Na vsebino
EN

018-261/04 Ministrstvo za finance

Številka: 018-261/04-23-2111
Datum sprejema: 15. 11. 2004

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi prvega odstavka 19. člena in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99, 90/99, 110/02 in 42/04; v nadaljevanju: ZRPJN) v senatu članice mag. Marije Bezovšek kot predsednice senata, članice Metode Hrovat kot poročevalke senata in člana Francija Kodele kot člana senata, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za storitve objav v tiskanem mediju in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložilo podjetje DELO d.d., Dunajska 5, Ljubljana, ki ga zastopa odvetnik mag. Janez Tekavc, Dunajska 122, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika RS, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 15.11.2004

odločila:

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se v celoti razveljavi postopek oddaje javnega naročila male vrednosti za storitve objav v tiskanem mediju, uvedenem s sklepom o pričetku postopka, z dne 28.07.2004.
2. Naročnik je dolžan plačati vlagatelju zahtevka za revizijo stroške, nastale v zvezi z revizijo, v znesku 382.744,00 SIT, v roku 15-ih dni od prejema tega sklepa, da ne bo izvršbe, po tem roku pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva prejema odločitve Državne revizijske komisije do plačila. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 28.07.2004 sprejel sklep o pričetku postopka oddaje javnega naročila male vrednosti za storitve objav v tiskanem mediju.

