018-048/02-1

Številka: 018-48/02

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Ur. list RS, št. 78/99 in 90/99; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN), v senatu â??, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za gradnjo AC â?? - sklop 1.1.3. Predor â?? in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložilo podjetje â??, ki ga zastopa odvetniška družba â?? (v nadaljnjem besedilu: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika â?? (v nadaljnjem besedilu: naročnik), dne â??

ODLOČILA

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Naročnik je v Uradnem listu RS, št. â??, z dne â??, pod številko objave Ob-â??, objavil javni razpis za izbiro izvajalca s predhodnim ugotavljanjem sposobnosti za izvedbo predmetnega javnega naročila. Dne 10.11.2000 je usposobljenim ponudnikom poslal vabilo k predložitvi ponudb za izvedbo predmetnega javnega naročila. Iz zapisnika o javnem odpiranju ponudb, št. 402-26/01-OR-šM, z dne 24.04.2001 je razvidno, da je na razpis za predmetno javno naročilo prispelo 9 veljavnih ponudb. Naročnik je s sklepom o izbiri najugodnejšega ponudnika, št. 402-26/01-RPP/šM, z dne 18.06.2001, izbral dva ponudnika, in sicer pod 1. točko podjetje â?? in pod 2. točko vlagatelja.

â??. in â??.. sta dne 14.08.2001 oz. 16.08.2001 vložila zahtevka za revizijo, ki ju je naročnik s sklepoma, z dne 03.09.2001 oz. 04.09.2001, zavrnil kot neutemeljena. Državna revizijska komisija je s sklepoma, št. 018-179/01-25-1452 in 018-179/01-25-1455, z dne 25.10.2001, obema zahtevkoma za revizijo ugodila in razveljavila sklep naročnika o izbiri najugodnejšega ponudnika, številka 402-26/01-RPP/šM, z dne 18.06.2001, v točki 2. sklop 1.1.3 Predor â??. V obrazložitvi sklepa št. 018-179/01-25-1455, z dne 25.10.2001, s katerim je ugodila zahtevku za revizijo ponudnika â?? je Državna revizijska komisija zapisala, da je naročnik s svojim ravnanjem dopustil možnost zamenjave ponudbe (oziroma dela ponudbe), kar je v nasprotju z določilom 30. člena Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 24/97; v nadaljevanju: ZJN). Ker je bil postopek v tem smislu voden netransparentno, je Državna revizijska komisija razveljavila izpodbijano odločitev naročnika o oddaji javnega naročila za sklop 1.1.3 Predor â??. Državna revizijska komisija je v revizijskem postopku namreč ugotovila, da sta bili v vlagateljevi ponudbi zapisani dve različni ponudbeni ceni, upoštevana ponudbena cena pa ni bila predstavljena na javnem odpiranju ponudb. Vlagateljeva ponudba, kot je bila predstavljena ponudniku â?? in Državni revizijski komisiji, je odstopala od ponudbe na javnem odpiranju ponudb v delu, ki se neposredno veže na sporno vlagateljevo ponudbeno ceno (disketa z zapisom ponudbenega predračuna), saj se je v revizijskem postopku in v postopku pregledovanja in ocenjevanja v ponudbi vlagatelja pojavila druga disketa, kot pa je bila priložena originalni ponudbi.

