018-017/03

Številka: 018-17/03-21-172

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija), je na podlagi 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/1999, 90/1999 in 110/02; v nadaljevanju: ZRPJN), po â??, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za izvedbo storitve kopenskega prevoza - prevozi osnovnošolskih otrok v â?? za šolsko leto 2002/2003 in na podlagi zahtevka za revizijo, ki so ga vložili vlagatelji â?? (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika â??, ki ga zastopa odvetnik â?? (v nadaljevanju: naročnik),

ODLOČILA

1.) Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2.) Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Naročnik je dne 25.10.2002, sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila za izvedbo storitve kopenskega prevoza - prevozi osnovnošolskih otrok v â?? za šolsko leto 2002/2003.
Javni razpis je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. â??, pod številko objave Ob-â??. Iz zapisnika o javnem odpiranju ponudb, z dne 22.11.2002, je razvidno, da je naročnik prejel 4 pravočasne ponudbe. Naročnik je ponudnike z obvestilom o oddaji javnega naročila, št. 022-1-4/02-59, z dne 11.12.2002, obvestil, da je izvedbo naročila oddal ponudniku â?? (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).
Iz obrazložitve obvestila o oddaji javnega naročila med drugim izhaja, da je izbrani ponudnik v skladu z razpisanimi merili - najnižje ponudbene cene, oddal cenovno najugodnejšo (variantno) ponudbo.

Vlagatelj je dne 27.12.2002 od naročnika zahteval obrazloženo obvestilo o oddaji naročila, ki mu ga je naročnik posredoval z dopisom št. 022-1-4/02-61, z dne 30.12.2002.

