018-056/04 Klinični center Ljubljana

Številka: 018-56/04-24-488

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, štev. 78/99, 90/99 in 110/02; v nadaljevanju: ZRPJN) po članu dr. Aleksiju Mužini, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila v drugi fazi omejenega postopka za dobavo pisarniškega materiala in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložilo podjetje EXTRA LUX d.o.o., Cesta na brdo 49, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj) zoper ravnanje naročnika KLINIČNI CENTER LJUBLJANA, Zaloška cesta 2, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 12.03.2004

ODLOČILA

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Naročnik je v Uradnem listu RS, št. 20, z dne 08.03.2002, pod št. objave Ob-65261, objavil javni razpis po omejenem za postopku za dobavo pisarniškega materiala.
Na podlagi Obvestila o priznanju usposobljenosti, št. 01-178/19-02, z dne 12.07.2002, je naročnik vse kandidate z vabilom, št. 01-178/41-02, z dne 03.10.2003, povabil k oddaji ponudb.
Naročnik je s Obvestilom o oddaji naročila, št. 01-178/63-02, z dne 12.02.2004, ponudnike obvestil, da je izvedbo predmetnega javnega naročila v I. (pisarniški pribor), VI. (registratorji) in VII. sklopu (svinčniki) oddal vlagatelju, izvedbo predmetnega javnega naročila v III. (kuverte), IV. (mape), VIII. (zvezki) in IX. sklopu (obrazci-tiskovine) pa podjetju DZS Založništvo in trgovina d.d., DIVIZIJA TRGOVINA, Ljubljana. Ker naročnik v II. (etikete), V. (papir) in v X. sklopu (barve, trakovi za tiskalnike, kopirne stroje in fax-e) ni pridobil dveh pravilnih ponudb, naročila ni oddal.

Vlagatelj je dne 19.02.2004 vložil zahtevek za revizijo (dokument z dne 17.02.2004), v katerem je navedel, da po pozivu naročnika ni dovolil, da bi bilo neizbranemu ponudniku omogočen vpogled v posamezne cene artiklov (dopis št. 01-178/48-02, z dne 10.11.2003). Vsem ponudnikom je bila znana končna cena, struktura cene pa je bila naročniku znana glede na podane cene posameznih artiklov. Izdaja posameznih cen artiklov bi za vlagatelja predstavljala kršitev poslovne skrivnosti do principala oziroma principala do ponudnika. Omejitev vpogleda v strukturo cene drugim ponudnikom je po mnenju vlagatelja skladna z dosedanjo prakso Državne revizijske komisije. Po pozivu naročnika je vlagatelj dvakrat obrazložil svoje cene ter pri obrazložitvi v celoti vztraja. Razlike v cenah sklopov vlagatelja in drugega najugodnejšega ponudnika znašajo približno 10%. Ob dejstvu, da gre za desetine artiklov naročnik ni imel razloga, da bi se mu vzbudil dvom v neobičajno nizko ceno. Naročniku se zdijo sporni artikli iz sklopa, ki skupaj predstavljajo zgolj 3% vrednosti celotnega sklopa.
Vlagatelj v nadaljevanju citira 53. člen Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/2000 in 102/2000; v nadaljevanju: ZJN-1) in ugotavlja, da mora naročnik v zvezi z neobičajno nizko ceno, upoštevaje prakso Državne revizijske komisije imeti namen zavrniti ponudbo zaradi neobičajno nizke cene ter kumulativno, da mora naročnik predhodno zahtevati obrazložitev cene, za katero meni, da je neobičajno nizka, da bi na ta način ugotovil, ali bo ponudnik javno naročilo lahko izvedel.
Vlagatelj ugotavlja, da cena artiklov, ki skupaj predstavljajo 3% vrednosti celotnega sklopa, ne more biti neobičajno nizka. Ob dejstvu, da naročnik zahteva bančno garancijo za dobro izvedbo v višini 10% od vrednosti posla, od katere lahko več kot zadovoljivo opravi kritni kup v primeru neizpolnitve posla, je po vlagateljevem mnenju dvom v neobičajno nizko ceno neupravičen. Vlagatelj tudi ocenjuje, da je več kot zadovoljivo podal obrazložitev, iz katere je jasno razvidno, da je cena v teh 3% vrednosti sklopa rezultat izjemno ugodnih pogojev, ki jih ima ponudnik pri svojem dobavitelju (glede na drugi odstavek 53. člena ZJN-1). Vlagatelj še meni, da ni dolžan posredovati naročniku svojih nabavnih cen (ki mimogrede predstavljajo poslovno skrivnost), in da le-te niso rezultat državnih pomoči ali drugih subvencij.
Vlagatelj še navaja, da naročnik v sklopu II (etikete) in v sklopu V (papir), zaradi ugotovitve, da ne razpolaga z dvema pravilnima ponudbama, ni oddal posla najugodnejšemu ponudniku, čeprav mu to dopušča Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 2/04; v nadaljevanju: ZJN-1A). ZJN-1A. 107. člen ZJN-1A namreč omogoča, da lahko naročnik sprejme tudi eno pravilno ponudbo. Z navedenim naročnik po mnenju vlagatelja ni ravnal gospodarno.