Naročnik je dne 18.02.2002 sprejel sklep, št. 402-26/02, s katerim je vlagateljevo ponudbo izločil iz postopka oddaje predmetnega javnega naročila, ponudbo ponudnika â?? (v nadaljevanju: izbrani ponudnik) pa je ocenil kot popolno in jo v sklopu 1.1.3 Predor â?? zaradi najnižje cene izbral kot najugodnejšo.
Vlagatelj je z vlogo, z dne 27.02.2002, zahteval revizijo postopka oddaje predmetnega javnega naročila. V zahtevku za revizijo vlagatelj navaja, da je naročnik z izdajo sklepa, št. 402-26/02, z dne 18.02.2002, kršil ZJN, Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe (v nadaljevanju: Navodila), ZRPJN in Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99; v nadaljevanju: ZPP) v zvezi z ZRPJN oz. da je kršil osnovna načela ZRPJN, ZJN in ZPP. Tako naj bi bila kršena načelo enakopravnosti ponudnikov, načelo zakonitosti in še posebej osnovna načela oz. pravila, ki jih za vodenje postopka v skladu s petim odstavkom 3. člena ZRPJN predvideva ZPP. Razlogi za odločitev iz izpodbijanega sklepa so po mnenju vlagatelja v nasprotju z osnovnimi (postopkovnimi) pravnimi načeli ter tudi v nasprotju z osnovnimi postulati oz. načeli pravne države.
Prva in temeljna kršitev je po mnenju vlagatelja dejstvo, da je bila njegova ponudba izločena na podlagi ugotovitve o netransparentnosti vodenja postopka. Če ugotovitev glede netransparentnosti drži, ni mogoče ne na podlagi ZJN ne na podlagi ZRPJN (oz. ZPP) izločiti zgolj ponudbe enega ponudnika, temveč bi bilo potrebno postopek oddaje naročila razveljaviti v celoti. Izločitev zgolj enega ponudnika je v nasprotju z načelom enakopravnosti ponudnikov in načelom transparentnosti postopkov oddaje javnih naročil, še posebej pa je v nasprotju z osnovno logiko, postopkovnimi pravili oz. načeli kakršnegakoli zakonitega postopka. Glede presoje takšne kršitve je potrebno smiselno uporabiti določbe ZPP, saj predpisi, ki neposredno urejajo postopke oddaje javnih naročil, podrobneje ne urejajo konkretnega primera. Po mnenju vlagatelja je tako potrebno netransparentno vodenje postopka z vidika splošnih postopkovnih pravil oz. načel tolmačiti kot kršitev postopka (postopka oddaje javnega naročila). V skladu z analogno uporabo pravil ZPP vlagatelj ugotavlja, da je v primeru, ko organ na prvi stopnji (kar je postopek pred naročnikom) postopek kakorkoli vodi napačno, takšno ravnanje organa prve stopnje mogoče šteti kot kršitev postopka. V primeru kršitve postopka s strani organa prve stopnje pa pritožbeni organ v skladu z določbami ZPP (354. člen) razveljavi postopek in zadevo vrne v novo obravnavo, ne glede na to, ali gre za bistveno ali absolutno bistveno kršitev postopka. V konkretnem primeru oddaje javnega naročila lahko to pomeni le ponovitev javnega razpisa. Organ druge stopnje pa ob ugotovitvi kršitve postopka ne more odločitve razveljaviti, nato pa sugerirati vsebinske odločitve v zadevi oz. naložiti organu prve stopnje, kako naj odloči. še manj pa lahko organ druge stopnje prvostopenjskemu naloži, naj odloči tako, da bo izločil postopkovna dejanja, vloge ali ravnanje ene od strank oz. da bo izločil eno od strank v postopku. V primeru ugotovitve o kršitvah postopka lahko drugostopenjski organ v skladu s pravili postopka ravna le tako, da prvostopenjsko odločbo razveljavi in naloži ponovitev celotnega postopka na prvi stopnji.
V skladu z določbami ZPP prvostopenjski organ v vsebinskem smislu ni vezan na mnenje ali napake organa druge stopnje, saj je pri vsebinskem odločanju v okviru postopka na prvi stopnji samostojen in neodvisen. To je mogoče trditi tudi za postopek oddaje javnih naročil. Vlagatelj meni, da je stališče oz. napotilo Državne revizijske komisije, kako naj vsebinsko odloči naročnik oz. naj izloči eno od strank postopka, pravno zgrešeno, saj takšnega pooblastila Državna revizijska komisija nima. Iz 23. člena ZRPJN, na katerega se je Državna revizijska komisija sklicevala, po mnenju vlagatelja izhaja, da lahko Državna revizijska komisija naročniku da napotke za pravilno izvedbo postopka v delu, ki je bil razveljavljen. To pa pomeni, da lahko da revizijski organ prvostopenjskemu organu (naročniku) zgolj napotke, kako naj pravilno vodi postopek, ne more pa odrejati, kako naj naročnik glede posameznega vsebinskega vprašanja odloči. Smiselno enaka določba izhaja tudi iz 362. člena ZPP.
Če bi revizijski organ ravnal pravilno in razveljavil postopek na prvi stopnji ter zadevo vrnil v ponovitev postopka, bi moral naročnik ponoviti postopek na prvi stopnji in raziskati dejansko stanje ter izvesti vse potrebne ali razpoložljive dokaze glede okoliščin, ki so v zadevi sporne. Na podlagi tako izvedenega postopka bi moral naročnik sprejeti samostojno odločitev. Vlagatelj meni, da naročniku dodatne obravnave oz. nadaljnjega izvajanja dokazov sploh ne bi bilo potrebno izvesti, saj naj bi bilo iz rezultatov postopka v konkretnem primeru razvidno, da so na bistvena vprašanja odgovori že podani. Tako naj bi bilo glede vprašanja, ali so bile na strani vlagatelja dokazane kakšne okoliščine, ki bi narekovale izločitev njegove ponudbe ali kakšen drug ukrep zoper njega, že ugotovljeno, da takšne okoliščine niso bile podane ali kakorkoli izkazane. Vlagatelj ob tem citira nekatere dele sklepa Državne revizijske komisije, št. 018-179/01-25-1445, z dne 25.10.2001. Vlagatelj meni, da tudi vsebinska presoja konkretnega primera kaže na to, da bi moral prvostopenjski organ ugotoviti, da ni razloga za kakršnekoli ukrepe zoper vlagatelja, če bi odločal v skladu z rezultati izvedenega postopka in na podlagi zakona, ne pa na podlagi napotkov revizijskega organa. Trditve ponudnika â??. po vlagateljevem mnenju namreč niso bile v ničemer izkazane, v postopku podrobne preučitve vseh okoliščin konkretnega primera pa se je izkazalo, da trditve o kasnejšem spreminjanju ponudbe nimajo nobene podlage. Naročnik bi moral po izvedenem ponovljenem postopku presoje vseh okoliščin sprejeti odločitev, da se javno naročilo odda vlagatelju kot najugodnejšemu ponudniku.
Vlagatelj navaja, da so nekatere navedbe, argumenti in zaključki dosedanjega postopka oddaje javnega naročila v nasprotju z osnovnimi načeli slovenskega pravnega reda, temeljnimi načeli pravne države in nekaterimi osnovnimi postulati Ustave RS. Tako je domneva nedolžnosti temelj vsakega pravnega sistema in zakonitih postopkov. V konkretnem primeru se ob subsidiarni uporabi to načelo odraža v določbi 251. člena ZPP, ki določa, da sodišče v primeru nezmožnosti zanesljive ugotovitve dejstva o njem sklepa na podlagi pravila o dokaznem bremenu. To ob hkratni uporabi načel iz 7. in 8. člena ZPP pomeni, da gre trditve stranke v postopku, za katere ta stranka ni predložila dokazov oz. za katere sodišče niti na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ni moglo ugotoviti, da ji je mogoče šteti kot dokazane, obravnavati kot brezpredmetne oz. zavrniti kot neutemeljene. Trditve ponudnika â??. o domnevnem naknadnem spreminjanju vlagateljeve ponudbe bi bilo zato potrebno zavrniti kot neutemeljene. Po mnenju vlagatelja je v popolnem nasprotju z zgoraj opisanimi načeli oz. pravili ravnanje Državne revizijske komisije in posledično naročnika, da na podlagi ugotovitve, da ni mogoče izvesti jasnih in izkazanih ugotovitev glede dejstev oz. dokončnih zaključkov dokaznega postopka, v dvomu in na podlagi tako neizkazanih trditev enega od ponudnikov v postopku odloči v škodo drugega ponudnika. Vlagatelj trdi, da je Državna revizijska komisija takšno odločitev sprejela po tem, ko je celo iz njenih navedb razvidno, da ni mogoče ugotoviti, ali je do zatrjevane spremembe ponudbe sploh prišlo, še manj pa je mogoče ugotoviti, kdo naj bi bil storilec. Pri obravnavanju vprašanja glede razlike v barvi disket se je Državna revizijska komisija postavila v vlogo izvedenca, ko je zavrnila možnost, da lahko pride do variacij v barvah pri različnih snemanjih z različnimi napravami v različnih okoliščinah. Vlagatelj meni, da je iz argumentacije Državne revizijske komisije razvidno, da je pojasnilo glede mogočega vzroka za razliko v barvi diskete s strokovnega vidika razumela popolnoma napačno.
Vlagatelj tudi ugotavlja, da je disketa le pripomoček ponudniku za pripravo predračuna in ji razpisna dokumentacija ne daje enakega pomena kot sami tiskani verziji predračuna oz. celo dopušča neskladje med disketo in tiskano verzijo, saj določa, da v primeru neskladja velja tiskana oblika predračuna, zvezana z vrvico in zapečatena, to pa je bilo v vlagateljevi ponudbi predloženo v zahtevani obliki. Vlagatelj se ne strinja z obrazložitvijo Državne revizijske komisije iz sklepa, št. 018-179/01-25-1455, in trdi, da neskladje vsebine ponudb ni bilo ugotovljeno (ni bilo ugotovljeno, da bi se elektronski del kakorkoli razlikoval), poleg tega pa se elektronski in natisnjeni del vlagateljeve ponudbe ne razlikujeta. Tudi eventualna možnost zamenjave diskete ne bi mogla imeti nobenega vpliva na odločitev strokovne komisije naročnika in na končno odločitev v predmetni zadevi. Tako bi organ prve stopnje moral ob upoštevanju četrtega odstavka 23. člena ZRPJN in drugih postopkovnih pravil v konkretni zadevi odločiti samostojno in neodvisno ter na podlagi zakona in ob upoštevanju rezultatov celotnega postopka, ne bi pa smel slediti navodilu organa druge stopnje o tem, kako naj vsebinsko odloči.
Ob upoštevanju navedenih dejstev in rezultatov predmetnega postopka s formalnega stališča bi bilo po mnenju vlagatelja potrebno predmetni javni razpis ponoviti, saj je na podlagi ugotovljene netransparentnosti mogoča zgolj razveljavitev celotnega postopka in njegova ponovitev, nikakor pa ne izločitev le enega ponudnika. Ob upoštevanju navedenih argumentov, vsebinske presoje konkretne zadeve in temeljnih načel ZRPJN pa vlagatelj meni, da je potrebno glede na dejstvo, da so razlogi za prvotno revizijo oz. razlogi za kakršnekoli ukrepe zoper njega neutemeljeni in da ni razlogov, zaradi katerih bi bilo potrebno njegovo ponudbo izločiti, njega izbrati kot najugodnejšega ponudnika.
Vlagatelj je zahtevku priložil tudi potrdilo o plačilu takse iz 22. člena ZRPJN v višini 150.000,00 SIT, ki jo poleg 2000 odvetniških točk prišteva med stroške postopka.