Zoper zgoraj navedeno odločitev naročnika je vlagatelj vložil zahtevek za revizijo, z dne 14.01.2003, v katerem navaja, da sta postopek oddaje javnega naročila in izbira izvajalca nezakonita. Naročnik je kršil načelo gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev, načelo enakopravnosti ponudnikov, postopek pa je bil kršen tudi z netransparentnostjo in nepravilnostjo delovanja strokovne komisije za ocenitev ponudb.
Strokovna komisija za ocenitev ponudb je kolektivni organ, ki deluje in odloča zborno. Smisel imenovanja komisije je tudi v tem, da je postopek oddaje javnega naročila transparentno in strokovno voden ter je naročniku predlagana strokovno utemeljena odločitev. Dejstvo je, da je bila na odpiranju ponudb komisija v popolni sestavi, vendar pa je, zlasti v fazi do sprejema odločitve o izbiri najugodnejšega ponudnika, deloval le njen predsednik. Vlagatelj je po opravljeni izbiri izvedel, da se je z izbranim ponudnikom dne 27.11.2002 na sedežu naročnika sestal le predsednik strokovne komisije. Slednje predstavlja bistveno kršitev postopka, ki je vplivala na zakonitost izbire. Na tem sestanku je namreč izbrani ponudnik predložil nov vozni red, ki je bistveno spremenjen glede na vozni red, ki ga je predložil v ponudbi. S sprejemom novega urnika prevozov je naročnik pristal na spremembo razpisne dokumentacije, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 54. člena Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/2000 in 102/2000; v nadaljevanju: ZJN-1). V razpisni dokumentaciji je na strani 19, v točki 7 - predmet javnega razpisa navedeno, da lahko ista vozila nastopajo na istih relacijah, če lahko ponudnik z urnikom zagotavlja prevoz otrok v določenem času (od 7.00-7.50 ure prihod in od 12.30-13.00 ure oz. 14.30-14 45 ure odhod). Izbrani ponudnik je naknadno združil relacijo 4, da bi za prevoze angažiral le eno vozilo, vendar pa bi morali otroci iz vasi â?? na avtobus, ki ima sedaj urnik že ob 6.30 uri. Če relaciji ne bi bili združeni, bi otroci prišli v šolo pred 7.00 uro, po spremenjenem urniku pa bi se po nepotrebnem vozili še v vas â?? in â?? (skupaj 56 minut vožnje). Povsem enako se je zgodilo na relaciji 1 in 2 ter relaciji 5 in 6.
Vozilo izbranega ponudnika na relaciji 7, kjer naj bi se 17 učencev vozilo z vozilom Volkswagen 2D-X-OAZ, reg. št. GO 83-63J, ki ima 16 sedežev ter sedež za voznika in spremljevalca, medtem, ko vozilo stojišč nima, je neustrezno. Otroci se namreč na sprednjih sedežih ne smejo voziti.Vozilo, ki ga izbrani ponudnik navaja na relaciji 4 (Mercedes sprinter 413, reg št. GO E9-267) pa je angažirano za vožnjo šolskih otrok v â??.
Urnik s prilogo, ki je bil naknadno predložen s strani izbranega ponudnika, je bil izročen â?? oziroma njegovi ženi â??, ko je pri naročniku dvignila Obvestilo o oddaji javnega naročila in zahtevala urnik po katerem bo vozil izbrani ponudnik Vozne rede ji je izročil direktor občinske uprave â??.
Ker je gotovo, da izbrani ponudnik ne zadostuje zahtevam za prevoz šolskih otrok vsaj na relaciji 7, bi moral naročnik izbirati najugodnejše ponudnike po sklopih in posledično ne bi smel upoštevati 28% popusta, ki ga je izbrani ponudnik ponudil le v primeru, če bo izbran za vse sklope.
Iz razpisne dokumentacije je razvidno, da je edino merilo za izbiro najugodnejšega ponudnika najnižja ponudbena cena. ZJN-1 v 51. členu sicer določa, da je merilo za ocenitev ponudbe lahko tudi najnižja cena. Vendar pa je naročnik pri odločanju o merilih in pogojih za izbiro najugodnejšega ponudnika omejen z določilom 4. člena ZJN-1, ki določa, da mora naročnik z izvedbo javnega naročila in izborom ponudbe zagotoviti, da je poraba sredstev za naročnika najbolj gospodarna glede na namen in na predmet javnega naročila.
Naročnik je popolno prezrl koristi in varstvo otrok, ki bodo uporabniki razpisanih prevozov. Naročniku ne more oziroma ne sme biti vseeno, koliko časa traja vožnja v šolo in nazaj. Iz samega razpisa in razpisne dokumentacije ter iz odločitve o izbiri najugodnejšega ponudnika pa je očitno, da je naročnik zaobšel namen javnega naročila in s tem 4. člen ZJN-1. Namen javnega naročila ni samo to, da se otroci pripeljejo v šolo, pač pa zlasti to, da se vožnje opravijo po čim krajši poti, v čim krajšem času in v času, ki je za otroke najbolj sprejemljiv. Naročnik pri izbiri izvajalca ni v zadostni meri upošteval varstva otrok, saj je dopustil, da eno vozilo opravlja prevoze za več relacij ( relacije 1 in 2 ter 5 in 6), oziroma, da eno vozilo vozi otroke iz več vasi, čeprav ne gre za isto pot do šole (relacija 4).
Izbrani ponudnik je zaradi nerealno nizke ponujene cene, upoštevajoč tudi izjemno visok popust, združil več relacij oziroma v prevoz otrok vključil le en avtobus namesto predvidenih dveh, zaradi tega pa bodo morali otroci predčasno v šolo, sama vožnja pa bo trajala bistveno dlje.
Naročnik v obrazloženem obvestilu o oddaji naročila zatrjuje, da izbrani ponudnik ne bo uporabljal rednih linijskih prevozov. V kolikor to drži, bi moral naročnik ob dejstvu, da je izbrani ponudnik ponudil visok popust, ugotoviti, da gre za neobičajno nizko ceno. Skupno je potrebno na dan prevoziti okoli 650 km, kar pomeni, da je cena izbranega ponudnika vsaj za 25% nižja od tiste, ki bi takšne prevoze ekonomsko opravičevala. S takšno ceno bi izbrani ponudnik lahko pokril le stroške goriva in stroške dela, ne pa tudi stroške zavarovanj, vzdrževanja in amortizacije vozil. Neobičajno nizka cena gre lahko le na račun neustreznih in manj varnih prevozov za otroke.
Vlagatelj še opozarja, da gre pri obravnavanem javnem razpisu za ponovljen razpis in da je iz primerjave dveh zaporednih javnih razpisov razvidno, da gredo pogoji za opravljanje prevozov na škodo uporabnikov, saj sta izpadli zahtevi naročnika, da otroci ne bodo koristili javnih postajališč ter da bodo otrokom na vozilih zagotovljena sedišča.

Vlagatelj predlaga razveljavitev postopka oddaje javnega naročila in povrnitev stroškov, v višini plačane takse in stroškov za sestavo revizijskega zahtevka v višini 132.000,00 SIT(1100 točk + 20% DDV).

