018-066/02

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99, 90/99; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN) v senatu članov â??, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za nakup računalniške opreme in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložilo podjetje â?? (v nadaljnjem besedilu: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika â?? (v nadaljnjem besedilu: naročnik), dne â??

odločila:

Sklep naročnika, št.: 01-210/7-02, z dne 04.04.2002, se razveljavi.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 12.02.2002 izdal sklep št. 24 o začetku postopka oddaje javnega naročila za nakup računalniške opreme in v Uradnem listu RS, št. â??, dne â??, pod št. objave Ob-â??, objavil javni razpis za nakup računalniške opreme po omejenem postopku. V Uradnem listu RS, št. â??, z dne â??, je naročnik pod št. objave Ob-â??, objavil podaljšanje roka za oddajo prijav v I. fazi postopka oddaje predmetnega javnega naročila in določil, da je nov rok za oddajo prijav dne 11.04.2002 do 10. ure ter odpiranje prispelih prijav istega dne ob 12. uri.

Vlagatelj je dne 15.03.2002, še pred potekom roka za oddajo prijav, vložil zahtevek za revizijo, ki ga je naročnik prejel dne 18.03.200. Vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja, da je naročnik kršil več določil Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/2000 in 102/2000; v nadaljevanju: ZJN-1) in sicer:
1. kršitev 4. člena ZJN-1 (kršitev načela gospodarnosti in učinkovite porabe javnih sredstev),
2. kršitev 5. člena ZJN-1 (omejevanje konkurence med ponudniki),
3. kršitev 7. člena ZJN-1 (načelo enakopravnosti ponudnikov),
4. kršitev 19. in 48. člena ZJN-1 (napačna uporaba postopka),
5. kršitev četrtega odstavka 23. člena ZJN- 1 (vsebina razpisne dokumentacije v I. fazi omejenega postopka),
6. kršitev 26. člena ZJN-1 (oblikovanje predmeta javnega naročila v smiselno oblikovane celote),
7. kršitev prvega odstavka 32. člena ZJN-1 (prilagoditev tehničnih specifikacij konkretnemu ponudniku),
8. kršitev 6. in 7. alinee drugega odstavka 41. člena ZJN-1 v zvezi s 45. členom ZJN-1 (preverjanje poslovne in tehnične sposobnosti ponudnika),
9. kršitev 42. člena ZJN-1 (obvezne listine, ki jih mora predložiti ponudnik).
Vlagatelj je v zahtevku za revizijo tudi vsebinsko opredelil domnevne kršitve ZJN-1, ki so navedene v zgoraj navedenih točkah ter zapisal, da vložen zahtevek za revizijo zadrži nadaljnje izvajanje javnega naročila. V zahtevku za revizijo je vlagatelj navedel, da zahteva povračilo revizijskih stroškov in sicer 80.000,00 SIT za vplačilo takse in 100.000,00 SIT za sestavo zahtevka za revizijo, skupno torej 180.000,00 SIT.

Naročnik je dne 22.03.2002, z dopisom, št.: 01-210/4-02, pozval vlagatelja, da skladno s 6. točko tretjega odstavka 12. člena ZRPJN zahtevek za revizijo dopolni s potrdilom o vplačilu takse v skladu z 22. členom ZRPJN.

Dokumentaciji o postopku oddaje predmetnega javnega naročila je priložena tudi fotokopija plačilnega naloga, z dne 26.03.2002, iz katere izhaja, da je vlagatelj tega dne (pravočasno) na ustrezen račun Ministrstva za finance vplačal 80.000,00 SIT takse za predmetni revizijski postopek. Na tej fotokopiji plačilnega naloga je vlagatelj tudi navedel, da bo naročnik kopijo potrdila elektronskega plačilnega naloga oziroma prenosa prejel tudi v pisni obliki po pošti.