Naročnik je dne 11.03.2002 izdal dokument, št. 402-14/02, v katerem vlagatelja obvešča, da je zavrnil njegov zahtevek za revizijo. Navedenemu dokumentu je priložil zapisnik seje strokovne komisije, z dne 07.03.2002, v katerem so navedeni razlogi za zavrnitev zahtevka, kot sledijo v nadaljevanju.
Naročnik je zahtevek vlagatelja presojal s formalnega vidika ob upoštevanju ugotovitve Državne revizijske komisije in posledično naročnika, ki se nanaša na vodenje postopka. V obrazložitvi sklepa Državne revizijske komisije je med drugim navedeno, da je v postopku, ki je predmet zahtevka, Državna revizijska komisija ocenila, da je naročnik s svojim ravnanjem dopustil možnost zamenjave ponudbe (oziroma dela ponudbe), kar je v nasprotju s 30. členom ZJN; postopek pa je bil voden v tej meri netransparentno, da je bilo potrebno razveljaviti izpodbijano odločitev naročnika o oddaji javnega naročila za sklop 1.1.3 Predor â?? in mora naročnik obravnavano ponudbo izločiti iz predmetnega postopka oddaje javnega naročila. Tudi v zaključnih navedbah Državna revizijska komisija navaja, da ZRPJN v drugem odstavku 23. člena določa, da lahko da naročniku napotke za pravilno izvedbo postopka v delu, ki je bil razveljavljen. Državna revizijska komisija v obravnavanem primeru naročnika opozarja, da mora upoštevati njeno odločitev in izločiti ponudbo izbranega ponudnika iz zgoraj navedenih razlogov, hkrati pa upoštevati tudi njeno odločitev v predmetnem postopku za sklop 1.1.3 Predor â?? v zahtevku za revizijo ponudnika â??
Določila glede temeljnih načel, ki veljajo za postopek oddaje javnih naročil, vsebuje 3. člen ZRPJN, ki določa, da pravno varstvo ponudnikov v postopkih javnega naročanja, zagotovljeno z revizijo postopkov oddaje javnih naročil, temelji na načelih, ki veljajo za oddajo javnih naročil, poleg tega pa veljajo še načela zakonitosti, hitrosti, dostopnosti in učinkovitosti. V komentarju dr. Vesne Krajnc k navedenemu členu so našteta temeljna načela javnega naročanja, pri čemer je pri načelu transparentnosti porabe javnih sredstev poudarjeno, da mora biti postopek oddaje javnih naročil pregleden - transparenten. Drugi odstavek 19. člena ZRPJN še določa, da Državna revizijska komisija odloča v mejah zahtevka upravičenega predlagatelja. V primeru kršitev temeljnih načel javnega naročanja izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti in pravilni odločitvi. Po določilu drugega odstavka 21. člena ZRPJN lahko Državna revizijska komisija pred svojo odločitvijo zahteva dodatna pojasnila od naročnika ali vlagatelja zahtevka za revizijo in si lahko ogleda tudi ostale dokumente in dejanske razmere pri strankah v postopku in zbere druge potrebne podatke za odločitev. Ob upoštevanju komentarja dr. Vesne Krajnc k navedenemu členu pravilo 21. člena navaja na to, da je za ugotovitev dejanskega stanja in popolnost dokaznega gradiva ne glede na naravo kršitve odgovorna Državna revizijska komisija. Pri ugotavljanju relevantnega dejanskega stanja pa je vezana na zatrjevano kršitev v zahtevku za revizijo. Navedeno ugotovitev Državne revizijske komisije je mogoče razumeti kot ugotovitev glede postopkovne kršitve 30. člena ZJN, kar posledično pomeni kršitev načela transparentnosti. V skladu z drugim odstavkom 23. člena ZRPJN lahko da Državna revizijska komisija naročniku napotke za pravilno izvedbo postopka v delu, ki je bil razveljavljen. S sklepom, št. 018-179/01-25-1455, z dne 25.10.2001, pa ni bil razveljavljen postopek oddaje v celoti, temveč le sklep naročnika o izbiri najugodnejšega ponudnika, saj iz izreka in obrazložitve sklepa izhaja, da Državna revizijska komisija ni ugotovila takih pomanjkljivosti, da bi bilo treba razveljaviti celoten postopek oddaje. Ugotovljene postopkovne kršitve ob upoštevanju specialnih določil ZJN in ZRPJN torej niso imele enake teže, kot jo imajo postopkovne kršitve po ZPP, ki jih navaja vlagatelj v svojem zahtevku in ki naj bi pomenile, da mora prvostopenjski organ razveljaviti celoten postopek oddaje in ga ponoviti. Napotek Državne revizijske komisije se je torej nanašal le na razveljavljeni del postopka, torej sklepa o izbiri najugodnejšega ponudnika oziroma ponudbe. Ker je šlo pri tem za ponudbo vlagatelja, je Državna revizijska komisija glede napotka, da je potrebno izločiti vlagateljevo ponudbo, ravnala v mejah pooblastila iz 23. člena ZRPJN. Naročnik pa je bil nesporno dolžan napotek Državne revizijske komisije upoštevati. V zvezi s vprašanjem obveznosti napotkov Državne revizijske komisije je naročnik pridobil tudi mnenje Inštituta za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani z dne 29.11.2001, iz katerega izhaja, da so napotki Državne revizijske komisije za naročnika obvezujoči v procesnem delu. Analogna uporaba določb ZPP v konkretnem primeru ne bi bila primerna, ker ne gre za situacijo, ko bi drugostopenjski organ vrnil prvostopenjskemu organu zadevo v odločanje zaradi kršitev, ki bi bile take narave, da bi bilo potrebno postopek razveljaviti v celoti. Tudi iz mnenja Inštituta za javno upravo izhaja, da Državna revizijska komisija v postopku ni ugotovila takih pomanjkljivosti, da bi ga bilo treba v celoti razveljaviti, zato ni jasne pravne podlage za razveljavitev celotnega postopka. Vrnitev zadeve v novo obravnavo pri postopkih oddaje javnih naročil v primeru razveljavitve sklepa o izbiri namreč pomeni le ponovitev faze ocenjevanja ponudb, ne pa razveljavitve postopka v celoti. Ugotovitev vlagatelja, da ob analogni uporabi določil ZPP sodišče druge stopnje v primeru, da ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, razveljavi s sklepom sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo ali pa jo odstopi sodišču prve stopnje, da opravi novo glavno obravnavo, za postopek oddaje javnih naročil ne pride v poštev, saj vsebuje ZRPJN specialne določbe glede razveljavitve postopka oddaje. Prvi odstavek 23. člen ZRPJN namreč določa, da lahko Državna revizijska komisija s sklepom zavrne zahtevek za revizijo kot neutemeljen, lahko pa delno ali v celoti razveljavi postopek oddaje javnega naročila. V skladu z navedenim določilom je torej Državna revizijska komisija z izpodbijanim sklepom le delno razveljavila postopek oddaje, torej le sklep o izbiri najugodnejšega ponudnika. Ponovno odločanje pri oddaji javnih naročil torej ne pomeni ponovitve javnega razpisa, kot ugotavlja vlagatelj, ker sicer prej