018-216/04 Ministrstvo za finance

Številka: 018-216/04-23-1693

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi prvega odstavka 19. člena in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99, 90/99, 110/02 in 42/04; v nadaljevanju: ZRPJN) po članici Metodi Hrovat v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za storitve objav v tiskanem mediju in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložilo podjetje DELO d.d., Dunajska 5, Ljubljana, ki ga zastopa odvetnik mag. Janez Tekavc, Dunajska 122, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika RS, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 22.09.2004

ODLOČILA

Naročnik mora o zahtevku za revizijo odločiti v skladu s 16. členom ZRPJN.

Obrazložitev

Naročnik je dne 28.07.2004 sprejel sklep o pričetku postopka oddaje javnega naročila male vrednosti za storitve objav v tiskanem mediju.

Vlagatelj je pred rokom za oddajo ponudb vložil zahtevek za revizijo, z dne 22.08.2004, v katerem navaja, da je naročnik v sklepu o pričetku postopka pod točko 5 določil, da bo pogodba sklenjena za dve leti od dneva veljavnosti pogodbe, kar je sicer glede na Zakon o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/00, 102/00 in 2/04; v nadaljevanju: ZJN-1) možno, vendar pa je takšna podelitev, glede na predmet konkretnega javnega naročila, v nasprotju z načelom gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev. Vlagatelj opozarja, da je podelitev javnega naročila za konkretni predmet javnega naročila za obdobje dveh let negospodarna, saj ponudniki navedenih storitev delujejo na trgu, kjer so podana velika nihanja cen navedenih storitev in kjer se predvsem v zadnjih letih kaže trend padanja cen navedenih storitev. Poleg tega vlagatelj opozarja na dejstvo, da se na področju oglaševanja pojavljajo vsako leto nove storitve, ki prinašajo nižje stroške za naročnike navedenih storitev, predvsem glede na politiko posameznih medijev (ki enkrat letno po veliki večini določajo cene svojih storitev), kakor tudi zaradi sprememb v lastniških strukturah, ki tudi vplivajo na obstoječe cene, v zadnjem letu predvsem v smeri nižanja cen predmeta javnega naročanja. Glede na navedeno je relevantna doba za naročanje takih storitev na način, ki zagotavlja primerno in gospodarno porabo javnih sredstev eno leto, vsa daljša obdobja pa lahko pomenijo večje možnosti za najrazličnejša negospodarna ravnanja na trgu, saj se z razpisanim obdobjem ne zagotavlja realno spremljanje razmer na trgu.
Vlagatelj nadalje opozarja, da mora biti predmet javnega naročila določen oziroma določljiv. Naročnik je tako v razpisni dokumentaciji zapisal, da so predmet javnega naročila storitve objav v tiskanem mediju, kot so oglaševanje, povezano z vrednostnimi papirji Republike Slovenije, javni natečaji, osmrtnice ipd.. Vlagatelj navaja, da se da predmet javnega naročila določiti bolj določljivo in da je to tudi obveza naročnika v skladu z ZJN-1 ter da je taka določitev predmeta javnega naročila v nasprotju načelom transparentnosti porabe javnih sredstev. Vlagatelj dodaja, da je s tako določitvijo predmeta javnega naročila z besedico: "ipd..", podana velika možnost za netransparentno porabo javnih sredstev, saj se naročnik med samim potekom javnega naročila lahko subjektivno odloča, kaj je predmet javnega naročila, kar je v nasprotju z ZJN-1.
Nadalje naročnik v razpisni dokumentaciji določa, da mora biti oglaševanje, povezano z vrednostnimi papirji Republike Slovenije, objavljeno na gospodarskih straneh tiskanega medija, ostale objave pa na primernih straneh tiskanega medija glede na naravo objave. Vlagatelj opozarja, da je pojem gospodarske strani tiskanega medija nedefiniran, prav tako tudi ni jasno in opredeljeno, kaj so primerne strani tiskanega medija. Vlagatelj opozarja, da na podlagi takih določb v razpisni dokumentaciji ne more pripraviti pravilne ponudbe in da določbe, ki uvajajo nedefinirane pojme, ki so nedoločljivi, pomenijo kršitev prvega odstavka 23. člena ZJN-1.