Dne 04.04.2002 je naročnik izdal sklep, št.: 01-210/7-02, s katerim je zavrgel zahtevek za revizijo in zavrnil zahtevo za povračilo stroškov revizijskega postopka. V obrazložitvi tega sklepa je naročnik navedel, da je vlagatelj zahtevek za revizijo dopolnil s faksiranim sporočilom elektronskega plačilnega naloga, kopijo potrdila plačilnega naloga pa je naročnik prejel dne 27.03.2002 v pisni obliki po pošti. Glede na različne oblike elektronskih plačilnih nalogov, ki se uporabljajo v različnih bančnih sistemih, je naročnik mnenja, da je sporno, ali kopija vlagateljevega potrdila elektronskega plačilnega naloga v resnici predstavlja potrdilo o vplačilu takse, saj je izpisek elektronskega nakazila iz računalnika nalogodajalca možen tudi brez izvršenega nakazila na račun prejemnika. Naročnik se je o verodostojnosti tovrstnih nakazil pozanimal v NLB d.d. in SKB d.d., kjer je dobil pojasnilo, da le potrdilo banke zagotavlja verodostojnost dokumenta o izvršenem plačilu. Glede na to, da je naročnik vlagatelja pisno pozval, da naj predloži potrdilo o vplačilu takse in da rok za dopolnitev zahtevka za revizijo ne sme biti daljši od treh dni, vlagatelj v zakonsko določenem prekluzivnem roku ni dopolnil zahtevka za revizijo, zato ga je naročnik skladno s četrtim odstavkom 12. členom ZRPJN zavrgel.

Naročnik je tudi ugotovil, da je vlagatelj registriran za široko paleto dejavnosti, med drugimi tudi za dejavnost, ki je predmet tega javnega naročila. Glede na to, da se vlagatelj prioritetno ukvarja z dejavnostjo svetovanja in sicer specifično z dejavnostjo svetovanja in predavanja na temo javnih naročil, naročnik dvomi v obstoj pravnega interesa vlagatelja za dodelitev javnega naročila, saj ni dvignil razpisne dokumentacije. Naročnik je namreč mnenja, da samo dejstvo registracije dejavnosti, ki je predmet tega javnega naročila, ne zadošča. Če bi se vlagatelju priznal pravni interes za vložitev zahtevka za revizijo v predmetnem postopku, bi to pomenilo, da bi usposobljene svetovalne družbe z odličnim pravnim znanjem na področju javnih naročil, ob neomejenih možnostih vpisa dejavnosti in pravni nedorečenosti posameznih določb ZJN-1, samostojno, ne pa z interesom za dodelitev javnega naročila, lahko posegale v postopke oddaje javnih naročil. Na takšen način bi pridobivale publiciteto in "gradile renome svoji firmi", tega pa v 9. členu ZRPJN uzakonjeni pravni interes ne zaobsega. Prav tako ni jasno, kakšna škoda bi vlagatelju lahko nastala zaradi ravnanja naročnika v postopku oddaje predmetnega javnega naročila. Če bi se vlagatelj izkazal s pooblastilom katerega izmed resnično potencialnih kandidatov za pridobitev tega javnega naročila, bi bilo to za naročnika sprejemljivo, nikakor pa ni mogoče sprejeti tako široke interpretacije pravnega interesa po 9. členu ZRPJN, zato je naročnik tudi iz tega razloga zahtevek za revizijo zavrgel. Naročnik je namreč prepričan, da vlagatelj v nobenem primeru v postopku oddaje predmetnega javnega naročila ne bi mogel sodelovati kot ponudnik, kot podizvajalec ali kot "partner v poslu". Pravna teorija šteje, da podizvajalca ni mogoče enačiti s ponudnikom, saj ima pravni interes le za pridobitev dela predmeta (in ne celote) javnega naročila in tako ni (potencialna) stranka pogodbe o izvedbi predmetnega javnega naročila. Če bi se vlagatelju priznal pravni interes oziroma aktivna legitimacija za vložitev zahtevka za revizijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila, bi to pomenilo zlorabo instituta aktivne legitimacije.
V nadaljevanju obrazložitve tega sklepa se je naročnik v zvezi z vprašanjem aktivne legitimacije opredelil tudi do vsebinskih navedb vlagatelja v zahtevku za revizijo ter dodal, da jih je navedel le kot pojasnilo in bo v primeru nadaljevanja postopka pred Državno revizijsko komisijo s posebnim dopisom natančneje opredelil in pojasnil razloge za zavrnitev zahtevka. Hkrati je navedel, da se zaradi tega, ker je zahtevek za revizijo zavrgel, zavrne vlagatelja zahteva za povračilo stroškov revizijskega postopka.