navedena določba prvega odstavka 23. člena ZRPJN ne bi dopuščala tudi delne razveljavitve postopka. Zaradi ugotovljenih kršitev postopka s strani Državne revizijske komisije je bil z njenim sklepom razveljavljen sklep o izbiri najugodnejšega ponudnika. Ugotovitev Državne revizijske komisije, da je bil postopek oddaje voden tako netransparentno, da je potrebno razveljaviti sklep naročnika o oddaji javnega naročila in mora naročnik ponudbo vlagatelja izločiti iz predmetnega postopka, se torej nanaša na postopkovna pravila, ki so bila kršena v tolikšni meri, da za meritorno odločanje o popolnosti ponudbe vlagatelja sploh niso bili podani pogoji. Napotki Državne revizijske komisije so se torej nanašali le na postopkovni del in ne na vsebino same ponudbe. Zato naročnik ponudbe vlagatelja ni ponovno ocenjeval in se torej ni spuščal v vsebinsko odločanje, temveč je zaradi kršitve postopka, ki je bil voden netransparentno, vlagateljevo ponudbo izločil iz predmetnega postopka oddaje po napotku Državne revizijske komisije. Nesporno ugotovljene in dokazane kršitve postopka so iz obrazložitve sklepa Državne revizijske komisije jasno razvidne in razumljive. Situacije neskladja ponudbenih cen iz obrazca ponudbe in vzorca pogodbe in cene v ponudbenem predračunu, od katerih je bila ena prebrana na javnem odpiranju ponudb in vnesena v zapisnik o javnem odpiranju ponudb, na podlagi druge ponudbene cene iz ponudbenega predračuna pa naj bi bilo javno naročilo oddano, niti ZJN niti razpisna dokumentacija ne rešujejo. Prav tako pa je ne rešuje ZPP. Zato je Državna revizijska komisija uporabila določilo drugega odstavka 21. člena ZRPJN, po katerem lahko pred svojo odločitvijo zahteva dodatna pojasnila od naročnika ali vlagatelja zahtevka za revizijo in si lahko ogleda tudi ostale dokumente in dejanske razmere pri strankah v postopku in zbere druge potrebne podatke za odločitev. Po določilu drugega odstavka 19. člena Državna revizijska komisija odloča v mejah zahtevka. V primeru kršitve temeljnih načel javnega naročanja izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti in pravilni odločitvi. Na podlagi izvedenih dokazov, ki so obsežno opisani v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in ki so se nanašali le na ugotovitve glede zatrjevanih kršitev postopka oddaje, Državna revizijska komisija ni mogla sprejeti odločitve, da se zaradi razveljavitve sklepa o izbiri zadeva vrne naročniku v ponovno ocenjevanje vključno s ponudbo vlagatelja, saj so bile ugotovljene postopkovne kršitve takšne narave, da ponudbe vlagatelja naročnik ne bi smel ocenjevati, temveč jo je bil dolžan na podlagi napotkov Državne revizijske komisije izločiti iz ponovnega postopka ocenjevanja ponudb. Tako Državna revizijska komisija kakor tudi naročnik sta pri svoji odločitvi upoštevala postopkovna pravila ZJN in ZRPJN, zato uporabe petega odstavka 3. člena ZRPJN, ki določa, da se revizija postopkov oddaje javnih naročil izvaja po določbah tega zakona, postopkovne določbe ZPP se uporabljajo le v primerih, če ta zakon ne določa drugače, v smislu navedb vlagatelja ni mogoče razlagati in uporabljati. Že sam naslov ZRPJN namreč pove, da gre pri postopku pred Državno revizijsko komisijo le za odločanje o kršitvah postopka in ne za meritorno odločanje. ZRPJN spada v formalno ali procesno pravo in se izrecno sklicuje na uporabo določb ZPP le v zvezi z revizijo postopka oddaje javnih naročil. Iz komentarja dr. Vesne Krajnc k 3. členu ZRPJN izhaja, da odločanje o zahtevku za revizijo pred naročnikom in pred DRK ni odločanje na prvi in drugi stopnji. Oba odločata o istem zahtevku, odločanje naročnika pa je predpostavka za odločanje pred Državno revizijsko komisijo. Državna revizijska komisija torej ne odloča o odločitvi naročnika o zahtevku za revizijo, temveč o postopku oddaje javnega naročila in naročnikovi odločitvi o izbiri najugodnejše ponudbe.
Glede na navedeno je naročnik ugotovil, da vlagateljeve navedbe, po katerih bi bilo v primeru, če bi rezultate postopka presojali le s formalnega vidika, potrebno postopek oddaje ponoviti, saj je argument netransparentno vodenega postopka, zaradi katerega je naročnik po napotku revizijskega organa izločil izbranega ponudnika, po vlagateljevih ugotovitvah argument, na podlagi katerega je mogoča zgolj razveljavitev celotnega postopka in njegova ponovitev, niso v skladu z določilom 23. člena ZRPJN, na podlagi katerega lahko revizijska komisija samo delno razveljavi postopek. V konkretnem primeru je Državna revizijska komisija razveljavila le sklep o izbiri najugodnejšega ponudnika. Ta del postopka pa je bil po njenih ugotovitvah voden tako netransparentno, da je potrebno zaradi postopkovnih kršitev izločiti ponudbo vlagatelja. Državna revizijska komisija se pri tem ni spuščala v presojo zadeve z vsebinskega vidika. Pravilna izvedba postopka v delu, ki je bil razveljavljen, namreč ne bi bila mogoča, če ponudba vlagatelja zaradi vseh navedenih postopkovnih kršitev predhodno ne bi bila izločena. Ob upoštevanju njenih napotkov naročniku za pravilno izvedbo postopka v delu, ki je bil razveljavljen, je naročnik sprejel sklep, da se ponudba vlagatelja izloči iz predmetnega postopka oddaje javnega naročila. Vlagatelje trditve, da bi moral naročnik v konkretni zadevi odločiti samostojno in neodvisno na podlagi zakona in ob upoštevanju rezultatov celotnega postopka, ne pa slediti navodilu organa druge stopnje o tem, kako naj z meritornega vidika v konkretnem primeru odloči, glede obravnave zadeve ne držijo, saj naročnik ob upoštevanju napotkov Državne revizijske komisije ni meritorno odločal. Ker naročnik po vsebini o ponudb vlagatelja ni odločal, so tudi navedbe vlagatelja, s katerimi zaključuje svoj zahtevek in ki se nanašajo na presojo konkretne zadeve z vsebinskega vidika, brezpredmetne. Zato tudi ni moglo priti do kršitve načela enakosti ponudnikov, saj se navedeno načelo nanaša zlasti na določila razpisne dokumentacije in postopek samega ocenjevanja ponudb ob upoštevanju določil ZJN in razpisne dokumentacije, ponudbe vlagatelja pa komisija naročnika ni ocenjevala. Procesna dejanja, ki so bila naročniku naložena s strani revizijskega organa, pa so se izvedla.
Naročnik je vlagatelja na podlagi 17. člena ZRPJN pozval, da mu v treh dneh od prejema obvestila sporoči, ali bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo ali zahtevek za revizijo umika.

