018-226/03

Številka: 018-226/03-24-1556

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, štev. 78/99, 90/99, 110/2002, 14/2003 v nadaljevanju: ZRPJN) v senatu članov â??, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za izvajanje storitev fizičnega varovanja z receptorskimi deli â??, na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložila družba â?? (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika â?? (v nadaljevanju: naročnik),

ODLOČILA

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se v celoti razveljavi postopek oddaje javnega naročila za izvajanje storitev fizičnega varovanja z receptorskimi deli â??, objavljen v Uradnem listu RS, št. â??, z dne â??, pod štev. objave Ob-â??.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške, nastale z revizijo, v višini 100.000,00 SIT v 15-ih dneh od prejema tega sklepa, da ne bo izvršbe. Višji zahtevek po vračilu stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je v Uradnem listu RS, štev. â??, z dne â??, pod štev. objave Ob-â??, objavil javni razpis v odprtem postopku za izvajanje storitev fizičnega varovanja z receptorskimi deli â??.

Vlagatelj je z zahtevkom, katerega je naročnik prejel dne 02.09.2003, še pred rokom za oddajo ponudb, zahteval revizijo postopka oddaje predmetnega javnega naročila. V zahtevku za revizijo vlagatelj navaja, da je po njegovem mnenju naročnik določil nekatera merila in izločilne pogoje (minimalne zahteve), ki so v nasprotju z 1. točko 5. člena Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št.: 39/2000, 102/2000, 30/2001, v nadaljevanju ZJN-1) ter Zakonom o zasebnem varovanju (Uradni list RS, št. 32/94, 23/97 in 9/98, v nadaljevanju ZZVO), nerealno cenil vrednost javnega naročila in kršil 28. člen ZJN-1. Glede izločilnih pogojev vlagatelj navaja, da je izločilni pogoj, da bo ponudnik, ki razpolaga z manj kot 102 varnostnimi osebami izločen (tč. 7.4. in 12. razpisne dokumentacije) brez zakonske podlage in diskriminatoren, saj je določen le z namenom izločitve ponudnikov z manjšim številom zaposlenih varnostnih oseb. S tem je naročnik kršil določbo 5. člena ZJN-1, po mnenju vlagatelja pa je nesporno tudi to, da noben ponudnik, ne glede na število registriranih varnostnih oseb, ne more zagotoviti zahtevano število delavcev. Glede merila referenc vlagatelj navaja, da je zahteva naročnika po 15 referencah z vrednostjo nad 10 milijonov SIT za dosego 45 točk, v povezavi s prej navedenim izločilnim pogojem, kot je sicer vsakršna referenca povezana s številom delavcev, prav tako diskriminatorno in v nasprotju s 5. členom ZJN-1. Končno vlagatelj navaja, da se javno naročilo glede na ocenjeno vrednost naročila 85 milijonov SIT, ob upoštevanju preračuna na ocenjeno vrednost ure varovanja 1.309 SIT, ter ob upoštevanju veljavne delovne zakonodaje, ne more izvesti, in je s tem naročnik kršil 28. člen ZJN-1, obenem pa s tem sili ponudnike k ponujanju storitev po nerealni ceni.

Dne 02.09.2003 je vlagatelj prejel odgovore na vprašanja prevzemnikov razpisne dokumentacije v katerem naročnik med drugim navaja, da je zahteva po najmanj 102 varnostnih osebah v skladu s predmetom javnega razpisa in obsegom del ter posledica preračuna potrebnega števila kadrov na podlagi vzorčne razpisne dokumentacije. Glede merila reference pa v nadaljevanju odgovora naročnik ponovno podaja vsebino merila reference.

Dne 02.09.2003 je naročnik obvestil prevzemnike razpisne dokumentacije o vloženem revizijskem zahtevku in na podlagi 11. člena ZJN-1 zadržal nadaljnje aktivnosti.

Dne 03.09.2003 je naročnik vlagatelja pozval, da plača takso za revizijski zahtevek.