Naročnik je s sklepom, št. 022-1-4/02-71, z dne 20.01.2003, zavrnil vlagateljev zahtevek kot neutemeljen. V obrazložitvi sklepa navaja, da je v skladu z določilom tretjega odstavka 21. člena ZJN-1 imenoval strokovno komisijo za ocenitev ponudb. Imenovanje slednje je njegova interna odločitev, saj le-ta po zakonu ni (več) obvezna, kar pomeni, da tudi njeno delovanje ni zakonsko predpisano. Namen strokovne komisije je v tem, da vodi postopek odpiranja ponudb in strokovno oceni ponudbe. Odločitev o izbiri pa je v rokah naročnika. Komunikacija s ponudniki poteka vedno le med naročnikom (v konkretnem primeru županom oziroma njegovim pooblaščencem) in ponudnikom. Predsednik strokovne komisije se je kot pooblaščenec naročnika, dne 27.11.2002, ob 11.00 uri sestal s predstavniki izbranega ponudnika, ker so bila za ocenitev ponudbe potrebna dodatna pojasnila. Dodatna pojasnila so bila potrebna v zvezi z organizacijo voznih redov na posameznih relacijah, na katerih bo prevoz opravljen z istimi vozili. Naročnik lahko v skladu z določili 54. člena ZJN-1 zahteva od ponudnikov dodatna pojasnila, da bi si pomagal pri pregledu in primerjavi ponudb. Na kakšen način naročnik zahteva dodatna pojasnil v ZJN-1 ni določeno. Naročnik se je tako odločil, da bo dodatna pojasnila zahteval ustno na sestanku, prejeta pojasnila pa so bila predstavljena strokovni komisiji pred sprejemom zaključnega poročila.
Naročnik ni z ničemer spreminjal razpisne dokumentacije in izbrani ponudnik tudi ni predložil spremenjenega voznega reda, prav tako ni naknadno združeval relacij, kar bi bilo v nasprotju z določili 54. člena ZJN-1. Izbrani ponudnik je poleg osnovne ponudbe ponudil tudi variantno ponudbo, ki jo je naročnik kot najugodnejšo tudi izbral. Naročnik je na javnem odpiranju ponudb vse oddane ponudbe ustrezno zaščitil s pečatom, tako da so vlagateljeve navedbe, o spreminjanju ponudbe izbranega ponudnika, povsem neutemeljene.
Naročnik ne pričakuje od ponudnikov, da imajo vozila s katerimi bodo opravljali prevoze pred začetkom opravljanja deponirana. Povsem normalno in običajno je, da imajo ponudniki do podpisa pogodbe svoja vozila angažirana na drugih relacijah, zato je navedba vlagatelja, da je eno od vozil, ki jih je izbrani ponudnik predvidel v ponudbi angažirano za prevoze šolskih otrok v â??, povsem nerelevantna. Prav tako je nerelevantna navedba, da izbrani ponudnik za prevoz osnovnošolskih otrok na relaciji št. 7 ni zagotovil ustreznega vozila. Vozilo, ki ga je izbrani ponudnik predvidel za vožnjo na relaciji št. 7, glede na število sedežev 16+1+1, ustreza zahtevam naročnika, saj se bo na tej relaciji vozilo največ 17 otrok. Že iz razpisne dokumentacije (točka 7 - Predmet javnega naročila, stran 19) izhaja, da lahko ponudniki na posameznih relacijah nastopajo z večjim številom vozil, ki bodo z razpoložljivimi sedišči zadoščala potrebam in da lahko ista vozila nastopajo na več relacijah. Z variantno ponudbo je izbrani ponudnik zadosti vsem zahtevam iz razpisne dokumentacije in se med drugim zavezal, da bo upošteval pogoj naročnika, da bo zagotovil sedišča vsem otrokom. Naročnik ne dvomi, ker zato ne obstaja nikakršen razlog, da bo izbrani ponudnik zagotovil sedišča za osnovnošolske otroke v skladu z veljavno zakonodajo.
Naročnik je k Obrazloženem obvestilu o oddaji naročila priložil vozni red variantne ponudbe izbranega ponudnika, slednji je še vedno aktualen, kar pomeni, da naročnik ni zavajal vlagatelja.
Merilo za izbiro najugodnejšega ponudnika je bilo najnižja ponudbena cena. Naročnik pri medsebojni primerjavi ponujenih cen ni upošteval 28% popusta izbranega ponudnika, ker se tovrstni popust ne sme šteti kot element dodatnih ugodnosti. Naročnik je ponujene cene medsebojno primerjal v skladu z določili razpisne dokumentacije in šele potem, ko je ugotovil, da je izbrani ponudnik z variantno ponudbo cenovno najugodnejši, ceno znižal za dani popust. Cena izbranega ponudnika ni pomenila neobičajno nizke cene v smislu 53. člena ZJN-1, zato naročnik od izbranega ponudnika ni zahteval podrobne obrazložitve le-te. Dodatni popust, ki ni vplival na samo izbiro najugodnejšega ponudnika pa je v poslovni domeni ponudnika, v katero se naročnik ne spušča.
V skladu z določilom petega odstavka 12. člena ZRPJN, naročnik ni vsebinsko obravnaval navedb vlagatelja, ki se nanašajo na merila in pogoje v razpisni dokumentaciji.