Vlagatelj je naročnika z dopisom, z dne 13.03.2002, obvestil, da bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo. Naročnik je Državni revizijski komisiji dne 18.03.2002 v skladu z drugim odstavkom 17. člena ZRPJN odstopil v odločanje zahtevek za revizijo predmetnega javnega naročila z dokumentacijo in svojim mnenjem, z dne 15.03.2002, v katerem navaja, da so razlogi za zavrnitev zahtevka za revizijo že podani v obrazložitvi sklepa o zavrnitvi zahtevka.

Vlagatelj je Državni revizijski komisiji dne 25.03.2002 poslal dopis, štev. 402-14/02, s katerem dopolnjuje svoj zahtevek za revizijo z obsežnimi dodatnimi navedbami.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija v skladu s 1. alineo prvega odstavka 23. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je v postopku revizije najprej preverila, ali je zahtevek za revizijo dopusten in ali je vlagatelj aktivno legitimiran za vložitev zahtevka. Vlagatelj ima kot ponudnik, ki je oddal ponudbo, v skladu z 9. členom ZRPJN interes za dodelitev naročila in bi mu bila lahko povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila, zato je aktivno legitimiran kot stranka v postopku in upravičen do vložitve revizijskega zahtevka.

Državna revizijska komisija je pri presoji zahtevka za revizijo upoštevala določilo drugega odstavka 19. člena ZRPJN, ki določa: "Državna revizijska komisija odloča v mejah zahtevka upravičenega predlagatelja. V primeru kršitev temeljnih načel javnega naročanja izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti in pravilni odločitvi.".