Vlagatelj predlaga, da naročnik oz. Državna revizijska komisija razveljavi naročnikovo odločitev o oddaji predmetnega javnega naročila v II., V., in X. sklopu, ugotovi, da vlagateljeva cena v X. sklopu ni neobičajno nizka, naročnik pa naj izbere najugodnejšega ponudnika v II., V. in X. sklopu, ter vlagatelju povrne stroške revizijskega postopka v višini plačane takse (100.000,00 SIT).

Naročnik je s sklepom, št. 01-178/65-03, z dne 27.02.2004, zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen. Naročnik navaja, da je glede vlagateljevega očitka, ki se nanaša na 53. člen ZJN-1 (Neobičajno nizka cena), v skladu s prvim odstavkom 53. člena ZJN-1 pred zavrnitvijo vlagateljeve ponudbe pisno zahteval podrobno obrazložitev vseh postavk ponudbe za katere je menil, da so sporne. Pri tem je naročnik zahteval od vlagatelja, da le-ta poda podrobno obrazložitev elementov cene, in sicer navedbo nabavne cene za tiste artikle v X. sklopu (artikli pod zaporednimi številkami: 3, 6, 10, 14, 17, 19, 24, 26, 27, 29, 30, 31, 32, 33, 41, 56, 57, 66, 70, 72, 75, 76, 77, 78, 84, 86, 95, 97, 98, 100, 102, 103, 104, 105, 106, 107,111, 124, 129, 131, 134 in 135), ki so bistveno odstopali od vrednosti istih artiklov vseh drugih ponudnikov na predmetnem javnem naročilu. Pri pregledu in primerjavi cen vlagatelja s ponudbami ostalih dobaviteljev v navedenih artiklih, je naročnik ugotovil, da cene vlagatelja, v prej navedenih postavkah, bistveno odstopajo od ponudbenih cen ostalih dobaviteljev in večinoma dosegajo le okrog 10% vrednosti ponudbenih cen ostalih ponudnikov. Zato je naročnik zahteval od vlagatelja pojasnilo, in sicer z dopisom št. 01-178/54-02, z dne 01.12.2003, z dopisom št. 01-178/55-02, z dne 09.12.2003, pa tudi dopolnitev pojasnila. Iz prejetih odgovorov oziroma pojasnil naročnik ni mogel ugotoviti, ali obstajajo opravičljivi razlogi, ki bi omogočali tako drastično neprimerljive ponudbene cene za predmetne artikle. Zavrnitev ponudbe zaradi neobičajno nizke cene pa ni le naročnikova pravica ampak tudi obveznost in jo kot revizijski razlog lahko uveljavljajo tudi ostali prizadeti ponudniki. Tudi dejstvo, da neobičajno nizke cene pri navedenih artiklih predstavljajo le manjši del vrednosti sklopa X ne odvezuje naročnika, da preveri tudi te cene in za njih zahteva podrobnejše pojasnilo.
Naročnik še navaja, da zahteva po razkritju nabavnih cen ne posega na področje razkrivanja poslovne tajnosti, saj naročnika zavezuje dolžnost varovanja poslovne tajnosti že po ZJN-1.
Naročnik je preveril tudi vlagateljeve navedbe, ki se nanašajo na možnost uporabe noveliranega člena 107 ZJN-1A, v sklopu II in v sklopu V. Dejstvo je, da novelirana določba dopušča oddajo naročila tudi v primeru ene same pravilne ponudbe in s tem uporabo noveliranega zakona, vendar je navedena kot možnost in ne kot obveza naročnika. Prvi in drugi odstavek navedenega noveliranega določila pa zahtevata uporabo določb ZJN-1, saj je naročnik v omejenem postopku ponudnikom že izročil razpisno dokumentacijo. Uporaba tretjega odstavka se nanaša samo na primere, ko naročnik še ni sprejel odločitve o oddaji naročila. V konkretnem primeru pa je bila odločite že sprejeta zato naročnik na podlagi revizijskega zahtevka svoje odločitve ne more več spreminjati.