Dne 09.09.2003 je vlagatelj naročniku predložil dokazilo o plačilu takse. V spremljajoči vlogi vlagatelj navaja, da se ne strinja z razlago, ki jo je naročnik podal v odgovoru na vprašanja (s katero delno odgovarja na navedbe v revizijskem zahtevku) in navaja, da je po predlogu Zakona o zasebnem varovanju (Dokument: C:/WINDOWS/TEMP/predlog zakona o zasebnem varovanju.doc, Datum: 27.05.03) za 24 urno varovanje potrebno zagotoviti 5 varnostnikov. Z navedenim odgovorom pa je po mnenju vlagatelja naročnik kršil tudi 5. točko razpisne dokumentacije in 25. člen ZJN-1, saj je nekatere odgovore poslal le en dan pred odpiranjem ponudb.

Dne 12.09.2003, je naročnik sprejel sklep št.: Su 36-3/2003, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo. V obrazložitvi naročnik navaja, da je v 7.4. točki razpisne dokumentacije jasno navedeno, da mora ponudnik zagotavljati in ne zaposlovati 102 varnostnih oseb. Naročnik tega ne utemeljuje z 10. členom ZZVO, temveč zgolj navaja, da morajo te osebe izpolnjevati tudi druge pogoje po 10. členu ZZVO. Taka zahteva je povezana z naravo in obsegom predmeta javnega razpisa ter določili ZJN-1 (zadostne tehnične zmogljivosti), končno pa gre za preračun iz vzorčne razpisne dokumentacije. Glede referenc naročnik navaja, da ni mogoče pritrditi navedbam vlagatelja, ter ob tem kot argument ponovno navede zgolj opis merila. Glede na ocenjeno vrednost naročila in preračun naročnik navaja, da ne gre za neobičajno nizke cene. Končno glede roka za posredovanje odgovorov na vprašanja, naročnik navaja, da je prejel vprašanja v petek 29.08.2003 (pet dni pred potekom roka), odgovore pa posredoval v ponedeljek 01.09.2003 in torek 02.09.2003.

Dne 22.09.2003 je naročnik prejel vlagateljevo obvestilo o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo. V njej vlagatelj vztraja pri dosedanjih navedbah in dodaja, da je navedba naročnika, da zagotavljanje varnostnih oseb ne pomeni zaposlitev v nasprotju z ZZVO.

Dne 24.09.2003 je naročnik Državni revizijski komisiji posredoval dokumentacijo o vodenju postopka oddaje javnega naročila v pristojno odločanje. V vlogi naročnik dodatno razlaga, da je kot primer za delovno mesto z osem urnim delavnikom potreben štirikratnik razpisnih varnostnih mest, ker vključuje tako nadomestilo kot riziko bolniške odsotnosti in zagotavljanja nemotenega poslovanja.


Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.


Državna revizijska komisija je v postopku oddaje javnega naročila preverila, ali je zahtevek za revizijo dopusten in ali je vlagatelj aktivno legitimiran za vložitev zahtevka. Vlagatelj ima kot oseba, ki je dvignila razpisno dokumentacijo, v skladu z 9. členom ZRPJN, interes za dodelitev naročila in bi mu bila lahko povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila, zato je aktivno legitimiran kot stranka v postopku in upravičen do vložitve revizijskega zahtevka.

Državna revizijska komisija je pri presoji zahtevka za revizijo upoštevala določbo drugega in tretjega odstavka 19. člena ZRPJN, ki določata: "2. Državna revizijska komisija odloča v mejah zahtevka za revizijo. Državna revizijska komisija odloča, ob upoštevanju meja zahtevka za revizijo, tudi o kršitvah, za katere vlagatelj ni vedel ali ni mogel vedeti, pa so vplivale na odločitev naročnika o dodelitvi naročila. 3. V primeru kršitev temeljnih načel javnega naročanja izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti in pravilni odločitvi.".