Vlagatelj je dne 09.04.2002 vložil pritožbo zoper sklep št.: 01-210/7-02, z dne 04.04.2002, na podlagi petega odstavka 3. člena ZRPJN zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (naročnik je pritožbo prejel dne 10.04.2002). V pritožbi vlagatelj navaja, da je naročnik zagrešil absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99; v nadaljevanju: ZPP), saj je v izreku izpodbijanega sklepa zahtevek za revizijo zavrgel, hkrati pa je v obrazložitvi istega sklepa meritorno odločal o posameznih revizijskih razlogih, zaradi česar izrek sklepa nasprotuje razlogom, ki so navedeni v istem sklepu. Izpodbijani sklep je naročnik izdal brez pravnega pouka, ki je po določilih 324. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP obvezen.
Naročnik naj bi zmotno ugotovil dejansko stanje, saj izpisa in predložitve dokaza o elektronskem plačilu takse brez dejanskega plačila ni mogoče izvesti (razen v primeru napak volje ali izvršitve kaznivega dejanja). Dokaz o elektronskem plačilu takse pa je mogoče predložiti v pisni ali elektronski obliki ali pa preko telefaksa, torej po vlagateljevem mnenju naročnik nima razloga, da zavrača njegov dokaz o plačilu takse. Prav tako naj bi naročnik napačno ugotovil, da vlagatelj v nobenem primeru ne more sodelovati v postopku oddaje predmetnega javnega naročila. Obligacijska razmerja se sklepajo prosto in so mnogoštevilna. Iz teh razmerij navadno izhaja ekonomska korist za udeležene stranke, zato je po mnenju vlagatelja neutemeljeno trditi, da vlagatelj nima pravnega interesa za vložitev zahtevka za revizijo. Nobenemu ponudniku in sodelujočim pri ponudbi zakon ne nalaga, da bi morali vsakomur razkriti svoje poslovne povezave, ampak zapoveduje varovanje poslovnih skrivnosti. To velja še zlasti za postopek do faze javnega odpiranja ponudb, zlasti ker naročnikova razpisna dokumentacija ne omogoča izvedbe postopka oddaje predmetnega javnega naročila, saj je po mnenju vlagatelja razpisna dokumentacija diskriminatorna, predmet javnega naročila pa nemogoč.
Naročnik naj bi zmotno uporabil materialno pravo, saj naj bi določbo 12. člena ZRPJN interpretiral tako, da naj bi potrdilo o plačilu takse nadomestilo plačilo samo. Po besedah vlagatelja naj bi naročnik špekuliral z možnostjo, da bi vlagatelj potrdilo o plačilu takse predložil brez da bi plačilo takse tudi dejansko izvršil. To zakonsko določilo pa ne zasleduje obvezne oblike, v kateri naj bi bilo plačilo izvršeno, ampak se skladno z določilom 12. člena ZRPJN zahteva, da je plačilo takse izvršeno pravočasno in da je to dejstvo naročniku tudi izkazano. Naročniku zakon ne daje pravice, da bi neargumentirano sklepal, da je bilo z dokazovanjem plačila takse storjeno kakšno kaznivo dejanje ali da je prišlo v tem postopku do napak volje. Če bi naročnik hotel to dokazati, bi sam nosil dokazno breme. Zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu (Uradni list RS, št. 57/2000; v nadaljevanju: ZEPEP) prepoveduje kakršnokoli diskriminacijo listin ali podatkov v elektronski obliki (4. člen ZEPEP). V zvezi s tem so po mnenju vlagatelja navajanja naročnika o običajnem izkazovanju elektronskih plačil s strani bank brezpredmetna.
Vlagatelj je opozoril tudi na nezakonitost namere naročnika, da neupravičeno obdrži in zanika prejetje plačila takse, ki ga je dejansko pravočasno prejel. Naročnik pa je zmotno uporabil materialno pravo tudi s tem, ko je preveč ozko tolmačil institut pravnega interesa, pri čemer pa je tudi sam nedvoumno ugotovil, da je vlagatelj registriran za opravljanje dejavnosti, ki je predmet tega javnega naročila. Prav tako vlagatelju ni prepovedano, da vstopa v poslovna razmerja (ki so zakonsko dovoljena) s pravnimi ali fizičnimi osebami. Vlagatelj lahko izkaže pravni interes kot samostojni udeleženec v postopku, ali v kakršnikoli ekonomski skupnosti z drugim ponudnikom ne glede na obliko poslovnega razmerja. Vlagatelj meni, da ni mogoče zavreči zahtevka za revizijo zaradi strahu pred strokovno dobro podkovanimi družbami, ki bi postopek oddaje javnega naročila izpodbijale iz razlogov, ki so navedeni v naročnikovem sklepu, z dne 04.04.2002.
Vlagatelj predlaga, da naročnik v celoti razveljavi izpodbijani sklep in v celoti ugodi zahtevku za revizijo. Poleg že navedene zahteve za vračilo revizijskih stroškov, vlagatelj zahteva še povračilo 75.000,00 SIT po tarifi vlagatelja (ker ne gre za redne stroške iz osnovne dejavnosti družbe), skupno torej 225.000,00 SIT. Če naročnik ne bo v celoti ugodil zahtevku za revizijo, bo vlagatelj nadaljeval revizijski postopek pred Državno revizijsko komisijo.
V zvezi z navedbo naročnika v izpodbijanem sklepu, da bo razloge za zavrnitev zahtevka za revizijo natančneje opredelil in pojasnil v posebnem dopisu, vlagatelj zahteva, da mu Državna revizijska komisija ali naročnik, upoštevaje načelo kontradiktornosti, posreduje ta dopis naročnika ali ga o tem dopisu obvesti, da se bo lahko vlagatelj o vsebini tega dopisa izjasnil ter da se mu skladno s 150. členom ZPP omogoči prepis spisa.
Vlagatelj je pritožbi kot dokaz predložil fotokopijo potrdila o plačilu takse, ki je bilo poslano naročniku, fotokopijo elektronskega izpiska iz programa Proklik Plus in fotokopijo pisnega potrdila o stanju na računu vlagatelja za preteklo obdobje.