Vlagatelj je pred rokom za oddajo ponudb vložil zahtevek za revizijo, z dne 22.08.2004, v katerem navaja, da je naročnik v sklepu o pričetku postopka pod točko 5 določil, da bo pogodba sklenjena za dve leti od dneva veljavnosti pogodbe, kar je sicer glede na Zakon o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/00, 102/00 in 2/04; v nadaljevanju: ZJN-1) možno, vendar pa je takšna podelitev, glede na predmet konkretnega javnega naročila, v nasprotju z načelom gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev. Vlagatelj opozarja, da je podelitev javnega naročila za konkretni predmet javnega naročila za obdobje dveh let negospodarna, saj ponudniki navedenih storitev delujejo na trgu, kjer so podana velika nihanja cen navedenih storitev in kjer se predvsem v zadnjih letih kaže trend padanja cen navedenih storitev. Poleg tega vlagatelj opozarja na dejstvo, da se na področju oglaševanja pojavljajo vsako leto nove storitve, ki prinašajo nižje stroške za naročnike navedenih storitev, predvsem glede na politiko posameznih medijev (ki enkrat letno po veliki večini določajo cene svojih storitev), kakor tudi zaradi sprememb v lastniških strukturah, ki tudi vplivajo na obstoječe cene, v zadnjem letu predvsem v smeri nižanja cen predmeta javnega naročanja. Glede na navedeno je relevantna doba za naročanje takih storitev na način, ki zagotavlja primerno in gospodarno porabo javnih sredstev eno leto, vsa daljša obdobja pa lahko pomenijo večje možnosti za najrazličnejša negospodarna ravnanja na trgu, saj se z razpisanim obdobjem ne zagotavlja realno spremljanje razmer na trgu.
Vlagatelj nadalje opozarja, da mora biti predmet javnega naročila določen oziroma določljiv. Naročnik je tako v razpisni dokumentaciji zapisal, da so predmet javnega naročila storitve objav v tiskanem mediju, kot so oglaševanje, povezano z vrednostnimi papirji Republike Slovenije, javni natečaji, osmrtnice ipd.. Vlagatelj navaja, da se da predmet javnega naročila določiti bolj določljivo in da je to tudi obveza naročnika v skladu z ZJN-1 ter da je taka določitev predmeta javnega naročila v nasprotju načelom transparentnosti porabe javnih sredstev. Vlagatelj dodaja, da je s tako določitvijo predmeta javnega naročila z besedico: "ipd..", podana velika možnost za netransparentno porabo javnih sredstev, saj se naročnik med samim potekom javnega naročila lahko subjektivno odloča, kaj je predmet javnega naročila, kar je v nasprotju z ZJN-1.
Nadalje naročnik v razpisni dokumentaciji določa, da mora biti oglaševanje, povezano z vrednostnimi papirji Republike Slovenije, objavljeno na gospodarskih straneh tiskanega medija, ostale objave pa na primernih straneh tiskanega medija glede na naravo objave. Vlagatelj opozarja, da je pojem gospodarske strani tiskanega medija nedefiniran, prav tako tudi ni jasno in opredeljeno, kaj so primerne strani tiskanega medija. Vlagatelj opozarja, da na podlagi takih določb v razpisni dokumentaciji ne more pripraviti pravilne ponudbe in da določbe, ki uvajajo nedefinirane pojme, ki so nedoločljivi, pomenijo kršitev prvega odstavka 23. člena ZJN-1.
Vlagatelj glede na predpise, navedene v razpisni dokumentaciji, opozarja, da je naročnik spregledal, da so bili nekateri predpisi že spremenjeni, npr. ZRPJN. Zaradi navedenega je možno, da nekaterih določb ni uporabil, kar je kršitev določil ZJN-1 in ZRPJN.
Vlagatelj opozarja tudi na obvezne pogoje, ki jih mora izpolnjevati ponudnik. Tako je med posebnimi pogoji naročnik v razpisni dokumentaciji določil, da je predmet javnega naročila izbor medija, ki izhaja dnevno na pretežnem delu ozemlja Republike Slovenije in ima gospodarsko stran. Iz tega pogoja je nemogoče objektivno opredeliti kolikšen je ta pretežni del oz. kako se to izmeri. Vlagatelj meni, da naročnik s tako formulacijo posebnega pogoja ni podal jasne osnove za izločanje ponudb, ki ne ustrezajo temu pogoju. Vlagatelju tako ni jasno koliko mora imeti medij naročnikov/kupcev/bralcev občinah, upravnih enotah, regijah. Vlagatelj se sprašuje, ali so s tem pogojem avtomatsko izločeni regionalni mediji in ali je Večer, ki sicer ima bralce po vsej Sloveniji, a pretežno na štajerskem, znotraj tega posebnega pogoja. Navedena določila razpisne dokumentacije so tako v nasprotju z 23. členom ZJN-1 in vlagatelju ne omogočajo pripravo pravilne ponudbe.
Vlagatelj tudi meni, da posebni pogoj iz tč. 4.2.a (da mora izbrani tiskani dnevni medij imeti gospodarsko stran) ni utemeljen za javno naročilo v celoti, saj se smiselno nanaša le na en del javnega naročila, za katerega pa se vnaprej ne ve, kolikšen bo njegov relativen in absoluten obseg. Zaradi tega je vprašljiva utemeljenost pogoja za celotno javno naročilo. Naročnik tudi nikjer ne opredeljuje deleža objav vrednostnih papirjev, da bi s tem ta pogoj vsaj spremenil v neko relativno procentualno merilo. Vlagatelj opozarja, da je pogoj, da ima tiskani medij gospodarsko stran, diskriminatoren, kadar ne gre za objave, ki so direktno vezane na gospodarstvo, pa tudi v tem primeru je tak pogoj lahko zgolj zaželen in morebiti postavljen kot merilo, ne pa kot pogoj. Vlagatelj namreč trdi, da je objava osmrtnic, ali razpisa za nova delovna mesta, popolnoma neodvisna od gospodarskih strani v tiskanem mediju in da je naročnik s tako razpisno dokumentacijo neupravičeno združeval objave, ki niso kompatibilne, če jih vežemo na pogoj gospodarskih strani. Poleg tega je vlagatelj pojasnjuje, da je oglaševanje na gospodarskih straneh praviloma dražje kot na ostalih straneh časnika, zaradi česar je z neutemeljenim združevanjem vseh objav ob pogoju gospodarskih strani podana tudi evidentno negospodarna poraba javnih sredstev. Vlagatelj meni, da takšen pogoj pomeni kršitev načela zagotavljanja konkurence, saj kot tak ni smiseln za objavo vseh zahtevanih objav in s tem postavlja določene tiskane medije v slabši položaj, ne glede na dejstvo, da za to ni utemeljenega razloga.
Naročnik je v 8. točki razpisne dokumentacije zapisal, da si naročnik pridržuje pravico v skladu z določili ZJN-1, da v primeru neobičajno nizke cene, ki jo poda ponudnik v svoji ponudbi, pred zavrnitvijo le-te, zahteva pisno obrazložitev take ponudbe. Vlagatelj opozarja, da si naročnik ne more pridržati nikakršnih pravic, saj je zakonska določba ZJN-1 ob vprašanju neobičajno nizke cene jasna in je naročnik ne more kršiti.
Vlagatelj tudi v celoti oporeka postavljenim merilom, saj so le-ta diskriminatorna, poleg tega pa niso smiselno povezana z vsebino javnega naročila in ne prispevajo k nediskriminatornemu razvrščanju ponudb, zaradi česar je posledično kršeno določilo 50. člena ZJN-1. Vlagatelj opozarja, da morajo biti merila postavljena tako, da omogočajo objektivno ocenjevanje ponudb. Merilo mora biti tako jasno, da ga lahko vsak posameznik ali podjetje, ki želi vložiti ponudbo, brez dodatnih pojasnil aplicira na svojo ponudbo in si izračuna število točk, ki jo bi jih lahko prejel. Vlagatelj si na podlagi meril, ki so predložena, ne zna pojasniti točno izračuna točk, poleg tega pa je ob preizkusu ugotovil, da več oseb ista merila tolmači popolnoma različno in da pri tem pridobiva popolnoma različne vrednosti potencialno izračunanih točk na podlagi tako določenih meril. Iz navedenega je razvidno, da merila kot so postavljena v tem trenutku ne omogočajo objektivne presoje prispelih ponudb.
Naročnik je določil merila za izbor najugodnejše ponudbe in jim pripisal uteži. Tako nosi merilo cene objave 1 cm v stolpcu skupaj 60 %, merili teritorialne pokritosti in naklade pa po 20 % teže. Tako oblikovana merila po mnenju vlagatelja ne omogočajo izbora resnično najugodnejše ponudbe. Namen javnega naročila je z objavami doseči čimvečje število ljudi, ki jih objavljena vsebina tangira, zato mora naročnik oglasa vedeti, koliko bralcev ima medij. Pri tem mu je v pomoč Nacionalna raziskava branosti, ki je neodvisna standardizirana raziskava dosega medijev, na podlagi vnaprej znane in med vsemi mediji dogovorjene metodologije, in te podatke redno osvežuje. Na podlagi podatka o dosegu medija med splošno populacijo ali med različnimi segmenti populacije (npr. z najmanj višješolsko izobrazbo ali zaposleni na vodstvenih ali vodilnih delovnih mestih ali z nadpovprečno kupno močjo) se oblikuje objektivna in mednarodno priznana enota "cena na tisoč kontaktov" oz. CNT, ki pove, koliko oseb dejansko doseže oglas v določenem mediju in koliko ta doseg oglaševalca stane, torej kolikšna je cena oglasa v določenem mediju na tisoč ljudi (glede na omenjene segmente populacije), ki jih doseže. šele tako uporabljeno merilo je uporabno za določanje najprej merila cene, in sicer CNT, nato pa tudi za določitev teže merila cene. Glede na zapisano je skupna utež cene v višini 60% preveč glede na to, da storitev (ob teh pogojih in samo 40% ostalih merilih) ni ista. Cilj predmeta javnega naročila ni samo objava v mediju (potem je storitev enakovredna), ampak je nek učinek iz te objave. Najcenejši oglas je morda cenovno res najcenejši, vendar je velika verjetnost, da bo tudi njegov učinek najmanjši in ne bo dosežen namen javnega naročila, v tem primeru pa je tak oglas najdražji in so javna sredstva negospodarno porabljena.
Vlagatelj tudi opozarja, da kriterij cene objav za 1 cm v stolpcu ni merodajen, ker primerja cene stolpca, pri čemer ne upošteva, da so dimenzije (širine) stolpcev v medijih različne. Naročnik torej ne primerja cene za isto velikost (in posledično možnost objave enako široke vsebine), kar bi zavedel kot cena za 1 cm². S tem naročnik dopušča možnost, da ob vseh enakih ostalih pogojih in kriterijih izbere medij, ki ima rahlo nižjo ceno objave za 1 cm v stolpcu, a je to medij, ki ima občutno širši stolpec, zato bo moral naročnik naročati oglase, ki bodo po višini višji (da bo objavil isto vsebino) in s tem tudi dražji.
Merilo teritorialne pokritosti s prodajo v RS po upravnih enotah je po mnenju vlagatelja neutemeljeno in diskriminatorno merilo, ki krši temeljna načela zakona o javnih naročilih. Teritorij s pragom 100 izvodov v občini je umetno postavljena absolutna meja, zato vlagatelj predlaga uporabo relativnega merila, npr. kakšen % doseže. Prag 100 prodanih izvodov v UE je postavljen v absolutni velikosti, ne upošteva pa relativne velikosti UE in s tem ne zajame objektivnega dosega medijev. Vlagatelj tudi opozarja, da je merilo teritorialne pokritosti s prodajo v Republiki Sloveniji tudi popolnoma nesmiselno za posamezne vrste objav.
Tudi podatek o tiskani nakladi ne more biti objektivno merilo, ker ne prikaže, koliko ljudi dejansko pregleda publikacijo, pač pa pove le, koliko izvodov je izdajatelj dal natisniti. Hkrati pa ta podatek ne pove, koliko izvodov je ostalo neprodanih, kakor tudi ne, koliko izvodov je šlo takoj v smeti (brezplačniki). Naklada po mnenju vlagatelja zato ni in ne more biti merilo, saj ne prikazuje koliko ljudi dejansko prebere publikacijo in kakšen je posledično učinek na opaznost objav naročnika. Opozoriti je potrebno tudi, da podatek o nakladi ni uradno revidiran. Razpisna dokumentacija tudi ne opredeli, ali se upošteva tiskana ali prodana naklada, med katerima je velika razlika. Založnik mora najprej stiskati npr. 100.000 izvodov, od katerih jih npr. 70.000 izvodov pošlje naročnikom, ostalih 30.000 pa prodaja v kolportaži (kioski, trgovine, ...) in dejansko proda med 15.000 in 20.000 izvodi. Vlagatelj dodaja, da neprodane naklade ne moremo upoštevati za kriterij, ker teh izvodov ne prebere nihče.
Vlagatelj opozarja, da sta obe zadnji merili vsebinsko že vključeni v merilo CNT, ki pomeni razmerje med ceno cm2 in branostjo ciljne javnosti v tisočih. Glede na to, da podatek o branosti že upošteva tako prodano naklado kot objektivizirano teritorialno pokritost, je po mnenju pobudnika tako oblikovano merilo tako dovršeno, da bi bila zanj ustrezna teža 100%. Vlagatelj predlaga merilo: "CNT = cena cm2 / branost ciljne javnosti v zadnjem letu v 000". Podatki o branosti so javno dostopni podatki iz Nacionalne raziskave branosti, ki ga pod okriljem Slovenske oglaševalske zbornice izvaja podjetje Cati d.o.o. V primeru morebitnega enakega CNT pa bi lahko kot dodatno (subsidiarno) merilo ali merilo z nizkim ponderjem, npr. 10%, upoštevali še uravnoteženje s pomočjo "regijskega indeksa", ki bi izmeril povprečno število prodanih izvodov na število prebivalcev po upravnih enotah in tako dal možnost tudi regionalno usmerjenim medijem. Vlagatelj predlaga pogoj: tiskani dnevni medij, kot merilo pa: CNT (cena na tisoč kontaktov) ciljne javnosti po NRB (nacionalni raziskavi branosti) v zadnjem letu.
Vlagatelj tudi ne razume, kaj pomeni opredelitev v 12. točki razpisne dokumentacije : "ko ni več zadržkov". Tega pojma ZJN-1 ne pozna in ga vlagatelj ne razume, zato na podlagi takšnih nedefiniranih pojmov ni mogoče pripraviti ustrezne ponudbe in ustrezno razumeti razpisno dokumentacijo naročnika.
Vlagatelj tudi opozarja, da je podal naročnik napačen pravni pouk, saj Urad za javna naročila več ne obstaja, zaradi česar niti ob obstoječem pravnem pouku ne bi bilo mogoče vložiti ustreznega revizijskega zahtevka, saj kopije ni mogoče izročiti neobstoječemu organu.
Vlagatelj tudi opozarja, da naročnik v dokumentaciji za zbiranje ponudb za storitve objav v tiskanem mediju ne navaja dokumentov s katerimi se dokazuje izpolnjevanje pogojev, s čimer krši določila ZJN-1. Naročnik prav tako ne navaja, koliko časa morajo dokumenti veljati, da se bo ponudba štela za pravilno, zaradi česar je podana kršitev 42. člena ZJN-1.
Naročnik na razpisnem obrazcu SO/5 določa izjave, katere mora predložiti ponudnik, le-ta namreč dokazuje izpolnjevanje pogojev s podpisom izjave, kar pa je v nasporotju z določilom 42. člena ZJN-1.
Vlagatelj tudi zatrjuje, da pomeni izjava, ki jo zahteva naročnik v točki 7, kršenje temeljnih načel konkurence na trgu, da ni povezana s predmetom javnega naročila in da s tem izkrivlja, na podlagi svojega dominantnega položaja na trgu, konkurenco in spravlja vse ponudnike v diskriminatoren položaj v tržnem odnosu, ki bi moral biti v skladu z gospodarsko in obligacijsko zakonodajo enakopraven. S tem krši tudi vsa ostala temeljna načela ZJN-1.
Na obrazcu SO/7 je naročnik določil, da ponudnik navede morebitne popuste, ki jih nudi naročniku, nikjer pa ni razvidno, kako se ti popusti upoštevajo in kako prikazati ustrezne postavke.
Na obrazcu SO/4, teritorialna pokritost prodaje, je na strani 15, zapisano: "Povprečna dnevna naklada (upošteva se naklada od ponedeljka do vključno sobote)." Vlagatelj opozarja, da ni razvidno, kaj je to povprečna naklada in da je ta pojem nedefiniran, zaradi česar ne more pripraviti pravilne ponudbe. Vlagatelj tudi opozarja, da naročnik v pogodbi o poslovnem sodelovanju v členu 9 uporablja izraz primerne oglasne strani, ki je nedefiniran in ki je tudi različen od predhodno uporabljenih pojmov v razpisni dokumentaciji.
Glede na navedeno vlagatelj predlaga, da se predmetno javno naročilo v celoti razveljavi oziroma podredno, da se razpisno dokumentacijo predmetnega javnega naročila, glede navedb, ki jih navaja vlagatelj, predvsem glede meril in posebnih pogojev, spremeni, ter podaljša rok za oddajo ponudbe ob spremenjeni razpisni dokumentaciji.