Državna revizijska komisija ugotavlja, da ZJN-1 v 12. točki prvega odstavka 3. člena določa: ""pogoj" - element, ki mora biti v ponudbi v celoti izpolnjen na način, kot je predviden v razpisni dokumentaciji in je izključne narave". Pogoji so torej vedno izključne narave in so condictio sine qua non za sodelovanje pri postopku oddaje javnega naročila. ZJN-1 v poglavju 2.6. Pogoji za udeležbo, predvsem v 41. členu določa minimalne - obvezne pogoje, ki jih je potrebno izpolnjevati kumulativno. Ponudnik, ki ne dokaže, da izpolnjuje zahtevane pogoje za udeležbo, je izločen iz nadaljnjega postopka (drugi odstavek 41. člena), ne glede na vsebino ponudbe. Takšna ponudba je v skladu z terminologijo ZJN-1 nesprejemljiva in hkrati nepravilna. ZJN-1 v 42. členu določa pisne dokaze za izpolnjevanje pogojev, katere mora ponudnik predložiti svoji ponudbi, da dokaže svojo usposobljenost za izvedbo javnega naročila. Glede izpolnjevanja pogojev finančne in poslovne sposobnosti ter razpolaganja z zadostnimi tehničnimi zmogljivostmi, na kar se pri določitvi spornega pogoja sklicuje tudi naročnik, je ZJN-1 deficitaren in mora (seveda, če in v kolikor je to potrebno) zato naročnik določiti prag usposobljenosti, torej kaj bo pod temi pojmi vrednotil in na kakšen način, saj ni mogoče ex ante ugotavljati ponudnikove sposobnosti oziroma usposobljenosti oziroma ugotavljati brez vnaprej postavljenih pravil za odločanje. Seveda pa pri tem naročnik ni popolnoma neomejen, saj mora prag in dokazila določiti skladno s predmetom, količino in namenom javnega naročila, predvsem pa ne v nasprotju s temeljnimi načeli javnega naročanja, zlasti načelom nediskriminacije in enakopravnosti (7. člen ZJN-1), načelom konkurence (5. člen ZJN-1) ter načelom sorazmernosti oziroma proporcionalnosti (proporcinalno naravi, predmetu in vrednosti ter obsegu javnega naročila), kot enim izmed načel pravne države.

Tudi sicer pa lahko naročnik poleg pogojev, ki so določeni z zakonom (pogoji za priznanje usposobljenosti oziroma sposobnosti ponudnika v 41. členu oziroma 45. členu ZJN-1) določi tudi druge pogoje, ki se lahko nanašajo na ponudnikove osebne lastnosti (finančno, kadrovsko ali tehnično sposobnost) ali pa neposredno na ponudbo (rok za opravo storitev, itdâ??), in za to ne potrebuje posebne zakonske podlage, kar v svojem zahtevku trdi vlagatelj, ko se sklicuje na določbe ZZVO; pri čemer pa tudi v tem primeru pristojnost naročnika ni neomejena in niso dovoljeni pogoji, ki so v nasprotju z zakoni, drugimi predpisi ali mednarodno prevzetimi obveznostmi Republike Slovenije zlasti pa tudi ne v nasprotju z temeljnimi načeli javnega naročanja, kot sta načelo konkurence (5. člen ZJN-1) in enakopravnosti (7. člen ZJN-1).

Naročnik je v 2. alinei 12. točke razpisne dokumentacije določil izločilni pogoj "če ponudnik zagotavlja manj kot 102 varnostni osebi". V točki 7.4. razpisne dokumentacije naročnik utemeljuje navedeni pogoj s tem, da je potrebno
â"˘ v primeru 8 urnega fizičnega varovanja 4x razpisanih varnostnih mest, torej 14 varnostnih mest x 4, kar znaša 56 varnostnih oseb;
â"˘ v primeru 16 urnega fizičnega varovanja 6x razpisanih varnostnih mest, torej 5 varnostnih mest x 6, kar znaša 30 varnostnih oseb
â"˘ v primeru 24 urnega fizičnega varovanja 8x razpisanih varnostnih mest, torej 2 varnostni mesti x 8, kar znaša 16 varnostnih oseb
Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik razpisuje skupno 21 varnostnih mest, pri čemer pa je le pri dveh predvideno 24 urno varovanje, pri petih 16 urno ter pri 14 zgolj 8 urno varovanje.

