namen zlorabiti tista upravičenja, ki jih v postopku pravnega varstva zakon ponuja upravičeno prizadetim ponudnikom, kar pa vlagatelj ni. Tudi sama pravila Evropske unije v zvezi z vprašanjem suspenzivnosti določajo, da ni potrebno, da bi se vloženemu zahtevku za postopek revizije avtomatično pripisal suspenzivni učinek. O tem govori 2.3. člen smernice, št. 92/13/EEC in 2.3. člen smernice, št. 89/665/EEC.
Naročnik želi, da naj Državna revizijska komisija pri presojanju o tem ali naj vložen zahtevek za revizijo zadrži kakršnekoli aktivnosti naročnika, oceni možno škodo, ki jo je zatrjevana kršitev pravil o javnih naročilih povzroča vlagatelju in škodo, ki bo nastala naročniku zaradi neutemeljenega podaljševanja predmetnega postopka oddaje javnega naročila s strani vlagatelja. Evidentno je, da vlagatelju s strani naročnika ni bila povzročena nikakršna škoda, niti ni bil kakorkoli prizadet pri uresničevanju pravnega varstva, saj postopek oddaje javnega naročila v celoti miruje, svoje poslovne povezave v primeru nameravane udeležbe pri predmetnem javnem naročilu, pa bi moral vlagatelj realizirati do roka, ki je bil predviden za oddajo prijav v prvi fazi omejenega postopka za oddajo predmetnega javnega naročila. Naročniku se že s tem, ko je Državna revizijska komisija s svojim sklepom zavrnila sklep naročnika o zavrženju zahtevka za revizijo in z absolutno preširokim tolmačenjem o upravičenosti vložitve zahtevka za revizijo, to je s podelitvijo aktivne legitimacije, dela velika škoda zaradi zavlačevanja postopka, vlagatelju pa se omogoča nenadzorovano zlorabo pravic pravnega varstva. Konkretno škodo bo mogoče ugotoviti potem, ko bo predmetno javno naročilo oddano, pri primerjavi cen. O odškodninskih zahtevkih naročnika zoper vlagatelja pa bo moralo odločati sodišče. Naročnik še pripominja, da je vlagatelj s svojo zadnjo vlogo še razširil svoj zahtevek za revizijo in da bi Državna revizijska komisija, če bi ravnala v skladu s svojimi pristojnostmi, že morala odločati o sami utemeljenosti prvotnega zahtevka za revizijo, to je meritorno, ne pa vračati predmeta v ponovno obravnavo naročniku, kar Državni revizijski komisiji očita tudi vlagatelj.
Naročnik še navaja, da bi ob tako zastavljenem revizijskem postopku in neracionalno striktnem upoštevanju načela kontradiktornosti z uporabo pravdnega postopka verjetno, če bi naročnik to mnenje posredoval tudi vlagatelju, dobili nov razširjen ali mogoče tretji zahtevek za revizijo in se tako postopek oddaje predmetnega javnega naročila sploh ne bi mogel končati, s čimer bi bilo v celoti kršeno načelo hitrosti postopka, ki je eno od prednostnih načel ZJN-l. Tako je s strani vlagatelja izkazan izključno interes po čim daljšem postopku oddaje predmetnega javnega naročila, po njegovem zavlačevanju, po zaračunavanju stroškov z neutemeljeno zlorabo pravic pravnega varstva, ki mu je bila podeljena s strani Državne revizijske komisije, to pa seveda ni namen, ki ga je zakonodajalec imel v mislih, ko je sprejemal zakon, prav tako pa to v celoti nasprotuje smernicam Evropske unije, ki obravnavajo ta vprašanja.

Po pregledu celotne dokumentacije o javnem naročilu, proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija, v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZRPJN ugotovila, da je zahtevek za revizijo utemeljen iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je o dopustnosti zahtevka za revizijo in aktivni legitimaciji vlagatelja odločila v sklepu Državne revizijske komisije, št. 018-66/02-22-828, z dne 29.04.2002.