Državna revizijska komisija dalje ugotavlja, da je vlagatelj, ob tem, ko je dne 25.03.2002 dopolnil zahtevek za revizijo z dopisom, štev. 402-14/02, razširil svoj zahtevek za revizijo še z dodatnimi navedbami. Teh navedb vlagatelja pa Državna revizijska komisija pri presojanju obravnavane revizijske zadeve ne more upoštevati, saj jih je vlagatelj predložil po preteku 8- dnevnega prekluzivnega roka. ZRPJN namreč v prvem odstavku 12. člena jasno določa: "Po odločitvi o dodelitvi naročila je rok za vložitev zahtevka za revizijo osem dni od prejema obvestila o dodelitvi naročila.". V zakonu določen rok je prekluzivne narave, kar pomeni, da ponudnik, v kolikor zamudi rok, določene pravice ne more več uveljavljati. Citirana določba udejanja eno izmed temeljnih načel revizije postopkov javnega naročanja - načelo hitrosti in velja tako za vložitev zahtevka, kot tudi za morebitno dopolnitev zahtevka. Zaradi navedenega se Državna revizijska komisija ni spuščala v meritorno obravnavo v tem delu.

V obravnavanem primeru se vlagatelj ne strinja z odločitvijo naročnika o izločitvi njegove ponudbe iz postopka ocenjevanja ponudb, in sicer z utemeljitvijo, da v predhodnem revizijskem postopku ugotovljeno dejansko stanje takšne odločitve ne opravičuje, kot tudi s trditvijo, da bi doslej ugotovljeno dejansko stanje zadeve lahko narekovalo kvečjemu razveljavitev postopka oddaje javnega naročila v celoti. Vlagatelj se pri tem sklicuje na, po njegovem prepričanju, pravno zgrešeno, napotilo Državne revizijske komisije naročniku, da je potrebno ponudbo izbranega ponudnika izločiti ter takšno napotilo označuje kot navodilo o tem, kako naj naročnik odloči po vsebini stvari. Vlagatelj tudi trdi, da je argument, na podlagi katerega je naročnik izločil njegovo ponudbo ("netransparentno voden postopek") brez podlage v dokazih in rezultatih dokaznega postopka, zato je prepričan, da bi moral naročnik "â?? v primeru, da bi odločal v skladu z rezultati izvedenega postopka in na podlagi zakona (ne pa na podlagi napotkov revizijskega organa), sprejeti zaključek, da v konkretnem primeru ni razloga za kakršnekoli ukrepe â??" zoper vlagatelja, oziroma da bi naročnik po ponovni presoji vseh okoliščin primera lahko sprejel eno samo odločitev, to je, da se javno naročilo odda vlagatelju kot najugodnejšemu ponudniku.

Kar zadeva (ne)transparentnost vodenja postopka oddaje obravnavanega javnega naročila Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da se načelo transparentnosti, kot eno izmed temeljnih načel v postopkih oddaje javnih naročil, ne nanaša samo in izključno na vodenje postopka kot celote. Per se ni nujno, da ima ravnanje med naročnikom in ponudnikom učinek na celotni postopek in na vse stranke v postopku. Ravnanje je lahko vezano na razmerje z enim ali več udeleženci v postopku. Postopek oddaje javnih naročil sestavlja vrsta dejanskih opravil, pravnih dejanj (in odločitev) različnih udeležencev, za katera zakon zahteva, da so opravljena pregledno (transparentno). Zahteva po preglednosti (transparentnosti) se v prvi vrsti nanaša na vsako posamezno opravljeno dejanje v postopku zase, in šele nato na zbir vseh dejanj skupaj, to je na postopek oddaje javnega naročila kot celoto. Ob navedenem ne more držati trditev vlagatelja, da bi bilo potrebno zaradi kršitve, ki je povezana z načelom transparentnosti, nujno razveljaviti postopek oddaje javnega naročila v celoti. Kot to sicer velja za vse druge možne kršitve, ugotovljene v določenem postopku oddaje javnega naročila, je sankcija (v obliki razveljavitve bodisi razpisa kot celote ali le njegovega dela) vedno odvisna od tega, v kateri fazi postopka se je kršitev zgodila in kako je vplivala na nadaljnji tek postopka. Če ugotovljena kršitev (kot to velja tudi za obravnavano javno naročilo) zadeva le določeno fazo postopka (v obravnavanem primeru fazo ocenjevanja ponudb), že splošna načela javnega naročanja (hitrost, učinkovitost) zahtevajo, da se ne razveljavi postopek oddaje javnega naročila kot celota, ampak le tisti njegov del, ki se nanaša na ugotovljeno kršitev zakona.

Državna revizijska komisija dalje opozarja, da se v obravnavanem primeru ne presoja vprašanje pravne (ne)pravilnosti njenih napotkov. Napotki, ki jih je Državna revizijska komisija v skladu z določilom drugega odstavka 23. člena ZRPJN navedla v zaključku obrazložitve svoje odločitve v predhodnem revizijskem postopku (sklep Državne revizijske komisije, štev. 018-179/01-25-1455, z dne 25.10.2001), se ne nanašajo na vprašanje vsebine postopka oddaje javnega naročila (to je na odločitev o izbiri najugodnejše ponudbe), temveč na vodenje razpisnega postopka (to je na vprašanja, ki zadevajo pravilnost in zakonitost tega postopka). Državna revizijska komisija bi prekoračila svoje pristojnosti, ki jih ji nalaga zakon (prvi in drugi odstavek 23. člena ZRPJN), v primeru, če bi s svojo odločitvijo nadomestila izpodbijano odločitev naročnika - to je, če bi s svojo voljo nadomestila voljo naročnika in bi namesto njega sama izbrala najugodnejšo ponudbo. Vse druge odločitve Državne revizijske komisije so po naravi stvari kasatorne, utemeljene v zakonu in v tem smislu ne morejo biti sporne. ZRPJN v drugem odstavku 23. člena določa, da lahko da Državna revizijska komisija naročniku napotke za pravilno izvedbo postopka v delu, ki je bil razveljavljen. Ta določba je umeščena v odstavek, ki govori o obrazložitvi sklepa, zato morajo ti napotki biti vsebovani v obrazložitvi. V zvezi z vprašanjem, ali so ti napotki obvezni (glede na to, da niso del izreka, ki predstavlja obvezno in izvršljivo odločitev) se je treba smiselno opreti na določbo 362. člena ZPP, ki se subsidiarno uporablja v postopku revizije postopkov javnega naročanja (5. odstavek 3. člena ZRPJN) in ki določa, da mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. Tudi ta opozorila niso v izreku sklepa, pač pa v njegovi obrazložitvi. Nedvomno je torej, da so napotki lahko vsebovani v obrazložitvi in so za naročnika obvezujoči, pri čemer se seveda njihova obveznost lahko nanaša le na obseg pristojnosti Državne revizijske komisije. Pristojnost Državne revizijske komisije je omejena na revizijo postopka oddaje javnega naročila (1. člen ZRPJN), zato lahko po 23. členu ZRPJN Državna revizijska komisija le delno ali v celoti razveljavi postopek oddaje javnega naročila. Pristojnost Državne revizijske komisije se torej razteza le na postopkovna vprašanja in Državna revizijska komisija ne more meritorno odločiti, torej izbrati izvajalca. Napotki so torej obvezni le, v kolikor se nanašajo na procesna dejanja, ki jih mora naročnik opraviti. V obravnavanem primeru to pomeni, da je moral naročnik opraviti vsa dejanja v zvezi s postopkom, ki jih navaja Državna revizijska komisija v obrazložitvi svojega sklepa, štev. 018-179/01-25-1455, z dne 25.10.2001, to je ponovno oceniti vse ponudbe v skladu z napotki Državne revizijske komisije in sprejeti odločitev o oddaji obravnavanega javnega naročila najugodnejšemu ponudniku v skladu z določili ZJN. Pri tem pa je potrebno izpostaviti, da je naročnik avtonomen pri sprejemu svoje odločitve in je njegovo odločitev potrebno presojati kot takšno (avtonomno), sprejeto ob presoji navedb in dokazov v celotnem postopku.