Državna revizijska komisija uvodoma poudarja, da je določitev primerljivega pogoja, kot ga je naročnik določil v točki 7.4. razpisne dokumentacije - število varnostnikov - po temelju (osnovi) razumna. Vendar pa vlagatelj (glede določene višine praga pogoja; op. Državne revizijske komisije) v prilogi svojega revizijskega zahtevka pravilno opozarja na logično obrazložitev, povzeto sicer po predlogu Zakona o zasebnem varovanju, da delovni mesec v podjetju za zasebno varovanje v primeru 24 urnega varovanja šteje 720 delavnih ur (30 dni x 24 ur = 720 ur). Če ob tem upoštevamo, da varnostne osebe lahko delajo v skladu z zakonodajo, ki ureja delovna razmerja načeloma 180 ur, so za neprekinjeno 24 urno varovanje enega "stražarskega mesta" (eno delovno mesto), potrebne 4 varnostne osebe (720 / 180 = 4). Za nemoteno varovanje pa je potrebno zagotoviti še dodatno varnostno osebo, kot rezervo (dopust, bolniški dopust, usposabljanje, â??) iz česar izhaja, da mora za učinkovito varovanje (eno delovno mesto) podjetje za zasebno varovanje razpolagati z najmanj petimi varnostnimi osebami. Do podobnega rezultata pridemo tudi v kolikor v primeru enega leta (365 dni), ki ima 8760 ur odštejemo sobote in nedelje, zakonsko določene praznike ter letni dopust. V primeru 16 urnega ali zgolj 8 urnega varovanja, kakršnega je v razpisni dokumentaciji pretežno določil naročnik, pa je minimalno potrebno število varnostnih oseb le še manjše. Naročnik pa je v nasprotju z navedenim, v primeru 24 urnega varovanja zahteval razpolaganje z najmanj osmimi varnostnimi osebami, pri 16 urnem najmanj šest oseb ter pri 8 urnem najmanj 4 varnostne osebe. Pri čemer pa je celo sam naročnik očitno sledil logični razlagi vlagatelja, saj se na minimalno število petih delovnih mest v primeru 24 urnega varovanja, sklicuje tudi v obrazložitvi sklepa, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo vlagatelja (zadnji stavek četrtega odstavka na strani 2).

Državna revizijska komisija ugotavlja, da sicer v naprej ni izključena možnost potrebe po večjem minimalnem številu varnostnih oseb za posamezno stražarsko mesto, kot izhaja iz logičnih izračunov, vendar mora tako število slediti iz narave in predmeta javnega naročila, kar mora naročnik izrecno obrazložiti in dokazati (pravilo trditvenega in dokaznega bremena). V nasprotju z navedenim pa naročnik tega ni navedel in opravičil, temveč se v obrazložitvi sklepa, s katerim je zavrnil vlagateljev zahtevek sklicuje zgolj na vzorčno razpisno dokumentacijo ter pavšalno navaja, da je taka zahteva v skladu z naravo in obsegom predmeta javnega razpisa ter določili ZJN-1 (zadostne tehnične zmogljivosti). Ob tem pa naročnik tudi ni pojasnil razmerja oziroma razlikovanja med "zagotavljanjem" in "zaposlovanjem" delavcev.

S tem, ko je naročnik brez razlogov določil tako visoko število varnostnih oseb katere mora zagotavljati ponudnik, je naročnik kršil temeljni načeli javnega naročanja, in sicer načelo konkurence (5. člen ZJN-1) in enakopravnosti (7. člen ZJN-1).

Zgornje stališče je Državna revizijska komisija sprejela na podlagi pravila o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (ki izhajajo iz subsidiarne uporabe postopkovnih pravil Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. št. 26/1999, 96/2002; 7., 212. člen in nasl., v zvezi s petim odstavkom 3. člena ZRPJN). Ob zapisanem pa gre dodati, da ni nujno, da bi bila tudi ob morebitni presoji drugih navedb in (morebitni) predložitvi drugih dokazov, odločitev Državne revizijske komisije pri presoji diskriminatornosti pogoja enaka.


Glede vlagateljevih navedb o kršitvi določb ZJN-1 pri merilu "reference" Državna revizijska komisija ugotavlja, da ZRPJN sicer določa, da zahtevka za revizijo ni možno vložiti glede meril za ocenjevanje ponudb, vendar slednje velja le v kolikor ne gre za primer, ko so merila v nasprotju z zakonom, ki ureja oddajo javnih naročil (10. člen ZRPJN). V obravnavani revizijski zadevi je bilo zato potrebno ugotoviti oziroma presojati vlagateljeve trditve, ali oziroma, da so, merila za izbiro najugodnejše ponudbe, ki jih je v razpisni dokumentaciji postavil naročnik, določena v nasprotju z določili ZJN-1.

V skladu z 11. točko prvega odstavka 3. člena ZJN-1 je merilo "element za vrednotenje, primerjanje ali presojanje ponudb". Merilo je vnaprej podan razlikovalni znak med ponudbami, katerega izbira odraža naročnikovo presojo pomembnosti posameznih okoliščin, povezanih s predmetom ali izvedbo naročila. Naročnik je avtonomen pri odločitvi, katera in koliko meril bo določil in uporabil, prav tako pa tudi kakšne vrednostne uteži (ponderje) jim bo pripisal in na kakšen način jih bo uporabil, pri čemer pa je njegova dispozitivnost omejena z določbami zakona, saj merila in način ocenjevanja ne smejo biti v nasprotju z ZJN-1.