Naročnik je dne 15.04.2002 z dopisom št.: 0-210/8-02 vsem ponudnikom za javni razpis po omejenem postopku - I. faza za nakup računalniške opreme poslal prepis zapisnika o odpiranju prijav, v katerem je navedel, da je bilo odpiranje prijav dne 11.04.2002. Iz zapisnika o odpiranju prijav, z dne 11.04.2002, je razvidno, da je naročnik prejel prijave petih kandidatov.

Naročnik je na podlagi drugega odstavka 17. člena ZRPJN, dne 15.04.2002, Državni revizijski komisiji odstopil zahtevek za revizijo z dokumentacijo predmetnega javnega naročila in s svojim mnenjem, v katerem ponavlja navedbe iz sklepa, z dne 04.04.2002, s katerim je zavrgel zahtevek za revizijo. Naročnik še navaja, da iz kopije plačilnega naloga, ki jo je naročnik prejel dne 27.03.2002, ni bil razviden prenos oziroma dokaz o izvršenem vplačilu takse. Pri elektronskem nakazilu plačila gre za dva dokumenta; prvi izkazuje nalog banki, da izvrši plačilo, drugi dokument pa je dokument o prenosu oziroma izvršenem plačilu na račun prejemnika. Med obema fazama je še ena faza, t.i. sprejem naloga za izplačilo, kot to določa 15. člen Zakona o plačilnem prometu (Uradni list RS, št. 30/2002). Naročnik je ugotovil, da vlagatelj ni predložil dokumenta o prenosu oziroma o izvršenem plačilu. Ta dokument je naročnik prejel šele dne 10.04.2002, skupaj s pritožbo vlagatelja zoper njegov sklep, z dne 04.04.2002. Po mnenju naročnika je le-ta utemeljeno zavrgel zahtevek za revizijo, ker je določba 6. točke tretjega odstavka 12. člena ZRPJN jasna in je zahtevani dokument potrdilo o plačilu takse iz 22. člena ZRPJN, le-tega pa naročnik ni prejel v prekluzivnem zakonskem roku. Naročnik se ni ukvarjal z vprašanjem ali je vlagatelj pravočasno vplačal takso, temveč z vprašanjem ali je vlagatelj v zakonsko prekluzivnem roku predložil ustrezen dokument, ki ga zakon taksativno zahteva.
V zvezi z vprašanjem ali je podana aktivna legitimacija vlagatelja v predmetnem postopku oddaje javnega naročila, je naročnik kot dokaz predložil še fotokopijo izpiska iz sodnega registra za vlagatelja (z dne 28.12.2000), kar naj bi v celoti potrdilo njegovo domnevo o zlorabi instituta aktivne legitimacije. Naročnik je še navedel, da v sklepu, z dne 04.04.2002, ni vsebinsko odločal o revizijskih razlogih vlagatelja, temveč je to eventualno prepustil odločanju Državni revizijski komisiji. V postopku za oddajo predmetnega javnega naročila je naročnik po njegovem mnenju dosledno upošteval določilo 17. člena ZRPJN.