Naročnik je vlagatelja v skladu s prvim odstavkom 17. člena ZRPJN pozval, naj mu sporoči, ali bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo.

Vlagatelj je z dopisom, z dne 04.03.2004, naročnika obvestil, da bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo.

Naročnik je z dopisom št. 01-178/66-02, z dne 05.03.2004, Državni revizijski komisiji odstopil v odločanje zahtevek za revizijo s celotno dokumentacijo o predmetnem javnem naročilu.

Državna revizijska komisija je v postopku oddaje javnega naročila preverila, ali je zahtevek za revizijo dopusten in ali je vlagatelj aktivno legitimiran za vložitev zahtevka. Vlagatelj ima kot ponudnik, ki je oddal ponudbo, v skladu z 9. členom ZRPJN, interes za dodelitev predmetnega javnega naročila in bi mu lahko bila povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila, zato je aktivno legitimiran kot stranka v postopku in je upravičen do vložitve revizijskega zahtevka.

Državna revizijska komisija je pri presoji zahtevka za revizijo upoštevala določilo drugega in tretjega odstavka 19. člena ZRPJN, ki določata: (2) â"śDržavna revizijska komisija odloča v mejah zahtevka za revizijo. Državna revizijska komisija odloča, ob upoštevanju meja zahtevka za revizijo, tudi o kršitvah, za katere vlagatelj ni vedel ali ni mogel vedeti, pa so vplivale na odločitev naročnika o dodelitvi naročnika. (3) V primeru kršitev temeljnih načel javnega naročanja izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti in pravilni odločitvi.â"ś.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika, je Državna revizijska komisija v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

V obravnavanem primeru vlagatelj najprej očita naročniku, da cene, ki jih je ponudil v X. sklopu (barve, trakovi za tiskalnike, kopirne stroje in fax-e) niso neobičajno nizke, kar argumentira z dejstvom, da cene teh artiklov predstavljajo le 3% vrednosti celotnega sklopa, da je naročnik zahteval bančno garancijo, s katero lahko opravi kritni kup v primeru neizpolnitve posla, da je podal obrazložitev, iz katere je jasno razvidno, da je cena teh artiklov rezultat izjemno ugodnih pogojev, ki jih ima vlagatelj pri svojem dobavitelju in da ni dolžan posredovati naročniku svojih nabavnih cen, ki predstavljajo poslovno skrivnost.