Naročnik je vlagatelja na podlagi 17. člena ZRPJN pozval, naj ga v treh dneh od prejema obvestila pisno obvesti, ali bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo ali zahtevek za revizijo umika.

Vlagatelj je naročnika z dopisom dne 23.02.2003, na podlagi 17. člena ZRPJN obvestil, da bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo.

Naročnik je Državni revizijski komisiji dne 24.01.2003, odstopil vso dokumentacijo v nadaljnje odločanje.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu in po proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika, je Državna revizijska komisija v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je v postopku revizije najprej preverila, ali je zahtevek za revizijo dopusten in ali je vlagatelj aktivno legitimiran za vložitev zahtevka. Vlagatelj ima kot ponudnik, ki je oddal ponudbo, v skladu z 9. členom ZRPJN interes za dodelitev naročila in bi mu bila lahko povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila, zato je aktivno legitimiran kot stranka v postopku in upravičen do vložitve revizijskega zahtevka.

Državna revizijska komisija je pri presoji zahtevka za revizijo upoštevala določila drugega odstavka 19. člena ZRPJN, ki določa: "Državna revizijska komisija odloča v mejah zahtevka za revizijo. Državna revizijska komisija odloča, ob upoštevanju meja zahtevka ta revizijo, tudi o kršitvah, za katere vlagatelj ni vedel ali ni mogel vedeti, pa so vplivale na odločitev naročnika o dodelitvi naročila".

Najprej je potrebno pritrditi naročniku v tem, da so revizijske navedbe, ki se nanašajo na določitev pogojev (torej tudi na naročnikove zahteve v zvezi z možnostjo združevanja več relacij in na dopustnost uporabe istega vozila za več relacij) in meril v smislu določil ZRPJN formalno prepozne in jih iz tega razloga vsebinsko ni več mogoče obravnavati. V skladu z določilom petega odstavka 12. člena ZRPJN namreč vlagatelj po prejemu odločitve o dodelitvi naročila oziroma o priznanju sposobnosti ponudnika ne more navajati kršitev, ki so mu bile ali bi mu morale biti znane pred prejemom te odločitve naročnika, pa kljub temu ni vložil zahtevka za revizijo že pred prejemom odločitve naročnika o dodelitvi naročila oziroma o priznanju sposobnosti. Navedeno zakonsko pravilo uveljavlja načelo hitrosti revizijskega postopka ter upravičencu do vložitve zahtevka za revizijo nalaga, da mora zoper morebitno kršitev reagirati takoj, ko se z njo seznani, kar naj omogoči sprotno odpravljanje nepravilnosti v postopku oddaje javnega naročila.
Določanje pogojev, za izvedbo konkretnega javnega naročila in meril za izbiro najugodnejše ponudbe, je v skladu z ZJN-1 časovno uvrščeno v fazo priprave razpisne dokumentacije, zato je potrebno morebitna vprašanja in/ali spore, ki se pojavijo v zvezi s tem reševati še pred javnim odpiranjem ponudb (tretji odstavek 25. člena ZJN-1) oziroma najkasneje do odločitve o dodelitvi naročila.
Vlagatelj bi torej moral zahtevati revizijo postopka oddaje predmetnega javnega naročila iz razlogov, ki zadevajo vsebino razpisne dokumentacije še v času, ko bi revizijska presoja še lahko privedla do odprave očitanih nepravilnosti (seveda v primeru, da bi bilo ugotovljeno, da so očitki vlagatelja v zvezi s tem utemeljeni).
Tako je mogoče za vlagateljeve navedbe, ki se nanašajo na zatrjevane pomanjkljivosti v razpisni dokumentaciji, jasno ugotoviti, da bi jih moral vlagatelj uveljaviti najkasneje do trenutka izdaje izpodbijanega sklepa, saj so mu bile znane že vse od dne, ko je od naročnika prejel razpisno dokumentacijo. Ker pa je vlagatelj iz prej navedenega razloga vložil zahtevek šele potem, ko je naročnik že sprejel odločitev o dodelitvi naročila, je potrebno šteti, ga je predmetni očitek vlagatelja v smislu določil ZRPJN formalno prepozen in ga posledično po vsebini ni več mogoče obravnavati.