Po proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika ter po pregledu dokumentacije iz spisa je Državna revizijska komisija odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklep iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija ne more pritrditi ravnanju naročnika, ki je zahtevek za revizijo zavrgel iz razloga, ker naj vlagatelj ne bi pravočasno predložil verodostojnega potrdila o vplačilu takse. ZRPJN-1 v 6. točki tretjega odstavka 12. člena določa, da je vlagatelj zahtevku za revizijo dolžan priložiti tudi potrdilo o vplačilo takse iz 22. člena tega zakona. V četrtem odstavku istega člena ZRPJN pa je določeno, da naročnik nemudoma pozove vlagatelja, naj zahtevek za revizijo dopolni, če naročnik oceni, da ne vsebuje vseh obveznih podatkov oziroma če iz revizijskih navedb ni mogoče nedvoumno ugotoviti zatrjevanjih kršitev. V tem zakonskem določilu ZRPJN določa, da rok za dopolnitev zahtevka za revizijo ne sme biti daljši od treh dni, ko je vlagatelj prejel zahtevo za dopolnitev zahtevka za revizijo. Vendar pa ZRPJN v drugem odstavku 22. člena izrecno določa, da če taksa ni vplačana istočasno z vloženim zahtevkom za revizijo, pozove naročnik vlagatelja zahtevka za revizijo, da najkasneje v roku petih dni od prejema poziva vplača takso. Če vlagatelj tega ne stori, se šteje, da je umaknil zahtevek za revizijo.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da ZRPJN v četrtem odstavku 12. člena določa krajši rok (tri dni) za dopolnitev zahtevka za revizijo, kot ga določa drugi odstavek 22. člena tega zakona (pet dni). ZRPJN v tretjem odstavku 12. člena določa obvezne podatke, ki morajo biti navedeni v zahtevku za revizijo, v četrtem odstavku tega člena pa ZRPJN določa rok za dopolnitev zahtevka za revizijo v primeru, če je le-ta podan brez katerega izmed podatkov, ki so našteti v tretjem odstavku 12. člena ZRPJN. Vplačilo takse, ki ga je vlagatelj zahtevka za revizijo dolžan izvršiti na ustrezen račun Ministrstva za finance pa posebej, obravnava še 22. člen ZRPJN, ki v drugem odstavku tega člena določa daljši rok za vplačilo takse v primeru, če le-ta ni vplačana istočasno z vloženim zahtevkom za revizijo. Čeprav ne urejata popolnoma enakega dejanskega stanja pa gre določilo drugega odstavka 22. člena ZRPJN po mnenju Državne revizijske komisije šteti kot lex specialis glede na določilo četrtega odstavka 12. člena ZRPJN (lex generalis), ki splošno določa rok za dopolnitev zahtevka za revizijo glede vseh podatkov, ki so našteti v tretjem odstavku 12. člena ZRPJN. Oba zakonska roka pa sta prekluzivne narave, kar pomeni, da ob njunem neupoštevanju nastopi presumpcija umika zahtevka za revizijo (22. člen ZRPJN) oziroma obveznost, da se zahtevek za revizijo zavrže (12. člen ZRPJN).