Kot je razvidno iz dokumentacije o oddaji predmetnega javnega naročila (vmesni zapisnik, št. 01-178/53-02, z dne 28.11.2003 in vmesni zapisnik št. 01-178/59-02, z dne 14.01.2004), je naročnik v obravnavanem primeru pri določenih postavkah X. sklopa (3, 6, 10, 14, 17, 19, 24, 26, 27, 29, 30, 31, 32, 33, 41, 56, 57, 66, 70, 72, 75, 76, 77, 78, 84, 86, 95, 97, 98, 100, 102, 103, 104, 105, 106, 107,111, 124, 129, 131, 134 in 135), v ponudbi vlagatelja ugotovil precejšnje odstopanje cen v primerjavi z ostalimi ponudniki. Odstopanje ponudbene cene je bilo po navedbah strokovne komisije naročnika tako očitno, da se je komisija spraševala o objektivnosti posameznih cen, zato se je naročnik odločil, da bo uporabil možnost, ki mu jo daje 53. člen ZJN-1, ter je dne 01.12.2003 (z dopisom št. 01-178/54-02) od vlagatelja pisno zahteval obrazložitev zgoraj navedenih postavk, torej postavk, za katere je smatral, da v njih prihaja do občutnega odstopanja v ponudbenih cenah. Ker naročnik s prejetim odgovorom vlagatelja preverjanja cen v spornih postavkah ni mogel opraviti (vlagatelj je v odgovor zapisal le, da je za nekatere artikle ponudil ugodnejše cene z namenom, da si pridobi kvalitetno stranko, in da slednje na kvaliteto artiklov in same storitve ne bo vplivalo, ker je podal ponudbo kot celoto in ne kot vsak artikel posebej), je naročnik vlagatelja dne 09.12.2003 (z dopisom št. 01-178/55-02), ponovno zaprosil za podrobno obrazložitev cen v predmetnih postavkah. Tudi tokrat se vlagatelj naročnikovemu pojasnilu ni odzval v smislu podrobne obrazložitve cen v spornih postavkah, pač pa je (zopet) navedel, da gre posamezno ceno artikla presojati v skupni kvoti dobave posameznega dobavitelja in še "pojasnil", da posebnih ugodnosti z dobavitelji ne sme razkriti, ker predstavljajo poslovno skrivnost, da ponujene cene v spornih postavkah niso rezultat državne pomoči ali drugih subvencij, da ima naročnik izvedbo posla ustrezno zavarovano s finančnimi zavarovanji, da uspešnost svojih dobav izkazuje z referencami ter da je že predložil strukturo cen za vsak posamezen artikel.
V zvezi s slednjim Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v ponudbi ni predložil strukture cen, pač pa zgolj (v skladu z naročnikovimi zahtevami iz razpisne dokumentacije) ceno za vsak posamezen artikel (z oziroma brez vštetega DDV) in skupno ceno za zahtevano količino po posameznih postavkah (zopet prikazano z oziroma brez DDV).

Prvi odstavek 53. člena (Neobičajna nizka cena) določa: "Če so v ponudbi za dano naročilo ponujene neobičajno nizke cene, mora naročnik, preden tako ponudbo zavrne, pisno zahtevati podrobno obrazložitev vseh postavk ponudbe, za katere meni, da so merodajne in jih mora, upoštevajoč prejete obrazložitve, preveriti. Za odgovor lahko določi razumen rok, ki ni daljši od 20 dni."
ZJN-1 v 53. členu torej ureja postopek, ki ga naročnik (lahko) uporabi v primerih, ko oceni, da ponudba posameznega ponudnika vsebuje neobičajno nizko ceno. ZJN-1 ne vsebuje pravil o tem, katero ceno je potrebno šteti za "neobičajno nizko", pač pa v 10. točki prvega odstavka 3. člena določa, da je "neobičajna nizka cena" tista cena iz ponudbe, ki je tako nizka, da pri naročniku vzbuja dvom o možnosti izvedbe javnega naročila. Iz besedila navedene določbe je razvidno, da zakonodajalec oceno o tem, ali je ponujena cena v konkretnem primeru (pre)nizka, prepustil poslovni presoji naročnika. Odločitev o tem, ali bo naročnik uporabil postopek iz 53. člena ZJN-1 je torej v skladu z zakonom prepuščena naročnikovi presoji o tem, ali je posamezna ponudba ob upoštevanju danih okoliščin posameznega primera takšna, da (v povezavi s cenovnimi postavkami) vzbuja dvom v realno možnost izvedbe javnega naročila po ponujeni ceni. Pri tem ni pomembno kakšen odstotek del predstavljajo takšne postavke glede na vrednost celotne ponudbe oziroma posameznega sklopa.
Iz besedila 53. člena ZJN-1 (kot pravilno ugotavlja tudi vlagatelj) dalje izhaja, da naročnik ni avtomatično obvezan, da mora od ponudnika, ki ponudi (pre)nizko ceno, zahtevati obrazložitev ponudbene cene, ampak morata biti zato kumulativno izpolnjena dva pogoja: (1.) ponudbena cena mora biti po naročnikovi presoji "neobičajno nizka" in (2). Naročnik takšne ponudbe ne želi sprejeti, ampak se odloči, da jo bo zavrnil. Opisani postopek je v prvi vrsti namenjen varstvu tistih ponudnikov, katerih ponudbe namerava naročnik izločiti iz postopka oddaje javnega naročila zaradi (po njegovi oceni) nerealno nizke cene. Varstvo teh ponudnikov je tako v ZJN-1 uveljavljeno z vnaprejšnjim zagotovilom, da jim je naročnik v takšnih primerih dolžan dati možnost, da dokažejo, da njihova ponudba kljub nizki ceni zagotavlja uspešno izvedbo javnega naročila.
Kot izhaja iz zgoraj navedenega je naročnik ravnal v skladu z zgoraj citirano zakonsko določbo in dal vlagatelju (celo dvakrat) možnost, da podrobno obrazloži sporne postavke v X. sklopu (3, 6, 10, 14, 17, 19, 24, 26, 27, 29, 30, 31, 32, 33, 41, 56, 57, 66, 70, 72, 75, 76, 77, 78, 84, 86, 95, 97, 98, 100, 102, 103, 104, 105, 106, 107,111, 124, 129, 131, 134 in 135), vendar vlagatelj njegovi zahtevi ni sledil, tako, da naročnik iz (obeh) prejetih odgovorov ni mogel preveriti, zakaj so cene v spornih postavkah toliko nižje od cen, ki so jih ponudili drugi udeleženi ponudniki. Vlagatelj je tako v obeh pojasnilih zgolj pavšalno navajal, da cene predmetnih artiklov predstavljajo le 3% vrednosti celotnega sklopa, da je naročnik zahteval bančno garancijo, s katero lahko opravi kritni kup v primeru neizpolnitve posla, da je cena teh artiklov rezultat izjemno ugodnih pogojev, ki jih ima vlagatelj pri svojem dobavitelju in celo, da ni dolžan posredovati naročniku svojih nabavnih cen, ki predstavljajo poslovno skrivnost.