Naročnik je s sklepom, z dne 06.09.2004, vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da po njegovem mnenju ni kršil temeljnih načel javnega naročanja, prav tako pa se ne strinja z vlagateljem tudi glede ostalih navedb.

Naročnik je vlagatelja na podlagi prvega odstavka 17. člena ZRPJN pozval, naj mu v roku treh dni od prejema odločitve naročnika pisno sporoči, ali bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo ali zahtevek za revizijo umika.

Vlagatelj je z dopisom, z dne 07.09.2004, skladno s prvim odstavkom 17. člena ZRPJN, naročnika obvestil, da bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo, ki naj zahtevku za revizijo v celoti ugodi.
Vlagatelj zahteva povrnitev stroškov, in sicer: konferenca s stranko 1 ura - 100 točk, sestava zahtevka za revizijo - 2.000 točk, sestava zahtevka za nadaljevanje postopka - 50 točk, pavšalne pisarniške stroške po 13. členu Tarife (2%), DDV - 20% ter povračilo plačane takse v višini 100.000,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe do plačila v roku 15 dni pod izvršbo.

Naročnik je v skladu z drugim odstavkom 17. člena ZRPJN, z dopisom, št. 433-44/2004/18, z dne 13.09.2004, odstopil zahtevek za revizijo ter vso dokumentacijo v odločanje Državni revizijski komisiji. K predmetnemu dopisu pa je predložil še mnenje glede zahtevka za revizijo.

Državna revizijska komisija je dne 22.09.2003 sprejela sklep št. 018-216/04-23-1693, s katerim je naročnika napotila naj o zahtevku za revizijo odloči v skladu s 16. členom ZRPJN. V obrazložitvi prej navedenega sklepa je zapisala, da naročnik odločitve o zahtevku za revizijo (sklep, z dne 06.09.2004) ni obrazložil ter vlagateljevih navedb iz zahtevka za revizijo sploh ni meritorno obravnaval.

Ker naročnik ni sledil sklepu Državne revizijske komisije, je vlagatelj v skladu z drugim odstavkom 16. člena ZRPJN nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo (dokument, z dne 19.10.2004). O nadaljevanju je obvestil tudi naročnika. Vlagatelj je poleg že predhodno zahtevanih stroškov zahteval še povrnitev 2000 točk za sestavo zahteve za nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo.