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je iz fotokopije povratnice, ki je priložena dokumentaciji o postopku oddaje predmetnega javnega naročila, jasno in nesporno razvidno, da je vlagatelj naročnikovo zahtevo za dopolnitev zahtevka za revizijo s potrdilom o vplačani taksi prejel dne 23.03.2002. Prekluzivni rok petih dni za vplačilo takse skladno z 22. členom ZRPJN je pričel teči dne 24.03.2002 in se je iztekel ob 24.00 uri dne 28.03.2002. Iz spisne dokumentacije tudi nesporno izhaja, da je naročnik dne 26.03.2002 prejel fotokopijo elektronskega plačilnega naloga s podpisom odgovorne osebe in žigom vlagatelja ter pripisom, da bo naročnik naknadno prejel tudi kopijo potrdila elektronskega plačilnega naloga oziroma prenosa tudi v pisni obliki po pošti. Državna revizijska komisija sicer ugotavlja, da vlagatelj ni predložil dokaza o tem, da je naročnik res prejel kopijo elektronskega plačilnega naloga tudi v pisni obliki, pač pa to z lastno izjavo potrjuje naročnik, ki je v sklepu, z dne 04.04.2002, navedel, da je ta dokument prejel po pošti dne 27.03.2002, torej še vedno znotraj prekluzivnega roka petih dni, kot ga določa drugi odstavek 22. člena ZRPJN. Ne glede na to, da je vlagatelj naročniku naknadno dostavil tudi pisni odpravek kopije, pa Državna revizijska komisija pritrjuje vlagatelju, ki opozarja na 4. člen ZEPEP, ki določa: "Podatkom v elektronski obliki se ne sme odreči veljavnosti ali dokazne vrednosti samo zato, ker so v elektronski obliki." in pripominja, da naročnik zahtevka za revizijo ne bi smel zavreči, v kolikor je menil, da obstoji spor o tem, ali predloženo potrdilo predstavlja verodostojen dokaz, da je bila taksa v resnici vplačana.

Državna revizijska komisija ne more pritrditi navedbi naročnika, da se ni ukvarjal z vprašanjem, ali je vlagatelj pravočasno vplačal takso, temveč z vprašanjem ali je vlagatelj v zakonsko prekluzivnem roku predložil ustrezen dokument, ki ga ZRPJN taksativno zahteva. Vplačilo takse je šteti kot procesno predpostavko v revizijskem postopku, ki mora biti izpolnjena, sicer se revizijski postopek (glede zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj zahtevka za revizijo, v prekluzivnem roku pa ni vplačal takse) ustavi. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagatelj pravočasno vplačal takso v roku, ki ga določa ZRPJN v drugem odstavku 22. člen ZRPJN in o tem tudi pravočasno obvestil naročnika. Iz fotokopije dokumenta "pregled prometa", ki je predložena v spisni dokumentaciji, je razviden datum 26.03.2002, kot dan knjiženja vplačane takse v znesku 80.000,00 SIT. Državna revizijska komisija zaključuje, da naročnik ni ravnal pravilno, ko je vlagateljev zahtevek za revizijo zavrgel kot nedopusten, ker naj vlagatelj ne bi pravočasno predložil potrdila o vplačani taksi na ustrezen račun pri Ministrstvu za finance. V zvezi s tem pa Državna revizijska komisija še pripominja, da bi lahko tudi naročnik pri Ministrstvu za finance preveril dejstvo, ali je vlagatelj pravočasno vplačal takso, tako bi ravnal tudi v skladu z načelom hitrosti postopka, ki ga kot enega temeljnih načel na področju javnih naročil uzakonja 2. točka prvega odstavka 3. člena ZRPJN.