V zvezi s slednjim ga je potrebno opozoriti, da sme naročnik, ne le zahtevati "podrobno obrazložitev vseh postavk ponudbe (za kar ima izrecno pooblastilo v 53. členu ZJN-1) temveč ima ravno tako pravico, da od ponudnikov zahteva tudi tiste dokumente, ki vsebujejo zaupne podatke (v okviru pooblastila, ki mu ga dajeta 41. in drugi odstavek 45. člena ZJN-1) in/ali, da ponudnik ne more odreči naročnikovi zahtevi po predložitvi le-teh. Ravno slednji so namreč lahko eden izmed pokazateljev o sposobnosti ponudnikov o tem, ali so (bodo) zmožni izpolniti javno naročilo, če jim bo dodeljeno. Pred morebitnim razkrivanjem dokumentov, ki vsebujejo zaupne vsebine, pa so ponudniki varovani z zakonskimi določbami, ki jih morajo upoštevati naročniki. Državna revizijska komisija je namreč v zvezi s tem že večkrat zavzela stališče, in sicer (predvsem) v tistih primerih, ko so vlagatelji revizijskih zahtevkov zahtevali vpogled v ponudbe konkurenčnih ponudnikov.
Zaradi zgoraj navedenega in predvsem zaradi dejstva, ker se revizijski zahtevek nanaša (tudi) na vpogled v vlagateljevo ponudbo, Državna revizijska komisija v nadaljevanju (na kratko) povzema vse relevantne zakonske določbe, ki se nanašajo na predmetno problematiko.
ZJN-1 v 8. členu kot splošno izjemo od načela javnosti določa, da mora naročnik varovati kot zaupne vse podatke o ponudnikih, vsebovane v ponudbeni dokumentaciji in jih kot zaupne določa predpis o gospodarskih družbah ali drug predpis. Zaupnost podatkov varuje tudi drugi odstavek 43. člena ZJN-1, ki med drugim določa, da mora naročnik upoštevati zakonite interese ponudnika pri varovanju njegovih tehničnih in poslovnih skrivnosti. V smislu določil 39. in 40. člena ZGD pa je potrebno kot poslovno skrivnost obravnavati ne le tista dejstva (podatke), ki jih je kot take izrecno določilo podjetje (subjektivni kriterij), temveč tudi določena dejstva, ki jih kot takšne določa sam zakon (objektivni kriterij). To pa so vsi tisti podatki za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. K varovanju slednji podatkov ZGD zavezuje tako osebe znotraj podjetja kot tudi tretje osebe.
Ob upoštevanju zgoraj navedenega je bilo potrebno zavrniti očitek vlagatelja v tem delu revizijskega zahtevka.