Državna revizijska komisija je pri presoji zahtevka za revizijo upoštevala določilo drugega odstavka 19. člena ZRPJN, ki določa: "Državna revizijska komisija odloča v mejah zahtevka upravičenega predlagatelja. V primeru kršitev temeljnih načel javnega naročanja izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti in pravilni odločitvi.".

Državna revizijska komisija je najprej presojala vlagateljeve navedbe, ki se nanašajo na postavitev pogojev v razpisni dokumentaciji, ki naj bi bili postavljeni tako, da so zaradi tega kršena temeljna načela javnega naročanja. Prvi odstavek 41. člena ZJN-1 določa: "Naročnik mora v objavi javnega razpisa in v razpisni dokumentaciji navesti pogoje, ki jih mora izpolnjevati ponudnik, da lahko sodeluje v postopku. Izpolnjevanje pogojev se dokazuje z listinami, ki jih mora predložiti ponudnik v svoji ponudbi.". Pri tem pa so v drugem odstavku 41. člena ZJN-1 natančno navedeni primeri, kdaj mora naročnik izločiti ponudnika iz nadaljnjega postopka. Drugi odstavek 45. člena ZJN-1 pa pooblašča naročnika, da poleg v 41. členu ZJN-1 navedenih obveznih pogojev, določi še dodatne pogoje glede na izvedbo konkretnega javnega naročila in sicer določa: "â??Naročnik lahko določi tudi druge dodatne elemente za ugotovitev sposobnosti, ki ne smejo biti diskriminatorni." Pogoj je element, ki mora biti v ponudbi v celoti izpolnjen na način, kot je predviden v razpisni dokumentaciji in je izključne narave (12. točka prvega odstavka 3. člena ZJN-1). Pogoj je tista zahteva naročnika, ki mora biti izpolnjena v vsaki ponudbi, da lahko le-ta sodeluje v postopku ocenjevanja. Če pogoj ni izpolnjen, se ponudnikovo ponudbo kot nepravilno, v skladu z drugim odstavkom 76. člena ZJN-1, izloči iz nadaljnjega postopka. ZJN-1 v drugem odstavku 48. člena določa, da naročnik v omejenem postopku status kandidata prizna glede na določene pogoje, ki se nanašajo na ponudnikov status, poslovno, finančno, tehnično in kadrovsko sposobnost, v tretjem odstavku tega člena pa ZJN-1 določa, da ponudnik tudi v omejenem postopku "dokaže izpolnjevanje na način določen v 41. in 42. členu tega zakona." Naročnik mora torej za vsakega ponudnika preveriti izpolnjevanje zakonskih pogojev, poleg tega pa sme v razpisni dokumentaciji določiti tudi dodatne pogoje, ki pa ne smejo biti diskriminatorni in v kolikor jih postavi, mora preveriti, da ponudniki izpolnjujejo tudi te.

Vlagatelj med drugim oporeka postavitvi naslednjih pogojev, ki so navedeni v 11. točki obvezni pogoji v navodilih ponudnikom za izdelavo ponudbe:
- točka 11.7: "da ima certifikat za opravljanje servisne dejavnosti na področju računalniške opreme (potrdilo za vsaj 2 zaposlena s certifikatom za servisiranje)",
- točka 11.8: "da ima vsaj 10 redno zaposlenih na dan oddaje ponudbe",
- točka 11.14: "da se strinja, da je rok plačila 90 dni po izstavitvi računa",
- točka 11.19: "da predloži Bonitetno poročilo firmeâ??..".
Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v skladu z zgoraj citiranimi določili ZJN-1 te pogoje določil kot obvezne pogoje, ki jih mora izpolnjevati ponudnik in navedel, da bo priznal usposobljenost vsem ponudnikom, ki bodo z oddajo prijave v prvi fazi omejenega postopka za nakup računalniške opreme izpolnili vseh 20 obveznih pogojev (med drugim tudi zgoraj navedene).