Naročnik je v razpisni dokumentaciji pod točko 13 določil merila za izbor najugodnejšega ponudnika. Iz razpisne dokumentacije izhaja, da skupna ocena ponudbe sestoji iz ocene treh meril: cene, pri čemer najugodnejša ponudba prejme 45 točk, ostale pa prejmejo odstotkovno ustrezno manjše število točk glede na odstotkovno vrednost odstopanja ponujene cene od cene najugodnejšega ponudnika, najmanj pa 0 točk; reference v preteklem letu za izvajanje varovanja objektov in oseb, kjer je največje možno število prav tako 45 točk, ocenjujejo pa se glede na števila referenčnih naročil, kjer za vsako prejme ponudnik 3 točke, ter prisotnost ISO certifikata, kjer je največje možno število točk 10.

ZJN-1 v 51. členu ponuja dve temeljni merili, ki ju naročnik lahko izključno uporabi: "Merilo za ocenitev ponudb je lahko: 1. ekonomsko najugodnejša ponudba ali 2. najnižja cena.".
Naročnik je dolžan izbrati enega izmed navedenih dveh načinov izbire. Merilo najnižja cena pomeni, da je ob izpolnjevanju pogojev edino merilo in edini razlikovalni znak med ponudbami najnižja cena. V primeru merila ekonomsko najugodnejša ponudba pa naročnik uporabi kombinacijo elementov (meril, podmeril, kriterijev), katere eksemplifikatorno našteva ZJN-1 v drugem odstavku 51. člena, med njimi v enajsti točki tudi ceno, pri čemer pa mora vsak od teh elementov prispevati h gospodarnosti izbire za naročnika (oziroma k izbiri ekonomsko najugodnejše ponudbe). Merilo cena je zaradi odplačnosti pravnega razmerja (pogodba o oddaji javnega naročila je odplačna pogodba) pri oddaji javnega naročila ena nujnih in bistvenih sestavin, ki vpliva na ugodnost podane ponudbe in naj bi bila zato tudi v okviru merila "ekonomsko najugodnejše ponudbe" načeloma vedno prisotna, kljub temu pa ZJN-1 ne izključuje zrcalno nasprotne možnosti, da naročnik cene v celotnem postopku oddaje javnega naročila sploh ne vrednoti, pri čemer pa so taki položaji izjemni in mora predmet javnega naročila upravičevati tako naročnikovo odločitev, naročnik pa mora v takih primerih ponudbeno ceno (njeno dopustno višino), ki se tako ne uporablja kot merilo, definirati vsaj kot pogoj.

Ekonomsko najugodnejša ponudba torej pomeni najugodnejšo kombinacijo med ceno in ostalimi elementi in je odvisna od tega razmerja. Sicer ni mogoče podati pavšalne ocene ali vnaprej določenega in splošno veljavnega pravila o želenem razmerju, vendar je potrebno poudariti, da je odstopanje od pomena elementa cene upravičeno le, ko je pogojeno z vsoto ekonomskih koristi ostalih elementov.

V nasprotju z navedenim je naročnik z v razpisni dokumentaciji opisanim načinom podeljevanja točk povzročil, da ponudniki niso ustrezno stimulirani, da bi ponudili nizke cene, kar pa zagotovo ne more biti v interesu naročnika. Nasprotno, postavljena merila omogočajo in narekujejo izbiro ponudbe ponudnika, ki je pridobil maksimalno število točk pri preostalih dveh merilih "reference" in "Prisotnost ISO certifikata" kot tako imenovane "ekonomsko najugodnejše ponudbe", napram ponudbam morebitnih drugih ponudnikov, ki imajo reference a morebiti vseeno slabše in nimajo certifikata ali pa so morebiti v postopku pridobivanja, in zato v okviru navedenih dveh meril niso pridobili maksimalnega števila točk. Tako izbiro bi moral naročnik opraviti kljub temu, da bi bila cena takega ponudnika tudi 10X, 100X ali celo neskončno višja. Tak ponudnik lahko namreč na podlagi drugih dveh meril pridobi prednost (vse do 45 in celo 55 točk), ki jo z merilom cena niti teoretično več ni mogoče sanirati (največ 45 točk) in s tem naročnik pridobi ponudbo, ki naj bi bila po merilih tako imenovano "ekonomsko najugodnejša", vendar cenovno daleč najdražja.