Državna revizijska komisija dalje ugotavlja, da ne more biti sporno ravnanje naročnika, ki je v obravnavanem primeru sprejel odločitev, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa o izbiri najugodnejšega ponudnika. Ker je naročnik odločal (na podlagi predhodno samo delno razveljavljenega postopka) v okviru ponovljenega dela postopka oddaje javnega naročila, ki zadeva fazo pregleda in ocenjevanja prejetih ponudb, je imel pravico sprejeti (ponovno) odločitev o izbiri najugodnejše ponudbe - seveda ob upoštevanju pravil ZJN. Pri tem je nepomembno, ali je naročnik izpodbijano odločitev obrazložil s "formalnimi" razlogi ali z "izvirnimi" vsebinskimi razlogi (to je na podlagi novih in/ali dodatnih ugotovitev, ki zadevajo relevantno dejansko stanje) - bistveno je, da je bila njegova odločitev sprejeta ob spoštovanju zakona in da je utemeljena v ugotovljenem dejanskem stanju.

Državna revizijska komisija je prepričana, da je bilo dejansko stanje v obravnavanem postopku oddaje javnega naročila temeljito razčiščeno in ugotovljeno ter da ne dopušča nobenega dvoma o tem, da je v tem postopku prišlo do kršitev določil ZJN, ki so vplivale na pravilnost in zakonitost (predhodno sprejete in zdaj že razveljavljene) odločitve naročnika o izbiri najugodnejše ponudbe. Razlogi, ki narekujejo takšen zaključek (vključno z opisom obsežnih preverjanj, ki jih je v predhodnem revizijskem postopku, na podlagi drugega odstavka 21. člena ZRPJN, opravila Državna revizijska komisija), so izčrpno navedeni že v obrazložitvi sklepa Državne revizijske komisije, štev. 018-179/01-25-1455, z dne 25.10.2001 ter so vlagatelju znani (kar je razvidno iz navedb v zahtevku za revizijo) in jih Državna revizijska komisija zato na tem mestu ne ponavlja.

Državna revizijska komisija pa v revizijskem postopku ni ugotavljala razlogov, ki so privedli do ugotovljenega dejanskega stanja, v delu ki zadeva ravnanje s ponudbami, torej dejanskega stanja, ki je v neskladju s pravili javnega naročanja.

Pač pa Državna revizijska komisija dopušča možnost, da je vlagatelj zaradi obsežnosti obrazložitve takratne odločitve Državne revizijske komisije (s katero je, kot izhaja iz zahtevka za revizijo, razpolagal) spregledal temeljno kršitev zakona, ki je narekovala naročnikovo odločitev o izločitvi njegove ponudbe iz postopka oddaje obravnavanega javnega naročila - to je kršitev določila 30. člena ZJN, ki določa, da po izteku roka za predložitev ponudb kot je naveden v javnem razpisu, ponudniki ne morejo spremeniti oddanih ponudb, jih dopolniti ali nadomestiti z novimi, naročnik pa jih ne sme prevzeti. Navedeno določilo zakona vsebuje strogo prepoved kakršnegakoli spreminjanja ponudbene vsebine v času od javnega odpiranja ponudb dalje â?? do sprejema sklepa o izbiri najugodnejše ponudbe. Državna revizijska komisija zato na tem mestu ponovno opozarja na dejanske ugotovitve, do katerih je (ob sodelovanju strank in takrat izbranega ponudnika v postopku) prišla že v teku predhodnega revizijskega postopka, in sicer:

Državna revizijska komisija si je dne 09.10.2001, ob prisotnosti pooblaščenih predstavnikov strank in takrat izbranega ponudnika v postopku, ogledala videokaseto s posnetkom javnega odpiranja ponudb za predmetni razpis, ki je potekalo dne 24.04.2001, in videokaseto s posnetkom vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika, ki je bilo (na zahtevo ponudnika ...) opravljeno dne 13.08.2001. Verodostojnost obeh posnetkov, ki so bili predmet ogleda, ni sporna, kar so pisno potrdili vsi takrat prisotni predstavniki strank in takrat izbranega ponudnika (glej zapisnik, z dne 09.10.2001, o ogledu videoposnetkov, ki so ga podpisali in prejeli navzoči pooblaščeni predstavniki, člani pristojnega senata Državne revizijske komisije ter delavci Državne revizijske komisije). Ob ogledu obeh posnetkov je bilo za vse navzoče nesporno ugotovljeno, da se je na odpiranju ponudb (torej dne 24.04. 2001), v originalni ponudbi vlagatelja nahajala disketa s ponudbenim predračunom v elektronski obliki (.pk4 datoteka) z ohišjem rumene barve, medtem ko se je dne 13.08.2001, ob vpogledu v isti (originalni) ponudbi vlagatelja, nahajala disketa s ponudbenim predračunom v elektronski obliki (.pk4 datoteka) - vendar tokrat z ohišjem v roza barvi. Enaka (roza) disketa se je nahajala tudi v originalni ponudbi vlagatelja, katero je Državna revizijska komisija prejela od naročnika skupaj s ponudbeno, razpisno in ostalo dokumentacijo, ki jo je potrebovala zaradi vodenja takratnega revizijskega postopka. Ob takšnem dejanskem stanju je Državna revizijska komisija zaključila, da disketa, ki je bila priložena vlagateljevi ponudbi dne 24.04.2001, ni (več) ista kot tista, ki je sestavni del iste ponudbe dne 13.08.2001 oziroma 09.10.2001 in da je torej v tem času prišlo do spremembe v vlagateljevi ponudbi.