Državna revizijska komisija je presojala morebitno diskriminatornost postavljenih pogojev in ugotovila, da je naročnik s pogojem v točki 11.19, kjer je zahteval, da ponudnik predloži bonitetno poročilo točno določene revizijske družbe, diskriminiral ponudnike. Prvi odstavek 41. člena ZJN-1 določa obveznost pogojev, ki jih mora izpolnjevati ponudnik, da lahko sodeluje v postopku. V drugem odstavku 41. člena ZJN-1 določa, kdaj mora naročnik izločiti iz postopka ponudbo ponudnika in med drugim v 6. točki navaja tudi primer, ko ponudnik "ni finančno in poslovno sposoben". V drugem odstavku 42. člena ZJN-1 v 1. točki kot pisni dokaz za izpolnjevanje citiranega pogoja iz 6. točke drugega odstavka 41. člena ZJN-1 navaja "revidirano bilanco stanja ali izvlečke iz bilance stanja ali izkaze ponudnikovih celotnih prihodkov od prodaje in prihodkov od izdelkov, gradenj ali storitev, na katere se nanaša pogodba za zadnja tri obračunska leta, mnenja in izkaze bank in drugih specializiranih institucij oziroma dokazila, ki so navedena v objavi in razpisni dokumentaciji". Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v skladu s citiranimi določbami določil, da se finančna in poslovna sposobnost preveri iz bonitetnega poročila, za katerega pa je določil, da ga izda družbaâ??â??.. Naročnik je določil, da bo usposobljen tisti ponudnik, ki bo na podlagi tega bonitetnega poročila izkazal, da ima v podkazalcu "Tveganje" ocene 1, 2 ali 3. Naročnik je še določil, da je ocena 4 pri podkazalcu "Tveganje" izločitveni pogoj.
Državna revizijska komisija meni, da je naročnik s tem, ko zahteva bonitetno poročilo točno določene družbe, neopravičeno preferira tiste ponudnike, ki z navedeno družbo že sodelujejo in hkrati onemogoča, da ponudniki, ki bonitetno poročilo pridobijo od drugih za to usposobljenih družb, s predložitvijo le-tega predložijo ustrezno listino. Pri tem pa ni mogoče najti nobenega objektivnega razloga za takšno preferiranje, tudi naročnik ne navaja nobenega objektivnega razloga za dopustnost takšnega omejevanje dokazovanja finančne sposobnosti. Po mnenju Državne revizijske komisije ni mogoče upravičiti tega, da ponudniki ne smejo predložiti bonitetnih poročil drugih družb, ampak samo bonitetno poročilo točno navedene družbe. Nedopustno pa je tudi ravnanje naročnika, da na ta način usmerja ponudnike k točno določeni družbi; pri izdelavi bonitetnega poročila gre namreč za komercialne storitve, ki jih mora ponudnik plačati. Pri tem pa velja slediti vlagateljevi navedbi, da bi moralo za ugotovitev finančne usposobljenosti zadoščati katerokoli drugo bonitetno poročilo pooblaščene finančne institucije. Državna revizijska komisija meni, da je poleg zahteve po bonitetnem poročilu točno določene družbe kot dokazilu, tudi sam pogoj "Tveganje" ocene 1,2 ali 3 neobjektiviziran in v sami razpisni odkumentaciji ni natančneje obrazložen oziroma opredmeten.

Državna revizijska komisija je zaradi utemeljenosti revizijske navedbe glede navedenega pogoja v skladu z 2. alineo prvega odstavka 23. člena ZRPJN v celoti razveljavila postopek za oddajo predmetnega javnega naročila, ni pa presojala utemeljenosti ostalih revizijskih navedb, ker odločanje o le-teh ne bi spremenilo odločitve Državne revizijske komisije v predmetni zadevi.