Državna revizijska komisija je v nadaljevanju preverila tudi navedbo vlagatelja, da naročnik v II. (etikete) in v V. sklopu (papir), zaradi ugotovitve, da ne razpolaga z dvema pravilnima ponudbama, ni oddal posla najugodnejšemu ponudniku, čeprav mu je to omogočal 107. člen novele ZJN-1A.

ZJN-1A, ki je pričel veljati 30.01.2004 v prehodnih določbah, v drugem odstavku 107. členu določa: "Če naročnik še ni sprejel odločitve o oddaji javnega naročila, pa tega ni smel zaradi pogojev iz prvega odstavka 76. člena zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/2000), lahko nadaljuje postopek po tem zakonu."
Novela zakona torej omogoča naročnikom, da lahko (od 30.01.2004 naprej) izberejo ponudnika tudi v primeru, če ne razpolagajo z dvema pravilnima ponudbama, vendar le v primeru, če naročnik še ni sprejel odločitve o oddaji javnega naročila. Ker je naročnik sprejel odločitev o oddaji predmetnega javnega naročila dne 12.02.2004, bi lahko (kot pravilno ugotavlja vlagatelj) v obeh izpodbijanih sklopih izbral ponudnika, kljub temu, da je v vsakem izmed njiju razpolagal le z po eno pravilno ponudbo. Ker pa zakon v takšnih primerih naročniku le dopušča (daje mu torej možnost, ne nalaga pa mu dolžnost), da lahko nadaljuje postopek po tem zakonu, je bilo potrebno zavrniti vlagateljev očitek tudi v tem delu revizijskega zahtevka.

Sicer pa je potrebno vlagatelja (zgolj zaradi povezave s predhodno navedenim) opozoriti (tudi) na 77. člen ZJN-1 (Zavrnitev vseh ponudb), ki se nanaša na primere, ko se naročnik kljub temu, da je prejel pravilne ponudbe in/ali kljub formalno uspešno izvedenem postopku za oddajo konkretnega javnega naročila odloči, da med prejetimi ponudbami ne bo izbral najugodnejše, temveč bo razpisni postopek zaključil, ne da bi izbral najugodnejšega ponudnika. Za takšne primere ZJN-1 le nekatera formalna ravnanja, ki jih mora opraviti naročnik (svojo odločitev o zavrnitvi vseh ponudb mora naročnik pisno utemeljiti, pri čemer mora posebej natančno navesti razloge za zavrnitev, ponudnike mora takoj pisno obvestiti o razlogih, zaradi katerih ni izbral nobene ponudbe ali odločitvi, da začne novi postopek itd.).
Določba 77. člena ZJN-1 je namreč povezana z vprašanjem (ne)obstoja kantrahirne dolžnosti (17. člen Obligacijskega zakonika; Uradni list RS, št. 83/01) v postopkih oddaje javnih naročil. Obstoj kontrahirne dolžnosti lahko v postopkih oddaje javnih naročil zagovarjamo od (že) pravnomočne odločitve o izbiri ponudnika dalje. Do tedaj, torej v fazi primerjave in ocenjevanja ponudb (znotraj razpisne faze), pa pomeni zagovarjanje kontrahirne dolžnosti tako obsežen poseg v načelo avtonomije volje naročnika, da je ni mogoče zagovarjati.

Ob vsem opisanem je Državna revizijska komisija v skladu z 2. alineo, prvega odstavka 23. člena ZRPJN odločila tako kot izhaja iz izreka tega sklepa.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije pod točko 1. izreka tega sklepa.

Vlagatelj zahtevka za revizijo je v skladu z 22. členom ZRPJN zahteval povračilo stroškov, nastalih z revizijo (v višini plačane takse). Ker Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ni ugodila, je bilo potrebno zavrniti tudi zahtevo za povračilo stroškov revizijskega postopka.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije pod 2. točko izreka tega sklepa.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, dne 12.03.2004

dr. Aleksij Mužina
član Državne revizijske komisije




Vročiti:
- Urad za javna naročila, Tržaška cesta 19a, Ljubljana
- KLINIČNI CENTER LJUBLJANA, Zaloška cesta 2, Ljubljana
- EXTRA LUX d.o.o., Cesta na brdo 49, Ljubljana
- DZS Založništvo in trgovina d.d., DIVIZIJA TRGOVINA, Mali trg 6, Ljubljana