Ne glede na prej navedeno pa Državna revizijska komisija kljub temu opozarja vlagatelja, da gre pri obravnavanem postopku oddaje javnega naročila za nov in samostojen javni razpis, zato le-ta v ničemer ni vezan na razpisni postopek, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS št. â??, z dne â??, pod številko objave Ob-â??. Državna revizijska komisija je namreč v postopku prej navedenega javnega razpisa (na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil v tem postopku izbrani ponudnik), s sklepom št. 018-193/02-22-1692, z dne 16.09.2002, v celoti razveljavila postopek oddaje javnega naročila. Ker je bil javni razpis s sklepom v celoti razveljavljen in s tem pravnomočno končan, o le-tem v obravnavanem postopku ni več mogoče razpravljati. Sklicevanje vlagatelja na predhodni javni razpis je torej v obravnavani zadevi brezpredmetno, saj se vsak javni razpis vodi kot celota in je izključno na naročniku, da vsakokrat znova (upoštevaje določbe ZJN-1) določi oziroma pripravi razpisno dokumentacijo, vključno s pogoji, ki jih morajo izpolnjevati ponudniki, da lahko sodelujejo v postopku oddaje javnega naročila. Očitki vlagatelja, ki kot kršitev naročnika navaja dejstvo, da so razpisni pogoji različni od predhodnih, torej ne vzdržijo revizijske presoje in/ali ne morejo biti predmet revizijskega postopka.