Državna revizijska komisija je ob ugotavljanju pomena merila "reference" v primerjavi z ostalimi merili (merilo cena samo po sebi ni bilo predmet presoja Državne revizijske komisije) tudi ugotovila, da izračun točk ponudnikov, ki so ponudili višjo ceno, napram najugodnejšemu, ni povsem jasen. Opis merila je namreč mogoče interpretirati tako v smeri, da prejme ponudnik, ki ponudi 20% višjo ceno, 20% točk manj od najcenejšega - torej namesto 45 - 36 točk, kot tudi, da prejme 20 točk manj, torej namesto 45 - 25 točk.

Ob zapisanem pa Državna revizijska komisija še opozarja, da imajo "reference ponudnika" hkrati v tem postopku oddaje javnega naročila, tudi status pogoja (osma alinea točke 4.6. razpisne dokumentacije, v zvezi s prilogo št. D/9); pri čemer pa praga pogoja iz njegovega opisa ni mogoče razbrati.

S takšno določitvijo meril je naročnik kršil temeljno načelo gospodarnosti in učinkovitosti javne porabe (4. člen ZJN-1).


Ker je Državna revizijska komisija ugotovila, da je naročnik v predmetnem postopku oddaje javnega naročila kršil določila ZJN-1, in glede na to, da je ugotovljene kršitve mogoče odpraviti le z celotno razveljavitvijo postopka o oddaji javnega naročila, je skladno s 3. alineo prvega odstavka 23. člena ZRPJN v celoti razveljavila predmetni postopek oddaje javnega naročila.

Ker je bilo potrebno ugoditi zahtevku za revizijo že iz zgoraj navedenih razlogov Državna revizijska komisija ni meritorno presojala preostalih navedb vlagatelja in odgovorov naročnika.


V ponovnem postopku oddaje javnega naročila mora naročnik tako določiti merila, da bodo le ta v skladu z ZJN-1 in njegovimi temeljnimi načeli, pri morebitni določitvi izločilnih pogojev števila varnostnih oseb pa določiti tako minimalno število, ki ne bo omejevalo konkurence med ponudniki oziroma natančno navesti razloge za njegovo določitev in jasno opredeliti na kakšen način mora ponudnik "zagotavljati" varnostne osebe. Ob tem Državna revizijska komisija dodaja, da mora naročnik v primeru večjega minimalnega števila varnostnih oseb omogočiti enakopravno udeležbo tudi manjšim ponudnikom z možnostjo skupne ponudbe ali pa z možnostjo uporabe podizvajalcev, kar sicer obstoječa razpisna dokumentacija dopušča. Te napotke je Državna revizijska komisija podala na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZRPJN.


S tem je odločitev Državne revizijske komisije utemeljena pod 1. točko izreka tega sklepa.


ZRPJN v petem odstavkom 22. člena ZRPJN odloča, da če se zahtevku za revizijo ugodi, mora naročnik na pisno zahtevo vlagatelju zahtevka povrniti stroške, ki so bili potrebni za vodenje revizijskega postopka, medtem ko v četrtem odstavku istega člena določa, da morata stranki v zahtevi opredeljeno navesti stroške za katere zahtevata povračilo. Vlagatelj je v zahtevku priglasil stroške, ki jih je imel v zvezi z revizijo in sicer 100.000,00 SIT takse ter 30.000,00 SIT za odvetniške storitve. Državna revizijska komisija je skladno s petim odstavkom 22. člena ZRPJN odločila, da mora naročnik vlagatelju povrniti stroške, ki so bili potrebni za vodenje revizijskega postopka, v višini plačane takse, to je v višini 100.000,00 SIT. Ker iz dokumentacije o javnem naročilu ne izhaja, da bi vlagatelja v postopku zastopal odvetnik oziroma, da bi kril kakršnekoli odvetniške stroške, v tem delu Državna revizijska komisija vlagateljevemu zahtevku po povračilu stroškov ni ugodila.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije pod 2. točko izreka tega sklepa



POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23.člena ZRPJN).



V Ljubljani,