Vlagatelj glede na predpise, navedene v razpisni dokumentaciji, opozarja, da je naročnik spregledal, da so bili nekateri predpisi že spremenjeni, npr. ZRPJN. Zaradi navedenega je možno, da nekaterih določb ni uporabil, kar je kršitev določil ZJN-1 in ZRPJN.
Vlagatelj opozarja tudi na obvezne pogoje, ki jih mora izpolnjevati ponudnik. Tako je med posebnimi pogoji naročnik v razpisni dokumentaciji določil, da je predmet javnega naročila izbor medija, ki izhaja dnevno na pretežnem delu ozemlja Republike Slovenije in ima gospodarsko stran. Iz tega pogoja je nemogoče objektivno opredeliti kolikšen je ta pretežni del oz. kako se to izmeri. Vlagatelj meni, da naročnik s tako formulacijo posebnega pogoja ni podal jasne osnove za izločanje ponudb, ki ne ustrezajo temu pogoju. Vlagatelju tako ni jasno koliko mora imeti medij naročnikov/kupcev/bralcev občinah, upravnih enotah, regijah. Vlagatelj se sprašuje, ali so s tem pogojem avtomatsko izločeni regionalni mediji in ali je Večer, ki sicer ima bralce po vsej Sloveniji, a pretežno na štajerskem, znotraj tega posebnega pogoja. Navedena določila razpisne dokumentacije so tako v nasprotju z 23. členom ZJN-1 in vlagatelju ne omogočajo pripravo pravilne ponudbe.
Vlagatelj tudi meni, da posebni pogoj iz tč. 4.2.a (da mora izbrani tiskani dnevni medij imeti gospodarsko stran) ni utemeljen za javno naročilo v celoti, saj se smiselno nanaša le na en del javnega naročila, za katerega pa se vnaprej ne ve, kolikšen bo njegov relativen in absoluten obseg. Zaradi tega je vprašljiva utemeljenost pogoja za celotno javno naročilo. Naročnik tudi nikjer ne opredeljuje deleža objav vrednostnih papirjev, da bi s tem ta pogoj vsaj spremenil v neko relativno procentualno merilo. Vlagatelj opozarja, da je pogoj, da ima tiskani medij gospodarsko stran, diskriminatoren, kadar ne gre za objave, ki so direktno vezane na gospodarstvo, pa tudi v tem primeru je tak pogoj lahko zgolj zaželen in morebiti postavljen kot merilo, ne pa kot pogoj. Vlagatelj namreč trdi, da je objava osmrtnic, ali razpisa za nova delovna mesta, popolnoma neodvisna od gospodarskih strani v tiskanem mediju in da je naročnik s tako razpisno dokumentacijo neupravičeno združeval objave, ki niso kompatibilne, če jih vežemo na pogoj gospodarskih strani. Poleg tega je vlagatelj pojasnjuje, da je oglaševanje na gospodarskih straneh praviloma dražje kot na ostalih straneh časnika, zaradi česar je z neutemeljenim združevanjem vseh objav ob pogoju gospodarskih strani podana tudi evidentno negospodarna poraba javnih sredstev. Vlagatelj meni, da takšen pogoj pomeni kršitev načela zagotavljanja konkurence, saj kot tak ni smiseln za objavo vseh zahtevanih objav in s tem postavlja določene tiskane medije v slabši položaj, ne glede na dejstvo, da za to ni utemeljenega razloga.
Naročnik je v 8. točki razpisne dokumentacije zapisal, da si naročnik pridržuje pravico v skladu z določili ZJN-1, da v primeru neobičajno nizke cene, ki jo poda ponudnik v svoji ponudbi, pred zavrnitvijo le-te, zahteva pisno obrazložitev take ponudbe. Vlagatelj opozarja, da si naročnik ne more pridržati nikakršnih pravic, saj je zakonska določba ZJN-1 ob vprašanju neobičajno nizke cene jasna in je naročnik ne more kršiti.
Vlagatelj tudi v celoti oporeka postavljenim merilom, saj so le-ta diskriminatorna, poleg tega pa niso smiselno povezana z vsebino javnega naročila in ne prispevajo k nediskriminatornemu razvrščanju ponudb, zaradi česar je posledično kršeno določilo 50. člena ZJN-1. Vlagatelj opozarja, da morajo biti merila postavljena tako, da omogočajo objektivno ocenjevanje ponudb. Merilo mora biti tako jasno, da ga lahko vsak posameznik ali podjetje, ki želi vložiti ponudbo, brez dodatnih pojasnil aplicira na svojo ponudbo in si izračuna število točk, ki jo bi jih lahko prejel. Vlagatelj si na podlagi meril, ki so predložena, ne zna pojasniti točno izračuna točk, poleg tega pa je ob preizkusu ugotovil, da več oseb ista merila tolmači popolnoma različno in da pri tem pridobiva popolnoma različne vrednosti potencialno izračunanih točk na podlagi tako določenih meril. Iz navedenega je razvidno, da merila kot so postavljena v tem trenutku ne omogočajo objektivne presoje prispelih ponudb.