Že samo iz tako ugotovljenega dejanskega stanja je mogoče nesporno zaključiti, da je v obdobju od 24.04.2001 (to je od dne javnega odpiranja ponudb) do 13.08.2001 prišlo do spremembe v ponudbeni dokumentaciji vlagatelja - prišlo je torej do položaja, ki ga ZJN izrecno prepoveduje (30. člen ZJN). Sporna disketa je brez slehernega dvoma predstavljala sestavni del ponudbe, saj je bila v razpisni dokumentaciji (točka 13. Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe) navedena kot eden od elementov ponudbene dokumentacije, ki so ga morali ponudniki predložiti naročniku v svojih ponudbah (podtočka 13.1, pododstavek d/ in zadnji odstavek Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe). Ker se je v takratnem revizijskem postopku kot jedro spora izpostavljalo zlasti vprašanje razlike v ponudbeni ceni vlagateljeve ponudbe, ki je bila prebrana na javnem odpiranju ponudb, in tisto, ki je bila zapisana v ponudbenem predračunu (ter ni bila nikoli javno objavljena, je pa predstavljala edino osnovo za izbiro najugodnejše ponudbe), je sporna disketa, ki je vsebovala datoteko z zapisom ponudbenega predračuna, toliko bolj (pomemben) del ponudbene vsebine.

Čeprav bi že samo dejstvo, da je v teku postopka oddaje javnega naročila prišlo do nedopustne spremembe v vsebini ponudbene dokumentacije vlagateljeve ponudbe, zadostovalo za nastop ustreznih pravnih posledic, je Državna revizijska komisija po končanem vpogledu v videoposnetke, dne 09.10.2001, na podlagi 21. člena ZRPJN prisotne predstavnike strank v takratnem revizijskem postopku (naročnika in vlagatelja) ter izbranega ponudnika (sedaj vlagatelja), pozvala, naj pisno pojasnijo razloge za ugotovljeni položaj. S tem je bila (tudi) vlagatelju dana možnost, da v roku treh dni posreduje morebitna svoja pojasnila in/ali ugotovitve, vendar vlagatelj takšne možnosti ni nikoli izkoristil, saj se na omenjeni poziv Državne revizijske komisije sploh ni odzval.

Ker ne naročnik, ne vlagatelj - tedaj izbrani ponudnik, ki se pozivu Državne revizijske komisije po eventualnih dodatnih pojasnilih sploh ni odzval, nista znala pojasniti morebitnih objektivnih razlogov, ki so privedli do ugotovljenih sprememb v vsebini ponudbene dokumentacije vlagatelja, je Državna revizijska komisija ugotovila, da je v teku obravnavanega postopka oddaje javnega naročila nedvomno prišlo do kršitve določila ZJN, ki v času po javnem odpiranju ponudb prepoveduje sleherno spreminjanje vsebine ponudb (30. člen ZJN), posredno pa tudi vseh tistih pravil razpisne dokumentacije, ki urejajo vprašanja ponudbene vsebine. Ugotovljena kršitev zadeva eno samo ponudbo (to je ponudbo vlagatelja) ter ne posega v veljavnost preostalih ponudb na tem razpisu. Zato je Državna revizijska komisija na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 23. člena ZRPJN razveljavila samo tisti del obravnavanega postopka oddaje javnega naročila, na katerega se navedena kršitev nanaša - to je postopek pregleda in ocenjevanja ponudb, ki je sledil javnemu odpiranju ponudb, vključno s takrat izpodbijanim sklepom o izbiri najugodnejšega ponudnika. Glede možne odločitve, da se obravnavani razpisni postopek v celoti razveljavi, je treba ponovno opozoriti, da Državna revizijska komisija v postopku ni ugotovila takih kršitev, da bi ga bilo treba v celoti razveljaviti.

Ob vsem navedenem Državna revizijska komisija ugotavlja, da je bila tako odločitev naročnika kot tudi (predhodna) odločitev Državne revizijske komisije sprejeta ob upoštevanju pravil ZJN in ZRPJN ter je utemeljena v ugotovljenem dejanskem stanju glede objektivnih okoliščin, ki kažejo na netransparentno ravnanje z eno izmed ponudb, zato je na podlagi 1. alinee prvega odstavka 23. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Na koncu Državna revizijska komisija ponovno opozarja, da dejansko stanje v obravnavani zadevi ni sporno. Poleg tega vlagatelj v zahtevku za revizijo primarno zahteva razveljavitev predmetnega postopka oddaje javnega naročila v celoti (in šele podrejeno razveljavitev napadenega sklepa o izbiri najugodnejšega ponudnika), pri čemer pa je potrebno izpostaviti, da vse do dneva odločitve Državne revizijske komisije tako naročnik kot vlagatelj nista uspela pojasniti razlogov, ki bi terjali drugačno odločitev od tiste, ki jo je Državna revizijska komisija sprejela v zadevi, štev. 018-179/01-25-1455, z dne 25.10.2001.

Vlagatelj zahtevka za revizijo je v skladu z 22. členom ZRPJN zahteval povračilo stroškov, nastalih z revizijo. Ker Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ni ugodila, je bilo potrebno zavrniti tudi zahtevo za povračilo priglašenih stroškov revizijskega postopka.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije utemeljena.

POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Zoper odločitev Državne revizijske komisije ni rednega ali izrednega pravnega sredstva, možna pa je tožba pred pristojnim sodiščem za uveljavitev povrnitve škode od naročnika (člen 23/3 ZRPJN).


V Ljubljani, dne â??






â??.