Državna revizijska komisija je z dopisom št. 018-261/04-23-1969, z dne 21.10.2004, pozvala naročnika naj ji odstopi vso relevantno dokumentacijo v zvezi s predmetnim postopkom oddaje naročila male vrednosti, kar je naročnik storil dne 28.10.2004.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja, je Državna revizijska komisija v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju obrazložitve tega sklepa.

Državna revizijska komisija je že v sklep št. 018-216/04-23-1693, z dne 22.09.2004 zapisala, da je preverila, ali je zahtevek za revizijo dopusten in ali je vlagatelj aktivno legitimiran za vložitev zahtevka. Državna revizijska komisija je ugotovila, da ima vlagatelj kot zainteresirani ponudnik, ki je od naročnika tudi prejel razpisno dokumentacijo, v skladu s prvim odstavkom 9. člena ZRPJN interes za dodelitev naročila in bi mu bila lahko povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila, zato je aktivno legitimiran kot stranka v postopku in upravičen do vložitve revizijskega zahtevka.

Državna revizijska komisija je pri presoji zahtevka za revizijo upoštevala določilo drugega in tretjega odstavka 19. člena ZRPJN, ki določata: "(2) Državna revizijska komisija odloča v mejah zahtevka za revizijo. Državna revizijska komisija odloča, ob upoštevanju meja zahtevka za revizijo, tudi o kršitvah, za katere vlagatelj ni vedel ali ni mogel vedeti, pa so vplivale na odločitev naročnika o dodelitvi naročnika. (3) V primeru kršitev temeljnih načel javnega naročanja izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti in pravilni odločitvi.".

V zvezi z vlagateljevim očitkom o tem, da je naročnik obravnavano naročilo razpisal za dobo dveh let, je potrebno predvsem ugotoviti, da gre v obravnavanem primeru za oddajo naročila male vrednosti. Postopek za oddajo naročila male vrednosti je način oddaje javnega naročila, katerega ocenjena vrednost je nižja od vrednosti, določene v zakonu o izvrševanju proračuna Republike Slovenije (prvi odstavek 124. člena ZJN-1). Če je torej vrednost konkretnega javnega naročila nižja od z zakonom določenega vrednostnega praga, se naročilo ne odda po splošnih pravilih zakona, ampak po pogojih določenih v 3.5. poglavju ZJN-1 (Oddaja naročila male vrednosti). Namen posebne ureditve naročil male vrednosti je (iz razlogov ekonomičnosti) razbremeniti naročnika vrste formalnosti, ki sicer veljajo v postopkih javnega naročanja. Pri naročilih male vrednosti tako zakon odstopa od splošnih načel - predvsem javnosti in s tem povezanega zagotavljanja konkurence med ponudniki. Odstopanje je utemeljeno z ekonomskimi razlogi, saj bi pri nakupih blaga, storitev in gradenj manjše vrednosti skupni stroški izvedbe postopka oddaje javnega naročila lahko dosegli ali celo presegli vrednost samega naročila. Pri oddaji javnih naročil male vrednosti zato zakon načeloma ne posega v notranja razmerja naročnikov, oziroma ta razmerja ureja le v toliko, kolikor je to nujno potrebno zaradi varstva javnih koristi.
Glede na zgoraj zapisano je potrebno vlagateljev očitek v tem delu revizijskega zahtevka zavrniti. Sicer pa ima naročnik, kot izhaja iz sklepa o začetku postopka, z dne 28.07.2004, za obravnavano javno naročilo zagotovljena tudi ustrezna finančna sredstva (in sicer za obe razpisani leti).

Vlagatelj v nadaljevanju očita naročniku, da bi moral biti predmet obravnavanega naročila male vrednosti zapisan bolj določljivo in da je naročnik z besedico "ipd." povzročil, da bo lahko subjektivno določal, kaj je predmet javnega naročila.
Naročnik je na 4. strani razpisne dokumentacije (Dokumentacija za zbiranje ponudb za storitve objav v tiskanem mediju) zapisal, da so predmet javnega naročila storitve objav v tiskanem mediju, kot so oglaševanje, povezano z vrednostnimi papirji Republike Slovenije, javni natečaji, osmrtnice ipd. V nadaljevanju je naročnik še zapisal, da bo naročal objave sukcesivno, in sicer na podlagi konkretnih potreb naročnika. Naročnik je po mnenju Državne revizijske komisije predmet obravnavanega naročila male vrednosti zapisal dovolj določljivo in na edino možen način, saj je predmet le-tega storitev objav v tiskanem mediju, za katere pa naročnik ne more vnaprej napovedati katere in koliko jih bo potreboval. Ker so torej naročnikove potrebe v zvezi s tem nepredvidljive tako po obliki kot tudi po dinamiki ter po količini, vlagateljeve navedbe v tem delu revizijskega zahtevka ne vzdržijo revizijske presoje. Kratica "ipd." pa po mnenju Državne revizijske komisije zgolj ponazarja, da so vsebine naštetih vsebin objav navedene le primeroma in poudarja naročnikov namen, da išče ponudbo za oglaševanje raznih vrst objav v tiskanem mediju. Čeprav slednje naročnika v ničemer ne zavezuje, pa Državna revizijska komisija vendarle pripominja, da bi naročnik lahko navedel vsaj okvirno številko posameznih javnih objav po obeh vsebinskih sklopih (torej okvirno število objav, ki naj bi jih ponudniki objavili na gospodarskih straneh in okvirno število ostalih objav), ki naj bi jih potreboval v naslednjih dveh letih, in sicer s pomočjo analiz števila (in vsebine) objav iz predhodnih let. Na ta način bi namreč povabljeni ponudniki vsaj približno lahko predvideli, koliko in kakšne vsebine objav potrebuje naročnik (v naslednjih dveh letih).

Državna revizijska komisija je v nadaljevanju preverila tudi naročnikove očitke, ki se nanašajo na pojma "gospodarske strani tiskanega medija" in "primerne strani tiskanega medija". Naročnik je namreč v razpisni dokumentaciji zapisal, da mora biti oglaševanje, povezano z vrednostnimi papirji Republike Slovenije, objavljeno na gospodarskih straneh tiskanega medija, ostale objave pa na primernih straneh tiskanega medija, glede na naravo objave. Naročnik je z navedenim opozoril ponudnike, da morajo vsa oglaševanja, ki se nanašajo na vrednostne papirje Republike Slovenije objaviti na tistih straneh tiskanega medija, ki so namenjene gospodarstvu, vse ostale objave pa na drugih straneh, na katerih se objavljajo ostale vsebine objav, v povezavi z njihovo naravo. Državna revizijska komisija meni, da naročnik na ta način ni ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 23. členom ZJN-1, saj imajo vsi trije pozvani ponudniki v svojih časnikih (tudi) "gospodarske strani". Le-te se imenujejo različno, ravno tako pa se pri različno imenujejo tudi "ostale strani tiskanih medijev". Sicer pa se je vlagatelj na 4. strani revizijskega zahtevka obširno in temeljito razpisal o "gospodarskih straneh tiskanih medijev", tako da mu je očitno jasno, kaj je naročnik hotel povedati z obravnavanim pojmom. Kljub zapisanemu pa Državna revizijska komisija še pripominja, da bi bilo za naročnika (in za ponudnike) gotovo primerneje, če bi točno zapisal, kako se imenuje stran (oziroma strani), na kateri (katerih) bi želel imeti objavljene posamezne objave. Naročnik je namreč v obravnavanem postopku povabil k oddaji ponudb (le) tri vnaprej znane ponudnike in bi opisano lahko storil z enostavnim vpogledom v časnike vseh treh pozvanih ponudnikov. S tem bi se izognil ne le očitku v tem delu revizijskega zahtevka pač pa tudi morebitnim nadaljnjim zapletom, ki bi lahko nastali v zvezi s tem.