Glede vlagateljevih navedb, ki se nanašajo na spreminjanje ponudbe izbranega ponudnika, Državna revizijska komisija ugotavlja, da jih dokumentacija o oddaji javnega naročila ne potrjuje. V obravnavanem primeru je naročnik v razpisni dokumentaciji, v točki 2.9 Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe (Upoštevanje ponudb po sklopih) zapisal, "da bo oddal javno naročilo po posameznih sklopih oziroma po morebitnih predlaganih variantah, ki lahko združujejo posamezne sklope. V variante se lahko združujejo samo posamezni sklopi kot celote". V točki 2.15 Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe (Variantne ponudbe) pa je zapisal, "da lahko ponudniki ponudijo variantno ponudbo tako, da združijo posamezne sklope javnega naročila. Združujejo se lahko le celotni sklopi. V primeru variantne ponudbe morajo ponudniki pokazati posebej končno ceno za vsak sklop, ki ga združujejo in posebej končno ceno za variantno rešitev, ki jo ponujajo. Variantna ponudba bo ocenjena po enakem merilu kot druge ponudbe. Variantna ponudba bo cenovno ugodnejša, če bo skupna cena variante nižja od seštevka cene posameznih sklopov drugih ponudnikov".
Najprej je potrebno ugotoviti, da naročnik s prej opisanim ni predvidel variantnih ponudb v smislu 52. člena ZJN-1 (Ponudbe v variantah), ki določa, kakor sledi. "Če je merilo za oddajo naročila ekonomsko najugodnejša ponudba, lahko naročnik upošteva variante, ki jih predloži ponudnik in ki ustrezajo minimalnim zahtevanim tehničnim specifikacijam naročnika. Naročnik mora v razpisni dokumentaciji navesti minimalne tehnične specifikacije, ki jih je treba upoštevati v variantnih predlogih ter posebne zahteve za njihovo predložitev (prvi odstavek 52. člena ZJN-1).
Slednje bi naročniku onemogočilo že dejstvo, da se je v obravnavanem primeru odločil uporabiti kot edino merilo za izbiro najugodnejše ponudbe najnižjo ceno, kar mu kot izhaja iz zgoraj citiranih zakonskih določil preprečuje, da bi dopustil predložitev variantnih ponudb.
Naročnik je torej z besedo "variantna ponudba" predvidel (le) na možnost, da lahko ponudniki ponudijo ponudbe bodisi po posameznih razpisanih sklopih (relacijah) bodisi tako, da združijo več razpisanih sklopov (relacij), pri tem pa so morali upoštevati vse zahteve, ki jih je naročnik zapisal v razpisno dokumentacijo. Kot izhaja iz dokumentacije iz spisa si je naročnik z možnostjo združevanja razpisanih sklopov želel pridobiti bodisi cenejše ponudbe, bodisi ponudbe, ki bi bile zanj ugodnejše (kot je zapisal v Poročilu komisije o oceni prispelih ponudb) "glede ponujenih voznih redov". Pregled ponudbe izbranega ponudnika pokaže, da je oddal ponudbo za vse razpisane sklope in tako imenovano "variantno ponudbo", v kateri je združil relacije (sklope) od 1 do vključno 4, od 5 do vključno 7, od 8 do vključno 9 in posebej relacijo 10. Izbrani ponudnik je v obeh primerih ponudil enako ceno, v obeh različicah je ravnal v skladu s zgoraj navedenimi naročnikovimi navodili iz razpisne dokumentacije, le da so se urniki prihodov in odhodov med seboj razlikovali, vendar so bili v obeh rešitvah ponujeni znotraj omejitve, ki jo je naročnik izrecno določil v razpisni dokumentaciji, in sicer v točki 7 (Predmet javnega naročila), kjer je navedel, "da mora ponudnik ponuditi takšen vozni red, da bo zagotovil ustavljanje vozila na vseh vstopnih-izstopnih postajah na določeni relaciji in da bo zagotovil prihod v šolo ob zahtevanem času ter odhod iz šole ob zahtevanem času. Na posameznih relacijah lahko ponudnik nastopa z večjim številom vozil, ki bodo z razpoložljivimi sedišči zadoščala potrebam. Ista vozila lahko nastopajo na več relacijah, če lahko ponudnik z urnikom zagotavlja prevoz otrok v določenem času (od 7.00 - 7.50 prihod in od 12.30 - 13.00 ure oziroma od 14.30 - 14.45 ure odhod)".
Izbrani ponudnik je torej ponudil dva (z razpisno dokumentacijo skladna) vozna reda, in sicer prvega v dokumentu "Vozni redi po relacijah od relacije št. 1 do relacije št.10" (v katerem je ponudil vse razpisane sklope-relacije ločeno) in drugega v dokumentu "Natančni vozni red za variantno ponudbo po relacijah s časi odhodov in prihodov, postajališča, tip in model vozila, letnico izdelave vozila in število sedežev" (v tej različici je zopet ponudil vse razpisane sklope-relacije, le da jih je med seboj združeval).
Naročnik je izbral slednjega, torej "alternativno" rešitev izbranega ponudnika, kjer je vozni red naveden v dokumentu "Natančni vozni red za variantno ponudbo po relacijah s časi odhodov in prihodov, postajališča, tip in model vozila, letnico izdelave vozila in število sedežev". Prej naveden dokument, ki se nahaja v ponudbi izbranega ponudnika (katero je, kot tudi vse ostale ponudbe, naročnik na odpiranju ponudb "zapečatil" na takšen način, ki je onemogočal vsakršno naknadno spreminjanje ponudbene vsebine), je v fotokopiji prejel vlagatelj skupaj z Obrazloženim obvestilom o oddaji naročila, št. 022-1-4/02-61, z dne 30.12.2002.
Dokument "Kako so izpeljani vozni redi z vozili v osnovni ponudbi" (ki se nahaja tudi v dokumentaciji v spisu, in sicer kot priloga k Poročilu o oddaji naročila), s katerim razpolaga vlagatelj in katerega hkrati predlaga kot dokaz za obravnavano trditev, se torej nanaša na "neizbrani" vozni red (torej na eno izmed dveh opcij, ki ju je izbrani ponudnik ponudil v skladu z naročnikovimi navodili iz razpisne dokumentacije).
Glede na navedeno se izkaže vlagateljev očitek, da je izbrani ponudnik, na sestanku dne 27.11.2002, predložil "nov" vozni red, kot neutemeljen. Tudi iz dokumenta "uradni zaznamek", ki se nahaja v dokumentaciji iz spisa izhaja, da sta izbrani ponudnik in naročnik na sestanku dne 27.11.2002 (na sestanku je bil navzoč poleg naročnikovega pooblaščenca tudi en član strokovne komisije), le pojasnjevala že prvotno oddano ponudbeno vsebino, med tem zlasti sistem uporabe enega vozila na več relacijah, in s tem povezano časovno usklajenost prihodov in odhodov.
V zvezi s tem je potrebno opozoriti vlagatelja še na tretji odstavek 21. člena ZJN-1 (Sklep o začetku postopka), ki določa, "da je naročnik dolžan zagotoviti strokovno oceno ponudb ter da lahko istočasno s sklepom o začetku postopka imenuje strokovno komisijo za ocenitev ponudb, število in sestavo članov komisije pa naročnik določi glede na predmet javnega naročila in vrsto postopka oddaje javnega naročila". Iz besedila citiranega pravila je razvidno (kot pravilno ugotavlja tudi naročnik), da zakon ne zahteva, da naročnik za vsak postopek oddaje javnega naročila imenuje strokovno komisijo - odločitev o tem (kakor tudi o morebitni sestavi komisije, njenih pristojnostih v posameznih fazah postopka ipd.) je v celoti prepuščena naročniku. ZJN-1 tudi sicer na nobenem mestu ne določa, da bi morala katerokoli fazo postopka oddaje javnega naročila voditi posebna komisija (npr. sprejem ponudbene dokumentacije, odpiranje ponudb, njihova primerjava, vrednotenje in ocenjevanje itd.), temveč za vsa dejanja v postopku pooblašča "naročnika". Naročnik v skladu z zakonom torej sam odloča o tem, komu bo poveril izvedbo posameznih dejanj v postopku, formalnopravne odločitve pa vedno sprejema naročnik in ne komisija. Iz navedenega je mogoče zaključiti, da je vloga komisije iz tretjega odstavka 21. člena (v kolikor je bila v posameznem postopku oddaje javnega naročila imenovana) le podporna in/ali posvetovalna, ne pa tudi obvezna in/ali zavezujoča, zato tudi morebitni očitki v zvezi z njeno sestavo in/ali delovanjem praviloma ne morejo biti predmet revizijskega postopka.