Ne glede na navedeno pa Državna revizijska komisija meni, da bi bilo potrebno razveljaviti predmetni postopek oddaje javnega naročila, ne glede na utemeljenost zahtevka za revizijo. Med strankama namreč ni sporno, da je naročnik po prejemu zahtevka za revizijo izvedel odpiranje, s takšnim ravnanjem pa je kršil prvi odstavek 11. člena ZRPJN. Vloženi zahtevek za revizijo ima ex lege suspenzivni učinek - zadrži nadaljnje aktivnosti naročnika v postopku oddaje javnega naročila (prvi odstavek 11. člena ZRPJN). Določeno je namreč, da ima vsak vložen zahtevek za revizijo suspenziven učinek - zadrži nadaljnje aktivnosti naročnika v postopku oddaje javnega naročila, razen če Državna revizijska komisija na predlog naročnika ali vlagatelja zahtevka sprejme sklep, da vložen zahtevek za revizijo ne zadrži postopka oddaje javnega naročila. Z navedeno pravno posledico vloženega zahtevka za revizijo se zagotavlja možnost ukrepanja med samim postopkom in sprotno odpravljanje morebitnih kršitev postopka. Ker je naročnik ob prisotnosti pooblaščenih predstavnikov ponudnikov, ki so prijave vložili, le-te odpiral (kljub temu, da je pred tem prejel zahtevek za revizijo), je s tem postavil preostale ponudnike/kandidate v drugačen (neenakopraven) pravni položaj do vlagateljevega, ki bi mu bilo potrebno, tudi v primeru neutemeljenosti zahtevka za revizijo omogočiti, da odda prijavo. Naročnik ne sme po prejemu zahtevka za revizijo opravljati tistih dejanj, ki bi lahko imela kakršnekoli učinke ali posledice v postopku oddaje javnega naročila. Javno odpiranje ponudb/prijav, ki so prispele k naročniku, že po vloženem zahtevku za revizijo, pa učinkuje tako na pravice ponudnikov, katerih ponudbe/prijave so odprte in javno oznanjene, predvsem pa na pravico vlagatelja, da vloži svojo ponudbo/prijavo, ne glede na utemeljenost njegovega zahtevka. Vložitev zahtevka za revizijo pred oddajo oziroma odpiranjem ponudb/prijav namreč ne more vsebovati tako signifikativnega elementa aleatornosti, ko bi neutemeljenost zahtevka za revizijo povzročila nezmožnost vložitve ponudbe.

Državna revizijska komisija pa naročnika v zvezi z njegovim navajanjem ureditve v evropskih smernicah (2.3. člen smernice št. 92/13/EEC in 2.3. člen smernice št. 89/665/EEC) opozarja, da je naročnik v postopkih javnega naročanja vezan na veljavno zakonodajo v Republiki Sloveniji.

Ker opisanih kršitev zakona ni mogoče odpraviti drugače kot le z razveljavitvijo razpisa v celoti, je Državna revizijska komisija na podlagi druge alinee prvega odstavka 23. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Vlagatelj zahtevka za revizijo je zahteval povračilo stroškov, nastalih v zvezi z revizijo. Državna revizijska komisija je skladno s petim odstavkom 22. člena ZRPJN odločila, da mora naročnik vlagatelju povrniti stroške, ki so bili potrebni za vodenje revizijskega postopka, v višini plačane takse v znesku 80.000,00 SIT. Ostale specificirane stroške, ki jih je vlagatelj priglasil v zahtevku za revizijo in obvestilu o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo, pa je potrebno zavrniti, ker ni najti pravne podlage za ugoditev takšni zahtevi.


S tem je odločitev Državne revizijske komisije utemeljena.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU:
Zoper odločitev Državne revizijske komisije za revizijo postopkov oddaje javnih naročil ni rednega ali izrednega pravnega sredstva, možna pa je tožba pred pristojnim sodiščem za uveljavitev povrnitve škode od naročnika (tretji odstavek 23. člena ZRPJN).



V Ljubljani, dne â??â??â??