Državna revizijska komisija dalje ugotavlja, da vlagatelj v tem revizijskem postopku ni uspel dokazati (morebitnih) kršitev naročnika, ki naj bi se nanašale na domnevno (ne)uporabo nekaterih določb ZRPJN. Vlagatelj je v zvezi s tem zapisal zgolj, "da je možno, da naročnik nekaterih določb ZRPJN ni uporabil.". Iz teh navedb pa ni mogoče razbrati, v čem naj bi bile podane kršitve, zato citiranega očitka v tem revizijskem postopku Državna revizijska komisija ni mogla preveriti. V tem delu so torej vlagateljeve navedbe zgolj pavšalne, saj vlagatelj v zvezi s tem ni ponudil nikakršnih dokazov, s katerimi bi se morebitna kršitev naročnika lahko dokazala (5. točka tretjega odstavka 12. člena ZRPJN).

V zvezi z vlagateljevimi očitki, ki se nanašajo na enega izmed dveh "posebnih" pogojev, ki ga je naročnik zapisal v 2. podtočki (Posebni pogoji) 4. točke Navodil ponudnikom za pripravo ponudbe, Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v 2. (a.) podtočki zapisal: "Predmet javnega naročila je izbor tiskanega medija, ki izhaja dnevno na pretežnem ozemlju Republike Slovenije in ima gospodarsko stran.".
Ob zgoraj opisani naročnikovi zahtevi je potrebno pritrditi vlagatelju v tem, da razpisna dokumentacija v spornem delu ni takšna, da bi bilo na njeni podlagi mogoče pripraviti pravilno ponudbo ter da je naročnik s tem prekršil določilo prvega odstavka 23. člena ZJN-1. Naročnik namreč ni zapisal kaj se smatra kot "pretežni del ozemlja Republike Slovenije" in/ali ni podal jasne osnove za izločanje ponudb, ki ne ustrezajo tej zahtevi, niti ni zapisal kako (in na kakšen način) bo sporni pogoj preveril. Iz citiranega pogoja namreč ne izhaja kako bo naročnik "meril" pretežni del ozemlja (v kvadraturi, po posameznih upravnih enotah ali na kakšen drug način). Naročnik je sicer v razpisno dokumentacijo vključil obrazec št. SO/4 - Teritorialna pokritost prodaje, s katerim je želel od ponudnikov pridobiti podatke o številu prodanih izvodov po posameznih upravnih enotah (in/ali občinah), vendar pa je ta podatek služil zgolj za ocenjevanje po enem izmed meril za izbiro najugodnejše ponudbe. Ob pomanjkanju objektivnih parametrov, na podlagi katerih bi bilo mogoče presojati o (ne)izpolnjevanju navedenega pogoja pa se lahko utemeljeno zastavi vprašanje naročnikove objektivnosti. Pogoj je v skladu z zakonom določen kot element, ki mora biti v ponudbi v celoti izpolnjen na način, kot je predviden v razpisni dokumentaciji in je izključne narave (10. točka 3. člena ZJN-1), na (ne) izpolnjevanje pogojev pa je vezana tudi pravna kvalifikacija "pravilne" ponudbe v smislu 13. točke 3. člena ter s tem njena (ne)uvrstitev v postopek izbire najugodnejše ponudbe (v skladu s prvim odstavkom 76. člena ZJN-1 mora namreč naročnik vse nepravilne ponudbe zavrniti). Zaradi opisane pravne narave pogojev je torej nujno, da so le-ti formulirani jasno, precizno in/ali tako, da ne omogočajo različnih interpretacij, kar posledično izključuje dvom v naročnikovo objektivnost.
Kot ugotavlja Državna revizijska bi že navedeno v predhodnem odstavku zadoščalo za razveljavitev celotnega postopka oddaje predmetnega naročila male vrednosti. Kljub temu pa je Državna revizijska komisija (predvsem v izogib ponovnim možnim istovrstnim kršitvam v bodočih postopkih oddaje javnega naročila) v nadaljevanju presojala tudi vse (pre)ostale vlagateljeve očitke.

Vlagatelj nadalje očita naročniku, da se "posebni" pogoj (pogoj, da mora imeti tiskani medij gospodarsko stran) razteza na javno naročilo v celoti, ker je naročnik "dve različni storitvi poskušal stlačiti v en medij" (kar po njegovem mnenju ni nujno najbolj gospodarno). V zvezi z obravnavanim očitkom je potrebno upoštevati vse, kar je v zvezi s tem Državna revizijska komisija že zapisala v obrazložitvi tega sklepa in še dodati, da gre pri polemiziranju o primernosti (skupnega) postopka oddaje naročila male vrednosti za obe vrsti objav ter posledično o primernosti naročnikove odločitve, da bodo morale biti objave, ki se nanašajo na vrednostne papirje objavljene na gospodarskih straneh časopisov, za vprašanje, ki zadeva določanje naročnikovih potreb v zvezi s predmetom javnega naročila, le-to pa nedvomno sodi v sfero njegove poslovne odločitve. Državna revizijska komisija navkljub zapisanemu (ponovno) pripominja, da je v resnici nenavadno, da je naročnik zahteval od ponudnikov, da razpolagajo z gospodarsko stranjo, saj je k oddaji ponudbe povabil le tri vnaprej znane ponudnike, za katere se je lahko sam (predhodno) prepričal, ali naveden pogoj izpolnjujejo (kar je z enostavnim vpogledom v vse tri časnike storila tudi Državna revizijska komisija in ugotovila, da vsi trije pozvani ponudniki razpolagajo z "gospodarskimi stranmi").

Kar zadeva vlagateljev očitek, ki se nanaša na preverjanje neobičajno nizke cene, je potrebno ugotoviti, da ni utemeljen. Naročnik je namreč v tretji odstavek 8. točke Navodila ponudnikom za pripravo ponudbe (Način ocenjevanja ponudb) zapisal: "Naročnik si pridržuje pravico v skladu z določili Zakona o javnih naročilih, da v primeru neobičajno nizke cene, ki jo poda ponudnik v svoji ponudbi, pred zavrnitvijo le-te, zahteva pisno obrazložitev take ponudbe.". Kot izhaja iz citiranega navodila, naročnik s slednjim ni ravnal v nasprotju z določbo 53. člena ZJN-1, pač pa je z le-tem zgolj napovedal, da bo v primeru neobičajno nizke cene ravnal v skladu z ZJN-1 ter v razpisno dokumentacijo (na kratko) povzel tekst iz predmetne zakonske določbe. Državna revizijska komisija v zvezi s tem še opozarja vlagatelja, da je določilo iz 53. člena ZJN-1 v prvi vrsti namenjeno varstvu ponudnika, ki je cenovno najugodnejši pred morebitno samovoljo naročnika, ki njegovo ponudbeno ceno ocenjuje kot nerealno ter želi iz tega razloga njegovo ponudbo zavrniti.