Kar se tiče revizijske navedbe, da je vozilo, ki ga ponuja izbrani ponudnik na relaciji 7, neustrezno, je Državna revizijska komisija najprej ugotavljala, kaj je naročnik v zvezi s tem zapisal v razpisno dokumentacijo.
Naročnik je v obrazec ponudbe (Vozni red, stran 12) razpisne dokumentacije zapisal, da morajo ponudniki priložiti k ponudbi natančen vozni red za vsako ponujeno relacijo, in v okviru slednjega med drugim tudi tip in model vozila, letnico izdelave vozila in število sedežev. Nadalje je v zvezi s tem pomembna tudi točka 7 (Predmet javnega naročila) iz katere izhaja naročnikova zahteva po vozilih, ki bodo z razpoložljivimi sedišči zadoščala potrebam naročnika. V nadaljevanju iste točke je naročnik navedel število otrok - vozačev po posameznih relacijah, in med njimi na izpodbijani relaciji 17 otrok.

Med strankama v tem revizijskem postopku je nesporno dejstvo, da je naročnik z navedenim zahteval od ponudnikov, da ponudijo takšna vozila, ki bodo (med drugim) omogočala, da bo imel vsak otrok, na vsaki od razpisanih relacij, zagotovljen svoj sedež. Pač pa si stranki nista edini v tem, ali je izbrani ponudnik, s ponujenim vozilom na relaciji 7, zadostil naročnikovi zgoraj citirani zahtevi iz razpisne dokumentacije. Naročnik v zvezi s tem zatrjuje, da je izbrani ponudnik s ponujenim vozilom Volkswagen 2D-X-OAZ, s ponujenim številom sedežev 16+1+1 zahtevo v celoti izpolnil ter hkrati ravnal tudi v skladu z veljavnimi predpisi. Vlagatelj pa nasprotno zatrjuje, da izbrani ponudnik zahtevi ni zadostil in da se otroci "ne smejo voziti na sprednjih sedežih".
V zvezi iz obravnavano revizijsko navedbo si je Državna revizijska komisija tekom revizijskega postopka, od izbranega ponudnika pridobila fotokopijo prometnega dovoljenja za sporno vozilo, in sicer za vozilo vrste - avtobus, znamke Volkswagen, tip - 2D-X-OAZ, z registrsko številko GO 83-63J, iz katerega izhaja, da ima slednji (registriranih) 18 sedežev. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je potrebno zaključiti, da je izbrani ponudnik (tudi) na relaciji 7 v celoti izpolnil naročnikovo zahtevo iz razpisne dokumentacije in da s ponujenim vozilom nudi vsakemu izmed 17 otrok svoje sedišče. Ob tem je potrebno dodati, da z nobenim predpisom ni izrecno določeno, da otroci v avtobusih ne smejo sedeti na sprednjih sedežih (kar je potrdilo tudi Ministrstvo za promet, Urad za prometno politiko in mednarodne odnose z dopisom, št. 013-2/2002/15-03920, z dne 05.02.2003). Takšna omejitev je določena v sedemnajstem odstavku 89. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št 30/98), v določenih primerih le za osebne avtomobile. Glede na navedeno je potrebno zaključiti, da je izbrani ponudnik, glede obravnavane navedbe ravnal (tudi) v skladu z veljavnimi predpisi.

Povsem brezpredmeten je očitek vlagatelja, da izbrani ponudnik vozilo, ki ga je ponudil na relaciji 4 (Mercedes sprinter 413, reg. št. GO E9-276), uporablja za vožnjo šolskih otrok v â??. Naročnik namreč nikjer v razpisni dokumentaciji ni zahteval, da imajo ponudniki vsa ponujena vozila deponirana. Takšna zahteva bi bila tudi sicer nelogična, saj je povsem običajno (kot ugotavlja tudi naročnik), da izbrani ponudnik ponujena vozila, do podpisa pogodbe uporablja na drugih lokacijah.