Naročnik je določil merila za izbor najugodnejše ponudbe in jim pripisal uteži. Tako nosi merilo cene objave 1 cm v stolpcu skupaj 60 %, merili teritorialne pokritosti in naklade pa po 20 % teže. Tako oblikovana merila po mnenju vlagatelja ne omogočajo izbora resnično najugodnejše ponudbe. Namen javnega naročila je z objavami doseči čimvečje število ljudi, ki jih objavljena vsebina tangira, zato mora naročnik oglasa vedeti, koliko bralcev ima medij. Pri tem mu je v pomoč Nacionalna raziskava branosti, ki je neodvisna standardizirana raziskava dosega medijev, na podlagi vnaprej znane in med vsemi mediji dogovorjene metodologije, in te podatke redno osvežuje. Na podlagi podatka o dosegu medija med splošno populacijo ali med različnimi segmenti populacije (npr. z najmanj višješolsko izobrazbo ali zaposleni na vodstvenih ali vodilnih delovnih mestih ali z nadpovprečno kupno močjo) se oblikuje objektivna in mednarodno priznana enota "cena na tisoč kontaktov" oz. CNT, ki pove, koliko oseb dejansko doseže oglas v določenem mediju in koliko ta doseg oglaševalca stane, torej kolikšna je cena oglasa v določenem mediju na tisoč ljudi (glede na omenjene segmente populacije), ki jih doseže. šele tako uporabljeno merilo je uporabno za določanje najprej merila cene, in sicer CNT, nato pa tudi za določitev teže merila cene. Glede na zapisano je skupna utež cene v višini 60% preveč glede na to, da storitev (ob teh pogojih in samo 40% ostalih merilih) ni ista. Cilj predmeta javnega naročila ni samo objava v mediju (potem je storitev enakovredna), ampak je nek učinek iz te objave. Najcenejši oglas je morda cenovno res najcenejši, vendar je velika verjetnost, da bo tudi njegov učinek najmanjši in ne bo dosežen namen javnega naročila, v tem primeru pa je tak oglas najdražji in so javna sredstva negospodarno porabljena.
Vlagatelj tudi opozarja, da kriterij cene objav za 1 cm v stolpcu ni merodajen, ker primerja cene stolpca, pri čemer ne upošteva, da so dimenzije (širine) stolpcev v medijih različne. Naročnik torej ne primerja cene za isto velikost (in posledično možnost objave enako široke vsebine), kar bi zavedel kot cena za 1 cm². S tem naročnik dopušča možnost, da ob vseh enakih ostalih pogojih in kriterijih izbere medij, ki ima rahlo nižjo ceno objave za 1 cm v stolpcu, a je to medij, ki ima občutno širši stolpec, zato bo moral naročnik naročati oglase, ki bodo po višini višji (da bo objavil isto vsebino) in s tem tudi dražji.
Merilo teritorialne pokritosti s prodajo v RS po upravnih enotah je po mnenju vlagatelja neutemeljeno in diskriminatorno merilo, ki krši temeljna načela zakona o javnih naročilih. Teritorij s pragom 100 izvodov v občini je umetno postavljena absolutna meja, zato vlagatelj predlaga uporabo relativnega merila, npr. kakšen % doseže. Prag 100 prodanih izvodov v UE je postavljen v absolutni velikosti, ne upošteva pa relativne velikosti UE in s tem ne zajame objektivnega dosega medijev. Vlagatelj tudi opozarja, da je merilo teritorialne pokritosti s prodajo v Republiki Sloveniji tudi popolnoma nesmiselno za posamezne vrste objav.
Tudi podatek o tiskani nakladi ne more biti objektivno merilo, ker ne prikaže, koliko ljudi dejansko pregleda publikacijo, pač pa pove le, koliko izvodov je izdajatelj dal natisniti. Hkrati pa ta podatek ne pove, koliko izvodov je ostalo neprodanih, kakor tudi ne, koliko izvodov je šlo takoj v smeti (brezplačniki). Naklada po mnenju vlagatelja zato ni in ne more biti merilo, saj ne prikazuje koliko ljudi dejansko prebere publikacijo in kakšen je posledično učinek na opaznost objav naročnika. Opozoriti je potrebno tudi, da podatek o nakladi ni uradno revidiran. Razpisna dokumentacija tudi ne opredeli, ali se upošteva tiskana ali prodana naklada, med katerima je velika razlika. Založnik mora najprej stiskati npr. 100.000 izvodov, od katerih jih npr. 70.000 izvodov pošlje naročnikom, ostalih 30.000 pa prodaja v kolportaži (kioski, trgovine, ...) in dejansko proda med 15.000 in 20.000 izvodi. Vlagatelj dodaja, da neprodane naklade ne moremo upoštevati za kriterij, ker teh izvodov ne prebere nihče.