V obravnavanem primeru se vlagatelj ne strinja tudi z merili za izbiro najugodnejše ponudbe, ki jih je naročnik določil v obravnavanem postopku oddaje naročila male vrednosti in trdi, da so le-ta diskriminatorna ter da niso povezana z vsebino javnega naročila. Ravno tako vlagatelj meni, da je merilo cena preveč obteženo in določeno pavšalno, saj naročnik ni določil razmerja med posameznimi objavami in/ali vsaj približno določil kolikšen del objav bo objavljen na gospodarskih straneh in kolikšen del na ostalih primernih straneh. Vlagatelj prav tako izpodbija sam način ocenjevanja ponudb (pri vseh treh merilih) in ugotavlja, da ni določen enoznačno.

V razpisni dokumentaciji je naročnik v Navodilih ponudnikom za pripravo ponudbe, v 9. točki zapisal, da so merila, ki bodo uporabljena pri izbiri najugodnejšega ponudnika, naslednja:
- cena objave za 1 cm v stolpcu
- teritorialna pokritost s prodajo Republike Slovenije
- naklada

a) Cena
Naročnik bo v okviru merila cena primerjal med seboj cene objave ponudnikov za 1 cm v stolpcu. Naročnik bo ločeno primerjal ceno objave za 1 cm v stolpcu na gospodarskih straneh (za objave povezane z vrednostnimi papirji Republike Slovenije) in ceno objave za 1 cm v stolpcu na ostalih straneh (za ostale objave). Cenovno najnižja ponudba za objave na gospodarskih straneh prejme 30 točk, ostale pa prejmejo odstotkovno ustrezno manjše število točk, in sicer glede na odstotkovno vrednost odstopanja ponujene cene od cene najugodnejšega ponudnika. Cenovno najnižja ponudba za objave na ostalih straneh prejme 30 točk, ostale pa prejmejo odstotkovno ustrezno manjše število točk, in sicer glede na odstotkovno vrednost odstopanja ponujene cene od cene najugodnejšega ponudnika.

b) Teritorialna pokritost s prodajo v Republiki Sloveniji
V okviru tega merila bo naročnik ocenjeval teritorialno pokritost prodaje časnika v Republiki Sloveniji, in sicer po posameznih upravnih enotah. Ponudniki, ki v vsaki upravni enoti (58 upravnih enot) prodajo dnevno v povprečju (upošteva se prodaja od ponedeljka do vključno sobote) vsaj 100 kosov časnika, prejmejo 20 točk, ostali pa prejmejo odstotkovno ustrezno manjše število, in sicer glede na to, v kolikih upravnih enotah dosežejo prodajo 100 kosov časnika.

c) Naklada
Ponudnik z največjo povprečno dnevno naklado (upošteva se naklada od ponedeljka do vključno sobote) časnika prejme 20 točk, ostali pa glede na odstotkovno odstopanje svoje naklade časnika v primerjavi s ponudnikom z največjo naklado ustrezno manjše število točk. Povprečna naklada bo razvidna iz tabele Teritorialna pokritost prodaje v RS (razpisni obrazec - SO/4).

Naročnik je torej v razpisno dokumentacijo priložil tudi obrazec SO/4 (Teritorialna pokritost prodaje), v katerega so morali ponudniki vpisati št. prodanih izvodov (povprečno dnevno prodajo) po posameznih upravnih enotah oziroma znotraj le-teh po posameznih občinah in hkrati vpisati tudi povprečno dnevno naklado. Pri tem je zlasti pomemben tudi odgovor naročnika, ki ga je, na vprašanje enega izmed treh k oddaji ponudb pozvanih ponudnikov, zapisal naročnik. Naročnik je namreč z dopisom št. 433-44/2004/5, z dne 10.08.2004, ki so ga prejeli vsi trije ponudniki, pojasnil, da naj ponudniki pri računanju teritorialne pokritosti prodaje časnika (merilo teritorialna pokritost s prodajo v Republiki Sloveniji) upoštevajo povprečno dnevno prodajo v posamezni upravni enoti v katerem koli tednu (upošteva se prodaja od ponedeljka do vključno sobote) v obdobju od 01.01.2004 do 04.08.2004. Naročnik je tudi zapisal, da naj ponudniki pri računanju povprečne naklade časnika (merilo naklada) upoštevajo povprečno dnevno naklado v katerem koli tednu (upošteva se prodaja od ponedeljka do vključno sobote) v obdobju od 01.01.2004 do 04.08.2004. Čeprav je naročnik v navedenem pojasnilu pri merilu "naklada" pomotoma zapisal, "upošteva se prodaja" (in ne naklada) pa Državna revizijska komisija meni, da so vsi ponudniki lahko jasno razumeli, da je naročnik pri merilu teritorialna pokritost s prodajo v Republiki Sloveniji zahteval od ponudnikov podatek o povprečni dnevni prodaji časnika za katerikoli teden v obdobju 01.01.2004 do 04.08.2004, pri merilu naklada pa podatek o povprečni dnevni nakladi za katerikoli teden v istem razdobju.
Državna revizijska komisija je z navedenim v predhodnem odstavku (hkrati) odgovorila tudi na vlagateljev očitek iz XXV. točke revizijskega zahtevka.

ZJN-1 v 51. členu določa, da lahko naročnik izbere najugodnejšo ponudbo bodisi na podlagi merila najnižje cene, bodisi kot ekonomsko najugodnejšo ponudbo na podlagi različnih meril, odvisno od predmeta javnega naročila. Zakon ne določa, katera in kakšna merila mora določiti naročnik, v 51. členu ZJN-1 le primeroma našteva možnosti. Pravila o javnem naročanju torej naročnika ne omejujejo pri izbiri meril, zato je potrebno šteti, da je ta odločitev v celoti v domeni naročnika. Predlog vlagatelja, s katerim je naročniku predlagal "svoje" merilo, torej ne vzdrži revizijske presoje.
V zvezi z določitvijo meril ZJN-1 od naročnikov zahteva le, da morajo spoštovati zahteve iz 50. člena ZJN-1. V drugem odstavku 50. člena zakon zahteva, da morajo biti merila, po katerih naročnik izbira najugodnejšo ponudbo, v razpisni dokumentaciji opisana in ovrednotena, da ne smejo biti diskriminatorna in da morajo biti smiselno povezana z vsebino javnega naročila ter da morajo prispevati k nediskriminatornemu razvrščanju ponudb. V tretjem odstavku 50. člena ZJN-1 je določeno, da mora naročnik v razpisni dokumentaciji vsa merila navesti, opisati in ovrednotiti, in sicer v vrstnem redu od najpomembnejšega do najmanj pomembnega.