Na koncu vlagatelj v zahtevku za revizijo naročniku očita še, da je izbral ponudnika, ki je ponudil neobičajno nizko ceno. Kar zadeva navedbe vlagatelja o neobičajno nizki ceni, je Državna revizijska komisija že večkrat zavzela stališče, da je oblikovanje ponudbenih cen stvar svobodne poslovne odločitve ponudnikov, saj je cena eden od bistvenih elementov konkurenčnosti, zagotovitev konkurenčnosti pa omogoča tudi spoštovanje načela gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev, ki naročnika zavezuje, da z izvedbo javnega naročila in izborom ponudbe zagotovi, da je poraba sredstev za naročnika kar najbolj gospodarna. Nizke cene pravo javnih naročil (enako konkurenčno pravo) na splošno ne prepoveduje - zaradi določenih tveganj, ki bi lahko izhajala iz (neobičajno) nizke cene pa ZJN-1 naročniku vendarle daje možnost, da zavrne ponudbo, ki vsebuje (pre)nizko ceno. Navedeno stališče Državne revizijske komisije temelji na interpretaciji določil 10. točke prvega odstavka 3. člena in 53. člena ZJN-1 (Neobičajno nizka cena). ZJN-1 v 10. točki prvega odstavka 3. člena namreč določa, da je "neobičajno nizka cena" tista "â?? cena iz ponudbe, ki je tako nizka, da pri naročniku vzbuja dvom o možnosti izvedbe javnega naročila". Iz besedila navedene določbe je razvidno, da zakon oceno o tem, ali je določena cena v konkretnem primeru (pre)nizka, prepušča presoji naročnika. Dalje je v prvem odstavku 53. člena ZJN-1 glede "neobičajno nizkih cen" določeno: "Če so v ponudbi za dano naročilo ponujene neobičajno nizke cene, mora naročnik, preden tako ponudbo zavrne, pisno zahtevati podrobno obrazložitev vseh postavk ponudbe, za katere meni, da so merodajne in jih mora, upoštevajoč prejete obrazložitve, preveriti." V drugem odstavku istega člena ZJN-1 določa: "Naročnik lahko zahteva obrazložitev, ki mora biti oprta na objektivno podlago, kar zadeva ekonomiko načina gradnje, proizvodnje ali izbranih tehničnih rešitev, izjemno ugodne pogoje, ki jih ima ponudnik pri izvajanje naročila, ali izvirnost izdelka ali dela, ki ga predlaga ponudnik." Iz besedila navedenih določb izhaja, da naročnik ni avtomatično obvezan, da mora od ponudnika, ki ponudi (pre)nizko ceno, zahtevati obrazložitev ponudbene cene, ampak morata biti za to kumulativno izpolnjena dva pogoja: ponudbena cena mora biti neobičajno nizka (glej prvi odstavek 53. člena), naročnik pa mora biti obenem odločen, da bo takšno ponudbo zavrnil. Iz besedila zakona je torej razvidno, da se opisani postopek nanaša (izključno) na primere, ko želi naročnik določeno ponudbo zavrniti, in sicer zato, ker ocenjuje, da je ponujena cena (po njegovi presoji) nerealna. O tem, katere cene je potrebno šteti za "neobičajno nizke" in pod kakšnimi pogoji, zakon molči, zato je mogoče skleniti, da gre za vprašanje, ki ga je zakonodajalec v celoti prepustil poslovni presoji naročnika. Postopek s preverjanjem tako imenovanih "neobičajno nizkih" cen je torej namenjen varstvu ponudnika (in ne naročnika!) v primerih, če bi naročnik želel izločiti njegovo ponudbo iz postopka ocenjevanja zato, ker je ponujeno ceno ocenil kot "neobičajno nizko". V obravnavanem primeru naročnik ni ocenil, da je ponudbena cena, ki jo je ponudil izbrani ponudnik, "neobičajno nizka". Iz dokumentacije o oddaji predmetnega javnega naročila izhaja, da naročnik glede na višino ponudbenih cen vseh pravilnih ponudb ni imel pomislekov o realnosti (skupne) ponujene cene izbranega ponudnika, zato od njega tudi ni zahteval dodatnih obrazložitev. Naročnik se je torej odločil, da ponudbo drugega izbranega ponudnika sprejme, ne pa zavrne.

Ob vsem opisanem je Državna revizijska komisija v skladu z 2. alineo prvega odstavka 23. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije pod točko 1 izreka tega sklepa.






Vlagatelj zahtevka za revizijo je v skladu z 22. členom ZRPJN zahteval povračilo stroškov, nastalih z revizijo. Ker Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ni ugodila, je bilo potrebno zavrniti tudi njegovo zahtevo za povračilo priglašenih stroškov revizijskega postopka.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije pod točko 2 izreka tega sklepa.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (člen 23/5 ZRPJN).


V Ljubljani, dne