Vlagatelj opozarja, da sta obe zadnji merili vsebinsko že vključeni v merilo CNT, ki pomeni razmerje med ceno cm2 in branostjo ciljne javnosti v tisočih. Glede na to, da podatek o branosti že upošteva tako prodano naklado kot objektivizirano teritorialno pokritost, je po mnenju pobudnika tako oblikovano merilo tako dovršeno, da bi bila zanj ustrezna teža 100%. Vlagatelj predlaga merilo: "CNT = cena cm2 / branost ciljne javnosti v zadnjem letu v 000". Podatki o branosti so javno dostopni podatki iz Nacionalne raziskave branosti, ki ga pod okriljem Slovenske oglaševalske zbornice izvaja podjetje Cati d.o.o. V primeru morebitnega enakega CNT pa bi lahko kot dodatno (subsidiarno) merilo ali merilo z nizkim ponderjem, npr. 10%, upoštevali še uravnoteženje s pomočjo "regijskega indeksa", ki bi izmeril povprečno število prodanih izvodov na število prebivalcev po upravnih enotah in tako dal možnost tudi regionalno usmerjenim medijem. Vlagatelj predlaga pogoj: tiskani dnevni medij, kot merilo pa: CNT (cena na tisoč kontaktov) ciljne javnosti po NRB (nacionalni raziskavi branosti) v zadnjem letu.
Vlagatelj tudi ne razume, kaj pomeni opredelitev v 12. točki razpisne dokumentacije : "ko ni več zadržkov". Tega pojma ZJN-1 ne pozna in ga vlagatelj ne razume, zato na podlagi takšnih nedefiniranih pojmov ni mogoče pripraviti ustrezne ponudbe in ustrezno razumeti razpisno dokumentacijo naročnika.
Vlagatelj tudi opozarja, da je podal naročnik napačen pravni pouk, saj Urad za javna naročila več ne obstaja, zaradi česar niti ob obstoječem pravnem pouku ne bi bilo mogoče vložiti ustreznega revizijskega zahtevka, saj kopije ni mogoče izročiti neobstoječemu organu.
Vlagatelj tudi opozarja, da naročnik v dokumentaciji za zbiranje ponudb za storitve objav v tiskanem mediju ne navaja dokumentov s katerimi se dokazuje izpolnjevanje pogojev, s čimer krši določila ZJN-1. Naročnik prav tako ne navaja, koliko časa morajo dokumenti veljati, da se bo ponudba štela za pravilno, zaradi česar je podana kršitev 42. člena ZJN-1.
Naročnik na razpisnem obrazcu SO/5 določa izjave, katere mora predložiti ponudnik, le-ta namreč dokazuje izpolnjevanje pogojev s podpisom izjave, kar pa je v nasporotju z določilom 42. člena ZJN-1.
Vlagatelj tudi zatrjuje, da pomeni izjava, ki jo zahteva naročnik v točki 7, kršenje temeljnih načel konkurence na trgu, da ni povezana s predmetom javnega naročila in da s tem izkrivlja, na podlagi svojega dominantnega položaja na trgu, konkurenco in spravlja vse ponudnike v diskriminatoren položaj v tržnem odnosu, ki bi moral biti v skladu z gospodarsko in obligacijsko zakonodajo enakopraven. S tem krši tudi vsa ostala temeljna načela ZJN-1.
Na obrazcu SO/7 je naročnik določil, da ponudnik navede morebitne popuste, ki jih nudi naročniku, nikjer pa ni razvidno, kako se ti popusti upoštevajo in kako prikazati ustrezne postavke.
Na obrazcu SO/4, teritorialna pokritost prodaje, je na strani 15, zapisano: "Povprečna dnevna naklada (upošteva se naklada od ponedeljka do vključno sobote)." Vlagatelj opozarja, da ni razvidno, kaj je to povprečna naklada in da je ta pojem nedefiniran, zaradi česar ne more pripraviti pravilne ponudbe. Vlagatelj tudi opozarja, da naročnik v pogodbi o poslovnem sodelovanju v členu 9 uporablja izraz primerne oglasne strani, ki je nedefiniran in ki je tudi različen od predhodno uporabljenih pojmov v razpisni dokumentaciji.
Glede na navedeno vlagatelj predlaga, da se predmetno javno naročilo v celoti razveljavi oziroma podredno, da se razpisno dokumentacijo predmetnega javnega naročila, glede navedb, ki jih navaja vlagatelj, predvsem glede meril in posebnih pogojev, spremeni, ter podaljša rok za oddajo ponudbe ob spremenjeni razpisni dokumentaciji.
Vlagatelj zahteva povrnitev stroškov, in sicer: konferenca s stranko 1 ura - 100 točk, sestava zahtevka za revizijo - 2.000 točk, pavšalne pisarniške stroške po 13. členu Tarife (2%), DDV - 20% ter povračilo plačane takse v višini 100.000,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe do plačila v roku 15 dni pod izvršbo.