Iz navedenega določila izhaja tudi zahteva po takšnem opisu (načina uporabe) meril, da bo na njegovi osnovi v fazi ocenjevanja ponudb mogoče posamezne ponudbe objektivno meriti (to je brez vpletanja elementov subjektivne presoje). Zahteva po vnaprejšnjem opisu meril pomeni predvsem zahtevo po tem, da se vnaprej določijo in dovolj jasno opišejo elementi oziroma okoliščine, na podlagi katerih se bo mogoče (tudi v primeru vloženega revizijskega zahtevka) o tem odločati. Le z jasnim opisom načina uporabe določenega merila se je torej v fazi ocenjevanja ponudb mogoče izogniti subjektivni presoji in tako izpolniti tudi zakonsko zahtevo po takšnih merilih, ki bodo prispevala k nediskriminatornemu razvrščanju ponudb. Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik v obravnavanem primeru pri opisu vseh treh postavljenih meril ni izpolnil navedenih zakonskih zahtev, kar je sprožilo med njim in vlagateljem spor, v katerem mu vlagatelj očita, da ne obstajajo objektivni kriteriji, na podlagi katerih bi bilo mogoče enoznačno razumeti način uporabe meril. Naročnik je namreč, kot že izhaja iz zgoraj navedenih meril pri merilu "cena" za obe podmerili (torej tisto, ki je prinašalo največ točk za najcenejšo objavo na gospodarskih straneh in tisto, ki je prinašalo največ točk za najcenejšo objavo na ostalih straneh) zapisal: "Cenovno najnižja ponudba prejme 30 točk, ostale pa prejmejo odstotkovno ustrezno manjše število točk, in sicer glede na odstotkovno vrednost odstopanja ponujene cene od cene najugodnejšega ponudnika.". Pri merilu "teritorialna pokritost s prodajo v Republiki Sloveniji" je zapisal podobno, in sicer: "Ponudniki, ki v vsaki upravni enoti (58 upravnih enot) prodajo dnevno v povprečju (upošteva se prodaja od ponedeljka do vključno sobote) vsaj 100 kosov časnika, prejmejo 20 točk, ostali pa prejmejo odstotkovno ustrezno manjše številoâ??..". Tudi pri merilu "naklada" je naročnik zapisal zelo podoben tekst, in sicer: "Ponudnik z največjo povprečno dnevno naklado (upošteva se naklada od ponedeljka do vključno sobote) prejme 20 točk, ostali pa glede na odstotkovno odstopanje svoje naklade časnika v primerjavi s ponudnikom z največjo naklado ustrezno manjše število točk.". Kot pravilno trdi vlagatelj, citirani opisi načina uporabe spornih meril omogočajo različne interpretacije, navedenemu pa bi se naročnik lahko izognil bodisi z navedbo formule, ki bi enoznačno ponazarjala ocenjevanje po predmetnih merilih, bodisi z vključitvijo praktičnega primera.

Državna revizijska komisija pa ni sledila vlagatelju v tistem delu revizijskega zahtevka, v katerem trdi, da merila niso smiselno povezana z vsebino predmetnega razpisa. Vsa tri merila namreč po mnenju Državne revizijske komisije naročniku posredujejo določen podatek, ki se navezuje in/ali povezuje s samo vsebino predmetnega javnega naročila, in sicer tako merilo cena (ki je, kot se bo izkazalo iz nadaljnje obrazložitve tega sklepa, kljub temu, da je smiselno povezano s samo vsebino predmetnega razpisa, oblikovano diskriminatorno), kot tudi merilo teritorialne pokritosti s prodajo v Republiki Sloveniji (ki sporoča naročniku, koliko izvodov določenega časnika je bilo dejansko prodanih po posameznih upravnih enotah) ter merilo naklada (ki seznani naročnika s povprečno dnevno naklado posameznega časnika).

Kot izhaja iz revizijskega zahtevka vlagatelj oporeka tudi teži merila "cena" in se pri tem (zopet) sklicuje na premalo določen predmet obravnavanega naročila male vrednosti in/ali navaja, da naročnik v zvezi s tem v razpisno dokumentacijo ni zapisal, koliko (od skupno vseh) objav bo objavljenih na gospodarskih straneh. Pri tem pa predvsem izpodbija tudi dejstvo, da naročnik pri "ceni objave za 1 cm v stolpcu" ne primerja cene za isto velikost.

ZJN-1 ne vsebuje pravil o vrednotenju posameznih meril za izbiro najugodnejše ponudbe, zato je potrebno šteti, da je vrednotenje v celoti prepuščeno naročniku. Ker torej zakon Državni revizijski komisiji ne daje pooblastila, da bi lahko aktivno posegla v naročnikovo odločitev glede vrednotenja meril za izbiro najugodnejše ponudbe, je vlagateljev očitek v tej smeri zavrnila. Kot izhaja iz zgoraj navedenih meril je naročnik merilu "cena" pripisal 60% utež, kar kaže na dejstvo, da je v obravnavanem primeru za naročnika najpomembnejša najnižja cena, takšni njegovi odločitvi pa ni mogoče oporekati.
Državna revizijska komisija pa je preverila tudi navedbo vlagatelja, s katero očita naročniku, da le-ta z merilom "cena" ne primerja cene za isto velikost in/ali ne daje možnosti objave enako široke vsebine. Kot je razvidno iz predstavljenega opisa merila "cena" je naročnik kot osnovo za podelitev točk navedel tako imenovani "kolonski centimeter" in sicer tako za objave na gospodarskih straneh časnikov (kjer je bilo možno pridobiti 30 točk), kot tudi za vse druge objave na ostalih primernih straneh posameznega tiskanega medija (kjer je najugodnejši ponudnik zopet lahko prejel 30 točk). Navedeno je smiselno in logično, saj so objave na gospodarskih straneh dražje od objav na ostalih straneh. Naročnik pa pri tem ni upošteval, da so širine "kolonskega centimetra" pri vseh treh ponudnikih različne in da bi tako ponudnik, ki ima najširši stolpec, sicer dejansko ponudil največ prostora, za kar pa, ob upoštevanju opisa spornega merila, ne bi bil ocenjen boljše od ponudnikov, ki imajo ožje stolpce. Posebej nerazumljivo v danem primeru pa je predvsem dejstvo, da je naročnik pri vseh treh pozvanih ponudnikih širine kolonskih centimetrov lahko izmeril (širine kolonskih centimetrov pri vseh treh časnikih znašajo od 42,5 do 45 mm), zato je že vnaprej lahko vedel, da bo ponudnik z najširšim stolpcem na ta način v neenakopravnem položaju s ponudnikoma, ki ponujata ožje stolpce. Ob upoštevanju predvidenega sistema ocenjevanja ponudb kot celote (pri čemer je zlasti pomembno, da ima merilo "cena" kar 60% utež), je tako mogoče ugotoviti, da bi moral v obravnavanem primeru ponudnik, ki ponuja najširšo "centimetrsko vrstico", če bi hotel biti še vedno konkurenčen, za več ponujenega prostora (kar je za naročnika nesporno ugodneje) ponuditi (vsaj) enako ceno kot ponudnik, ki ima ožji stolpec.

Kar zadeva vlagateljev očitek, ki se nanaša na zapis iz 12. točke Navodila ponudnikom za pripravo ponudbe (rok za sklenitev pogodbe), in sicer: "ko ni več zadržkov za sklenitev pogodbe", Državna revizijska komisija ugotavlja, da bi moral naročnik sporno besedilo natančneje formulirati in/ali ga zapisati tako, da bi ponudniki nedvoumno vedeli, kaj jim z njim sporoča.