Prav tako Državna revizijska komisija ne more pritrditi ravnanju naročnika, ki je zahtevek za revizijo zavrgel tudi iz razloga, ker naj bi vlagatelj ne imel aktivne legitimacije za vložitev zahtevka za revizijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila, saj naj bi naročnik dvomil v obstoj vlagateljevega pravnega interesa za dodelitev javnega naročila. ZRPJN v 9. členu določa: "Zahtevek za revizijo lahko vloži vsaka oseba, ki ima ali je imela interes za dodelitev naročila in ji je bila ali bi ji lahko bila povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila.". Državna revizijska komisija ugotavlja, da gre v predmetni zadevi za omejeni postopek oddaje javnega naročila in da je bil zahtevek za revizijo vložen (dne 18.03.2002) še preden se je iztekel rok za oddajo prijav pri naročniku (dne 11.04.2002). Med strankama revizijskega postopka ni sporno, da je vlagatelj registriran za široko paleto dejavnosti, tudi za dejavnost, ki je predmet tega javnega naročila. To dejstvo je namreč v sklepu, z dne 04.04.2002, ugotovil tudi naročnik. To pa pomeni, da bi tudi vlagatelj lahko v postopku oddaje predmetnega javnega naročila sodeloval bodisi kot samostojni ponudnik, bodisi kot eden izmed udeležencev v skupni ponudbi. Vlagatelj lahko, tako kot vsi ostali potencialni ponudniki, odda svojo prijavo do datuma, ki ga je določil naročnik, to je do dne 11.04.2002. Noben predpis s področja javnih naročil pa ne pozna izraza "resnični potencialni ponudnik", niti na kakršenkoli način ne razlikuje med izrazoma "potencialni ponudnik" in "resnično potencialni ponudnik". Državna revizijska komisija je zato mnenja, da vlagatelju kot potencialnemu ponudniku ni mogoče odreči pravnega varstva, ki mu gre skladno s pravili javnega naročanja. Državna revizijska komisija je zaključila, da je vlagatelj aktivno legitimiran za vložitev zahtevka za revizijo, saj ima kot potencialni ponudnik v skladu z 9. členom ZRPJN interes za dodelitev javnega naročila in bi mu bila lahko povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročil.

Državna revizijska komisija je ugotovila, da naročnik v sklepu, z dne 04.04.2002, vlagatelju ni podal pravnega pouka in je s tem posegel v njegovo pravico do učinkovitega pravnega varstva. Čeprav je vlagatelj zoper izpodbijani sklep vložil pritožbo, je Državna revizijska komisija le-to skladno s 17. členom ZRPJN v povezavi s 13. členom ZRPJN obravnavala kot zahtevo za nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo. Ker naročnik o zahtevku za revizijo ni meritorno odločal, je Državna revizijska komisija sklep št.: 01-210/7-02, z dne 04.04.2002, razveljavila.

Glede na ugotovljena dejstva je Državna revizijska komisija v celoti razveljavila sklep naročnika, z dne 04.04.2002, št.: 01-210/7-02, s katerim je zavrgel zahtevek za revizijo in zavrnil vlagateljevo zahtevo za povračilo revizijskih stroškov. V skladu z drugim odstavkom 23. člena ZRPJN Državna revizijska komisija napotuje naročnika, da skladno s prvim odstavkom 16. člena ZRPJN meritorno presodi tudi vsebinske navedbe v zahtevku za revizijo in odloči o njihovi utemeljenosti ter o utemeljenosti vlagateljeve zahteve za povračilo stroškov. V postopku revizije pa naj naročnik dosledno upošteva tudi določilo prvega odstavka 11. člena ZRPJN.

Čeprav to ne vpliva na odločitev Državne revizijske komisije, pa le-ta še pripominja, da je naročnik s tem, ko je dne 11.04.2002 izvedel odpiranje prijav, ravnal v nasprotju z določilom prvega odstavka 11. člena ZRPJN, ki določa: "Vložena zahteva za revizijo zadrži nadaljnje aktivnosti naročnika v postopku oddaje javnega naročila.". Skladno s citiranim določilom bi naročnik moral dne 18.03.2002, ko je prejel zahtevek za revizijo, zadržati vse nadaljnje aktivnosti v postopku oddaje predmetnega javnega naročila, dokler odločitev o utemeljenosti tega zahtevka za revizijo ne bi postala pravnomočna ter o tem obvestiti vse potencialne ponudnike.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije utemeljena.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU:
Zoper odločitev Državne revizijske komisije za revizijo postopkov oddaje javnih naročil ni rednega ali izrednega pravnega sredstva, možna pa je tožba pred pristojnim sodiščem za uveljavitev povrnitve škode od naročnika (tretji odstavek 23. člena ZRPJN).



V Ljubljani, dne â??



â??.

Natisni stran