Naročnik je s sklepom, z dne 06.09.2004, vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil. V obrazložitvi pa je navedel, da po njegovem mnenju sam ni kršil temeljnih načel javnega naročanja, prav tako pa se tudi glede ostalih navedb ne strinja z vlagateljem.
Naročnik je vlagatelja na podlagi prvega odstavka 17. člena ZRPJN pozval, naj mu v roku treh dni od prejema odločitve naročnika pisno sporoči, ali bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo ali zahtevek za revizijo umika.

Vlagatelj je z dopisom, z dne 07.09.2004, skladno s prvim odstavkom 17. člena ZRPJN, naročnika obvestil, da bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo, ki naj zahtevku za revizijo v celoti ugodi.
Vlagatelj zahteva povrnitev stroškov, in sicer: konferenca s stranko 1 ura - 100 točk, sestava zahtevka za revizijo - 2.000 točk, sestava zahtevka za nadaljevanje postopka - 50 točk, pavšalne pisarniške stroške po 13. členu Tarife (2%), DDV - 20% ter povračilo plačane takse v višini 100.000,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe do plačila v roku 15 dni pod izvršbo.

Naročnik je v skladu z drugim odstavkom 17. člena ZRPJN, z dopisom, št. 433-44/2004/18, z dne 13.09.2004, odstopil zahtevek za revizijo ter vso dokumentacijo v odločanje Državni revizijski komisiji. K predmetnemu dopisu pa je predložil še mnenje glede zahtevka za revizijo.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je v postopku revizije najprej preverila, ali je zahtevek za revizijo dopusten in ali je vlagatelj aktivno legitimiran za vložitev zahtevka. Vlagatelj ima kot zainteresirani ponudnik, ki je od naročnika tudi prejel razpisno dokumentacijo, v skladu s prvim odstavkom 9. člena ZRPJN interes za dodelitev naročila in bi mu bila lahko povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila, zato je aktivno legitimiran kot stranka v postopku in upravičen do vložitve revizijskega zahtevka.