Vlagateljevemu očitku, s katerim očita naročniku, da je v 16. točko Navodila ponudnikom za pripravo ponudbe (Revizija postopka) zapisal, da mora s kopijo revizijskega zahtevka obvestiti neobstoječ organ, to je Urad za javna naročila, je potrebno pritrditi in ugotoviti, da je Ministrstvo za finance na podlagi Zakona o prenosu nalog nekaterih vladnih služb na ministrstva (Uradni list RS, št. 2/04) z dnem 01.04.2004 prevzelo naloge, uslužbence, pravice proračunske uporabe, dokumentacijo, prostore, opremo in druge pravice ter obveznosti Urada za javna naročila. Vendar pa je hkrati potrebno tudi ugotoviti, da z navedenim niso bile v ničemer prizadete vlagateljeve pravice in pravne koristi, saj opisano dejanje ni vplivalo niti na dostopnost do pravnega varstva, niti na končni izid obravnavanega postopka.

Kar se tiče vlagateljevega očitka, da naročnik v razpisni dokumentaciji ni navedel dokumentov, s katerimi naj bi ponudniki izkazali izpolnjevanje pogojev, je potrebno (ponovno) ugotoviti, da gre v obravnavanem primeru za oddajo javnega naročila male vrednosti in da se (posledično) predmetni postopek vodi v skladu s pravili notranjega predpisa naročnika o oddaji javnih naročil majhne vrednosti (Navodilo za oddajo javnih naročil male vrednosti, št. 403-206/2000, z dne 13.11.2000) ter na podlagi naročnikovega povabila ponudnikom k oddaji ponudbe in pripadajoče razpisne dokumentacije (Dokumentacija za zbiranje ponudb za storitve objav v tiskanem mediju, junij 2004). Ker je naročnik v zvezi z izpolnjevanjem pogojev (naročnik je od ponudnikov zahteval, da so registrirani pri pristojnem sodišču ali drugem organu, da imajo potrebno dovoljenje za opravljanje dejavnosti, ki je predmet javnega naročila, če je za opravljanje take dejavnosti na podlagi posebnega zakona dovoljenje potrebno, da niso v kazenskem postopku zaradi suma storitve kaznivega dejanja v zvezi s podkupovanjem ali da zaradi takega kaznivega dejanja ni bil pravnomočno obsojen, da proti njim ni uveden postopek prisilne poravnave, stečaja ali likvidacije ter da imajo poravnane davke in prispevke in druge obvezne dajatve v skladu s predpisi RS) v razpisni dokumentaciji zahteval le predložitev izpolnjene, podpisane in žigosane izjave, da le-te izpolnjujejo (kar je v skladu z določilom 17. člena Navodila za oddajo javnih naročil male vrednosti, ki določa, da naročnik v dokumentaciji za zbiranje ponudb določi način izpolnjevanja minimalnih pogojev bodisi s predložitvijo listin, bodisi s predložitvijo izjave in v skladu z 9. členom Uredbe o skupnih osnovah za pripravo notranjega akta za oddajo javnih naročil male vrednosti - Uradni list RS, št. 84/04), je bilo potrebno vlagateljev očitek v tem delu revizijskega zahtevka zavrniti.

Vse navedeno v predhodnem odstavku velja tudi za vlagateljev očitek, ki se nanaša na 7. točko razpisnega obrazca št. SO/5. Sicer pa so v obravnavanem postopku sporne izjave brezpredmetne, ker bodo ponudniki svoje ponudbe (najverjetneje) oddali samostojno in/ali brez sodelovanja podizvajalcev.

Državna revizijska komisija je preverila tudi vlagateljeve navedbe, s katerimi očita naročniku, da v razpisni dokumentaciji ni natančno določil, kako bo upošteval popuste in kako naj ponudniki (upoštevaje popust) prikažejo ustrezne postavke. Naročnik je v razpisni obrazec št. SO/2 (Ponudbeni predračun), in sicer v 4. točki (Popust in druge ugodnosti ponudnika) v zvezi z morebitnimi popusti zapisal le: "Ponudnik navede morebitne popuste, ki jih nudi naročniku.". Naročnik bi moral po mnenju Državne revizijske komisije, če bi hotel, da ponudniki v ponudbah enotno prikažejo popuste, prikaz le-teh natančneje določiti (naročnik bi lahko npr. zapisal, da morajo biti popusti že vključeni v ceni pri obeh postavkah, ali, da morajo biti prikazani ločenoâ??.). V nasprotnem primeru bi moral naročnik (v fazi, v kateri bi že razpolagal s ponudbami), upoštevati vse popuste, ki bi jih na kakršenkoli način ponudili ponudniki.

Presoja vseh (pre)ostalih vlagateljevih očitkov je (že) navedena v zgornji obrazložitvi.

Ker je naročnik tekom predmetnega postopka oddaje javnega naročila kršil določila ZJN-1, in glede na to, da je ugotovljene kršitve mogoče odpraviti le z razveljavitvijo celotnega postopka oddaje javnega naročila, je Državna revizijska komisija skladno s 3. alineo prvega odstavka 23. člena ZRPJN odločila kot izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije pod 1. točko izreka tega sklepa.

Vlagatelj je v skladu z 22. členom ZRPJN zahteval povračilo stroškov, ki so mu nastali z revizijo, in sicer 100.000,00 SIT za takso, 2000 odvetniških točk za sestavo revizijskega zahtevka, 100 odvetniških točk za konferenco s stranko, 50 odvetniških točk za sestavo zahtevka za nadaljevanje postopka, 2000 odvetniških točk za sestavo pritožbe zaradi molka naročnika ter 2% materialnih stroškov in 20% DDV, in sicer z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločitve Državne revizijske komisije do plačila.

Ker je Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodila, tretji odstavek 22. člena ZRPJN pa povrnitev potrebnih stroškov, nastalih z revizijo, veže na utemeljenost zahtevka za revizijo, je Državna revizijska komisija v skladu s petim odstavkom 22. člena ZRPJN in Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 67/03 in 70/03) sklenila, da se vlagatelju priznajo potrebni stroški, nastali z revizijo, in sicer 100.000,00 SIT za plačilo takse, 2000 odvetniških točk za sestavo zahtevka za revizijo (220.000,00 SIT), 50 točk za sestavo zahtevka za nadaljevanje postopka, 50 točk za sestavo obvestila zaradi molka naročnika z 20% DDV ter materialne stroške v višini 2% od te postavke, skupaj torej 382.744,00 SIT. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije pod 2. točko izreka tega sklepa.



POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23.člena ZRPJN).


V Ljubljani, dne 15.11.2004



Predsednica senata:
mag. Marija Bezovšek, univ.dipl.ekon.
Članica Državne revizijske komisije



Vročiti:
- RS, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, Ljubljana
- Odvetnik mag. Janez Tekavc, Dunajska 122, Ljubljana
- RS, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila in koncesije, Tržaška cesta 19a, Ljubljana

Natisni stran