V skladu z določili ZRPJN (12., 13., 16. in 17. člen) mora o zahtevku za revizijo najprej odločiti naročnik. V obravnavanem primeru Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik odločitve o zahtevku za revizijo (sklep, z dne 06.09.2004) sploh ni obrazložil ter vlagateljevih navedb iz zahtevka za revizijo sploh ni meritorno obravnaval.

ZRPJN sicer ne določa formalne oblike naročnikove odločitve o zahtevku za revizijo, vendar je obrazložitev odločitve po mnenju Državne revizijske komisije nujna iz več razlogov. Uvodoma gre izpostaviti formalno razzlogovanje takšnega stališča, ki izhaja iz subsidiarne uporabe Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 58/03, 2/04; v nadaljevanju: ZPP). V petem odstavku 3. člena ZRPJN je namreč določeno: "V reviziji postopkov oddaje javnih naročil in v drugih postopkih, urejenih s tem zakonom, se glede vprašanj, ki jih ta zakon ne ureja, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek.". Odločitev o zahtevku za revizijo pa pomeni odločitev o zahtevku za pravno varstvo. Tako po subsidiarni uporabi pravil o vsebini sodbe (kot tudi pravil o vsebini sklepa) mora organ, ki odloča o zahtevku za pravno varstvo svojo odločitev obrazložiti (za sodbo 324. člen ZPP; za sklep 331. člen ZPP). ZPP v primeru gospodarskih sporov male vrednosti sicer določa, da obsega obrazložitev sodbe samo navedbo tožbenih zahtevkov in dejstev, na katere stranke opirajo zahtevke, pravni pouk ter navedbo, da bo sodba z obrazložitvijo po četrtem odstavku 324. člena ZPP izdelana, če stranka napove pritožbo (496. člen ZPP); vendar tej določbi ZPP v predmetnem revizijskem postopku, poleg iz vsebinskih (narava pravnega varstva po ZRPJN), glede na določbo prvega odstavka 495. člena ZPP, ki določa gospodarski spor male vrednosti, tudi iz formalnih razlogov, ni mogoče slediti.

Da je takšna interpretacija norme 16. člena ZRPJN (da mora biti odločitev obrazložena) tudi v skladu z namenom ureditve revizije v tem zakonu, pa izhaja iz teleološke razlage 16. člena v povezavi s 17. členom ZRPJN. Naročnik namreč v primeru, če zahtevku za revizijo ne ugodi, pozove vlagatelja, da se opredeli do tega ali bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo ali zahtevek za revizijo umika. Takšno opredelitev pa lahko vlagatelj sprejme le na podlagi razlogov za naročnikovo odločitev. Če bi namreč sledili naročnikovemu ravnanju z zahtevkom za revizijo v obravnavanem primeru, bi ne bila potrebna norma prvega odstavka 17. člena ZRPJN, po kateri je od vlagatelja odvisno ali bo nadaljeval postopek.

Državna revizijska komisija nadalje ugotavlja, da v predmetnem revizijskem postopku tudi ne gre za molk organa, kar je pogoj za nastop procesne predpostavke za vsebinsko odločanje Državne revizijske komisije pred (formalno pravilno obrazloženo) odločitvijo naročnika o vloženem zahtevku za revizijo. V prvem odstavku 16. člena ZRPJN je namreč med drugim določeno, da če naročnik ne sprejme svoje odločitve o zahtevku za revizijo v roku 15 dni od prejema le-tega, se šteje, da je zahtevek za revizijo zavrnil.

Glede na to, da mora v skladu s 16. členom ZRPJN o zahtevku za revizijo na formalno pravilen način odločiti naročnik (odločitev o zahtevku za revizijo mora obrazložiti), postopek pred Državno revizijsko komisijo pa se nadaljuje (šele) v primeru in po postopku iz 17. člena ZRPJN, Državna revizijska komisija odstopa predmetni zahtevek za revizijo v odločanje naročniku.


S tem je odločitev Državne revizijske komisije utemeljena.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23.člena ZRPJN).


V Ljubljani, dne 22.09.2004


Metoda Hrovat, univ.dipl.prav.
Članica Državne revizijske komisije




Vročiti:
- RS, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, Ljubljana
- Odvetnik mag. Janez Tekavc, Dunajska 122, Ljubljana
- RS, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila in koncesije, Tržaška cesta 19a, Ljubljana